Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Film, ki je imel nenavadno, zapleteno in težavno pot vse od začetkov nastajanja pa do prvega sprejema, a je Fellinija nazadnje kljub temu izstrelil med mednarodno najbolj prepoznavne filmske ustvarjalce.
Ta teden bo na Televiziji Slovenija v rubriki Kinoteka na ogled Cesta Federica Fellinija iz leta 1954. Gre za enega najbolj zanimivih in najbolj netipičnih filmov italijanskega maestra, za duhovit in hkrati otožen film ceste, ki ga je posnel s svojo ženo Giulietto Masino v glavni vlogi. Cesta je film, ki je imel nenavadno, zapleteno in težavno pot vse od začetkov nastajanja pa do prvega sprejema, a je Fellinija nazadnje kljub temu izstrelil med mednarodno najbolj prepoznavne filmske ustvarjalce.
Gelsomina je dekle iz revne družine v obmorski vasici, ki jo nekega dne obišče cirkuški silak Zampanò, ki potuje od mesta do mesta in nastopa s svojo točko lomljenja verige s prsnim košem. Z njim je dotlej potovala njena sestra, Rosa, a je v nepojasnjenih okoliščinah umrla – in Zampanò bi rad, da se mu zdaj pridruži Gelsomina. To imajo vsi za čudaško; v današnjem jeziku bi morda rekli, da je mladostnica s posebnimi potrebami. Je popolnoma nedolžna, neizkušena in nenarejena; cirkuško življenje jo zabava s klovnovskimi triki in igranjem inštrumentov, a je hkrati na trdo realnost življenja na cesti s potujočim cirkusantom, sploh takšnim, kot je Zampanò, povsem nepripravljena.
Zampanò jo včasih s prigovarjanjem, drugič z zmerljivkami in udarci nauči nastopanja in poslušnosti, in čeprav mu Gelsomina sprva poskuša pobegniti, pozneje v takšnem življenju očitno vendarle najde nekakšen smisel, čeprav morda niti sama ne ve natanko, kaj naj bi ta bil. Fellini je vlogo Gelsomine napisal posebej za Giulietto Masino, da bi lahko pokazala svojo telesnost in slog nastopanja. Njen okrogli obraz je močno izrazen in jasno pokaže vsako čustvo; Masina igra z vsem svojim telesom, kot otožni klovn spominja na nastope Charlieja Chaplina, a kljub temu nikoli ne deluje narejeno.
Silak Zampanò, ki ga igra mehiško-ameriški igralec Anthony Quinn, je v primerjavi z Gelsomino ogromen. Tako, kot je ona skoraj otroška, nedolžna in naivna, je on prebrisan, sebičen in tudi nasilen. Fellini ga je zasnoval po resnični osebi iz svoje mladosti, kastratorju prašičev, ki je spal z vsemi ženskami v Riminiju. Ko je z njim zanosilo umsko prizadeto dekle, so ljudje menili, da je dojenček hudičev otrok. Fellini je o obeh likih dejal, da gre za dva človeka, ki ostaneta skupaj, četudi bo to zanju usodno, in četudi ne vesta, zakaj. Nekoč je izjavil tudi, da je Cesta katalog njegovega mitološkega sveta, da je reprezentacija njegove identitete brez primere.
»Mislim, da v mojih filmih vedno znova poskušam predlagati ljudem, naj se prično osvobajati kot posamezniki. Naj se vrnejo po cesti nazaj in ugotovijo, na katerih krajih so dobili to ali ono modrico, kje se je rodila ta ali ona bolezen, psihološko gledano. Tudi sam to opazujem pri sebi. Domišljam si, da so nam pri tem procesu v pomoč filmi, kot so moji, pa tudi umetnost sicer. Notranje osvobajanje pomeni sprejeti življenje, takšno kot je, in ga vzljubiti, brez idealiziranja in konceptualiziranja, brez moralnih in etičnih sodb. Pomeni vrnitev k prvinskosti, k nedolžnosti, ki smo jo imeli kot otroci, le s to razliko, da se zdaj vsega tega zavedamo.«
Fellini naj bi bil od vseh svojih filmov na Cesto najbolj navezan, tudi zato, ker je imel z njo največ težav.
»Odločam se lahko le glede na sentimentalne razloge, ker objektivno svojih filmov ne morem ocenjevati. Cesto imam rad ne zaradi filma samega, ampak zaradi stvari, na katere me spominja, zaradi obdobja mojega življenja, ko sem ga posnel. Če neham okolišiti, lahko rečem, da sta Cesta in 81/2 filma, ki ju imam najraje.«
Snemanje je bilo polno zapletov: Masina si je zvila gleženj in producent, ki je nikoli ni hotel v vlogi, je to hotel izkoristiti, da bi jo kot glavno igralko zamenjal. Zaradi zamude je nato hotel odstopiti Quinn, ki naj bi takrat že snemal drug film, Atilo. Fellini ga je prepričal, da je hkrati snemal oba, in Quinn je vstajal ob pol štirih zjutraj, da je ujel modro svetlobo zgodnjega jutra, ki jo je hotel Fellini, in se nato še v kostumu odpeljal v Rim, da bi tja prispel do popoldneva in nastopil še v vlogi hunskega vojskovodje. Zaradi nizkih sredstev so morali na snemanju improvizirati: prepričali so lokalnega duhovnika, naj premakne proslavo ob godu zaščitnika mesta, ker niso imeli denarja za statiste, in da ne bi ljudje prekmalu odšli domov, je Fellini naročil asistentu, naj kriči, da prihajata Totò in Sophia Loren, ki sta tedaj veljala za največja italijanska zvezdnika. Proti koncu snemanja je Fellini padel v hudo depresijo. Da bi lahko dokončal film, ga je moral zdraviti znani freudovec, psihoanalitik. Quinna, ki je govoril angleško, so v italijanščino sinhronizirali; Fellini je slovel po tem, da se ni menil za usklajenost premikanja ustnic z zvokom. Namesto besedila naj bi igralci celo samo šteli. Ko je film na festivalu v Benetkah dobil srebrnega leva, in je velik del občinstva menil, da bi ga moral dobiti film Luchina Viscontija, je med ekipama obeh filmov v dvorani izbruhnil celo pretep.
Cesta je tudi film, s katerim je Fellini dokončno prelomil s strogim neorealizmom, katerega zagovorniki so zahtevali družbeno in politično angažiranost in značilno realistično estetiko; namesto tega zgodbo Ceste pripoveduje poetično, kot, da gre za na pol mitološki ali čudežen svet. Nekateri so ga ravno zato tedaj težko sprejeli. Za druge je predstavljal novo, sladko-grenko različico neorealizma, ki se zaveda same sebe.
Film, ki je imel nenavadno, zapleteno in težavno pot vse od začetkov nastajanja pa do prvega sprejema, a je Fellinija nazadnje kljub temu izstrelil med mednarodno najbolj prepoznavne filmske ustvarjalce.
Ta teden bo na Televiziji Slovenija v rubriki Kinoteka na ogled Cesta Federica Fellinija iz leta 1954. Gre za enega najbolj zanimivih in najbolj netipičnih filmov italijanskega maestra, za duhovit in hkrati otožen film ceste, ki ga je posnel s svojo ženo Giulietto Masino v glavni vlogi. Cesta je film, ki je imel nenavadno, zapleteno in težavno pot vse od začetkov nastajanja pa do prvega sprejema, a je Fellinija nazadnje kljub temu izstrelil med mednarodno najbolj prepoznavne filmske ustvarjalce.
Gelsomina je dekle iz revne družine v obmorski vasici, ki jo nekega dne obišče cirkuški silak Zampanò, ki potuje od mesta do mesta in nastopa s svojo točko lomljenja verige s prsnim košem. Z njim je dotlej potovala njena sestra, Rosa, a je v nepojasnjenih okoliščinah umrla – in Zampanò bi rad, da se mu zdaj pridruži Gelsomina. To imajo vsi za čudaško; v današnjem jeziku bi morda rekli, da je mladostnica s posebnimi potrebami. Je popolnoma nedolžna, neizkušena in nenarejena; cirkuško življenje jo zabava s klovnovskimi triki in igranjem inštrumentov, a je hkrati na trdo realnost življenja na cesti s potujočim cirkusantom, sploh takšnim, kot je Zampanò, povsem nepripravljena.
Zampanò jo včasih s prigovarjanjem, drugič z zmerljivkami in udarci nauči nastopanja in poslušnosti, in čeprav mu Gelsomina sprva poskuša pobegniti, pozneje v takšnem življenju očitno vendarle najde nekakšen smisel, čeprav morda niti sama ne ve natanko, kaj naj bi ta bil. Fellini je vlogo Gelsomine napisal posebej za Giulietto Masino, da bi lahko pokazala svojo telesnost in slog nastopanja. Njen okrogli obraz je močno izrazen in jasno pokaže vsako čustvo; Masina igra z vsem svojim telesom, kot otožni klovn spominja na nastope Charlieja Chaplina, a kljub temu nikoli ne deluje narejeno.
Silak Zampanò, ki ga igra mehiško-ameriški igralec Anthony Quinn, je v primerjavi z Gelsomino ogromen. Tako, kot je ona skoraj otroška, nedolžna in naivna, je on prebrisan, sebičen in tudi nasilen. Fellini ga je zasnoval po resnični osebi iz svoje mladosti, kastratorju prašičev, ki je spal z vsemi ženskami v Riminiju. Ko je z njim zanosilo umsko prizadeto dekle, so ljudje menili, da je dojenček hudičev otrok. Fellini je o obeh likih dejal, da gre za dva človeka, ki ostaneta skupaj, četudi bo to zanju usodno, in četudi ne vesta, zakaj. Nekoč je izjavil tudi, da je Cesta katalog njegovega mitološkega sveta, da je reprezentacija njegove identitete brez primere.
»Mislim, da v mojih filmih vedno znova poskušam predlagati ljudem, naj se prično osvobajati kot posamezniki. Naj se vrnejo po cesti nazaj in ugotovijo, na katerih krajih so dobili to ali ono modrico, kje se je rodila ta ali ona bolezen, psihološko gledano. Tudi sam to opazujem pri sebi. Domišljam si, da so nam pri tem procesu v pomoč filmi, kot so moji, pa tudi umetnost sicer. Notranje osvobajanje pomeni sprejeti življenje, takšno kot je, in ga vzljubiti, brez idealiziranja in konceptualiziranja, brez moralnih in etičnih sodb. Pomeni vrnitev k prvinskosti, k nedolžnosti, ki smo jo imeli kot otroci, le s to razliko, da se zdaj vsega tega zavedamo.«
Fellini naj bi bil od vseh svojih filmov na Cesto najbolj navezan, tudi zato, ker je imel z njo največ težav.
»Odločam se lahko le glede na sentimentalne razloge, ker objektivno svojih filmov ne morem ocenjevati. Cesto imam rad ne zaradi filma samega, ampak zaradi stvari, na katere me spominja, zaradi obdobja mojega življenja, ko sem ga posnel. Če neham okolišiti, lahko rečem, da sta Cesta in 81/2 filma, ki ju imam najraje.«
Snemanje je bilo polno zapletov: Masina si je zvila gleženj in producent, ki je nikoli ni hotel v vlogi, je to hotel izkoristiti, da bi jo kot glavno igralko zamenjal. Zaradi zamude je nato hotel odstopiti Quinn, ki naj bi takrat že snemal drug film, Atilo. Fellini ga je prepričal, da je hkrati snemal oba, in Quinn je vstajal ob pol štirih zjutraj, da je ujel modro svetlobo zgodnjega jutra, ki jo je hotel Fellini, in se nato še v kostumu odpeljal v Rim, da bi tja prispel do popoldneva in nastopil še v vlogi hunskega vojskovodje. Zaradi nizkih sredstev so morali na snemanju improvizirati: prepričali so lokalnega duhovnika, naj premakne proslavo ob godu zaščitnika mesta, ker niso imeli denarja za statiste, in da ne bi ljudje prekmalu odšli domov, je Fellini naročil asistentu, naj kriči, da prihajata Totò in Sophia Loren, ki sta tedaj veljala za največja italijanska zvezdnika. Proti koncu snemanja je Fellini padel v hudo depresijo. Da bi lahko dokončal film, ga je moral zdraviti znani freudovec, psihoanalitik. Quinna, ki je govoril angleško, so v italijanščino sinhronizirali; Fellini je slovel po tem, da se ni menil za usklajenost premikanja ustnic z zvokom. Namesto besedila naj bi igralci celo samo šteli. Ko je film na festivalu v Benetkah dobil srebrnega leva, in je velik del občinstva menil, da bi ga moral dobiti film Luchina Viscontija, je med ekipama obeh filmov v dvorani izbruhnil celo pretep.
Cesta je tudi film, s katerim je Fellini dokončno prelomil s strogim neorealizmom, katerega zagovorniki so zahtevali družbeno in politično angažiranost in značilno realistično estetiko; namesto tega zgodbo Ceste pripoveduje poetično, kot, da gre za na pol mitološki ali čudežen svet. Nekateri so ga ravno zato tedaj težko sprejeli. Za druge je predstavljal novo, sladko-grenko različico neorealizma, ki se zaveda same sebe.
Avtorica ocene: Nada Breznik Bereta Jure Franko in Lidija Hartman
Avtorica ocene: Veronika Šoster Bereta Lidija Hartman in Jure Franko
NAPOVED: V Prešernovem gledališču v Kranju je bila sinoči premierno uprizorjena igra Lepe Vide lepo gorijo Simone Semenič, ki se je z lanskega repertoarja preselila v to sezono. Dramaturginja je bila Eva Kraševec, režija je bila v rokah Maše Pelko. Na premieri je bila Tadeja Krečič: Krstna uprizoritev Premiera18. novembra 2021 Režiserka: Maša Pelko Dramaturginja: Eva Kraševec Scenografa: Dorian Šilec Petek in Sara Slivnik Kostumografka: Tina Bonča Avtor glasbe: Luka Ipavec Svetovalec za gib: Klemen Janežič Lektorica: Maja Cerar Oblikovalec luči: Andrej Hajdinjak Asistentka dramaturgije: Lučka Neža Peterlin Oblikovalec maske: Matej Pajntar IGRAJO: Vesna Jevnikar, Doroteja Nadrah, Darja Reichman, Vesna Slapar, Miha Rodman, Aljoša Ternovšek, Gaja Filač k. g.
V petek se je v Slovenski filharmoniji začel drugi Forum nove glasbe. Tokrat festival napoveduje moto Glasba in mediji, program pa je oblikovala skladateljica Iris ter Schiphorst. Z uvodnega koncerta festivala, na katerem je nastopil ansambel Foruma nove glasbe z dirigentom Leonhardom Garmsom in gosti, poroča Primož Trdan.
Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.
Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.
Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.
Na Velikem odru ljubljanske Drame so uprizorili predstavo Cement. Uprizoritev je del trilogije, ki jo je režiser Sebastijan Horvat ustvaril z uprizoritvami istega besedila nemškega dramatika Heinerja Müllerja, še v ZeKaEm-u v Zagrebu ter v Beograjskem dramskem gledališču. Slednja je na letošnjem festivalu Bitef prejela Grand Prix. Izjemni Nataša Barbara Gračner in Marko Mandić ter sodelavci so soustvarili minimalistično odrsko upodobitev časa neznane in negotove prihodnosti. Predstavo si je ogledala Petra Tanko. na fotografiji: Nataša Barbara Gračner in Marko Mandić, foto: Peter Uhan
Fotografija: Jagoda, Damjan. M. Trbovc, Tarek Rashid Foto Jaka Babnik/SLG Celje V soboto so v celjskem gledališču premierno predstavili še eno izmed uprizoritev iz lanske, s pandemijo zaznamovane sezone: TISTO O BOLHAH v reviji Ivane Djilas, priredbo že leta 2011 z zlato hruško za kakovostno literaturo nagrajene slikanice za otroke uveljavljene avtorice Saše Eržen, Uprizoritev si je skupaj z najmlajšim šolskim občinstvom ogledala Vilma Štritof. Podatki o predstavi: Avtorici dramatizacije Tatjana Doma, Saša Eržen Režiserka Ivana Djilas Avtorica besedil songov Saša Eržen Avtor besedila Mačji rap Željko Božić Dramaturginja Tatjana Doma Scenografka Sara Slivnik Kostumografka Jelena Proković Avtor glasbe in korepetitor Boštjan Gombač Koreograf Željko Božić Lektor Jože Volk Oblikovalci svetlobe Ivana Djilas, Sara Slivnik, Jernej Repinšek Asistentka kostumografke Katarina Šavs Asistent režiserke Željko Božić Beatbox Murat Igrajo Jagoda/Lučka Počkaj Damjan M. Trbovc/Žan Brelih Hatunić Tarek Rashid/David Čeh Interni premieri 23. oktobra 2020 in 12. februarja 2021 Uradna premiera 6. novembra 2021
V celjskem gledališču so že v začetku oktobra izvedli premiero uprizoritve po znameniti povesti KOZLOVSKA SODBA V VIŠNJI GORI, s katero so se poklonili stoštirideseti obletnici smrti pisatelja Josipa Jurčiča. Besedilo sta za gledališče priredila dramaturginja Tatjana Doma in režiser Luka Marcen. Ponovitev si je (po številnih odpovedih in prestavitvah zaradi pandemičnih razmer) ogledala Vilma Štritof. Avtorja dramatizacije Tatjana Doma, Luka Marcen Avtorica besedil songov Saša Eržen Režiser Luka Marcen Dramaturginja Tatjana Doma Scenografka Sara Slivnik Kostumografka Ana Janc Avtor glasbe in korepetitor Mitja Vrhovnik Smrekar Koreografka Aja Zupanec Lektorja Jože Volk, Živa Čebulj Oblikovalec svetlobe Andrej Hajdinjak Asistentka koreografke Lara Ekar Grlj Oblikovalec in izdelovalec kozlovskih glav Gregor Lorenci Igrajo Pavla Zaropotala, županja mesta Barbara Medvešček Lukež Drnulja, nočni čuvaj Urban Kuntarič Andraž Slamorezec, mestni svetovalec Filip Mramor, k. g./Damjan M. Trbovc Starešina Žužnjal David Čeh Starešina Gobežalka Tanja Potočnik Flere Krivostegno, sodni sluga Žan Brelih Hatunić Na fotografiji: Urban Kuntarič, David Čeh, Filip Mramor, Žan Brelih Hatunić, Barbara Medvešček, Tanja Potočnik Foto Jaka Babnik/SLG Celje
Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.
Neveljaven email naslov