Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Film, ki je imel nenavadno, zapleteno in težavno pot vse od začetkov nastajanja pa do prvega sprejema, a je Fellinija nazadnje kljub temu izstrelil med mednarodno najbolj prepoznavne filmske ustvarjalce.
Ta teden bo na Televiziji Slovenija v rubriki Kinoteka na ogled Cesta Federica Fellinija iz leta 1954. Gre za enega najbolj zanimivih in najbolj netipičnih filmov italijanskega maestra, za duhovit in hkrati otožen film ceste, ki ga je posnel s svojo ženo Giulietto Masino v glavni vlogi. Cesta je film, ki je imel nenavadno, zapleteno in težavno pot vse od začetkov nastajanja pa do prvega sprejema, a je Fellinija nazadnje kljub temu izstrelil med mednarodno najbolj prepoznavne filmske ustvarjalce.
Gelsomina je dekle iz revne družine v obmorski vasici, ki jo nekega dne obišče cirkuški silak Zampanò, ki potuje od mesta do mesta in nastopa s svojo točko lomljenja verige s prsnim košem. Z njim je dotlej potovala njena sestra, Rosa, a je v nepojasnjenih okoliščinah umrla – in Zampanò bi rad, da se mu zdaj pridruži Gelsomina. To imajo vsi za čudaško; v današnjem jeziku bi morda rekli, da je mladostnica s posebnimi potrebami. Je popolnoma nedolžna, neizkušena in nenarejena; cirkuško življenje jo zabava s klovnovskimi triki in igranjem inštrumentov, a je hkrati na trdo realnost življenja na cesti s potujočim cirkusantom, sploh takšnim, kot je Zampanò, povsem nepripravljena.
Zampanò jo včasih s prigovarjanjem, drugič z zmerljivkami in udarci nauči nastopanja in poslušnosti, in čeprav mu Gelsomina sprva poskuša pobegniti, pozneje v takšnem življenju očitno vendarle najde nekakšen smisel, čeprav morda niti sama ne ve natanko, kaj naj bi ta bil. Fellini je vlogo Gelsomine napisal posebej za Giulietto Masino, da bi lahko pokazala svojo telesnost in slog nastopanja. Njen okrogli obraz je močno izrazen in jasno pokaže vsako čustvo; Masina igra z vsem svojim telesom, kot otožni klovn spominja na nastope Charlieja Chaplina, a kljub temu nikoli ne deluje narejeno.
Silak Zampanò, ki ga igra mehiško-ameriški igralec Anthony Quinn, je v primerjavi z Gelsomino ogromen. Tako, kot je ona skoraj otroška, nedolžna in naivna, je on prebrisan, sebičen in tudi nasilen. Fellini ga je zasnoval po resnični osebi iz svoje mladosti, kastratorju prašičev, ki je spal z vsemi ženskami v Riminiju. Ko je z njim zanosilo umsko prizadeto dekle, so ljudje menili, da je dojenček hudičev otrok. Fellini je o obeh likih dejal, da gre za dva človeka, ki ostaneta skupaj, četudi bo to zanju usodno, in četudi ne vesta, zakaj. Nekoč je izjavil tudi, da je Cesta katalog njegovega mitološkega sveta, da je reprezentacija njegove identitete brez primere.
»Mislim, da v mojih filmih vedno znova poskušam predlagati ljudem, naj se prično osvobajati kot posamezniki. Naj se vrnejo po cesti nazaj in ugotovijo, na katerih krajih so dobili to ali ono modrico, kje se je rodila ta ali ona bolezen, psihološko gledano. Tudi sam to opazujem pri sebi. Domišljam si, da so nam pri tem procesu v pomoč filmi, kot so moji, pa tudi umetnost sicer. Notranje osvobajanje pomeni sprejeti življenje, takšno kot je, in ga vzljubiti, brez idealiziranja in konceptualiziranja, brez moralnih in etičnih sodb. Pomeni vrnitev k prvinskosti, k nedolžnosti, ki smo jo imeli kot otroci, le s to razliko, da se zdaj vsega tega zavedamo.«
Fellini naj bi bil od vseh svojih filmov na Cesto najbolj navezan, tudi zato, ker je imel z njo največ težav.
»Odločam se lahko le glede na sentimentalne razloge, ker objektivno svojih filmov ne morem ocenjevati. Cesto imam rad ne zaradi filma samega, ampak zaradi stvari, na katere me spominja, zaradi obdobja mojega življenja, ko sem ga posnel. Če neham okolišiti, lahko rečem, da sta Cesta in 81/2 filma, ki ju imam najraje.«
Snemanje je bilo polno zapletov: Masina si je zvila gleženj in producent, ki je nikoli ni hotel v vlogi, je to hotel izkoristiti, da bi jo kot glavno igralko zamenjal. Zaradi zamude je nato hotel odstopiti Quinn, ki naj bi takrat že snemal drug film, Atilo. Fellini ga je prepričal, da je hkrati snemal oba, in Quinn je vstajal ob pol štirih zjutraj, da je ujel modro svetlobo zgodnjega jutra, ki jo je hotel Fellini, in se nato še v kostumu odpeljal v Rim, da bi tja prispel do popoldneva in nastopil še v vlogi hunskega vojskovodje. Zaradi nizkih sredstev so morali na snemanju improvizirati: prepričali so lokalnega duhovnika, naj premakne proslavo ob godu zaščitnika mesta, ker niso imeli denarja za statiste, in da ne bi ljudje prekmalu odšli domov, je Fellini naročil asistentu, naj kriči, da prihajata Totò in Sophia Loren, ki sta tedaj veljala za največja italijanska zvezdnika. Proti koncu snemanja je Fellini padel v hudo depresijo. Da bi lahko dokončal film, ga je moral zdraviti znani freudovec, psihoanalitik. Quinna, ki je govoril angleško, so v italijanščino sinhronizirali; Fellini je slovel po tem, da se ni menil za usklajenost premikanja ustnic z zvokom. Namesto besedila naj bi igralci celo samo šteli. Ko je film na festivalu v Benetkah dobil srebrnega leva, in je velik del občinstva menil, da bi ga moral dobiti film Luchina Viscontija, je med ekipama obeh filmov v dvorani izbruhnil celo pretep.
Cesta je tudi film, s katerim je Fellini dokončno prelomil s strogim neorealizmom, katerega zagovorniki so zahtevali družbeno in politično angažiranost in značilno realistično estetiko; namesto tega zgodbo Ceste pripoveduje poetično, kot, da gre za na pol mitološki ali čudežen svet. Nekateri so ga ravno zato tedaj težko sprejeli. Za druge je predstavljal novo, sladko-grenko različico neorealizma, ki se zaveda same sebe.
Film, ki je imel nenavadno, zapleteno in težavno pot vse od začetkov nastajanja pa do prvega sprejema, a je Fellinija nazadnje kljub temu izstrelil med mednarodno najbolj prepoznavne filmske ustvarjalce.
Ta teden bo na Televiziji Slovenija v rubriki Kinoteka na ogled Cesta Federica Fellinija iz leta 1954. Gre za enega najbolj zanimivih in najbolj netipičnih filmov italijanskega maestra, za duhovit in hkrati otožen film ceste, ki ga je posnel s svojo ženo Giulietto Masino v glavni vlogi. Cesta je film, ki je imel nenavadno, zapleteno in težavno pot vse od začetkov nastajanja pa do prvega sprejema, a je Fellinija nazadnje kljub temu izstrelil med mednarodno najbolj prepoznavne filmske ustvarjalce.
Gelsomina je dekle iz revne družine v obmorski vasici, ki jo nekega dne obišče cirkuški silak Zampanò, ki potuje od mesta do mesta in nastopa s svojo točko lomljenja verige s prsnim košem. Z njim je dotlej potovala njena sestra, Rosa, a je v nepojasnjenih okoliščinah umrla – in Zampanò bi rad, da se mu zdaj pridruži Gelsomina. To imajo vsi za čudaško; v današnjem jeziku bi morda rekli, da je mladostnica s posebnimi potrebami. Je popolnoma nedolžna, neizkušena in nenarejena; cirkuško življenje jo zabava s klovnovskimi triki in igranjem inštrumentov, a je hkrati na trdo realnost življenja na cesti s potujočim cirkusantom, sploh takšnim, kot je Zampanò, povsem nepripravljena.
Zampanò jo včasih s prigovarjanjem, drugič z zmerljivkami in udarci nauči nastopanja in poslušnosti, in čeprav mu Gelsomina sprva poskuša pobegniti, pozneje v takšnem življenju očitno vendarle najde nekakšen smisel, čeprav morda niti sama ne ve natanko, kaj naj bi ta bil. Fellini je vlogo Gelsomine napisal posebej za Giulietto Masino, da bi lahko pokazala svojo telesnost in slog nastopanja. Njen okrogli obraz je močno izrazen in jasno pokaže vsako čustvo; Masina igra z vsem svojim telesom, kot otožni klovn spominja na nastope Charlieja Chaplina, a kljub temu nikoli ne deluje narejeno.
Silak Zampanò, ki ga igra mehiško-ameriški igralec Anthony Quinn, je v primerjavi z Gelsomino ogromen. Tako, kot je ona skoraj otroška, nedolžna in naivna, je on prebrisan, sebičen in tudi nasilen. Fellini ga je zasnoval po resnični osebi iz svoje mladosti, kastratorju prašičev, ki je spal z vsemi ženskami v Riminiju. Ko je z njim zanosilo umsko prizadeto dekle, so ljudje menili, da je dojenček hudičev otrok. Fellini je o obeh likih dejal, da gre za dva človeka, ki ostaneta skupaj, četudi bo to zanju usodno, in četudi ne vesta, zakaj. Nekoč je izjavil tudi, da je Cesta katalog njegovega mitološkega sveta, da je reprezentacija njegove identitete brez primere.
»Mislim, da v mojih filmih vedno znova poskušam predlagati ljudem, naj se prično osvobajati kot posamezniki. Naj se vrnejo po cesti nazaj in ugotovijo, na katerih krajih so dobili to ali ono modrico, kje se je rodila ta ali ona bolezen, psihološko gledano. Tudi sam to opazujem pri sebi. Domišljam si, da so nam pri tem procesu v pomoč filmi, kot so moji, pa tudi umetnost sicer. Notranje osvobajanje pomeni sprejeti življenje, takšno kot je, in ga vzljubiti, brez idealiziranja in konceptualiziranja, brez moralnih in etičnih sodb. Pomeni vrnitev k prvinskosti, k nedolžnosti, ki smo jo imeli kot otroci, le s to razliko, da se zdaj vsega tega zavedamo.«
Fellini naj bi bil od vseh svojih filmov na Cesto najbolj navezan, tudi zato, ker je imel z njo največ težav.
»Odločam se lahko le glede na sentimentalne razloge, ker objektivno svojih filmov ne morem ocenjevati. Cesto imam rad ne zaradi filma samega, ampak zaradi stvari, na katere me spominja, zaradi obdobja mojega življenja, ko sem ga posnel. Če neham okolišiti, lahko rečem, da sta Cesta in 81/2 filma, ki ju imam najraje.«
Snemanje je bilo polno zapletov: Masina si je zvila gleženj in producent, ki je nikoli ni hotel v vlogi, je to hotel izkoristiti, da bi jo kot glavno igralko zamenjal. Zaradi zamude je nato hotel odstopiti Quinn, ki naj bi takrat že snemal drug film, Atilo. Fellini ga je prepričal, da je hkrati snemal oba, in Quinn je vstajal ob pol štirih zjutraj, da je ujel modro svetlobo zgodnjega jutra, ki jo je hotel Fellini, in se nato še v kostumu odpeljal v Rim, da bi tja prispel do popoldneva in nastopil še v vlogi hunskega vojskovodje. Zaradi nizkih sredstev so morali na snemanju improvizirati: prepričali so lokalnega duhovnika, naj premakne proslavo ob godu zaščitnika mesta, ker niso imeli denarja za statiste, in da ne bi ljudje prekmalu odšli domov, je Fellini naročil asistentu, naj kriči, da prihajata Totò in Sophia Loren, ki sta tedaj veljala za največja italijanska zvezdnika. Proti koncu snemanja je Fellini padel v hudo depresijo. Da bi lahko dokončal film, ga je moral zdraviti znani freudovec, psihoanalitik. Quinna, ki je govoril angleško, so v italijanščino sinhronizirali; Fellini je slovel po tem, da se ni menil za usklajenost premikanja ustnic z zvokom. Namesto besedila naj bi igralci celo samo šteli. Ko je film na festivalu v Benetkah dobil srebrnega leva, in je velik del občinstva menil, da bi ga moral dobiti film Luchina Viscontija, je med ekipama obeh filmov v dvorani izbruhnil celo pretep.
Cesta je tudi film, s katerim je Fellini dokončno prelomil s strogim neorealizmom, katerega zagovorniki so zahtevali družbeno in politično angažiranost in značilno realistično estetiko; namesto tega zgodbo Ceste pripoveduje poetično, kot, da gre za na pol mitološki ali čudežen svet. Nekateri so ga ravno zato tedaj težko sprejeli. Za druge je predstavljal novo, sladko-grenko različico neorealizma, ki se zaveda same sebe.
V Lutkovnem gledališču Ljubljana so sinoči premierno uprizorili senčno predstavo z naslovom Moj dedek je bil češnjevo drevo italijanske avtorice Angele Nanetti, medtem ko je gledališka priredba nastala v režiji italijanskega režiserja Fabrizia Montecchija.
Avtorica recenzije: Nada Breznik Bereta Barbara Zupan in Ivan Lotrič.
Na velikem odru Mestnega gledališča ljubljanskega so novo, spet negotovo sezono – naslovili so jo Velika pričakovanja – začeli z uprizoritvijo igre Zimska poroka izraelskega avtorja Hanoha Levina, ki je živel med letoma 1943 in 1999. Igro iz leta 1978 je prevedel Klemen Jelinčič Boeta; v njenem središču je poroka; toda ko v priprave nanjo vdre novica o smrti in pogrebu, ta igra, tako režiser Matjaž Zupančič, "postane en sam beg, seveda beg poroke pred pogrebom, beg dobre novice pred slabo novico, beg svatov pred pogrebcem, na nek način bi lahko rekli beg vseh pred smrtjo ". Prva slovenska uprizoritev Premiera 9. september 2021 Prevajalec Klemen Jelinčič Boeta Režiser Matjaž Zupančič Dramaturginja Ira Ratej Scenografka Janja Korun Kostumografka Bjanka Adžić Ursulov Avtor glasbe Jani Kovačič Svetovalka za gib Veronika Valdes Lektor Martin Vrtačnik Oblikovalec svetlobe Andrej Koležnik Oblikovalec zvoka Gašper Zidanič Nastopajo Lotos Vincenc Šparovec, Viktorija Bencik Emeršič, Iva Krajnc Bagola, Jožef Ropoša, Lara Wolf, Mirjam Korbar, Gašper Jarni, Tomo Tomšič, Jaka Lah, Mojca Funkl, Nina Rakovec, Gal Oblak, Matic Lukšič Na fotografiji: Lotos Vincenc Šparovec, Jožef Ropoša, Lara Wolf, Iva Krajnc Bagola, Mirjam Korbar, Tomo Tomšič, Gašper Jarni (avtor Peter Giodani)
Avtorica recenzije: Miša Gams Bereta Jasna Rodošek in Aleksander Golja.
3. septembra je bila v celjskem gledališču prva premiera letošnje sezone z naslovom IN PODGANA SE JE SMEJALA znane izraelske avtorice Nave Semel. Zasedba: Prevajalka in avtorica dramatizacije Tina Kosi Prevajalec songov Milan Dekleva Režiser Yonatan Esterkin Dramaturginja Tina Kosi Scenografka Urša Vidic Kostumografka Tina Bonča Avtor glasbe in korepetitor Leon Firšt Lektor Jože Volk Oblikovalci svetlobe Uroš Gorjanc, Ian A. Brooks, Yonatan Esterkin Oblikovalec videa Atej Tutta Igrajo Duhovnik, Profesor Andrej Murenc Pevka Jagoda Babica, TV voditeljica Lučka Počkaj Vnukinja, Minnie Eva Stražar Učiteljica, Y-mee Manca Ogorevc Posneti glasovi Mama male deklice Maša Grošelj Oče male deklice Luka Bokšan Kmetova žena Barbara Vidovič k.g. Mala deklica Eva Stražar Kmet David Čeh Štefan Jure Žavbi k.g. Duhovnik Andrej Murenc Video Mama male deklice Maša Grošelj Oče male deklice Luka Bokšan Kmetova žena Barbara Vidovič k.g. Mala deklica Bina Rosa Peperko k.g. Kmet Aljoša Koltak Štefan Jure Žavbi k.g. Duhovnik Andrej Murenc
Na Velikem odru Slovenskega narodnega gledališča Drama Ljubljana so sinoči premierno uprizorili absurdno distopično enodejanko s štirimi igralci Konec igre, ki je nastala po istoimenskem delu znamenitega irskega dramatika Samuela Becketta.
Mala drama SNG Drama Ljubljana Lucy Prebble: Učinek PREVAJALKA: Tina Mahkota DRAMATURGINJA: Eva Kraševec SCENOGRAFINJA: Jasna Vastl KOSTUMOGRAFINJA: Gordana Bobojević AVTOR GLASBE: Aleš Zorec VIDEO: Dani Modrej LEKTORICA: Klasja Kovačič OBLIKOVALEC LUČI: Vlado Glavan Igralska zasedba: Dr. Lorna James - Polona Juh Dr. Toby Sealey - Rok Vihar Connie Hall - Eva Jesenovec Tristan Frey - Klemen Janežič Prvi septembrski konec tedna je bil vsekakor zaznamovan z gledališkimi premierami v več slovenskih teatrih. Predstava Učinek angleške dramatičarke Lucy Prebble v prevodu Tine Mahkota je bila že predvajana februarja po spletu, sinoči pa so jo premierno uprizorili v živo na odru Male drame. Režirala jo je Eva Nina Lampič. Dramaturginja je bila Eva Kraševec, na premieri je bila Tadeja Krečič:
Neveljaven email naslov