Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
V Art kino mreži se je zavrtela biografska drama Gospodična Marx o borki za delavske in ženske pravice Eleanor Marx, najmlajši hčeri Karla Marxa
Odraščala je ob preučevanju zgodovine in klasične literature, povsem organsko je vsrkavala očetove revolucionarne filozofsko-ekonomske zamisli in že kot deklica se je zagnano vključevala v družbenopolitične debate v domačem salonu. Njen oče je bil Karl Marx, njen največji življenjski zaveznik Friedrich Engels. Eleanor Marx se je v zgodovino vpisala kot neomajna politična aktivistka s konca devetnajstega stoletja, ki je svoje življenje posvetila boju za delavske pravice, opozarjala je na neenakost med spoloma v družini in družbi ter se borila za odpravo otroškega dela. Že kot deklica je sodelovala pri nastajanju, urejanju in prevajanju Kapitala, pozneje pa je skrbela tudi za postumne izdaje ostalih očetovih del. A kdo je bila v resnici Eleanor Marx oziroma Tussy, kot so jo klicali bližnji? Kakšna je bila? Kako se je znašla v svetu, ki ga je tako zelo želela spremeniti, a je hkrati v njem morala tudi živeti?
Režiserka in scenaristka Susanna Nicchiarelli se v svojem nenavadno zasnovanem, nestereotipnem biografskem filmu Gospodična Marx Eleanorine družbenopolitične plati dotakne le bežno, tako rekoč samoumevno, kot neizpodbitno danost ženske, ki se je povsem naravno odločila za aktivizem, veliko bolj pa se posveti njeni intimnosti, želji po sreči, ki se ji ves čas izmika, osredotoči se na njeno protislovno razpetost med emancipacijo in ujetostjo v toksično razmerje z ljubljenim moškim. V režiserkinih očeh Eleanor nikakor ni ne viktorijanska junakinja, ki umira za svoje ideje, prav tako pa tudi ni nikakršna žrtev moškega sveta. Prav nasprotno – ves čas se živo zaveda svojih želja in svojih predvsem s partnerstvom povezanih težav, a se zdi zavestno odločena živeti, kakor živi. S svojim moškim živi na koruzi, finančno ga podpira, saj sam nima po njenih besedah »prav nobenega odnosa do denarja«, zaveda se njegovih ljubezenskih afer in njegove splošne neodgovornosti, a se kljub vsemu odloči zanj. Znova in znova.
Zdi se, da zanjo to sploh ni vprašanje, samo način življenja, ki je po svoje tako drugačen od njenih revolucionarnih in emancipacijskih družbenih idej, po drugi strani pa nedvomno njihovo najbolj iskreno uresničevanje.
Gospodična Marx, kjer poleg osupljivo naravne igre glavne igralke Romole Garai veliko vlogo skoraj dobesedno odigra tudi povsem sodobna, punk-rockovska glasba, ni film, ki bi gledalcu z natančno premišljeno dramaturgijo ob tragični resnični zgodbi v klimaksu izvabil solze v oči, prej obratno – gre za zelo samosvojo zasnovano pripoved o izredno moderni ženski, ki gledalcu počasi zlezle pod kožo in ga spodbudi k iskanju lastnih odgovorov. Modernost pač ni stvar zgodovinskega obdobja, ampak je odnos do življenja.
V Art kino mreži se je zavrtela biografska drama Gospodična Marx o borki za delavske in ženske pravice Eleanor Marx, najmlajši hčeri Karla Marxa
Odraščala je ob preučevanju zgodovine in klasične literature, povsem organsko je vsrkavala očetove revolucionarne filozofsko-ekonomske zamisli in že kot deklica se je zagnano vključevala v družbenopolitične debate v domačem salonu. Njen oče je bil Karl Marx, njen največji življenjski zaveznik Friedrich Engels. Eleanor Marx se je v zgodovino vpisala kot neomajna politična aktivistka s konca devetnajstega stoletja, ki je svoje življenje posvetila boju za delavske pravice, opozarjala je na neenakost med spoloma v družini in družbi ter se borila za odpravo otroškega dela. Že kot deklica je sodelovala pri nastajanju, urejanju in prevajanju Kapitala, pozneje pa je skrbela tudi za postumne izdaje ostalih očetovih del. A kdo je bila v resnici Eleanor Marx oziroma Tussy, kot so jo klicali bližnji? Kakšna je bila? Kako se je znašla v svetu, ki ga je tako zelo želela spremeniti, a je hkrati v njem morala tudi živeti?
Režiserka in scenaristka Susanna Nicchiarelli se v svojem nenavadno zasnovanem, nestereotipnem biografskem filmu Gospodična Marx Eleanorine družbenopolitične plati dotakne le bežno, tako rekoč samoumevno, kot neizpodbitno danost ženske, ki se je povsem naravno odločila za aktivizem, veliko bolj pa se posveti njeni intimnosti, želji po sreči, ki se ji ves čas izmika, osredotoči se na njeno protislovno razpetost med emancipacijo in ujetostjo v toksično razmerje z ljubljenim moškim. V režiserkinih očeh Eleanor nikakor ni ne viktorijanska junakinja, ki umira za svoje ideje, prav tako pa tudi ni nikakršna žrtev moškega sveta. Prav nasprotno – ves čas se živo zaveda svojih želja in svojih predvsem s partnerstvom povezanih težav, a se zdi zavestno odločena živeti, kakor živi. S svojim moškim živi na koruzi, finančno ga podpira, saj sam nima po njenih besedah »prav nobenega odnosa do denarja«, zaveda se njegovih ljubezenskih afer in njegove splošne neodgovornosti, a se kljub vsemu odloči zanj. Znova in znova.
Zdi se, da zanjo to sploh ni vprašanje, samo način življenja, ki je po svoje tako drugačen od njenih revolucionarnih in emancipacijskih družbenih idej, po drugi strani pa nedvomno njihovo najbolj iskreno uresničevanje.
Gospodična Marx, kjer poleg osupljivo naravne igre glavne igralke Romole Garai veliko vlogo skoraj dobesedno odigra tudi povsem sodobna, punk-rockovska glasba, ni film, ki bi gledalcu z natančno premišljeno dramaturgijo ob tragični resnični zgodbi v klimaksu izvabil solze v oči, prej obratno – gre za zelo samosvojo zasnovano pripoved o izredno moderni ženski, ki gledalcu počasi zlezle pod kožo in ga spodbudi k iskanju lastnih odgovorov. Modernost pač ni stvar zgodovinskega obdobja, ampak je odnos do življenja.
Avtorica recenzije: Tina Poglajen Bereta Jure Franko in Lidija Hartman.
Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bereta Jure Franko in Lidija Hartman.
Avtorica recenzije: Diana Pungeršič Bereta Lidija Hartman in Jure Franko.
SOPRISOTNOST IN IGRA BREZ BESED – MED BESEDAMI Prešernovo gledališče Kranj je slavilo prvo premiero po odprtju gledališč. Monologi s kavča, ki jih je za izbranega igralca ali igralko napisalo osem dramatikov, so zaživeli v polni in povezani odrski obliki. foto: Nada Žgank
Avtorica recenzije: Katarina Mahnič Bereta Jasna Rodošek in Jure Franko.
Avtor recenzije: Andrej Lutman Bereta Aleksander Golja in Barbara Zupan.
Vrata gledališč so zaenkrat le odškrnjena. V Mali drami je bila zato simbolno uprizorjena premiera Škorpijon francoske dramatičarke in pisateljice Véronique Olmi v prevodu Primoža Viteza za tri gledalke. Med njimi je bila tudi Tadeja Krečič, ki ocenjuje predstavoi. Ta se ukvarja s ksenofobijo, sovražnim govorom, kar so vse pojavi tudi naše sedanje družbe, pravi režiserka Nina Šorak. Véronique Olmi ŠKORPIJON Naslov izvirnika: La Jouissance du scorpion PRVA SLOVENSKA UPRIZORITEV Režiserka NINA ŠORAK Prevajalec PRIMOŽ VITEZ Dramaturg ROK ANDRES Scenograf BRANKO HOJNIK Kostumografinja TINA PAVLOVIĆ Avtor glasbe LAREN POLIČ ZDRAVIČ Avtorica videa VESNA KREBS Oblikovalka svetlobe MOJCA SARJAŠ Lektorica KLASJA KOVAČIČ Igrajo SAŠA PAVČEK BOJAN EMERŠIČ IVA BABIĆ SAŠA TABAKOVIĆ
Na odru Nove pošte je zaživela solo predstava Vita Weisa Slaba družba. Z vprašanji notranje motivacije in žrtvovanja se je avtor in izvajalec ukvarjal na način raziskovanja bistva gledališča, kot prostora srečanja igralca in gledalcev. Predstava je nastala v soprodukciji Slovenskega mladinskega gledališča, zavoda Maska in društva Moment, ogledala si jo je Petra Tanko. foto: Ivian Kan Mujenzinović, www.mladinsko.com
Neveljaven email naslov