Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
V Art kino mreži se je zavrtela biografska drama Gospodična Marx o borki za delavske in ženske pravice Eleanor Marx, najmlajši hčeri Karla Marxa
Odraščala je ob preučevanju zgodovine in klasične literature, povsem organsko je vsrkavala očetove revolucionarne filozofsko-ekonomske zamisli in že kot deklica se je zagnano vključevala v družbenopolitične debate v domačem salonu. Njen oče je bil Karl Marx, njen največji življenjski zaveznik Friedrich Engels. Eleanor Marx se je v zgodovino vpisala kot neomajna politična aktivistka s konca devetnajstega stoletja, ki je svoje življenje posvetila boju za delavske pravice, opozarjala je na neenakost med spoloma v družini in družbi ter se borila za odpravo otroškega dela. Že kot deklica je sodelovala pri nastajanju, urejanju in prevajanju Kapitala, pozneje pa je skrbela tudi za postumne izdaje ostalih očetovih del. A kdo je bila v resnici Eleanor Marx oziroma Tussy, kot so jo klicali bližnji? Kakšna je bila? Kako se je znašla v svetu, ki ga je tako zelo želela spremeniti, a je hkrati v njem morala tudi živeti?
Režiserka in scenaristka Susanna Nicchiarelli se v svojem nenavadno zasnovanem, nestereotipnem biografskem filmu Gospodična Marx Eleanorine družbenopolitične plati dotakne le bežno, tako rekoč samoumevno, kot neizpodbitno danost ženske, ki se je povsem naravno odločila za aktivizem, veliko bolj pa se posveti njeni intimnosti, želji po sreči, ki se ji ves čas izmika, osredotoči se na njeno protislovno razpetost med emancipacijo in ujetostjo v toksično razmerje z ljubljenim moškim. V režiserkinih očeh Eleanor nikakor ni ne viktorijanska junakinja, ki umira za svoje ideje, prav tako pa tudi ni nikakršna žrtev moškega sveta. Prav nasprotno – ves čas se živo zaveda svojih želja in svojih predvsem s partnerstvom povezanih težav, a se zdi zavestno odločena živeti, kakor živi. S svojim moškim živi na koruzi, finančno ga podpira, saj sam nima po njenih besedah »prav nobenega odnosa do denarja«, zaveda se njegovih ljubezenskih afer in njegove splošne neodgovornosti, a se kljub vsemu odloči zanj. Znova in znova.
Zdi se, da zanjo to sploh ni vprašanje, samo način življenja, ki je po svoje tako drugačen od njenih revolucionarnih in emancipacijskih družbenih idej, po drugi strani pa nedvomno njihovo najbolj iskreno uresničevanje.
Gospodična Marx, kjer poleg osupljivo naravne igre glavne igralke Romole Garai veliko vlogo skoraj dobesedno odigra tudi povsem sodobna, punk-rockovska glasba, ni film, ki bi gledalcu z natančno premišljeno dramaturgijo ob tragični resnični zgodbi v klimaksu izvabil solze v oči, prej obratno – gre za zelo samosvojo zasnovano pripoved o izredno moderni ženski, ki gledalcu počasi zlezle pod kožo in ga spodbudi k iskanju lastnih odgovorov. Modernost pač ni stvar zgodovinskega obdobja, ampak je odnos do življenja.
V Art kino mreži se je zavrtela biografska drama Gospodična Marx o borki za delavske in ženske pravice Eleanor Marx, najmlajši hčeri Karla Marxa
Odraščala je ob preučevanju zgodovine in klasične literature, povsem organsko je vsrkavala očetove revolucionarne filozofsko-ekonomske zamisli in že kot deklica se je zagnano vključevala v družbenopolitične debate v domačem salonu. Njen oče je bil Karl Marx, njen največji življenjski zaveznik Friedrich Engels. Eleanor Marx se je v zgodovino vpisala kot neomajna politična aktivistka s konca devetnajstega stoletja, ki je svoje življenje posvetila boju za delavske pravice, opozarjala je na neenakost med spoloma v družini in družbi ter se borila za odpravo otroškega dela. Že kot deklica je sodelovala pri nastajanju, urejanju in prevajanju Kapitala, pozneje pa je skrbela tudi za postumne izdaje ostalih očetovih del. A kdo je bila v resnici Eleanor Marx oziroma Tussy, kot so jo klicali bližnji? Kakšna je bila? Kako se je znašla v svetu, ki ga je tako zelo želela spremeniti, a je hkrati v njem morala tudi živeti?
Režiserka in scenaristka Susanna Nicchiarelli se v svojem nenavadno zasnovanem, nestereotipnem biografskem filmu Gospodična Marx Eleanorine družbenopolitične plati dotakne le bežno, tako rekoč samoumevno, kot neizpodbitno danost ženske, ki se je povsem naravno odločila za aktivizem, veliko bolj pa se posveti njeni intimnosti, želji po sreči, ki se ji ves čas izmika, osredotoči se na njeno protislovno razpetost med emancipacijo in ujetostjo v toksično razmerje z ljubljenim moškim. V režiserkinih očeh Eleanor nikakor ni ne viktorijanska junakinja, ki umira za svoje ideje, prav tako pa tudi ni nikakršna žrtev moškega sveta. Prav nasprotno – ves čas se živo zaveda svojih želja in svojih predvsem s partnerstvom povezanih težav, a se zdi zavestno odločena živeti, kakor živi. S svojim moškim živi na koruzi, finančno ga podpira, saj sam nima po njenih besedah »prav nobenega odnosa do denarja«, zaveda se njegovih ljubezenskih afer in njegove splošne neodgovornosti, a se kljub vsemu odloči zanj. Znova in znova.
Zdi se, da zanjo to sploh ni vprašanje, samo način življenja, ki je po svoje tako drugačen od njenih revolucionarnih in emancipacijskih družbenih idej, po drugi strani pa nedvomno njihovo najbolj iskreno uresničevanje.
Gospodična Marx, kjer poleg osupljivo naravne igre glavne igralke Romole Garai veliko vlogo skoraj dobesedno odigra tudi povsem sodobna, punk-rockovska glasba, ni film, ki bi gledalcu z natančno premišljeno dramaturgijo ob tragični resnični zgodbi v klimaksu izvabil solze v oči, prej obratno – gre za zelo samosvojo zasnovano pripoved o izredno moderni ženski, ki gledalcu počasi zlezle pod kožo in ga spodbudi k iskanju lastnih odgovorov. Modernost pač ni stvar zgodovinskega obdobja, ampak je odnos do življenja.
Avtorica recenzije: Gaja Pöschl Bereta Barbara Zupan in Jure Franko.
Leta 2011 je pri založbi Modrijan izšla knjiga Andreja Inkreta z naslovom In stoletje bo zardelo ter podnaslovom Kocbek, življenje in delo. Gre za izčrpno monografijo na več kot šest sto straneh o življenju, delu, misli in literaturi Edvarda Kocbeka, pesnika, pisatelja, prevajalca, politika, enega največjih književnih ustvarjalcev dvajsetega stoletja; pokončne, vendar tragične politične figure, ker ga je komunistična partija izrabila in izigrala. Del Kocbekove usode je režiser Matjaž Berger na osnovi Inkretove knjige spremenil v gledališko predstavo, maja postavljeno v grajskem atriju galerije Božidarja Jakca v Kostanjevici na Krki, v petek in soboto pa v ljubljanske Križanke kot del festivala. Prvo ljubljansko premiero, nastalo v koprodukciji Anton Podbevšek Teatra in SNG Nova Gorica; v sodelovanju s Cankarjevim domom iz Ljubljane in Galerijo Božidar Jakac, si je ogledala Tadeja Krečič: Andrej Inkret: IN STOLETJE BO ZARDELO. PRIMER KOCBEK Koprodukcija: Anton Podbevšek Teater in SNG Nova Gorica; v sodelovanju s Cankarjevim domom, Ljubljana, in Galerijo Božidar Jakac, Kostanjevica na Krki Režija: Matjaž Berger Adaptacija besedila: Eva Mahkovic, Matjaž Berger Glasba: Duo Silence Koreografija: Gregor Luštek Scenografija: Simon Žižek, Matjaž Berger Oblikovanje videa: Iztok H. Šuc, Gašper Vovk, Gašper Brezovar Kostumografija: Peter Movrin, Metod Črešnar Lektura: Živa Čebulj Asistenca kostumografije: Nataša Recer Oblikovanje kreative: Eva Mlinar Igrajo: Borut Doljšak Peter Harl Anuša Kodelja / alternacija: Barbara Ribnikar Matija Rupel Mario Dragojević Vitorija Zdovc Timotej Novaković Gregor Podričnik Lovro Zafred Gregor Čušin Pavle Ravnohrib Janez Hočevar Gal Žižek
Avtorica recenzije: Katarina Mahnič Bere Matjaž Romih in Lidija Hartman.
Avtorica recenzije: Katarina Mahnič Bere Matjaž Romih in Lidija Hartman.
Neveljaven email naslov