Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Tone Dodlek: Plavi 9

28.06.2021

Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bere: Lidija Hartman

Maribor : Mariborska literarna družba, 2020

Pesnik, pisatelj in esejist Tone Dodlek (1943–2021) je v svoji zadnji pesniški zbirki Plavi 9 večkrat pokazal na reči, ki počasi izginjajo iz našega spomina in vsakdanjika. Predvsem skupnega, ki je osrediščeno na zgodovino in mesto Maribor. A pesniško delo ponuja še mnogo več. Čeprav pesmi površno spominjajo na otroško igrivost in lahkotnost, so to v osnovi zelo posmehljive pesmi. Opaziti je politično noto, kritičnost do duha časa in predvsem avtorjevo osebno stališče do sveta in sistema. Predvsem današnjega, saj pesmi pogosto vzbujajo nostalgijo po lepših in bolj mirnih časih, torej takih, ki so še dovolili možnost za razmislek in vpogled, tako vase kot tudi širše.

In zakaj tak naslov zbirke? Plavi 9 je bila prva trgovina v Mariboru, ki je bila odprta noč in dan. Na to nas opomni tudi naslovnica na knjigi, na kateri je fotografija vhoda v trgovino z velikim napisom omenjenega trgovskega podjetja. Pred njo stoji nekaj strank. Že tu je mogoče najti opomin na izginjajoče čase, ko je bilo središče Maribora veliko bolj pretočno in je bil mestni vrvež precejšen. A to je samo uvod. Pesniška zbirka Plavi 9 nam ponuja predvsem razmisleke o težavah posameznika ali skupnosti, na primer v povezavi s periferijo, kot v pesmi Vizitka: »Ljubljana, / mi v Murski Soboti imamo problem, / Ljubljana, / mi na Ptuju imamo problem, / Ljubljana, / mi v Mariboru imamo problem,« in tako naprej. Pesem se konča z motivom trgovine z rabljenimi stvarmi. Ta trgovina iz druge roke naj bi bila Slovenija, izpelje Dodlek. Avtor s svojim cinizmom tako ne prizanaša nikomur. Prav po naštevanju pogosto konča pesem s pristavkom, ki je skorajda celotna poanta pesmi. Zafrkljivo se obregne tudi ob motiv Lepe Vide – tudi hrepenenje ni več, kar je bilo.

Plavi 9 je konceptualna zbirka. Sestavljena je iz avtorjevega likovnega in pesniškega dela. Oboje spominja na Dodlekovo predzadnjo zbirko Kraljestvo kiča, vendar je v zadnji veliko več grenkobe in slutnje minljivosti. V prejšnji zbirki je namreč še vedno navzoč vitalizem, v pesmih iz zadnje zbirke pa je kar nekaj zavedanja o odtekanju časa. Prav to ima v likovnem delu posebno mesto. Veliko lepljenk je namreč iz vsakdanjega življenja. Dodlek jih je vstavil in dopolnil na svoj način. Ta ready made je predvsem igriv, a vsebuje tudi resen podton. Lepljenka s povratnico, na kateri piše Počitnice s spomini, ima naslov Zamujena priložnost. Inovativna je na primer ilustracija Vozni red. Na njej so narisane tri vedno večje stopnice s stopnjevanjem: lep, lepši –  pozabljen. Besedno in likovno prepletanje kaže predvsem na avtorjevo vse večjo samoto.

A ta samota se v pesmih skorajda ne prepozna. Nonsens, iskanje novih pomenov in medbesedilnost, ki jo Dodlek vpleta v svoje pesmi, tako še vedno kažejo na njegov lastni uvid. Tone Dodlek je bil pesnik samohodec, ki je v pesmih s svojim raznolikim znanjem in zanimanjem prikazal predvsem globoke miselne in reflektivne tokove.

Pesniška zbirka Plavi 9 je predvsem spomin na bolj veselo obdobje. Je tudi krik sardonične poezije, s katero Tone Dodlek ne prizanaša nikomur. Njegovemu pesniškemu in likovnemu delu je skupno tiho upanje, naj sveta še ne preplavi instantna mrzlica in da si človek še vedno mora vzeti čas za odmor. Ta je predvsem prostor in čas za premislek, tako o skupnosti kot o samem sebi.


Ocene

2026 epizod


Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.

Tone Dodlek: Plavi 9

28.06.2021

Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bere: Lidija Hartman

Maribor : Mariborska literarna družba, 2020

Pesnik, pisatelj in esejist Tone Dodlek (1943–2021) je v svoji zadnji pesniški zbirki Plavi 9 večkrat pokazal na reči, ki počasi izginjajo iz našega spomina in vsakdanjika. Predvsem skupnega, ki je osrediščeno na zgodovino in mesto Maribor. A pesniško delo ponuja še mnogo več. Čeprav pesmi površno spominjajo na otroško igrivost in lahkotnost, so to v osnovi zelo posmehljive pesmi. Opaziti je politično noto, kritičnost do duha časa in predvsem avtorjevo osebno stališče do sveta in sistema. Predvsem današnjega, saj pesmi pogosto vzbujajo nostalgijo po lepših in bolj mirnih časih, torej takih, ki so še dovolili možnost za razmislek in vpogled, tako vase kot tudi širše.

In zakaj tak naslov zbirke? Plavi 9 je bila prva trgovina v Mariboru, ki je bila odprta noč in dan. Na to nas opomni tudi naslovnica na knjigi, na kateri je fotografija vhoda v trgovino z velikim napisom omenjenega trgovskega podjetja. Pred njo stoji nekaj strank. Že tu je mogoče najti opomin na izginjajoče čase, ko je bilo središče Maribora veliko bolj pretočno in je bil mestni vrvež precejšen. A to je samo uvod. Pesniška zbirka Plavi 9 nam ponuja predvsem razmisleke o težavah posameznika ali skupnosti, na primer v povezavi s periferijo, kot v pesmi Vizitka: »Ljubljana, / mi v Murski Soboti imamo problem, / Ljubljana, / mi na Ptuju imamo problem, / Ljubljana, / mi v Mariboru imamo problem,« in tako naprej. Pesem se konča z motivom trgovine z rabljenimi stvarmi. Ta trgovina iz druge roke naj bi bila Slovenija, izpelje Dodlek. Avtor s svojim cinizmom tako ne prizanaša nikomur. Prav po naštevanju pogosto konča pesem s pristavkom, ki je skorajda celotna poanta pesmi. Zafrkljivo se obregne tudi ob motiv Lepe Vide – tudi hrepenenje ni več, kar je bilo.

Plavi 9 je konceptualna zbirka. Sestavljena je iz avtorjevega likovnega in pesniškega dela. Oboje spominja na Dodlekovo predzadnjo zbirko Kraljestvo kiča, vendar je v zadnji veliko več grenkobe in slutnje minljivosti. V prejšnji zbirki je namreč še vedno navzoč vitalizem, v pesmih iz zadnje zbirke pa je kar nekaj zavedanja o odtekanju časa. Prav to ima v likovnem delu posebno mesto. Veliko lepljenk je namreč iz vsakdanjega življenja. Dodlek jih je vstavil in dopolnil na svoj način. Ta ready made je predvsem igriv, a vsebuje tudi resen podton. Lepljenka s povratnico, na kateri piše Počitnice s spomini, ima naslov Zamujena priložnost. Inovativna je na primer ilustracija Vozni red. Na njej so narisane tri vedno večje stopnice s stopnjevanjem: lep, lepši –  pozabljen. Besedno in likovno prepletanje kaže predvsem na avtorjevo vse večjo samoto.

A ta samota se v pesmih skorajda ne prepozna. Nonsens, iskanje novih pomenov in medbesedilnost, ki jo Dodlek vpleta v svoje pesmi, tako še vedno kažejo na njegov lastni uvid. Tone Dodlek je bil pesnik samohodec, ki je v pesmih s svojim raznolikim znanjem in zanimanjem prikazal predvsem globoke miselne in reflektivne tokove.

Pesniška zbirka Plavi 9 je predvsem spomin na bolj veselo obdobje. Je tudi krik sardonične poezije, s katero Tone Dodlek ne prizanaša nikomur. Njegovemu pesniškemu in likovnemu delu je skupno tiho upanje, naj sveta še ne preplavi instantna mrzlica in da si človek še vedno mora vzeti čas za odmor. Ta je predvsem prostor in čas za premislek, tako o skupnosti kot o samem sebi.


26.11.2018

Vlado Pivec: Krajšnice

Avtor recenzije: Andrej Lutman Bere Barbara Zupan.


26.11.2018

Giulio Angioni: Toledski plameni

Avtor recenzije: Klemen Kordež Bere Jure Franko.


26.11.2018

Maja Miloševič: Oder za gluhe

Avtorica recenzije: Diana Pungeršič Bereta Jure Franko in Barbara Zupan.


26.11.2018

Uroš Zupan: Ene in drugi

Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bere Barbara Zupan.


24.11.2018

Avtorski projekt Igorja Pisona: Drugibutalci

SNG Drama Maribor / Premiera 23.11.2018 Režiser: Igor Pison Dramaturg: Vili Ravnjak Scenografka: Petra Veber Kostumografa: Petra Veber, Igor Pison Oblikovalka svetlobe: Petra Veber Korepetitorka: Dada Kladenik Lektorici: Metka Damjan, Mojca Marič Igrajo: Minca Lorenci, Ksenija Mišič, Mateja Pucko, Mirjana Šajinović, Ivica Knez, Viktor Hrvatin Meglič, Matija Stipanič Butalci Frana Milčinskega so skozi desetletja vztrajanja v kolektivni zavesti postali nepogrešljiva oznaka družbeno-političnega dogajanja, nesmislov in najbolj preproste človeške neumnosti. Predstava Drugibutalci, ki so jo sinoči premierno uprizorili v Stari dvorani mariborske Drame, neuklonljivo idejno podstat humoresk zasleduje v današnjem kontekstu in uprizarja sodobni razmah butalskosti. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto Damjan Švarc


19.11.2018

Andrej Lutman: Iz knjig v knjigo

Avtorica recenzije Tonja Jelen Bere Aleksander Golja.


19.11.2018

Ljubka Šorli: Goriške pesmi

Avtor recenzije: Andrej Arko Bere Aleksander Golja.


19.11.2018

Andrej Nikolaidis: Madžarski stavek

Avtorica recenzije Zarja Vršič Bere Barbara Zupan


19.11.2018

Jani Virk: Brez imena

Avtorica recenzije Gabriela Babnik Bereta Barbara Zupan in Aleksander Golja.


12.11.2018

Tloris za revolucijo

Marka Požlepa poznamo predvsem kot vizualnega umetnika, v gledališču Glej pa je postavil že drugo odrsko delo. V sestavljanju prostorskega, zvočnega in pripovednega gradiva, se v predstavi Tloris za revolucijo sprašuje o izvorih svoje kulturne identitete, zaznamovane z likom Vinnetouja, ki ga je spoznaval in bil od njega očaran od otroških let do danes. foto: Gledališče Glej


12.11.2018

Klarisa Jovanović: Izgnana

Avtorica recenzije: Zarja Vršič Bereta Lidija Hartman in Igor Velše.


12.11.2018

Martin Heidegger: Kaj se pravi misliti?

Avtor recenzije: Marjan Kovačevič Beltram Bere Igor Velše.


12.11.2018

Vito Staviarsky: Kivader

Avtorica recenzije: Maja Žvokelj Bere Lidija Hartman.


12.11.2018

Ernst Bruckmüller: Avstrijska zgodovina

Avtor recenzije: Gregor Podlogar Bere Lidija Hartman.


11.11.2018

Abonma Micka

KUD Moment / Premiera 10.11.2018 Koncept in režija: Kolektiv Abonma (Nika Bezeljak, Miha Horvat, Eva Nina Lampič, Minca Lorenci, Luka Martin Škof, Aleš Zorec) Nastopajoči: Luka Martin Škof, Eva Nina Lampič, Minca Lorenci, Aleš Zorec Sinoči so na Intimnem odru mariborskega GT22 premierno uprizorili predstavo Micka. Gre za tretjo epizodo v okviru projekta Abonma in prvi preizkus formata uprizarjanja že obstoječih gledaliških predstav iz repertoarja institucionalnih gledališč. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto Urška Boljkovac


07.11.2018

Poj mi pesem - ocena filma

Otvoritveni film Liffa (7. 11. 2018)


27.10.2018

jerebika, štrudelj, ples pa še kaj

Režija: Janez Janša Zasedba: Stane Tomazin Animacija: Luka Umek Glasba in oblikovanje zvoka: Eduardo Raon Koprodukcija: Slovensko mladinsko gledališče in Maska Ljubljana Premiera: 26. 10. 2018 Fotografija: Zavod Maska »Simona Semenič je ena najpomembnejših sodobnih slovenskih gledaliških osebnosti,« je v utemeljitvi nagrade Prešernovega sklada za ustvarjalni opus zadnjih dveh let o večstranski gledališki ustvarjalki zapisala Petra Vidali. Zato so v društvu Mesto žensk in zavodu Maska – tudi v duhu slogana letošnjega festivala Mesto žensk, ki se je glasil »Zberi pogum!« – oblikovali Abonma Simona Semenič, prerez njenega ustvarjanja, pospremljen s teoretsko refleksijo njenih del. V okviru abonmaja smo si na odru Nove pošte lahko ogledali zadnje v nizu predstavljenih del, krstno uprizoritev komedije jerebika, štrudelj, ples pa še kaj. Predstava je nastala v koprodukciji Slovenskega mladinskega gledališča in Maske, režijo podpisuje umetnik Janez Janša, več pa Saška Rakef.


05.11.2018

Raymond Carver: O čem govorimo, ko govorimo o ljubezni

Mala drama, premiera: 2. 11. 2018 Raymond Carver: O čem govorimo, ko govorimo o ljubezni Avtorski projekt po motivih kratke proze Raymonda Carverja Krstna uprizoritev priredbe Drama Laboratorij - Čakajoč Supermana Režiserka: Maša Pelko Dramaturg: Jaka Smerkolj Simoneti Scenograf: Dorian Šilec Petek Kostumografinja: Nina Čehovin Lektorica: Tatjana Stanič Oblikovalca luči: Dorian Šilec Petek, Vlado Glavan Avtor glasbe: Jurij Alič Igrajo: Tamara Avguštin Iva Babić Maja Končar Gregor Podričnik Matija Rozman Eva Stražar Lovro Zafred Napoved: V programskem okviru Drama Laboratorija je nastala odrska priredba kratke proze ameriškega pesnika in pisatelja Raymonda Carverja z naslovom O čem govorimo, ko govorimo o ljubezni. Režirala jo je Maša Pelko, dramaturg je bil Jaka Smerkolj Simoneti, nastopili pa so tako uveljavljeni igralci Drame: Maja Končar, Iva Babić in Matija Rozman kot njihovi mladi kolegi: Tamara Avguštin, Gregor Podričnik, Eva Stražar in Lovro Zafred. Na premieri v Mali drami je bila Tadeja Krečič: Odprti oder je ponujal pogled v značilno ameriško bivališče iz šestdesetih let, kakršnega si je zamislil scenograf Dorian Šilec Petek. Tri stene v zelenih tonih, na eni vsiljivi napis Welcome to Fabulous Las Vegas, kavč in plastificirana mizica s stoli, v ozadju okno in omarica z radiem. Na drugi steni slika Čehova. Z zgodbo o njegovi smrti se predstava začne in z njo ena izmed protagonistk, odlična Tamara Avguštin intonira celotno ozračje odrskega dogodka: v sodobnem, sproščenem načinu govora (lektorica je bila Tatjana Stanič) pripoveduje o nekih realnih dogodkih in ima hkrati do izrečenega ironično distanco. V roki steklenica penine. Penina je odrska, se pravi ponaredek. S čim bi potem nazdravljali, čému bi nazdravili? In na tej legi se naseli omnibus prizorov in prizorčkov, ki skušajo vzpostaviti občutek, kakršnega ima bralec pri Carverjevih zgodbah, še posebej pri naslovni zgodbi O čem govorimo, ko govorimo o ljubezni: štirje ljudje, dva para, razpravljajo o različnih vrstah ljubezni, če to sploh so. Na odru so se ti pari razmnožili, podvojili, prevzeli vloge tistih, o katerih teče beseda in obratno. V nepopustljivem tempu in domišljenih rešitvah prepletanja situacij nastaja pred očmi gledalca sporočilo o nezmožnosti carverjevskega človeka, da bi ohranil kateri koli gotovost in trdnost: čustev, odnosov, besed, doživljanj; vse se sesipa, vendar ne usodno ali tragično, bolj na način nekakšne komične resignacije - pri čemer ne gre brez alkohola, cigaret, nezmernosti. O čem govorimo, ko govorimo o ljubezni je tako izvrstna inscenacija teme in motivov iz literature, ki pokaže tudi, kaj vse je mogoče, ko stopi proza v ravno pravšnji okvir odrske iluzije. Foto: Peter Uhan


05.11.2018

Andrej Blatnik: Ugrizi

Avtor recenzije: Matej Bogataj Bereta Lidija Hartman in Jure Franko.


05.11.2018

Amos Oz: Juda

Avtorica recenzije: Tadeja Krečič Bereta Lidija Hartman in Jure Franko.


Stran 95 od 102
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov