Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bere: Lidija Hartman

Maribor : Mariborska literarna družba, 2020

Pesnik, pisatelj in esejist Tone Dodlek (1943–2021) je v svoji zadnji pesniški zbirki Plavi 9 večkrat pokazal na reči, ki počasi izginjajo iz našega spomina in vsakdanjika. Predvsem skupnega, ki je osrediščeno na zgodovino in mesto Maribor. A pesniško delo ponuja še mnogo več. Čeprav pesmi površno spominjajo na otroško igrivost in lahkotnost, so to v osnovi zelo posmehljive pesmi. Opaziti je politično noto, kritičnost do duha časa in predvsem avtorjevo osebno stališče do sveta in sistema. Predvsem današnjega, saj pesmi pogosto vzbujajo nostalgijo po lepših in bolj mirnih časih, torej takih, ki so še dovolili možnost za razmislek in vpogled, tako vase kot tudi širše.

In zakaj tak naslov zbirke? Plavi 9 je bila prva trgovina v Mariboru, ki je bila odprta noč in dan. Na to nas opomni tudi naslovnica na knjigi, na kateri je fotografija vhoda v trgovino z velikim napisom omenjenega trgovskega podjetja. Pred njo stoji nekaj strank. Že tu je mogoče najti opomin na izginjajoče čase, ko je bilo središče Maribora veliko bolj pretočno in je bil mestni vrvež precejšen. A to je samo uvod. Pesniška zbirka Plavi 9 nam ponuja predvsem razmisleke o težavah posameznika ali skupnosti, na primer v povezavi s periferijo, kot v pesmi Vizitka: »Ljubljana, / mi v Murski Soboti imamo problem, / Ljubljana, / mi na Ptuju imamo problem, / Ljubljana, / mi v Mariboru imamo problem,« in tako naprej. Pesem se konča z motivom trgovine z rabljenimi stvarmi. Ta trgovina iz druge roke naj bi bila Slovenija, izpelje Dodlek. Avtor s svojim cinizmom tako ne prizanaša nikomur. Prav po naštevanju pogosto konča pesem s pristavkom, ki je skorajda celotna poanta pesmi. Zafrkljivo se obregne tudi ob motiv Lepe Vide – tudi hrepenenje ni več, kar je bilo.

Plavi 9 je konceptualna zbirka. Sestavljena je iz avtorjevega likovnega in pesniškega dela. Oboje spominja na Dodlekovo predzadnjo zbirko Kraljestvo kiča, vendar je v zadnji veliko več grenkobe in slutnje minljivosti. V prejšnji zbirki je namreč še vedno navzoč vitalizem, v pesmih iz zadnje zbirke pa je kar nekaj zavedanja o odtekanju časa. Prav to ima v likovnem delu posebno mesto. Veliko lepljenk je namreč iz vsakdanjega življenja. Dodlek jih je vstavil in dopolnil na svoj način. Ta ready made je predvsem igriv, a vsebuje tudi resen podton. Lepljenka s povratnico, na kateri piše Počitnice s spomini, ima naslov Zamujena priložnost. Inovativna je na primer ilustracija Vozni red. Na njej so narisane tri vedno večje stopnice s stopnjevanjem: lep, lepši –  pozabljen. Besedno in likovno prepletanje kaže predvsem na avtorjevo vse večjo samoto.

A ta samota se v pesmih skorajda ne prepozna. Nonsens, iskanje novih pomenov in medbesedilnost, ki jo Dodlek vpleta v svoje pesmi, tako še vedno kažejo na njegov lastni uvid. Tone Dodlek je bil pesnik samohodec, ki je v pesmih s svojim raznolikim znanjem in zanimanjem prikazal predvsem globoke miselne in reflektivne tokove.

Pesniška zbirka Plavi 9 je predvsem spomin na bolj veselo obdobje. Je tudi krik sardonične poezije, s katero Tone Dodlek ne prizanaša nikomur. Njegovemu pesniškemu in likovnemu delu je skupno tiho upanje, naj sveta še ne preplavi instantna mrzlica in da si človek še vedno mora vzeti čas za odmor. Ta je predvsem prostor in čas za premislek, tako o skupnosti kot o samem sebi.