Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Miklavž Komelj: Skrij me, sneg

12.07.2021

Avtorica recenzije: Anja Radaljac Bere Jasna Rodošek

Ljubljana : Slovenska matica, 2021

Roman Skrij me, sneg, katerega naslov si je Miklavž Komelj izposodil pri Srečku Kosovelu, je mogoče umestiti v območje avtobiografske proze; avtor je vanj vključil avtobiografska besedila, ki so nastajala med letoma 1987 in 2020.

Roman je fabulativno preprost; sledi popisovanju odnosa med prvoosebnim pripovedovalcem s škofom Stanislavom Leničem v mesecih pred škofovo smrtjo. Dogajalno je besedilo okleščeno, težišče pa je z dogajalne ravni večinoma premeščeno na refleksivno raven, zaradi česar bi bilo Skrij me, sneg mogoče označiti tudi za esejistični roman.

Pravzaprav bi bilo mogoče trditi, da roman potrebuje dejstveni okvir (predvsem) kot izhodišče za vzpostavitev imaginarnega znotrajliterarnega polja, ki pa se nenehno približuje esejističnemu in mestoma teozofskemu in filozofskemu; odnos s škofom tako obstaja v dveh hkratnih planih – v stvarnem in imaginarnem, ključni eksperiment besedila pa je poskus zaobrnitve, zamenjave teh dveh realnosti; je poskus imaginarno narediti resničnejše od stvarnosti. Če je stvarnost manj zanimiva – tako z literarnega, kot tudi teozofskega ali filozofskega načina – saj bolj ali manj popisuje relativno nerazgibane obiske pripovedovalca pri škofu, je polje imaginarnega tolikanj zanimivejše; v njem poskuša pripovedovalec rešiti škofa pred smrtjo in sam postaja škof; privzema njegove tremorje, hibe, pisavo, glas … v nekem smislu gre za poskus poselitve lastnega telesa z vsebino, z zavestjo tujega, kajti tisto, kar poseljujemo – ali, bolje, kar nas poseljuje – obstaja, za pripovedovalca pa je ravno ohranjanje eden izmed temeljnih imperativov.

Eden izmed ključnih pripovedovalčevih uvidov je tako predvidena smrt Sonca; pripovedovalca ob zavesti o tem, da bo Sonce nekoč ugasnilo, popade eksistencialna groza in njegov odziv je poskus sočasnega zajemanja, ohranjanja različnih svetov, prostorov, realnosti … v lastnem telesu in umu. Ker njegovi premisleki izvirajo iz občutenja tesnobe in groze, se zdi smiselno in pričakovano, da se poskuša obračati k iskanju prostorov svobode. Tega, morda na prvi pogled presenetljivo, odkrije v cerkvenem, religijskem okolju; religija, ki je spričo sekularizacije nekoliko odrinjena na rob, je lahko prepoznana kot okostenel, preživet svet, s tem pa tudi nekako »pod radarjem«; tisto, kar je namreč družbeno priobčeno, je vpeto tudi v konstrukte, mehanizme, pravila; v nekem smislu rigidno in tako nesvobodno. Pripovedovalec tako ugotavlja, da je prostor religije prav zaradi njene obrobnosti tisti prostor, v katerem lahko poskuša ohranjati to hkratnost preteklosti in sedanjosti ter obe hkrati tudi vsakokrat na novo inventirati; je prostor svobode in imaginacije. V skladu s tem je povsem razumljivo, da pripovedovalec krst, ki mu je nekako družbeno vsiljen – družba namreč pričakuje, da bo do krsta prišlo – razume kot smrt religije. V njegov intimni prostor svobode vdre družba, z njo pa pričakovanja, normativi, pravilniki, dogme.

Domišljijska, fiktivna realnost je pripovedovalcu svobodnejša, v svoji svobodi in intenzivnosti premisleka pa postopoma ne le privlačnejša, temveč tudi resničnejša od stvarne – in četudi se to lahko zdi nevaren postopek, roman implicira, da vsako stvarnost oblikuje šele narativ, ki ji je pripet, zaradi česar nenehno bivamo v domišljijah, v zgodbah oziroma pripovedih, ki jih sooblikujejo številni dejavniki. S tem premislekom Skrij me, sneg problematizira tudi institucijo zgodovine kot nepopolnega narativa, ki ga je z dodajanjem (ali odvzemanjem) podatkov vselej mogoče korigirati, spreminjati, preoblikovati …; možnost objektivnosti je tako postavljena pod vprašaj.

Toda kakor roman po eni strani s temi refleksijami ponuja nekatere za sedanji trenutek ključne uvide, ko posredno naslavlja vprašanja alternativnih dejstev in alternativnih resnic, konfiguracije polj družbenih območij svobode, perifernega in centralnega, pa po drugi strani z dveh vidikov vendarle ostaja nekoliko pretirano zožen. Prvi pomislek je, da roman v svojo sočasnost različnih časov zajema prvenstveno preteklost in sedanjost, ne posveča pa se razbiranju v preteklost in sedanjost že vpisanih implikacij prihodnosti. Ohranjanje teh sočasnosti se s tem zdi nekoliko pretirano zazrto samo vase, kar vzbuja vtis nepopolno naslovljene eksistencialne groze pred propadom (ohranjanje zaradi ohranjanja). To je lahko nevaren proces, saj posledice preteklega in tukajšnjega nekako padejo iz fokusa, refleksija romana pa se tu nekako prehitro ustavi. Drugi pomislek velja vprašanju, katere so tiste preteklosti – izmed neštetih – ki jih neko telo, nek um zajema vase in jih skuša hkratno poseljevati. V romanu gre za preteklosti pretežno višjih družbenih slojev; vladarskih in intelektualnih, brez izjeme evropskih; s tem se je smiselno vprašati, koliko je tisto, kar se s takšnim zajemanjem, s takšnim soobstajanjem ohranja, drugačno od tistega, kar se kot stalno prisotna, vplivajoča preteklost ohranja v družbi. Kakor pripovedovalec spoznava, da je religija vendarle prisotnejša, kot je sprva predvideval, bolj družbeno vpeta, tako tudi obdobja in prostori, ki jih poseljuje s svojo zavestjo, stalno obstajajo, so stalno prisotni. Po drugi strani pa v romanu Skrij me, sneg ostajajo tudi neposeljeni številni drugi, neosvetljeni, periferni prostori.


Ocene

2023 epizod


Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.

Miklavž Komelj: Skrij me, sneg

12.07.2021

Avtorica recenzije: Anja Radaljac Bere Jasna Rodošek

Ljubljana : Slovenska matica, 2021

Roman Skrij me, sneg, katerega naslov si je Miklavž Komelj izposodil pri Srečku Kosovelu, je mogoče umestiti v območje avtobiografske proze; avtor je vanj vključil avtobiografska besedila, ki so nastajala med letoma 1987 in 2020.

Roman je fabulativno preprost; sledi popisovanju odnosa med prvoosebnim pripovedovalcem s škofom Stanislavom Leničem v mesecih pred škofovo smrtjo. Dogajalno je besedilo okleščeno, težišče pa je z dogajalne ravni večinoma premeščeno na refleksivno raven, zaradi česar bi bilo Skrij me, sneg mogoče označiti tudi za esejistični roman.

Pravzaprav bi bilo mogoče trditi, da roman potrebuje dejstveni okvir (predvsem) kot izhodišče za vzpostavitev imaginarnega znotrajliterarnega polja, ki pa se nenehno približuje esejističnemu in mestoma teozofskemu in filozofskemu; odnos s škofom tako obstaja v dveh hkratnih planih – v stvarnem in imaginarnem, ključni eksperiment besedila pa je poskus zaobrnitve, zamenjave teh dveh realnosti; je poskus imaginarno narediti resničnejše od stvarnosti. Če je stvarnost manj zanimiva – tako z literarnega, kot tudi teozofskega ali filozofskega načina – saj bolj ali manj popisuje relativno nerazgibane obiske pripovedovalca pri škofu, je polje imaginarnega tolikanj zanimivejše; v njem poskuša pripovedovalec rešiti škofa pred smrtjo in sam postaja škof; privzema njegove tremorje, hibe, pisavo, glas … v nekem smislu gre za poskus poselitve lastnega telesa z vsebino, z zavestjo tujega, kajti tisto, kar poseljujemo – ali, bolje, kar nas poseljuje – obstaja, za pripovedovalca pa je ravno ohranjanje eden izmed temeljnih imperativov.

Eden izmed ključnih pripovedovalčevih uvidov je tako predvidena smrt Sonca; pripovedovalca ob zavesti o tem, da bo Sonce nekoč ugasnilo, popade eksistencialna groza in njegov odziv je poskus sočasnega zajemanja, ohranjanja različnih svetov, prostorov, realnosti … v lastnem telesu in umu. Ker njegovi premisleki izvirajo iz občutenja tesnobe in groze, se zdi smiselno in pričakovano, da se poskuša obračati k iskanju prostorov svobode. Tega, morda na prvi pogled presenetljivo, odkrije v cerkvenem, religijskem okolju; religija, ki je spričo sekularizacije nekoliko odrinjena na rob, je lahko prepoznana kot okostenel, preživet svet, s tem pa tudi nekako »pod radarjem«; tisto, kar je namreč družbeno priobčeno, je vpeto tudi v konstrukte, mehanizme, pravila; v nekem smislu rigidno in tako nesvobodno. Pripovedovalec tako ugotavlja, da je prostor religije prav zaradi njene obrobnosti tisti prostor, v katerem lahko poskuša ohranjati to hkratnost preteklosti in sedanjosti ter obe hkrati tudi vsakokrat na novo inventirati; je prostor svobode in imaginacije. V skladu s tem je povsem razumljivo, da pripovedovalec krst, ki mu je nekako družbeno vsiljen – družba namreč pričakuje, da bo do krsta prišlo – razume kot smrt religije. V njegov intimni prostor svobode vdre družba, z njo pa pričakovanja, normativi, pravilniki, dogme.

Domišljijska, fiktivna realnost je pripovedovalcu svobodnejša, v svoji svobodi in intenzivnosti premisleka pa postopoma ne le privlačnejša, temveč tudi resničnejša od stvarne – in četudi se to lahko zdi nevaren postopek, roman implicira, da vsako stvarnost oblikuje šele narativ, ki ji je pripet, zaradi česar nenehno bivamo v domišljijah, v zgodbah oziroma pripovedih, ki jih sooblikujejo številni dejavniki. S tem premislekom Skrij me, sneg problematizira tudi institucijo zgodovine kot nepopolnega narativa, ki ga je z dodajanjem (ali odvzemanjem) podatkov vselej mogoče korigirati, spreminjati, preoblikovati …; možnost objektivnosti je tako postavljena pod vprašaj.

Toda kakor roman po eni strani s temi refleksijami ponuja nekatere za sedanji trenutek ključne uvide, ko posredno naslavlja vprašanja alternativnih dejstev in alternativnih resnic, konfiguracije polj družbenih območij svobode, perifernega in centralnega, pa po drugi strani z dveh vidikov vendarle ostaja nekoliko pretirano zožen. Prvi pomislek je, da roman v svojo sočasnost različnih časov zajema prvenstveno preteklost in sedanjost, ne posveča pa se razbiranju v preteklost in sedanjost že vpisanih implikacij prihodnosti. Ohranjanje teh sočasnosti se s tem zdi nekoliko pretirano zazrto samo vase, kar vzbuja vtis nepopolno naslovljene eksistencialne groze pred propadom (ohranjanje zaradi ohranjanja). To je lahko nevaren proces, saj posledice preteklega in tukajšnjega nekako padejo iz fokusa, refleksija romana pa se tu nekako prehitro ustavi. Drugi pomislek velja vprašanju, katere so tiste preteklosti – izmed neštetih – ki jih neko telo, nek um zajema vase in jih skuša hkratno poseljevati. V romanu gre za preteklosti pretežno višjih družbenih slojev; vladarskih in intelektualnih, brez izjeme evropskih; s tem se je smiselno vprašati, koliko je tisto, kar se s takšnim zajemanjem, s takšnim soobstajanjem ohranja, drugačno od tistega, kar se kot stalno prisotna, vplivajoča preteklost ohranja v družbi. Kakor pripovedovalec spoznava, da je religija vendarle prisotnejša, kot je sprva predvideval, bolj družbeno vpeta, tako tudi obdobja in prostori, ki jih poseljuje s svojo zavestjo, stalno obstajajo, so stalno prisotni. Po drugi strani pa v romanu Skrij me, sneg ostajajo tudi neposeljeni številni drugi, neosvetljeni, periferni prostori.


05.05.2022

Jasna Blažič: Izvir

Avtorica recenzije: Marica Škorjanec Kosterca Bralec: Aleksander Golja


05.05.2022

Didier Eribon: Vrnitev v Reims

Avtorica recenzije: Silvija Žnidar Bralka: Eva Longyka Marušič


19.05.2022

Matjaž Pikalo: Ameriški sprehajalec

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


29.04.2022

Tekmeca

Ob ogledu filma Tekmeca se težko ognemo vzporednicam s švedskim Kvadratom, ki je pred leti požel navdušenje s svojo kritiko elitističnega sveta umetnosti. Tekmeca je še bolj samonanašalen, saj se loti same filmske industrije.


29.04.2022

Tekmeca

Ob ogledu filma Tekmeca se težko ognemo vzporednicam s švedskim Kvadratom, ki je pred leti požel navdušenje s svojo kritiko elitističnega sveta umetnosti. Tekmeca je še bolj samonanašalen, saj se loti same filmske industrije.


29.04.2022

Bergmanov otok: otok za cinefile

Par filmskih ustvarjalcev na prehodu v srednja leta se odpravi na majhen švedski otok Farö, malo na počitnice in malo po navdih. Oba pripravljata svoje nove projekte in pišeta scenarije, njemu gre pri tem kar dobro, njej malo manj, v ustvarjalni krizi pa se začnejo skoraj nevidno brisati meje med njunimi vsakdanjimi pohajkovanji in srečevanji, željami in spomini.


25.04.2022

Kazimir Kolar: Zgodbe nekega slabiča

Avtorica recenzije: Miša Gams Bralca: Eva Longyka Marušič in Jure Franko


25.04.2022

Barbara Jurša: Milje do Trsta

Avtor recenzije: Peter Semolič Bralca: Eva Longyka Marušič in Jure Franko


25.04.2022

Chimamanda Ngozi Adichie: Zapiski o žalovanju

Avtorica recenzije: Petra Meterc Bralka: Eva Longyka Marušič


25.04.2022

Alenka Kepic Mohar: Nevidna moč knjig

Avtor recenzije: Iztok Ilich Bralec: Jure Franko


25.04.2022

En Knap Group: Hidra

Na odru ljubljanskih Španskih borcev je luč sveta ugledala plesna predstava Hidra, ki sta jo za plesno skupino En Knap Group zasnovala režiser Sebastijan Horvat in dramaturg Milan Ramšak Markovič. Gre za sklepni del trilogije Cement, ki navdih črpa iz istoimenskega besedila Heinerja Müllerja, središče pa – po besedah Sebastijana Horvata – tvori več med seboj povezanih tem, kot so: odnos med intimnimi in družbenimi razmerji, ljubeznijo in revolucijo, nedokončan proces emancipacije, politika spomina.


22.04.2022

Igor Harb: Severnjak

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


22.04.2022

Gaja Pöschl: Vesolje med nami

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


21.04.2022

TV-mreža

Napoved: Sinoči je bila premiera v Slovenskem mladinskem gledališču. V spodnji dvorani je ansambel z gosti uprizoril igro TV-mreža v režiji Matjaža Pograjca. Po filmskem scenariju Paddyja Chayefskega je TV-mrežo za oder priredil Lee Hall. Prevedel jo je Arko. Dramaturginja predstave je bila Urška Brodar. V predstavi se gledališka igra dopolnjuje s posnetki, projiciranimi v živo, in videi na ekranih. Na predstavi je bila Tadeja Krečič: TV-mreža Za oder priredil Lee Hall. Po filmu Paddyja Chayefskega. Režija: Matjaž Pograjc Prevod: Arko Premiera: 20. 4. 2022 ZASEDBA: Matija Vastl: Howard Beale, televizijski voditelj Ivan Peternelj: Harry Hunter, producent Matej Recer: Max Schumacher, vodja informativnega programa Robert Prebil: Frank Hackett, član upravnega odbora Janja Majzelj: Louise, Maxova žena Željko Hrs: Ed Ruddy, predsednik upravnega odbora Katarina Stegnar: Diana Christiensen, vodja produkcije programa Klara Kastelec: Tajnica režije Uroš Maček: Nelson Chaney, član upravnega odbora Maruša Oblak: Gospod Jensen, direktor UBS Mitja Lovše: režiser Liam Hlede: asistent studia Liam Hlede, Klara Kastelec, Mitja Lovše, Ivan Peternelj: animatorji Nathalie Horvat: maskerka Žana Štruc: garderoberka Sven Horvat (kamera 2), Vid Uršič/Tadej Čaušević (kamera 1), Jaka Žilavec (kamera 3): snemalci Dare Kragelj: prodajalec hot doga USTVARJALCI: Vodenje kamer v živo: Matjaž Pograjc/Tomo Brejc Režija videa: Tomo Brejc Oblikovanje in programiranje videa: Luka Dekleva Dramaturgija: Urška Brodar Lektorica: Mateja Dermelj Kostumografija: Neli Štrukelj Oblikovanje prostora: Greta Godnič Glasba: Tibor Mihelič Syed Koreografija: Branko Potočan Oblikovanje svetlobe: Andrej Petrovčič Oblikovanje zvoka: Jure Vlahovič Oblikovanje maske: Tina Prpar Asistent režije: Mitja Lovše Asistentka kostumografije: Estera Lovrec Asistent oblikovanja prostora: Sandi Mikluž Asistentka oblikovanja maske: Marta Šporin Vodja predstave: Liam Hlede Na posnetkih: Jack Snowden, poročevalec – Boris Kos Pripadnik Vojske ekumenske osvoboditve – Vito Weis Predsednik Ford – Dario Varga Ljudje na oknih – Mlado Mladinsko (Matic Eržen, Mira Giovanna Gabriel, Leon Kokošar, Nace Korošec, Mija Kramar, Tia Krhlanko, Hana Kunšič, Voranc Mandić, Aja Markovič, Jan Martinčič, Iza Napotnik, Jon Napotnik, Kaja Petrovič, Rosa Romih, Katka Slosar, Indija Stropnik, Jure Šimonka, Ronja Martina Usenik, Aiko Zakrajšek, Luka Žerdin)


18.04.2022

Valentin Brun: Pogozdovanje

Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bralca: Jasna Rodošek in Renato Horvat


18.04.2022

Paul Tyson: Vrnitev k resničnosti

Avtorica recenzije: Marjan Kovačevič Beltram Bralec: Renato Horvat


18.04.2022

Charles Dickens: Naš skupni prijatelj

Avtorica recenzije: Marica Škorjanec Kosterca Bralca: Jasna Rodošek in Renato Horvat


18.04.2022

Fernando Pessoa: Sporočilo

Avtor recenzije: Peter Semolič Bralec: Renato Horvat


15.04.2022

Tijana Grumić: 52 Hertzov

SNG Nova Gorica / premiera: 13. april 2022 Režija: Mojca Madon Prevajalka: Dijana Matković Avtor priredbe in dramaturg: Jaka Smerkolj Simoneti Lektorica: Anja Pišot Scenografinja: Urša Vidic Kostumograf: Andrej Vrhovnik Oblikovalca klovnovskih prizorov: Ravil Sultanov, Natalia Sultanova Avtor glasbe: Luka Ipavec Oblikovalec svetlobe: Andrej Hajdinjak Nastopajo: Ivana Percan Kodarin k. g., Žiga Udir, Marjuta Slamič, Peter Harl, Matija Rupel, Ana Facchini Na malem odru Slovenskega narodnega gledališča Nova Gorica so sinoči premierno izvedli predstavo 52 hertzov. Gre za uprizoritev dramskega besedila Najbolj osamljeni kit na svetu srbske dramatičarke Tijane Grumić v režiji Mojce Madone, ki odpira široko tematsko polje od tragične izgube, osamljenosti in ljubezni. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto: SNG Nova Gorica/Peter Uhan


14.04.2022

Tijana Grumić: 52 hertzov

Na malem odru Slovenskega narodnega gledališča Nova Gorica so sinoči premierno izvedli predstavo 52 hertzov. Gre za uprizoritev dramskega besedila Najbolj osamljeni kit na svetu srbske dramatičarke Tijane Grumić v režiji Mojce Madon, ki odpira široko tematsko polje od tragične izgube, osamljenosti in ljubezni. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar.


Stran 41 od 102
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov