Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtorica recenzije: Anja Radaljac
Bere Jasna Rodošek
Ljubljana : Slovenska matica, 2021
Roman Skrij me, sneg, katerega naslov si je Miklavž Komelj izposodil pri Srečku Kosovelu, je mogoče umestiti v območje avtobiografske proze; avtor je vanj vključil avtobiografska besedila, ki so nastajala med letoma 1987 in 2020.
Roman je fabulativno preprost; sledi popisovanju odnosa med prvoosebnim pripovedovalcem s škofom Stanislavom Leničem v mesecih pred škofovo smrtjo. Dogajalno je besedilo okleščeno, težišče pa je z dogajalne ravni večinoma premeščeno na refleksivno raven, zaradi česar bi bilo Skrij me, sneg mogoče označiti tudi za esejistični roman.
Pravzaprav bi bilo mogoče trditi, da roman potrebuje dejstveni okvir (predvsem) kot izhodišče za vzpostavitev imaginarnega znotrajliterarnega polja, ki pa se nenehno približuje esejističnemu in mestoma teozofskemu in filozofskemu; odnos s škofom tako obstaja v dveh hkratnih planih – v stvarnem in imaginarnem, ključni eksperiment besedila pa je poskus zaobrnitve, zamenjave teh dveh realnosti; je poskus imaginarno narediti resničnejše od stvarnosti. Če je stvarnost manj zanimiva – tako z literarnega, kot tudi teozofskega ali filozofskega načina – saj bolj ali manj popisuje relativno nerazgibane obiske pripovedovalca pri škofu, je polje imaginarnega tolikanj zanimivejše; v njem poskuša pripovedovalec rešiti škofa pred smrtjo in sam postaja škof; privzema njegove tremorje, hibe, pisavo, glas … v nekem smislu gre za poskus poselitve lastnega telesa z vsebino, z zavestjo tujega, kajti tisto, kar poseljujemo – ali, bolje, kar nas poseljuje – obstaja, za pripovedovalca pa je ravno ohranjanje eden izmed temeljnih imperativov.
Eden izmed ključnih pripovedovalčevih uvidov je tako predvidena smrt Sonca; pripovedovalca ob zavesti o tem, da bo Sonce nekoč ugasnilo, popade eksistencialna groza in njegov odziv je poskus sočasnega zajemanja, ohranjanja različnih svetov, prostorov, realnosti … v lastnem telesu in umu. Ker njegovi premisleki izvirajo iz občutenja tesnobe in groze, se zdi smiselno in pričakovano, da se poskuša obračati k iskanju prostorov svobode. Tega, morda na prvi pogled presenetljivo, odkrije v cerkvenem, religijskem okolju; religija, ki je spričo sekularizacije nekoliko odrinjena na rob, je lahko prepoznana kot okostenel, preživet svet, s tem pa tudi nekako »pod radarjem«; tisto, kar je namreč družbeno priobčeno, je vpeto tudi v konstrukte, mehanizme, pravila; v nekem smislu rigidno in tako nesvobodno. Pripovedovalec tako ugotavlja, da je prostor religije prav zaradi njene obrobnosti tisti prostor, v katerem lahko poskuša ohranjati to hkratnost preteklosti in sedanjosti ter obe hkrati tudi vsakokrat na novo inventirati; je prostor svobode in imaginacije. V skladu s tem je povsem razumljivo, da pripovedovalec krst, ki mu je nekako družbeno vsiljen – družba namreč pričakuje, da bo do krsta prišlo – razume kot smrt religije. V njegov intimni prostor svobode vdre družba, z njo pa pričakovanja, normativi, pravilniki, dogme.
Domišljijska, fiktivna realnost je pripovedovalcu svobodnejša, v svoji svobodi in intenzivnosti premisleka pa postopoma ne le privlačnejša, temveč tudi resničnejša od stvarne – in četudi se to lahko zdi nevaren postopek, roman implicira, da vsako stvarnost oblikuje šele narativ, ki ji je pripet, zaradi česar nenehno bivamo v domišljijah, v zgodbah oziroma pripovedih, ki jih sooblikujejo številni dejavniki. S tem premislekom Skrij me, sneg problematizira tudi institucijo zgodovine kot nepopolnega narativa, ki ga je z dodajanjem (ali odvzemanjem) podatkov vselej mogoče korigirati, spreminjati, preoblikovati …; možnost objektivnosti je tako postavljena pod vprašaj.
Toda kakor roman po eni strani s temi refleksijami ponuja nekatere za sedanji trenutek ključne uvide, ko posredno naslavlja vprašanja alternativnih dejstev in alternativnih resnic, konfiguracije polj družbenih območij svobode, perifernega in centralnega, pa po drugi strani z dveh vidikov vendarle ostaja nekoliko pretirano zožen. Prvi pomislek je, da roman v svojo sočasnost različnih časov zajema prvenstveno preteklost in sedanjost, ne posveča pa se razbiranju v preteklost in sedanjost že vpisanih implikacij prihodnosti. Ohranjanje teh sočasnosti se s tem zdi nekoliko pretirano zazrto samo vase, kar vzbuja vtis nepopolno naslovljene eksistencialne groze pred propadom (ohranjanje zaradi ohranjanja). To je lahko nevaren proces, saj posledice preteklega in tukajšnjega nekako padejo iz fokusa, refleksija romana pa se tu nekako prehitro ustavi. Drugi pomislek velja vprašanju, katere so tiste preteklosti – izmed neštetih – ki jih neko telo, nek um zajema vase in jih skuša hkratno poseljevati. V romanu gre za preteklosti pretežno višjih družbenih slojev; vladarskih in intelektualnih, brez izjeme evropskih; s tem se je smiselno vprašati, koliko je tisto, kar se s takšnim zajemanjem, s takšnim soobstajanjem ohranja, drugačno od tistega, kar se kot stalno prisotna, vplivajoča preteklost ohranja v družbi. Kakor pripovedovalec spoznava, da je religija vendarle prisotnejša, kot je sprva predvideval, bolj družbeno vpeta, tako tudi obdobja in prostori, ki jih poseljuje s svojo zavestjo, stalno obstajajo, so stalno prisotni. Po drugi strani pa v romanu Skrij me, sneg ostajajo tudi neposeljeni številni drugi, neosvetljeni, periferni prostori.
Avtorica recenzije: Anja Radaljac
Bere Jasna Rodošek
Ljubljana : Slovenska matica, 2021
Roman Skrij me, sneg, katerega naslov si je Miklavž Komelj izposodil pri Srečku Kosovelu, je mogoče umestiti v območje avtobiografske proze; avtor je vanj vključil avtobiografska besedila, ki so nastajala med letoma 1987 in 2020.
Roman je fabulativno preprost; sledi popisovanju odnosa med prvoosebnim pripovedovalcem s škofom Stanislavom Leničem v mesecih pred škofovo smrtjo. Dogajalno je besedilo okleščeno, težišče pa je z dogajalne ravni večinoma premeščeno na refleksivno raven, zaradi česar bi bilo Skrij me, sneg mogoče označiti tudi za esejistični roman.
Pravzaprav bi bilo mogoče trditi, da roman potrebuje dejstveni okvir (predvsem) kot izhodišče za vzpostavitev imaginarnega znotrajliterarnega polja, ki pa se nenehno približuje esejističnemu in mestoma teozofskemu in filozofskemu; odnos s škofom tako obstaja v dveh hkratnih planih – v stvarnem in imaginarnem, ključni eksperiment besedila pa je poskus zaobrnitve, zamenjave teh dveh realnosti; je poskus imaginarno narediti resničnejše od stvarnosti. Če je stvarnost manj zanimiva – tako z literarnega, kot tudi teozofskega ali filozofskega načina – saj bolj ali manj popisuje relativno nerazgibane obiske pripovedovalca pri škofu, je polje imaginarnega tolikanj zanimivejše; v njem poskuša pripovedovalec rešiti škofa pred smrtjo in sam postaja škof; privzema njegove tremorje, hibe, pisavo, glas … v nekem smislu gre za poskus poselitve lastnega telesa z vsebino, z zavestjo tujega, kajti tisto, kar poseljujemo – ali, bolje, kar nas poseljuje – obstaja, za pripovedovalca pa je ravno ohranjanje eden izmed temeljnih imperativov.
Eden izmed ključnih pripovedovalčevih uvidov je tako predvidena smrt Sonca; pripovedovalca ob zavesti o tem, da bo Sonce nekoč ugasnilo, popade eksistencialna groza in njegov odziv je poskus sočasnega zajemanja, ohranjanja različnih svetov, prostorov, realnosti … v lastnem telesu in umu. Ker njegovi premisleki izvirajo iz občutenja tesnobe in groze, se zdi smiselno in pričakovano, da se poskuša obračati k iskanju prostorov svobode. Tega, morda na prvi pogled presenetljivo, odkrije v cerkvenem, religijskem okolju; religija, ki je spričo sekularizacije nekoliko odrinjena na rob, je lahko prepoznana kot okostenel, preživet svet, s tem pa tudi nekako »pod radarjem«; tisto, kar je namreč družbeno priobčeno, je vpeto tudi v konstrukte, mehanizme, pravila; v nekem smislu rigidno in tako nesvobodno. Pripovedovalec tako ugotavlja, da je prostor religije prav zaradi njene obrobnosti tisti prostor, v katerem lahko poskuša ohranjati to hkratnost preteklosti in sedanjosti ter obe hkrati tudi vsakokrat na novo inventirati; je prostor svobode in imaginacije. V skladu s tem je povsem razumljivo, da pripovedovalec krst, ki mu je nekako družbeno vsiljen – družba namreč pričakuje, da bo do krsta prišlo – razume kot smrt religije. V njegov intimni prostor svobode vdre družba, z njo pa pričakovanja, normativi, pravilniki, dogme.
Domišljijska, fiktivna realnost je pripovedovalcu svobodnejša, v svoji svobodi in intenzivnosti premisleka pa postopoma ne le privlačnejša, temveč tudi resničnejša od stvarne – in četudi se to lahko zdi nevaren postopek, roman implicira, da vsako stvarnost oblikuje šele narativ, ki ji je pripet, zaradi česar nenehno bivamo v domišljijah, v zgodbah oziroma pripovedih, ki jih sooblikujejo številni dejavniki. S tem premislekom Skrij me, sneg problematizira tudi institucijo zgodovine kot nepopolnega narativa, ki ga je z dodajanjem (ali odvzemanjem) podatkov vselej mogoče korigirati, spreminjati, preoblikovati …; možnost objektivnosti je tako postavljena pod vprašaj.
Toda kakor roman po eni strani s temi refleksijami ponuja nekatere za sedanji trenutek ključne uvide, ko posredno naslavlja vprašanja alternativnih dejstev in alternativnih resnic, konfiguracije polj družbenih območij svobode, perifernega in centralnega, pa po drugi strani z dveh vidikov vendarle ostaja nekoliko pretirano zožen. Prvi pomislek je, da roman v svojo sočasnost različnih časov zajema prvenstveno preteklost in sedanjost, ne posveča pa se razbiranju v preteklost in sedanjost že vpisanih implikacij prihodnosti. Ohranjanje teh sočasnosti se s tem zdi nekoliko pretirano zazrto samo vase, kar vzbuja vtis nepopolno naslovljene eksistencialne groze pred propadom (ohranjanje zaradi ohranjanja). To je lahko nevaren proces, saj posledice preteklega in tukajšnjega nekako padejo iz fokusa, refleksija romana pa se tu nekako prehitro ustavi. Drugi pomislek velja vprašanju, katere so tiste preteklosti – izmed neštetih – ki jih neko telo, nek um zajema vase in jih skuša hkratno poseljevati. V romanu gre za preteklosti pretežno višjih družbenih slojev; vladarskih in intelektualnih, brez izjeme evropskih; s tem se je smiselno vprašati, koliko je tisto, kar se s takšnim zajemanjem, s takšnim soobstajanjem ohranja, drugačno od tistega, kar se kot stalno prisotna, vplivajoča preteklost ohranja v družbi. Kakor pripovedovalec spoznava, da je religija vendarle prisotnejša, kot je sprva predvideval, bolj družbeno vpeta, tako tudi obdobja in prostori, ki jih poseljuje s svojo zavestjo, stalno obstajajo, so stalno prisotni. Po drugi strani pa v romanu Skrij me, sneg ostajajo tudi neposeljeni številni drugi, neosvetljeni, periferni prostori.
Avtorica ocene: Nada Breznik Bereta Jure Franko in Lidija Hartman
Avtorica ocene: Veronika Šoster Bereta Lidija Hartman in Jure Franko
NAPOVED: V Prešernovem gledališču v Kranju je bila sinoči premierno uprizorjena igra Lepe Vide lepo gorijo Simone Semenič, ki se je z lanskega repertoarja preselila v to sezono. Dramaturginja je bila Eva Kraševec, režija je bila v rokah Maše Pelko. Na premieri je bila Tadeja Krečič: Krstna uprizoritev Premiera18. novembra 2021 Režiserka: Maša Pelko Dramaturginja: Eva Kraševec Scenografa: Dorian Šilec Petek in Sara Slivnik Kostumografka: Tina Bonča Avtor glasbe: Luka Ipavec Svetovalec za gib: Klemen Janežič Lektorica: Maja Cerar Oblikovalec luči: Andrej Hajdinjak Asistentka dramaturgije: Lučka Neža Peterlin Oblikovalec maske: Matej Pajntar IGRAJO: Vesna Jevnikar, Doroteja Nadrah, Darja Reichman, Vesna Slapar, Miha Rodman, Aljoša Ternovšek, Gaja Filač k. g.
V petek se je v Slovenski filharmoniji začel drugi Forum nove glasbe. Tokrat festival napoveduje moto Glasba in mediji, program pa je oblikovala skladateljica Iris ter Schiphorst. Z uvodnega koncerta festivala, na katerem je nastopil ansambel Foruma nove glasbe z dirigentom Leonhardom Garmsom in gosti, poroča Primož Trdan.
Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.
Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.
Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.
Na Velikem odru ljubljanske Drame so uprizorili predstavo Cement. Uprizoritev je del trilogije, ki jo je režiser Sebastijan Horvat ustvaril z uprizoritvami istega besedila nemškega dramatika Heinerja Müllerja, še v ZeKaEm-u v Zagrebu ter v Beograjskem dramskem gledališču. Slednja je na letošnjem festivalu Bitef prejela Grand Prix. Izjemni Nataša Barbara Gračner in Marko Mandić ter sodelavci so soustvarili minimalistično odrsko upodobitev časa neznane in negotove prihodnosti. Predstavo si je ogledala Petra Tanko. na fotografiji: Nataša Barbara Gračner in Marko Mandić, foto: Peter Uhan
Fotografija: Jagoda, Damjan. M. Trbovc, Tarek Rashid Foto Jaka Babnik/SLG Celje V soboto so v celjskem gledališču premierno predstavili še eno izmed uprizoritev iz lanske, s pandemijo zaznamovane sezone: TISTO O BOLHAH v reviji Ivane Djilas, priredbo že leta 2011 z zlato hruško za kakovostno literaturo nagrajene slikanice za otroke uveljavljene avtorice Saše Eržen, Uprizoritev si je skupaj z najmlajšim šolskim občinstvom ogledala Vilma Štritof. Podatki o predstavi: Avtorici dramatizacije Tatjana Doma, Saša Eržen Režiserka Ivana Djilas Avtorica besedil songov Saša Eržen Avtor besedila Mačji rap Željko Božić Dramaturginja Tatjana Doma Scenografka Sara Slivnik Kostumografka Jelena Proković Avtor glasbe in korepetitor Boštjan Gombač Koreograf Željko Božić Lektor Jože Volk Oblikovalci svetlobe Ivana Djilas, Sara Slivnik, Jernej Repinšek Asistentka kostumografke Katarina Šavs Asistent režiserke Željko Božić Beatbox Murat Igrajo Jagoda/Lučka Počkaj Damjan M. Trbovc/Žan Brelih Hatunić Tarek Rashid/David Čeh Interni premieri 23. oktobra 2020 in 12. februarja 2021 Uradna premiera 6. novembra 2021
V celjskem gledališču so že v začetku oktobra izvedli premiero uprizoritve po znameniti povesti KOZLOVSKA SODBA V VIŠNJI GORI, s katero so se poklonili stoštirideseti obletnici smrti pisatelja Josipa Jurčiča. Besedilo sta za gledališče priredila dramaturginja Tatjana Doma in režiser Luka Marcen. Ponovitev si je (po številnih odpovedih in prestavitvah zaradi pandemičnih razmer) ogledala Vilma Štritof. Avtorja dramatizacije Tatjana Doma, Luka Marcen Avtorica besedil songov Saša Eržen Režiser Luka Marcen Dramaturginja Tatjana Doma Scenografka Sara Slivnik Kostumografka Ana Janc Avtor glasbe in korepetitor Mitja Vrhovnik Smrekar Koreografka Aja Zupanec Lektorja Jože Volk, Živa Čebulj Oblikovalec svetlobe Andrej Hajdinjak Asistentka koreografke Lara Ekar Grlj Oblikovalec in izdelovalec kozlovskih glav Gregor Lorenci Igrajo Pavla Zaropotala, županja mesta Barbara Medvešček Lukež Drnulja, nočni čuvaj Urban Kuntarič Andraž Slamorezec, mestni svetovalec Filip Mramor, k. g./Damjan M. Trbovc Starešina Žužnjal David Čeh Starešina Gobežalka Tanja Potočnik Flere Krivostegno, sodni sluga Žan Brelih Hatunić Na fotografiji: Urban Kuntarič, David Čeh, Filip Mramor, Žan Brelih Hatunić, Barbara Medvešček, Tanja Potočnik Foto Jaka Babnik/SLG Celje
Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.
Neveljaven email naslov