Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtorica recenzije: Veronika Šoster
Bereta Barbara Zupan in Jure Franko.
Maribor : Litera, 2020
Romaneskni prvenec literarnega kritika Aljaža Krivca z miljejem sedmega nadstropja takoj aludira na slavno Ballardovo Stolpnico, a gre za povsem drugačno pretanjeno in premišljeno literarno delo, ki se spogleduje in poigrava z različnimi žanri in pripovednimi postopki in je še najbližje romanu na ključ. Le da se ključavnica nenehno izmika in spreminja svojo obliko, ključ pa vztrajno polzi iz rok. Sestava romana je precej klasična, saj gre za kratka, nekajstranska poglavja, skozi katera drvimo kot v pravi misteriozni pustolovščini. Največji obrat se zgodi na koncu, ko z romanom sodeluje spremna beseda Anje Radaljac, in še po koncu spremne besede, kjer najdemo zadnje poglavje, obrnjeno na glavo. Vsebina je še bolj nekonvencionalna od sestave, saj se začetna misija nadgrajuje in mreži v vse smeri, ves čas pa se sprašujemo, ali gre morda za vzporedne svetove, za fikcijo v fikciji ali za kaj čisto novega.
Protagonist romana Sedmo nadstropje je rahlo ekscentričen in nevrotičen, sicer pa čisto običajen pisarniški delavec, ki ga preseneti direktorjevo navodilo, naj »porihta« sedmo nadstropje stolpnice, kakor ve in zna. Misija ga zmede, a se vendarle odloči, da se je loti, zato se zakoplje v iskanje zgodovine in zgodbe prostora:
»Nekaj dni sem preživel v ignoranci do svojih obveznosti in sveta okoli sebe, nato pa sem le moral priznati premoč vsega, kar me obdaja, da nadaljujem zastavljeno delo. Sedmo nadstropje. Še vedno se mi je zdelo najbolj bistveno, da odkrijem nekoliko več ozadja, nekoliko več konteksta, da bom sploh vedel, kje naj najdem začetek vrvi, ki bi me pripeljala do konkretnejšega dela.«
Pot ga najprej zanese na občino, kjer najde zapis, da je objekt zasnoval poljski arhitekt Andrzej Lemanowski, a ko se naslednji dan vrne, da bi si dokumente bolje ogledal, ugotovi, da so izginili. Nato izbrska obskuren časnik iz sedemdesetih let, kjer je v kratkem članku navedeno nenavadno poročilo »srečanja manjše skupine entuziastičnih protestantov« v sedmem nadstropju sosednje stavbe. Kasneje ga neki gospoda vodi v klet nekega bloka in mu preda škatlo z dokumenti, kjer se spet pojavi Lemanowski, nato pa začne klicariti še na poljske inštitute in univerze v želji po več informacijah o skrivnostnem arhitektu. Najde njegovo daljno sorodnico, a razen tega, da je bil Lemanowski poleg Ljubljane povezan še z Mariborom, spet ne izve nič konkretnega. V tistem mu ključe svojega mariborskega stanovanja sam od sebe ponudi direktor. To pa ni niti polovica vseh bizarnih in nenavadnih dogodkov, ki se lepijo nanj. Ob tem najdeni kontakti sproti izginjajo, podatki se izgubljajo, iz zraka pa se pojavljajo drugi, še bolj enigmatični od prejšnjih. Protagonist se sprašuje, če je morda postal del mednarodne zarote ali če se je znašel v nekakšni psihološki igri.
Pomemben lik je tudi njegova prijateljica Sabina, za katero je najprej videti, kot da bo nastopila v vlogi njegove simpatije, vendar roman Sedmo nadstropje presega lastno fabulo in se res bolj ukvarja z meta- in izvenfikcijskim. Sabina na neki točki izgine, čeprav je še malo prej razlagala, da želi vpisati doktorat, in šele čez nekaj časa začnejo prihajati njene razglednice, ki mu jih pošilja s potovanj po svetu. A Sabina se razcepi na dve Sabini, saj se ena z njim dobi v živo, druga pa mu piše »Včasih nisem prepričana, če zares obstajam« in kasneje »Zdi se mi, da namesto mene piše nekdo drug.« Krivec uživa v zastavljanju zagonetke sedmega nadstropja, pri tem pa krši pravila fikcije, da morajo biti dogodki logični, možni, realistični – če bi šlo za strogo žanrsko delo, bi tu padlo, tako pa ga ravno to dvigne. Zdi se namreč, da liki obstajajo le zato, ker jih napiše, da mu služijo kot lutke, in da je tista »zarota« oziroma »psihološka igra«, ki jo sumi protagonist, v resnici roman sam. Avtor je pretkan, nenehno servira pomenljive metakomentarje, opombe, nagovarja in se nasploh poigrava z bralcem.
Seveda je jedro romana razkrivanje zgodbe skrivnostnega arhitekta, ki obseda zavzetega protagonista. A tudi protagonist služi avtorju in na glavo tako ni obrnjeno samo zadnje poglavje, ampak celotna sprožilna situacija; direktor je pač nekega uslužbenca zadolžil za ureditev poslovnih prostorov, kar je morda malo netipično, a vseeno ne tako kritično, da bi moral ta uslužbenec postati preiskovalec na misiji. Vsako stvar in dogodek razume kot namig, vsak dogodek si tolmači kot del lastne zgodbe. Zakaj sploh brskati po arhivih in iskati neko zgodbo? Zaradi fikcije vendar! Zaradi potrebe po kontekstu, tekstu, literaturi. Roman se tako piše pred našimi očmi, prav tako pa se pred našimi očmi tudi sesuva – impulzi, ki ženejo protagonistovo misijo naprej, se izgubljajo, potihnejo, zamrejo, ker je avtor na neki drugi misiji, ki je bolj čudna kot fikcija. Zato ne čudi, da pomemben del romana sestavljajo daljši opisi vsebin fiktivnih filmov, ki prav tako prikladno zazvenijo s protagonistovo zgodbo ali pa ji morda nasprotujejo. Ali pa jo ignorirajo.
Roman Aljaža Krivca Sedmo nadstropje je napisan spretno in živahno, vidi se, da je avtor filmsko razgledan, saj so njegovi (pogosto akcijski) filmi umetnine v malem, za katere si želimo, da bi si jih lahko ogledali. Veliko vlogo ima tudi že omenjena spremna beseda, ki je prav tako poigravanje z bralcem, vajenim konvencij, in nič čudnega ni, da nas absurdni konec sprovocira, da knjigo preberemo še enkrat. Morda pa nam bo uspelo odkriti Lemanowskega in skrivnost sedmega nadstropja. Vse ostalo je fikcija.
Avtorica recenzije: Veronika Šoster
Bereta Barbara Zupan in Jure Franko.
Maribor : Litera, 2020
Romaneskni prvenec literarnega kritika Aljaža Krivca z miljejem sedmega nadstropja takoj aludira na slavno Ballardovo Stolpnico, a gre za povsem drugačno pretanjeno in premišljeno literarno delo, ki se spogleduje in poigrava z različnimi žanri in pripovednimi postopki in je še najbližje romanu na ključ. Le da se ključavnica nenehno izmika in spreminja svojo obliko, ključ pa vztrajno polzi iz rok. Sestava romana je precej klasična, saj gre za kratka, nekajstranska poglavja, skozi katera drvimo kot v pravi misteriozni pustolovščini. Največji obrat se zgodi na koncu, ko z romanom sodeluje spremna beseda Anje Radaljac, in še po koncu spremne besede, kjer najdemo zadnje poglavje, obrnjeno na glavo. Vsebina je še bolj nekonvencionalna od sestave, saj se začetna misija nadgrajuje in mreži v vse smeri, ves čas pa se sprašujemo, ali gre morda za vzporedne svetove, za fikcijo v fikciji ali za kaj čisto novega.
Protagonist romana Sedmo nadstropje je rahlo ekscentričen in nevrotičen, sicer pa čisto običajen pisarniški delavec, ki ga preseneti direktorjevo navodilo, naj »porihta« sedmo nadstropje stolpnice, kakor ve in zna. Misija ga zmede, a se vendarle odloči, da se je loti, zato se zakoplje v iskanje zgodovine in zgodbe prostora:
»Nekaj dni sem preživel v ignoranci do svojih obveznosti in sveta okoli sebe, nato pa sem le moral priznati premoč vsega, kar me obdaja, da nadaljujem zastavljeno delo. Sedmo nadstropje. Še vedno se mi je zdelo najbolj bistveno, da odkrijem nekoliko več ozadja, nekoliko več konteksta, da bom sploh vedel, kje naj najdem začetek vrvi, ki bi me pripeljala do konkretnejšega dela.«
Pot ga najprej zanese na občino, kjer najde zapis, da je objekt zasnoval poljski arhitekt Andrzej Lemanowski, a ko se naslednji dan vrne, da bi si dokumente bolje ogledal, ugotovi, da so izginili. Nato izbrska obskuren časnik iz sedemdesetih let, kjer je v kratkem članku navedeno nenavadno poročilo »srečanja manjše skupine entuziastičnih protestantov« v sedmem nadstropju sosednje stavbe. Kasneje ga neki gospoda vodi v klet nekega bloka in mu preda škatlo z dokumenti, kjer se spet pojavi Lemanowski, nato pa začne klicariti še na poljske inštitute in univerze v želji po več informacijah o skrivnostnem arhitektu. Najde njegovo daljno sorodnico, a razen tega, da je bil Lemanowski poleg Ljubljane povezan še z Mariborom, spet ne izve nič konkretnega. V tistem mu ključe svojega mariborskega stanovanja sam od sebe ponudi direktor. To pa ni niti polovica vseh bizarnih in nenavadnih dogodkov, ki se lepijo nanj. Ob tem najdeni kontakti sproti izginjajo, podatki se izgubljajo, iz zraka pa se pojavljajo drugi, še bolj enigmatični od prejšnjih. Protagonist se sprašuje, če je morda postal del mednarodne zarote ali če se je znašel v nekakšni psihološki igri.
Pomemben lik je tudi njegova prijateljica Sabina, za katero je najprej videti, kot da bo nastopila v vlogi njegove simpatije, vendar roman Sedmo nadstropje presega lastno fabulo in se res bolj ukvarja z meta- in izvenfikcijskim. Sabina na neki točki izgine, čeprav je še malo prej razlagala, da želi vpisati doktorat, in šele čez nekaj časa začnejo prihajati njene razglednice, ki mu jih pošilja s potovanj po svetu. A Sabina se razcepi na dve Sabini, saj se ena z njim dobi v živo, druga pa mu piše »Včasih nisem prepričana, če zares obstajam« in kasneje »Zdi se mi, da namesto mene piše nekdo drug.« Krivec uživa v zastavljanju zagonetke sedmega nadstropja, pri tem pa krši pravila fikcije, da morajo biti dogodki logični, možni, realistični – če bi šlo za strogo žanrsko delo, bi tu padlo, tako pa ga ravno to dvigne. Zdi se namreč, da liki obstajajo le zato, ker jih napiše, da mu služijo kot lutke, in da je tista »zarota« oziroma »psihološka igra«, ki jo sumi protagonist, v resnici roman sam. Avtor je pretkan, nenehno servira pomenljive metakomentarje, opombe, nagovarja in se nasploh poigrava z bralcem.
Seveda je jedro romana razkrivanje zgodbe skrivnostnega arhitekta, ki obseda zavzetega protagonista. A tudi protagonist služi avtorju in na glavo tako ni obrnjeno samo zadnje poglavje, ampak celotna sprožilna situacija; direktor je pač nekega uslužbenca zadolžil za ureditev poslovnih prostorov, kar je morda malo netipično, a vseeno ne tako kritično, da bi moral ta uslužbenec postati preiskovalec na misiji. Vsako stvar in dogodek razume kot namig, vsak dogodek si tolmači kot del lastne zgodbe. Zakaj sploh brskati po arhivih in iskati neko zgodbo? Zaradi fikcije vendar! Zaradi potrebe po kontekstu, tekstu, literaturi. Roman se tako piše pred našimi očmi, prav tako pa se pred našimi očmi tudi sesuva – impulzi, ki ženejo protagonistovo misijo naprej, se izgubljajo, potihnejo, zamrejo, ker je avtor na neki drugi misiji, ki je bolj čudna kot fikcija. Zato ne čudi, da pomemben del romana sestavljajo daljši opisi vsebin fiktivnih filmov, ki prav tako prikladno zazvenijo s protagonistovo zgodbo ali pa ji morda nasprotujejo. Ali pa jo ignorirajo.
Roman Aljaža Krivca Sedmo nadstropje je napisan spretno in živahno, vidi se, da je avtor filmsko razgledan, saj so njegovi (pogosto akcijski) filmi umetnine v malem, za katere si želimo, da bi si jih lahko ogledali. Veliko vlogo ima tudi že omenjena spremna beseda, ki je prav tako poigravanje z bralcem, vajenim konvencij, in nič čudnega ni, da nas absurdni konec sprovocira, da knjigo preberemo še enkrat. Morda pa nam bo uspelo odkriti Lemanowskega in skrivnost sedmega nadstropja. Vse ostalo je fikcija.
Avtorica recenzije: Ana Geršak Bralca: Jasna Rodošek in Aleksander Golja
SNG Drama Ljubljana in Festival Ljubljana / premiera: 29. maj 2022 Režija: Livija Pandur Prevajalec in avtor priredbe: Tibor Hrs Pandur Dramaturg: Tibor Hrs Pandur Scenograf: Sven Jonke Kostumograf: Leo Kulaš Svetovalka za gib: Sanja Nešković Peršin Glasba: Silence Oblikovanje svetlobe: Vesna Kolarec Glasbena vodja: Špela Ploj Peršuh Lektorica: Tatjana Stanič Asistentka dramaturga (študijsko): Brina Jenček Asistent kostumografa: Matic Veler Igrajo: Polona Juh, Sabina Kogovšek, Saša Pavlin Stošić, Gaja Filač, Ivana Percan Kodarin, Zala Hodnik, Urška Kastelic, Ana Plahutnik, Maria Shilkina Sinoči so na Peklenskem dvorišču ljubljanskih Križank premierno izvedli predstavo Penelopiada, uprizoritev drame ene najbolj uveljavljenih sodobnih pisateljic Margaret Atwood. Dramatizacija temelji na njenem istoimenskem romanu, kjer so v ospredje postavljeni lik Penelope in njenih dvanajst dekel, ki so v Homerjevem epu le bežno omenjene, v uprizoritvi Livije Pandur pa dobijo svoj polni subjektivni glas. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto: Aljoša Rebolj
Sinoči so na Peklenskem dvorišču ljubljanskih Križank premierno izvedli predstavo Penelopiada, uprizoritev drame ene najbolj uveljavljenih sodobnih pisateljic Margaret Atwood. Dramatizacija temelji na njenem istoimenskem romanu, kjer so v ospredje postavljeni lik Penelope in njenih dvanajst dekel, ki so v Homerjevem epu le bežno omenjene, v uprizoritvi Livije Pandur pa dobijo svoj polni subjektivni glas.
Arthur Schnitzler: Samotna pot Der einsame Wag, 1904 Prva slovenska uprizoritev Ustvarjalci Prevajalka Amalija Maček Režiser in scenograf Dorian Šilec Petek Dramaturginja Eva Mahkovec Kostumografka Tina Bonča Avtor glasbe Laren Polič Zdravič Lektorica Maja Cerar Oblikovalec svetlobe Boštjan Kos Oblikovalec zvoka Matija Zajc Nastopajo Jaka Lah, Tjaša Železnik, Matej Puc, Uroš Smolej, Nina Rakovec, Klara Kuk k. g., Domen Novak k. g. S prvo slovensko uprizoritvijo drame Samotna pot avstrijskega avtorja Arthurja Schnitzlerja so na Mali sceni Mestnega gledališča ljubljanskega sklenili sezono. Besedilo iz leta 1904 je prevedla Amalija Maček. Režiral je Dorian Šilec Petek. Nekaj vtisov je strnila Staša Grahek. Foto: Peter Giodani
Na velikem odru SNG Drame Ljubljana je bila premierno izvedena predstava Kabaret Kaspar hrvaške dramatičarke Tene Štivičić. Navdihnila jo je znana zgodba dečka Kasparja Hauserja, ki so ga v začetku 19. stoletja v Nemčiji našli v popolni izolaciji. Dramaturginja in prevajalka je Darja Dominkuš, pod režijo pa se podpisuje Marjan Nečak, ki Kasparja vidi predvsem kot metaforo današnje družbe.
Canski filmski festival je spet v polnem zamahu in v starem terminu. Brez mask, PCT pogojev, razkuževanja in z dolgimi vrstami obiskovalcev, ki se jim je pridružila naša poročevalka Ingrid Kovač Brus.
SLG Celje / premiera: 19. maj 2022 Režija: Juš Zidar Prevajalka: Tina Mahkota Dramaturginja: Tatjana Doma Scenografka: Sara Slivnik Kostumografka: Tina Bonča Lektorica: Živa Čebulj Igrata: Maša Grošelj, Lučka Počkaj Sinoči so v Slovenskem ljudskem gledališču Celje kot zadnjo v sezoni premiero izvedli predstavo Dolg. Drama britanske dramatičarke Alexandre Wood se osredotoča na družinske odnose v kontekstu finančne in socialne krize, uprizoritev v režiji Juša Zidarja pa pozornost usmeri v razpiranje praznin, v prvi vrsti odrske. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto: SLG Celje/Uroš Hočevar
Avtor recenzije: Andrej Lutman Bralec: Jure Franko
Avtorica recenzije: Veronika Šoster Bralca: Višnja Fičor in Jure Franko
Avtorica recenzije: Miša Gams Bralca: Jure Franko in Eva Longyka Marušič
Neveljaven email naslov