Avtorica recenzije: Veronika Šoster Bereta Barbara Zupan in Jure Franko.

Maribor : Litera, 2020

Romaneskni prvenec literarnega kritika Aljaža Krivca z miljejem sedmega nadstropja takoj aludira na slavno Ballardovo Stolpnico, a gre za povsem drugačno pretanjeno in premišljeno literarno delo, ki se spogleduje in poigrava z različnimi žanri in pripovednimi postopki in je še najbližje romanu na ključ. Le da se ključavnica nenehno izmika in spreminja svojo obliko, ključ pa vztrajno polzi iz rok. Sestava romana je precej klasična, saj gre za kratka, nekajstranska poglavja, skozi katera drvimo kot v pravi misteriozni pustolovščini. Največji obrat se zgodi na koncu, ko z romanom sodeluje spremna beseda Anje Radaljac, in še po koncu spremne besede, kjer najdemo zadnje poglavje, obrnjeno na glavo. Vsebina je še bolj nekonvencionalna od sestave, saj se začetna misija nadgrajuje in mreži v vse smeri, ves čas pa se sprašujemo, ali gre morda za vzporedne svetove, za fikcijo v fikciji ali za kaj čisto novega.

Protagonist romana Sedmo nadstropje je rahlo ekscentričen in nevrotičen, sicer pa čisto običajen pisarniški delavec, ki ga preseneti direktorjevo navodilo, naj »porihta« sedmo nadstropje stolpnice, kakor ve in zna. Misija ga zmede, a se vendarle odloči, da se je loti, zato se zakoplje v iskanje zgodovine in zgodbe prostora:

»Nekaj dni sem preživel v ignoranci do svojih obveznosti in sveta okoli sebe, nato pa sem le moral priznati premoč vsega, kar me obdaja, da nadaljujem zastavljeno delo. Sedmo nadstropje. Še vedno se mi je zdelo najbolj bistveno, da odkrijem nekoliko več ozadja, nekoliko več konteksta, da bom sploh vedel, kje naj najdem začetek vrvi, ki bi me pripeljala do konkretnejšega dela.«

Pot ga najprej zanese na občino, kjer najde zapis, da je objekt zasnoval poljski arhitekt Andrzej Lemanowski, a ko se naslednji dan vrne, da bi si dokumente bolje ogledal, ugotovi, da so izginili. Nato izbrska obskuren časnik iz sedemdesetih let, kjer je v kratkem članku navedeno nenavadno poročilo »srečanja manjše skupine entuziastičnih protestantov« v sedmem nadstropju sosednje stavbe. Kasneje ga neki gospoda vodi v klet nekega bloka in mu preda škatlo z dokumenti, kjer se spet pojavi Lemanowski, nato pa začne klicariti še na poljske inštitute in univerze v želji po več informacijah o skrivnostnem arhitektu. Najde njegovo daljno sorodnico, a razen tega, da je bil Lemanowski poleg Ljubljane povezan še z Mariborom, spet ne izve nič konkretnega. V tistem mu ključe svojega mariborskega stanovanja sam od sebe ponudi direktor. To pa ni niti polovica vseh bizarnih in nenavadnih dogodkov, ki se lepijo nanj. Ob tem najdeni kontakti sproti izginjajo, podatki se izgubljajo, iz zraka pa se pojavljajo drugi, še bolj enigmatični od prejšnjih. Protagonist se sprašuje, če je morda postal del mednarodne zarote ali če se je znašel v nekakšni psihološki igri.

Pomemben lik je tudi njegova prijateljica Sabina, za katero je najprej videti, kot da bo nastopila v vlogi njegove simpatije, vendar roman Sedmo nadstropje presega lastno fabulo in se res bolj ukvarja z meta- in izvenfikcijskim. Sabina na neki točki izgine, čeprav je še malo prej razlagala, da želi vpisati doktorat, in šele čez nekaj časa začnejo prihajati njene razglednice, ki mu jih pošilja s potovanj po svetu. A Sabina se razcepi na dve Sabini, saj se ena z njim dobi v živo, druga pa mu piše »Včasih nisem prepričana, če zares obstajam« in kasneje »Zdi se mi, da namesto mene piše nekdo drug.« Krivec uživa v zastavljanju zagonetke sedmega nadstropja, pri tem pa krši pravila fikcije, da morajo biti dogodki logični, možni, realistični – če bi šlo za strogo žanrsko delo, bi tu padlo, tako pa ga ravno to dvigne. Zdi se namreč, da liki obstajajo le zato, ker jih napiše, da mu služijo kot lutke, in da je tista »zarota« oziroma »psihološka igra«, ki jo sumi protagonist, v resnici roman sam. Avtor je pretkan, nenehno servira pomenljive metakomentarje, opombe, nagovarja in se nasploh poigrava z bralcem.

Seveda je jedro romana razkrivanje zgodbe skrivnostnega arhitekta, ki obseda zavzetega protagonista. A tudi protagonist služi avtorju in na glavo tako ni obrnjeno samo zadnje poglavje, ampak celotna sprožilna situacija; direktor je pač nekega uslužbenca zadolžil za ureditev poslovnih prostorov, kar je morda malo netipično, a vseeno ne tako kritično, da bi moral ta uslužbenec postati preiskovalec na misiji. Vsako stvar in dogodek razume kot namig, vsak dogodek si tolmači kot del lastne zgodbe. Zakaj sploh brskati po arhivih in iskati neko zgodbo? Zaradi fikcije vendar! Zaradi potrebe po kontekstu, tekstu, literaturi. Roman se tako piše pred našimi očmi, prav tako pa se pred našimi očmi tudi sesuva – impulzi, ki ženejo protagonistovo misijo naprej, se izgubljajo, potihnejo, zamrejo, ker je avtor na neki drugi misiji, ki je bolj čudna kot fikcija. Zato ne čudi, da pomemben del romana sestavljajo daljši opisi vsebin fiktivnih filmov, ki prav tako prikladno zazvenijo s protagonistovo zgodbo ali pa ji morda nasprotujejo. Ali pa jo ignorirajo.

Roman Aljaža Krivca Sedmo nadstropje je napisan spretno in živahno, vidi se, da je avtor filmsko razgledan, saj so njegovi (pogosto akcijski) filmi umetnine v malem, za katere si želimo, da bi si jih lahko ogledali. Veliko vlogo ima tudi že omenjena spremna beseda, ki je prav tako poigravanje z bralcem, vajenim konvencij, in nič čudnega ni, da nas absurdni konec sprovocira, da knjigo preberemo še enkrat. Morda pa nam bo uspelo odkriti Lemanowskega in skrivnost sedmega nadstropja. Vse ostalo je fikcija.