Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtorica recenzije: Veronika Šoster
Bereta Barbara Zupan in Jure Franko.
Maribor : Litera, 2020
Romaneskni prvenec literarnega kritika Aljaža Krivca z miljejem sedmega nadstropja takoj aludira na slavno Ballardovo Stolpnico, a gre za povsem drugačno pretanjeno in premišljeno literarno delo, ki se spogleduje in poigrava z različnimi žanri in pripovednimi postopki in je še najbližje romanu na ključ. Le da se ključavnica nenehno izmika in spreminja svojo obliko, ključ pa vztrajno polzi iz rok. Sestava romana je precej klasična, saj gre za kratka, nekajstranska poglavja, skozi katera drvimo kot v pravi misteriozni pustolovščini. Največji obrat se zgodi na koncu, ko z romanom sodeluje spremna beseda Anje Radaljac, in še po koncu spremne besede, kjer najdemo zadnje poglavje, obrnjeno na glavo. Vsebina je še bolj nekonvencionalna od sestave, saj se začetna misija nadgrajuje in mreži v vse smeri, ves čas pa se sprašujemo, ali gre morda za vzporedne svetove, za fikcijo v fikciji ali za kaj čisto novega.
Protagonist romana Sedmo nadstropje je rahlo ekscentričen in nevrotičen, sicer pa čisto običajen pisarniški delavec, ki ga preseneti direktorjevo navodilo, naj »porihta« sedmo nadstropje stolpnice, kakor ve in zna. Misija ga zmede, a se vendarle odloči, da se je loti, zato se zakoplje v iskanje zgodovine in zgodbe prostora:
»Nekaj dni sem preživel v ignoranci do svojih obveznosti in sveta okoli sebe, nato pa sem le moral priznati premoč vsega, kar me obdaja, da nadaljujem zastavljeno delo. Sedmo nadstropje. Še vedno se mi je zdelo najbolj bistveno, da odkrijem nekoliko več ozadja, nekoliko več konteksta, da bom sploh vedel, kje naj najdem začetek vrvi, ki bi me pripeljala do konkretnejšega dela.«
Pot ga najprej zanese na občino, kjer najde zapis, da je objekt zasnoval poljski arhitekt Andrzej Lemanowski, a ko se naslednji dan vrne, da bi si dokumente bolje ogledal, ugotovi, da so izginili. Nato izbrska obskuren časnik iz sedemdesetih let, kjer je v kratkem članku navedeno nenavadno poročilo »srečanja manjše skupine entuziastičnih protestantov« v sedmem nadstropju sosednje stavbe. Kasneje ga neki gospoda vodi v klet nekega bloka in mu preda škatlo z dokumenti, kjer se spet pojavi Lemanowski, nato pa začne klicariti še na poljske inštitute in univerze v želji po več informacijah o skrivnostnem arhitektu. Najde njegovo daljno sorodnico, a razen tega, da je bil Lemanowski poleg Ljubljane povezan še z Mariborom, spet ne izve nič konkretnega. V tistem mu ključe svojega mariborskega stanovanja sam od sebe ponudi direktor. To pa ni niti polovica vseh bizarnih in nenavadnih dogodkov, ki se lepijo nanj. Ob tem najdeni kontakti sproti izginjajo, podatki se izgubljajo, iz zraka pa se pojavljajo drugi, še bolj enigmatični od prejšnjih. Protagonist se sprašuje, če je morda postal del mednarodne zarote ali če se je znašel v nekakšni psihološki igri.
Pomemben lik je tudi njegova prijateljica Sabina, za katero je najprej videti, kot da bo nastopila v vlogi njegove simpatije, vendar roman Sedmo nadstropje presega lastno fabulo in se res bolj ukvarja z meta- in izvenfikcijskim. Sabina na neki točki izgine, čeprav je še malo prej razlagala, da želi vpisati doktorat, in šele čez nekaj časa začnejo prihajati njene razglednice, ki mu jih pošilja s potovanj po svetu. A Sabina se razcepi na dve Sabini, saj se ena z njim dobi v živo, druga pa mu piše »Včasih nisem prepričana, če zares obstajam« in kasneje »Zdi se mi, da namesto mene piše nekdo drug.« Krivec uživa v zastavljanju zagonetke sedmega nadstropja, pri tem pa krši pravila fikcije, da morajo biti dogodki logični, možni, realistični – če bi šlo za strogo žanrsko delo, bi tu padlo, tako pa ga ravno to dvigne. Zdi se namreč, da liki obstajajo le zato, ker jih napiše, da mu služijo kot lutke, in da je tista »zarota« oziroma »psihološka igra«, ki jo sumi protagonist, v resnici roman sam. Avtor je pretkan, nenehno servira pomenljive metakomentarje, opombe, nagovarja in se nasploh poigrava z bralcem.
Seveda je jedro romana razkrivanje zgodbe skrivnostnega arhitekta, ki obseda zavzetega protagonista. A tudi protagonist služi avtorju in na glavo tako ni obrnjeno samo zadnje poglavje, ampak celotna sprožilna situacija; direktor je pač nekega uslužbenca zadolžil za ureditev poslovnih prostorov, kar je morda malo netipično, a vseeno ne tako kritično, da bi moral ta uslužbenec postati preiskovalec na misiji. Vsako stvar in dogodek razume kot namig, vsak dogodek si tolmači kot del lastne zgodbe. Zakaj sploh brskati po arhivih in iskati neko zgodbo? Zaradi fikcije vendar! Zaradi potrebe po kontekstu, tekstu, literaturi. Roman se tako piše pred našimi očmi, prav tako pa se pred našimi očmi tudi sesuva – impulzi, ki ženejo protagonistovo misijo naprej, se izgubljajo, potihnejo, zamrejo, ker je avtor na neki drugi misiji, ki je bolj čudna kot fikcija. Zato ne čudi, da pomemben del romana sestavljajo daljši opisi vsebin fiktivnih filmov, ki prav tako prikladno zazvenijo s protagonistovo zgodbo ali pa ji morda nasprotujejo. Ali pa jo ignorirajo.
Roman Aljaža Krivca Sedmo nadstropje je napisan spretno in živahno, vidi se, da je avtor filmsko razgledan, saj so njegovi (pogosto akcijski) filmi umetnine v malem, za katere si želimo, da bi si jih lahko ogledali. Veliko vlogo ima tudi že omenjena spremna beseda, ki je prav tako poigravanje z bralcem, vajenim konvencij, in nič čudnega ni, da nas absurdni konec sprovocira, da knjigo preberemo še enkrat. Morda pa nam bo uspelo odkriti Lemanowskega in skrivnost sedmega nadstropja. Vse ostalo je fikcija.
Avtorica recenzije: Veronika Šoster
Bereta Barbara Zupan in Jure Franko.
Maribor : Litera, 2020
Romaneskni prvenec literarnega kritika Aljaža Krivca z miljejem sedmega nadstropja takoj aludira na slavno Ballardovo Stolpnico, a gre za povsem drugačno pretanjeno in premišljeno literarno delo, ki se spogleduje in poigrava z različnimi žanri in pripovednimi postopki in je še najbližje romanu na ključ. Le da se ključavnica nenehno izmika in spreminja svojo obliko, ključ pa vztrajno polzi iz rok. Sestava romana je precej klasična, saj gre za kratka, nekajstranska poglavja, skozi katera drvimo kot v pravi misteriozni pustolovščini. Največji obrat se zgodi na koncu, ko z romanom sodeluje spremna beseda Anje Radaljac, in še po koncu spremne besede, kjer najdemo zadnje poglavje, obrnjeno na glavo. Vsebina je še bolj nekonvencionalna od sestave, saj se začetna misija nadgrajuje in mreži v vse smeri, ves čas pa se sprašujemo, ali gre morda za vzporedne svetove, za fikcijo v fikciji ali za kaj čisto novega.
Protagonist romana Sedmo nadstropje je rahlo ekscentričen in nevrotičen, sicer pa čisto običajen pisarniški delavec, ki ga preseneti direktorjevo navodilo, naj »porihta« sedmo nadstropje stolpnice, kakor ve in zna. Misija ga zmede, a se vendarle odloči, da se je loti, zato se zakoplje v iskanje zgodovine in zgodbe prostora:
»Nekaj dni sem preživel v ignoranci do svojih obveznosti in sveta okoli sebe, nato pa sem le moral priznati premoč vsega, kar me obdaja, da nadaljujem zastavljeno delo. Sedmo nadstropje. Še vedno se mi je zdelo najbolj bistveno, da odkrijem nekoliko več ozadja, nekoliko več konteksta, da bom sploh vedel, kje naj najdem začetek vrvi, ki bi me pripeljala do konkretnejšega dela.«
Pot ga najprej zanese na občino, kjer najde zapis, da je objekt zasnoval poljski arhitekt Andrzej Lemanowski, a ko se naslednji dan vrne, da bi si dokumente bolje ogledal, ugotovi, da so izginili. Nato izbrska obskuren časnik iz sedemdesetih let, kjer je v kratkem članku navedeno nenavadno poročilo »srečanja manjše skupine entuziastičnih protestantov« v sedmem nadstropju sosednje stavbe. Kasneje ga neki gospoda vodi v klet nekega bloka in mu preda škatlo z dokumenti, kjer se spet pojavi Lemanowski, nato pa začne klicariti še na poljske inštitute in univerze v želji po več informacijah o skrivnostnem arhitektu. Najde njegovo daljno sorodnico, a razen tega, da je bil Lemanowski poleg Ljubljane povezan še z Mariborom, spet ne izve nič konkretnega. V tistem mu ključe svojega mariborskega stanovanja sam od sebe ponudi direktor. To pa ni niti polovica vseh bizarnih in nenavadnih dogodkov, ki se lepijo nanj. Ob tem najdeni kontakti sproti izginjajo, podatki se izgubljajo, iz zraka pa se pojavljajo drugi, še bolj enigmatični od prejšnjih. Protagonist se sprašuje, če je morda postal del mednarodne zarote ali če se je znašel v nekakšni psihološki igri.
Pomemben lik je tudi njegova prijateljica Sabina, za katero je najprej videti, kot da bo nastopila v vlogi njegove simpatije, vendar roman Sedmo nadstropje presega lastno fabulo in se res bolj ukvarja z meta- in izvenfikcijskim. Sabina na neki točki izgine, čeprav je še malo prej razlagala, da želi vpisati doktorat, in šele čez nekaj časa začnejo prihajati njene razglednice, ki mu jih pošilja s potovanj po svetu. A Sabina se razcepi na dve Sabini, saj se ena z njim dobi v živo, druga pa mu piše »Včasih nisem prepričana, če zares obstajam« in kasneje »Zdi se mi, da namesto mene piše nekdo drug.« Krivec uživa v zastavljanju zagonetke sedmega nadstropja, pri tem pa krši pravila fikcije, da morajo biti dogodki logični, možni, realistični – če bi šlo za strogo žanrsko delo, bi tu padlo, tako pa ga ravno to dvigne. Zdi se namreč, da liki obstajajo le zato, ker jih napiše, da mu služijo kot lutke, in da je tista »zarota« oziroma »psihološka igra«, ki jo sumi protagonist, v resnici roman sam. Avtor je pretkan, nenehno servira pomenljive metakomentarje, opombe, nagovarja in se nasploh poigrava z bralcem.
Seveda je jedro romana razkrivanje zgodbe skrivnostnega arhitekta, ki obseda zavzetega protagonista. A tudi protagonist služi avtorju in na glavo tako ni obrnjeno samo zadnje poglavje, ampak celotna sprožilna situacija; direktor je pač nekega uslužbenca zadolžil za ureditev poslovnih prostorov, kar je morda malo netipično, a vseeno ne tako kritično, da bi moral ta uslužbenec postati preiskovalec na misiji. Vsako stvar in dogodek razume kot namig, vsak dogodek si tolmači kot del lastne zgodbe. Zakaj sploh brskati po arhivih in iskati neko zgodbo? Zaradi fikcije vendar! Zaradi potrebe po kontekstu, tekstu, literaturi. Roman se tako piše pred našimi očmi, prav tako pa se pred našimi očmi tudi sesuva – impulzi, ki ženejo protagonistovo misijo naprej, se izgubljajo, potihnejo, zamrejo, ker je avtor na neki drugi misiji, ki je bolj čudna kot fikcija. Zato ne čudi, da pomemben del romana sestavljajo daljši opisi vsebin fiktivnih filmov, ki prav tako prikladno zazvenijo s protagonistovo zgodbo ali pa ji morda nasprotujejo. Ali pa jo ignorirajo.
Roman Aljaža Krivca Sedmo nadstropje je napisan spretno in živahno, vidi se, da je avtor filmsko razgledan, saj so njegovi (pogosto akcijski) filmi umetnine v malem, za katere si želimo, da bi si jih lahko ogledali. Veliko vlogo ima tudi že omenjena spremna beseda, ki je prav tako poigravanje z bralcem, vajenim konvencij, in nič čudnega ni, da nas absurdni konec sprovocira, da knjigo preberemo še enkrat. Morda pa nam bo uspelo odkriti Lemanowskega in skrivnost sedmega nadstropja. Vse ostalo je fikcija.
Avtorica recenzije: Marica Škorjanec Kosterca Bereta Barbara Zupan in Jure Franko.
Sally Potter: Party, premiera na velikem odru SNG Drama Ljubljana, 26. 1. 2022 Prevajalka: Tina Mahkota Režiser: Ivica Buljan Umetniški sodelavec: Robert Waltl Dramaturginja: Mojca Kranjc Scenograf: Mark Požlep Kostumografinja: Ana Savić Gecan Skladatelj: Mitja Vrhovnik Smrekar Oblikovalec svetlobe in videa son:DA, Toni Soprano Meneglejte Lektor: Arko Asistentka dramaturgije: Manca Sevšek Majeršič Asistentka kostumografinje: Nina Gorišek Igrajo: Nataša Barbara Gračner Marko Mandić Polona Juh Igor Samobot Zvezdana Mlakar Saša Pavlin Stošić Timon Šturbej NAPOVED: Party. Tako je naslov filma scenaristke in režiserke Sally Potter iz leta 2017, po katerem je režiser Ivica Buljan ob sodelovanju Roberta Valtla na veliki oder ljubljanske Drame postavil prvo slovensko uprizoritev tega besedila v prevodu Tine Mahkota in ob dramaturgiji Mojce Krajnc. Drama Party se dotika več tem sodobnih družb, med drugim tudi položaja zdravstva in umetne oploditve v istospolnih zvezah. Premiera je bila sinoči na velikem odru, ogledala si jo je Tadeja Krečič:
Avtor recenzije: Iztok Ilich Bere Bernard Stramič
Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.
Avtorica recenzije: Silvija Žnidar Bereta Barbara Zupan in Dejan Kaloper.
Avtorica recenzije: Ana Hancock Bereta Barbara Zupan in Dejan Kaloper.
Eva Jagodic, Matic Lukšič: Vse to sem videla, ko sem letela mimo Kozmomjuzikel po motivih iz življenja psičke Lajke Krstna uprizoritev Premiera: 13. januar 2022 Avtorja scenarija in uprizoritvene zamisli Eva Jagodic in Matic Lukšič Dramaturginja Eva Jagodic Avtor songov in glasbe Matic Lukšič Avtor likovne zasnove Matic Lukšič Svetovalka za gib Anja Möderndorfer Lektor Martin Vrtačnik Oblikovalec svetlobe Boštjan Kos Oblikovalec zvoka Tomaž Božič Nastopa Matic Lukšič Na Mali sceni Mestnega gledališča ljubljanskega so premierno uprizorili Kozmomjuzikel po motivih iz življenja psičke Lajke z naslovom Vse to sem videla, ko sem letela mimo: gre za avtorski projekt igralca Matica Lukšiča, ki je z Evo Jagodic avtor scenarija in uprizoritvene zamisli, poleg tega pa tudi avtor songov, glasbe in likovne zasnove ter edini nastopajoči: "Lajkina zgodba govori o Lajki, ampak v bistvu na neki način govori o vsakem človeku: iskanje potrditve, iskanje pripadnosti, želja po pripadnosti in bližini, hkrati strah pred samoto in želja po samoti." Vtise po predpremieri, ki je bila 12. januarja, je strnila Staša Grahek. Foto: Peter Giodani https://www.mgl.si/sl/predstave/vse-to-sem-videla-ko-sem-letela-mimo/#gallery-1100-8
V filmu Zastoj spremljamo srečanje dveh zakonskih parov iz različnih slojev družbe, ki na prvi pogled nimata ničesar skupnega, vendar ju tragični dogodek na nenavaden način poveže. Več o tem, kako je nastajal scenarij za film in še čem Petra Meterc in režiser Vinko Möderndorfer.
Podelitev zlatih globusov po poročanju našega dopisnika Andreja Stoparja ne le izgublja sijaj, ampak tudi odmevnost in kredibilnost. Vendar zaradi tega nikakor ne smemo nehati govoriti o dobrih filmih – z nagradami za najboljšo dramo, najboljši scenarij, najboljšo režiserko, najboljšo filmsko glasbo in kar tremi nagrajenimi igralci je nedvomno slavil film Jane Campion Moč psa, ki je bil sicer premierno prikazan v Benetkah. Ocenjuje ga Petra Meterc.
Film Jagnje je letos v Cannesu osvojil nagrado za izvirnost v sklopu Posebni pogled, nato pa na festivalu fantastičnega filma v Sitgesu še nagrado za najboljši celovečerec. Film družinsko dramo uprizori s prvinami islandske ljudske pripovedke: par brez otrok, ki živi na odmaknjenem islandskem podeželju, v ovčjem hlevu nekega dne odkrije nenavadno darilo matere narave. Pa je res darilo – ali si ga zakonca kot tako samovoljno vzameta? Vsak čudež ima svojo ceno, so zapisali pri ljubljanskem Kinodvoru, kjer so imeli v gosteh glavnega igralca v filmu, Hilmirja Snarja Gu?nasona. Z njim se je pogovarjala Tina Poglajen.
Petindvajset let po nizu brutalnih umorov v tihem mestecu si je novi morilec nadel masko in začel napadati skupino najstnikov, da bi obudil skrivnosti iz smrtonosne preteklosti mesta. Zgodba novega dela spremlja mlado žensko, ki se vrača v svoj rodni kraj, tam pa ugotovi, da so grozljivi umori povezani z razvpitim zamaskiranim serijskim morilcem. O filmu in franšizi kot taki razmišlja Muanis Sinanović.
Neveljaven email naslov