Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtor recenzije: Marko Elsner Grošelj
Bereta Jure Franko in Barbara Zupan.
Maribor : Litera, 2021
Pesniška zbirka pesnika, esejista in kantavtorja Bojana Sedmaka Violina v vodnjaku je rahločutna, intimna in hkrati univerzalna poezija, ki prebuja spomin na tanki mrežnici očesa, globoko v duši prikazanih podob. Vznika in potaplja se, s tem pa razkriva dvojno lepoto: lepoto spomina, oddaljenosti, nedosegljivosti, in lepoto, v kateri je čas zastal in jo pesnik z dejavno voljo oživlja v svetu čudes otroštva ter prepoznava skrivne robove svojega otroštva.
Poezija v tej zbirki je svojevrstna glasba zlogov, ritma in reminiscenc poetičnih podob, ki se dvigajo z dna vodnjaka kakor violina, ki se sveti iz sna: »Nekoč nek deček vrže violino / v domači vodnjak, preveč ga teži, / da mora čeznjo vleči obraz ...« Zdi se, da prav ta izkušnja naredi iz dečka pesnika, izgubljeni, zavrženi predmet postane neuslišano hrepenenje po čistosti, lepoti, besedi, izrazu-izrekanju. Neopisljiva privrženost stvarem, ki so se odmaknile in v nekakšnem saltu mortale zaživele svoje življenje, kamor pa lahko sežeš samo v tišini poezije in spominjanja.
Vse to je izvor in hkrati gibalna točka poezije Bojana Sedmaka, ki se v zbirki Violina v vodnjaku v koncentričnih krogih širi skozi eter in vodo, kot slišna in vidna podoba. Okusno oblikovana knjiga s sliko Ota Rimeleja na ovitku likovno še poudarja prav to svetlikajoče se nedosegljivo kot skrivnost pesniškega prebivanja, kot skrivnost poezije same.
Središče in polnost te poezije je spomin, tako rekoč glavni junak, ki odigra svojo vlogo do konca. Nenehno se vrača, oživlja, zabrisuje, predstavlja, izmika podobe otroštva, kar naprej kliče iz globokega vodnjaka, nepričakovano se pojavlja, trka na vrata, da bi se pesnik spominjal, da bi ta spomin opredmetil, občutil z vsemi svojimi čutili, ki jih prevzame beseda imenovanja in nato verz, kot bi želel pesnik postaviti šotor iz besed, da bi za okni deževalo manj žalostno. Ali če povemo s pesnikovimi besedami v pesmi Vonj, spomin, beseda:
»... pogoltna usta spomina z lakoto // po dotikih rok otrok, podanih / v iskrenju tipov, tonov in likov, / da človek samo čuti in se čudi // in použiva, kaj vse počnejo čuti, / med njimi najbolj vonj, kralj spomina / in njegova kraljica beseda.«
Vznemirljivost te poezije je v nekakšni vegasti razvezanosti, nikoli se ne spozabi in ne pozabi na dvom, na distanco do tega, o čemer ravno teče beseda – spomin se izmika preverjenim in naučenim resnicam, postavlja jih pod vprašaj, posmehuje se celo vrhovni avtoriteti smrti, da bi ta ostala nekaj najbolj banalno sprejemljivega, človek pa bi se obrnil k ljubezni, živi tvornosti življenja, ki je močnejša sila in premaga smrt.
Celovitost zbirke Bojana Sedmaka Violina v vodnjaku izhaja prav iz pesnikovega pristopa in načina raznolikosti v postopku, dinamičnosti razvrščenih pesmi. Ves čas imamo občutek, da nihamo nad praznino, da valujemo, celo padamo in se spet dvigamo, kot letalo, ki zaide v turbulenco, poleg tega se zdi, da okruški besed trgajo pesem, v bistvu pa jo ogolijo do beline najbolj vsakdanjega dogodka. Raznovrstnost disonantnih obratov, kot bi se poganjal naprej, obstal, se obrnil, spet šel naprej … nekakšna sunkovitost, zgoščenost in razrahljanost uprizarjajo zarotitveni ples Sedmakove poezije in delce spomina povezujejo v kristale besed, nizajo prizore na ogrlici, v katerih odseva pozabljeni svet.
Nekakšna zastrta melanholija (kot vonj spomina) se dviga iz Sedmakove poezije, pa tudi za obzorje smrti se potegne, se ozira, ko nas vse objame z dlanjo, zajame, in se tudi spomin konča, vedno znova v raztopljenem bivajočem snu – zato, da bi nekje drugje ponovno pognala ta vsepričujoča življenjska sila.
Ko izbira besedo za verz in verz za dogodek v pesmi, napoveduje: brez anekdot drugačno življenje, z drugačno izkušnjo:
»... zarasli z jezikavimi izmišljijami // se važno otepamo z dozorelostjo / in stikamo za založenimi slepili, / da bi zjecljali, zakaj smo postali, // kar smo, in kako smo ostali pred/ iztekom trajanja globoko v sebi / samo malo večji otroci.«
Ko pesnik nabira vse te kamenčke spomina, tke mrežo pesmi, fluida; tam, kjer se nitke stikajo, počiva na besedi, za katero se zdi, da je edina tolažnica minljivosti. Pesnik nas zaprede v samosvoj ritem besed, v nenasilno raztezanje in krčenje pomena, igrivo sprehajajoč se in preskakujoč višine, pa tudi nižine pesmi, s tem pa odpira podobe pesniškega občutja, prostore, ki so navadni, oprijemljivi, vsakdanji, hkrati pa na trenutke temni, z vtisnjenimi pečati nedosegljivega, izmikajočega se. Tega se pesnik zaveda z rahlo otožnostjo, strmenjem v nedoločeno, neimenovano. Ali če rečemo še drugače: zre v nič, v tisto nepredvidljivo, neznano točko obstajanja, ki je že neobstajanje. Smrt je opredmetena, violina na dnu vodnjaka je nekakšno metaforično stopnjevanje, ki ga v sebi nosi pesnik že od otroštva – in tako se sklene krog od nezavednega hrepenenja do zavesti o lastni končnosti. Toda metafora violine na dnu vodnjaka bo ostala, saj govorimo o duši telesa, odsevala bo v človeških očeh, zvenela kot vedno prisotni obstoj besede.
In medtem, ko zajema prvič, drugič, tretjič iz vodnjaka to skrivnostno luč in spoznava njeno magično govorico, skozi spomin univerzalne poti spoznava smisel človekove usode na zemlji, ki je vpeta v usodo vseh živih bitij in jo lahko doume in zapiše samo na pesniški način. Pesniška zbirka Bojana Sedmaka Violina v vodnjaku nas usmerja v prepoznavanje lastnega spomina, prepuščajoč se mu, sanjajoč v notranjem zrenju, na tem potovanju, ki se nikoli ne konča, ki nima cilja, ima pa ščepec bistrine in modrost potovanja, ki gre v vse smeri in prek vseh časov.
Avtor recenzije: Marko Elsner Grošelj
Bereta Jure Franko in Barbara Zupan.
Maribor : Litera, 2021
Pesniška zbirka pesnika, esejista in kantavtorja Bojana Sedmaka Violina v vodnjaku je rahločutna, intimna in hkrati univerzalna poezija, ki prebuja spomin na tanki mrežnici očesa, globoko v duši prikazanih podob. Vznika in potaplja se, s tem pa razkriva dvojno lepoto: lepoto spomina, oddaljenosti, nedosegljivosti, in lepoto, v kateri je čas zastal in jo pesnik z dejavno voljo oživlja v svetu čudes otroštva ter prepoznava skrivne robove svojega otroštva.
Poezija v tej zbirki je svojevrstna glasba zlogov, ritma in reminiscenc poetičnih podob, ki se dvigajo z dna vodnjaka kakor violina, ki se sveti iz sna: »Nekoč nek deček vrže violino / v domači vodnjak, preveč ga teži, / da mora čeznjo vleči obraz ...« Zdi se, da prav ta izkušnja naredi iz dečka pesnika, izgubljeni, zavrženi predmet postane neuslišano hrepenenje po čistosti, lepoti, besedi, izrazu-izrekanju. Neopisljiva privrženost stvarem, ki so se odmaknile in v nekakšnem saltu mortale zaživele svoje življenje, kamor pa lahko sežeš samo v tišini poezije in spominjanja.
Vse to je izvor in hkrati gibalna točka poezije Bojana Sedmaka, ki se v zbirki Violina v vodnjaku v koncentričnih krogih širi skozi eter in vodo, kot slišna in vidna podoba. Okusno oblikovana knjiga s sliko Ota Rimeleja na ovitku likovno še poudarja prav to svetlikajoče se nedosegljivo kot skrivnost pesniškega prebivanja, kot skrivnost poezije same.
Središče in polnost te poezije je spomin, tako rekoč glavni junak, ki odigra svojo vlogo do konca. Nenehno se vrača, oživlja, zabrisuje, predstavlja, izmika podobe otroštva, kar naprej kliče iz globokega vodnjaka, nepričakovano se pojavlja, trka na vrata, da bi se pesnik spominjal, da bi ta spomin opredmetil, občutil z vsemi svojimi čutili, ki jih prevzame beseda imenovanja in nato verz, kot bi želel pesnik postaviti šotor iz besed, da bi za okni deževalo manj žalostno. Ali če povemo s pesnikovimi besedami v pesmi Vonj, spomin, beseda:
»... pogoltna usta spomina z lakoto // po dotikih rok otrok, podanih / v iskrenju tipov, tonov in likov, / da človek samo čuti in se čudi // in použiva, kaj vse počnejo čuti, / med njimi najbolj vonj, kralj spomina / in njegova kraljica beseda.«
Vznemirljivost te poezije je v nekakšni vegasti razvezanosti, nikoli se ne spozabi in ne pozabi na dvom, na distanco do tega, o čemer ravno teče beseda – spomin se izmika preverjenim in naučenim resnicam, postavlja jih pod vprašaj, posmehuje se celo vrhovni avtoriteti smrti, da bi ta ostala nekaj najbolj banalno sprejemljivega, človek pa bi se obrnil k ljubezni, živi tvornosti življenja, ki je močnejša sila in premaga smrt.
Celovitost zbirke Bojana Sedmaka Violina v vodnjaku izhaja prav iz pesnikovega pristopa in načina raznolikosti v postopku, dinamičnosti razvrščenih pesmi. Ves čas imamo občutek, da nihamo nad praznino, da valujemo, celo padamo in se spet dvigamo, kot letalo, ki zaide v turbulenco, poleg tega se zdi, da okruški besed trgajo pesem, v bistvu pa jo ogolijo do beline najbolj vsakdanjega dogodka. Raznovrstnost disonantnih obratov, kot bi se poganjal naprej, obstal, se obrnil, spet šel naprej … nekakšna sunkovitost, zgoščenost in razrahljanost uprizarjajo zarotitveni ples Sedmakove poezije in delce spomina povezujejo v kristale besed, nizajo prizore na ogrlici, v katerih odseva pozabljeni svet.
Nekakšna zastrta melanholija (kot vonj spomina) se dviga iz Sedmakove poezije, pa tudi za obzorje smrti se potegne, se ozira, ko nas vse objame z dlanjo, zajame, in se tudi spomin konča, vedno znova v raztopljenem bivajočem snu – zato, da bi nekje drugje ponovno pognala ta vsepričujoča življenjska sila.
Ko izbira besedo za verz in verz za dogodek v pesmi, napoveduje: brez anekdot drugačno življenje, z drugačno izkušnjo:
»... zarasli z jezikavimi izmišljijami // se važno otepamo z dozorelostjo / in stikamo za založenimi slepili, / da bi zjecljali, zakaj smo postali, // kar smo, in kako smo ostali pred/ iztekom trajanja globoko v sebi / samo malo večji otroci.«
Ko pesnik nabira vse te kamenčke spomina, tke mrežo pesmi, fluida; tam, kjer se nitke stikajo, počiva na besedi, za katero se zdi, da je edina tolažnica minljivosti. Pesnik nas zaprede v samosvoj ritem besed, v nenasilno raztezanje in krčenje pomena, igrivo sprehajajoč se in preskakujoč višine, pa tudi nižine pesmi, s tem pa odpira podobe pesniškega občutja, prostore, ki so navadni, oprijemljivi, vsakdanji, hkrati pa na trenutke temni, z vtisnjenimi pečati nedosegljivega, izmikajočega se. Tega se pesnik zaveda z rahlo otožnostjo, strmenjem v nedoločeno, neimenovano. Ali če rečemo še drugače: zre v nič, v tisto nepredvidljivo, neznano točko obstajanja, ki je že neobstajanje. Smrt je opredmetena, violina na dnu vodnjaka je nekakšno metaforično stopnjevanje, ki ga v sebi nosi pesnik že od otroštva – in tako se sklene krog od nezavednega hrepenenja do zavesti o lastni končnosti. Toda metafora violine na dnu vodnjaka bo ostala, saj govorimo o duši telesa, odsevala bo v človeških očeh, zvenela kot vedno prisotni obstoj besede.
In medtem, ko zajema prvič, drugič, tretjič iz vodnjaka to skrivnostno luč in spoznava njeno magično govorico, skozi spomin univerzalne poti spoznava smisel človekove usode na zemlji, ki je vpeta v usodo vseh živih bitij in jo lahko doume in zapiše samo na pesniški način. Pesniška zbirka Bojana Sedmaka Violina v vodnjaku nas usmerja v prepoznavanje lastnega spomina, prepuščajoč se mu, sanjajoč v notranjem zrenju, na tem potovanju, ki se nikoli ne konča, ki nima cilja, ima pa ščepec bistrine in modrost potovanja, ki gre v vse smeri in prek vseh časov.
Predmetno-glasbeni kabaret, narejen po motivih Stanovitnega kositrnega vojaka Hansa Christiana Andersena in v režiji Matije Solceta.
V Mestnem gledališču ljubljanskem so koronsko obdobje poskušali prebroditi tudi s solističnimi, avtorskimi projekti igralcev tamkajšnjega ansambla. Tako je nastala tudi predstava Smrtno resno, ki jo je po besedilu švedskega pesnika, pisatelja, scenarista in dramatika Niklasa Radströma uprizoril igralec Boris Ostan. Ogled predstave je gledalcem ponudil uro in pol slavljenja življenja s perspektive minljivosti oziroma končnosti. Predstavo si je ogledala Petra Tanko. na fotografiji: Boris Ostan v predstavi Smrtno resno, foto: Anka Simončič
Po mladinskem romanu Skrivno društvo KRVZ Simone Semenič in v njeni odrski priredbi, so v Lutkovnem gledališču Ljubljana uprizorili predstavo z enakim naslovom, ki jo je režiral Mare Bulc. Napeta detektivka je z izvirnimi uprizoritvenimi poudarki navdušila občinstvo vseh generacij. Predstavo si je ogledala tudi Petra Tanko. foto: Jaka Varmuž, www.lgl.si
Po mladinskem romanu Skrivno društvo KRVZ Simone Semenič in v njeni odrski priredbi, so v Lutkovnem gledališču Ljubljana uprizorili predstavo z enakim naslovom, ki jo je režiral Mare Bulc. Napeta detektivka je z izvirnimi uprizoritvenimi poudarki navdušila občinstvo vseh generacij. Predstavo si je ogledala tudi Petra Tanko. vir foto: LGL
Pretekli četrtek je na odru SNG Opera in balet Ljubljana v sveži preobleki zaživela zgodba slavnih ljubimcev iz Verone. Balet Romeo in Julija je koreograf in umetniški vodja ljubljanskega baleta Renato Zanella publiki predstavil v različici, ki je plod njegovega večletnega srečevanja in ukvarjanja s to priljubljeno klasiko baletnega repertoarja. Z ljubljanskimi baletniki je zgodbo o izgubljenem boju nežne in iskrene ljubezni z rivalstvom, močjo in smrtjo želel povedati na novo. Več v prispevku Katje Ogrin.
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bereta: Maja Moll in Jure Franko.
Avtor recenzije: Marjan Kovačević Beltram Bere Igor Velše
Neveljaven email naslov