Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtor recenzije: Marko Elsner Grošelj
Bereta Jure Franko in Barbara Zupan.
Maribor : Litera, 2021
Pesniška zbirka pesnika, esejista in kantavtorja Bojana Sedmaka Violina v vodnjaku je rahločutna, intimna in hkrati univerzalna poezija, ki prebuja spomin na tanki mrežnici očesa, globoko v duši prikazanih podob. Vznika in potaplja se, s tem pa razkriva dvojno lepoto: lepoto spomina, oddaljenosti, nedosegljivosti, in lepoto, v kateri je čas zastal in jo pesnik z dejavno voljo oživlja v svetu čudes otroštva ter prepoznava skrivne robove svojega otroštva.
Poezija v tej zbirki je svojevrstna glasba zlogov, ritma in reminiscenc poetičnih podob, ki se dvigajo z dna vodnjaka kakor violina, ki se sveti iz sna: »Nekoč nek deček vrže violino / v domači vodnjak, preveč ga teži, / da mora čeznjo vleči obraz ...« Zdi se, da prav ta izkušnja naredi iz dečka pesnika, izgubljeni, zavrženi predmet postane neuslišano hrepenenje po čistosti, lepoti, besedi, izrazu-izrekanju. Neopisljiva privrženost stvarem, ki so se odmaknile in v nekakšnem saltu mortale zaživele svoje življenje, kamor pa lahko sežeš samo v tišini poezije in spominjanja.
Vse to je izvor in hkrati gibalna točka poezije Bojana Sedmaka, ki se v zbirki Violina v vodnjaku v koncentričnih krogih širi skozi eter in vodo, kot slišna in vidna podoba. Okusno oblikovana knjiga s sliko Ota Rimeleja na ovitku likovno še poudarja prav to svetlikajoče se nedosegljivo kot skrivnost pesniškega prebivanja, kot skrivnost poezije same.
Središče in polnost te poezije je spomin, tako rekoč glavni junak, ki odigra svojo vlogo do konca. Nenehno se vrača, oživlja, zabrisuje, predstavlja, izmika podobe otroštva, kar naprej kliče iz globokega vodnjaka, nepričakovano se pojavlja, trka na vrata, da bi se pesnik spominjal, da bi ta spomin opredmetil, občutil z vsemi svojimi čutili, ki jih prevzame beseda imenovanja in nato verz, kot bi želel pesnik postaviti šotor iz besed, da bi za okni deževalo manj žalostno. Ali če povemo s pesnikovimi besedami v pesmi Vonj, spomin, beseda:
»... pogoltna usta spomina z lakoto // po dotikih rok otrok, podanih / v iskrenju tipov, tonov in likov, / da človek samo čuti in se čudi // in použiva, kaj vse počnejo čuti, / med njimi najbolj vonj, kralj spomina / in njegova kraljica beseda.«
Vznemirljivost te poezije je v nekakšni vegasti razvezanosti, nikoli se ne spozabi in ne pozabi na dvom, na distanco do tega, o čemer ravno teče beseda – spomin se izmika preverjenim in naučenim resnicam, postavlja jih pod vprašaj, posmehuje se celo vrhovni avtoriteti smrti, da bi ta ostala nekaj najbolj banalno sprejemljivega, človek pa bi se obrnil k ljubezni, živi tvornosti življenja, ki je močnejša sila in premaga smrt.
Celovitost zbirke Bojana Sedmaka Violina v vodnjaku izhaja prav iz pesnikovega pristopa in načina raznolikosti v postopku, dinamičnosti razvrščenih pesmi. Ves čas imamo občutek, da nihamo nad praznino, da valujemo, celo padamo in se spet dvigamo, kot letalo, ki zaide v turbulenco, poleg tega se zdi, da okruški besed trgajo pesem, v bistvu pa jo ogolijo do beline najbolj vsakdanjega dogodka. Raznovrstnost disonantnih obratov, kot bi se poganjal naprej, obstal, se obrnil, spet šel naprej … nekakšna sunkovitost, zgoščenost in razrahljanost uprizarjajo zarotitveni ples Sedmakove poezije in delce spomina povezujejo v kristale besed, nizajo prizore na ogrlici, v katerih odseva pozabljeni svet.
Nekakšna zastrta melanholija (kot vonj spomina) se dviga iz Sedmakove poezije, pa tudi za obzorje smrti se potegne, se ozira, ko nas vse objame z dlanjo, zajame, in se tudi spomin konča, vedno znova v raztopljenem bivajočem snu – zato, da bi nekje drugje ponovno pognala ta vsepričujoča življenjska sila.
Ko izbira besedo za verz in verz za dogodek v pesmi, napoveduje: brez anekdot drugačno življenje, z drugačno izkušnjo:
»... zarasli z jezikavimi izmišljijami // se važno otepamo z dozorelostjo / in stikamo za založenimi slepili, / da bi zjecljali, zakaj smo postali, // kar smo, in kako smo ostali pred/ iztekom trajanja globoko v sebi / samo malo večji otroci.«
Ko pesnik nabira vse te kamenčke spomina, tke mrežo pesmi, fluida; tam, kjer se nitke stikajo, počiva na besedi, za katero se zdi, da je edina tolažnica minljivosti. Pesnik nas zaprede v samosvoj ritem besed, v nenasilno raztezanje in krčenje pomena, igrivo sprehajajoč se in preskakujoč višine, pa tudi nižine pesmi, s tem pa odpira podobe pesniškega občutja, prostore, ki so navadni, oprijemljivi, vsakdanji, hkrati pa na trenutke temni, z vtisnjenimi pečati nedosegljivega, izmikajočega se. Tega se pesnik zaveda z rahlo otožnostjo, strmenjem v nedoločeno, neimenovano. Ali če rečemo še drugače: zre v nič, v tisto nepredvidljivo, neznano točko obstajanja, ki je že neobstajanje. Smrt je opredmetena, violina na dnu vodnjaka je nekakšno metaforično stopnjevanje, ki ga v sebi nosi pesnik že od otroštva – in tako se sklene krog od nezavednega hrepenenja do zavesti o lastni končnosti. Toda metafora violine na dnu vodnjaka bo ostala, saj govorimo o duši telesa, odsevala bo v človeških očeh, zvenela kot vedno prisotni obstoj besede.
In medtem, ko zajema prvič, drugič, tretjič iz vodnjaka to skrivnostno luč in spoznava njeno magično govorico, skozi spomin univerzalne poti spoznava smisel človekove usode na zemlji, ki je vpeta v usodo vseh živih bitij in jo lahko doume in zapiše samo na pesniški način. Pesniška zbirka Bojana Sedmaka Violina v vodnjaku nas usmerja v prepoznavanje lastnega spomina, prepuščajoč se mu, sanjajoč v notranjem zrenju, na tem potovanju, ki se nikoli ne konča, ki nima cilja, ima pa ščepec bistrine in modrost potovanja, ki gre v vse smeri in prek vseh časov.
Avtor recenzije: Marko Elsner Grošelj
Bereta Jure Franko in Barbara Zupan.
Maribor : Litera, 2021
Pesniška zbirka pesnika, esejista in kantavtorja Bojana Sedmaka Violina v vodnjaku je rahločutna, intimna in hkrati univerzalna poezija, ki prebuja spomin na tanki mrežnici očesa, globoko v duši prikazanih podob. Vznika in potaplja se, s tem pa razkriva dvojno lepoto: lepoto spomina, oddaljenosti, nedosegljivosti, in lepoto, v kateri je čas zastal in jo pesnik z dejavno voljo oživlja v svetu čudes otroštva ter prepoznava skrivne robove svojega otroštva.
Poezija v tej zbirki je svojevrstna glasba zlogov, ritma in reminiscenc poetičnih podob, ki se dvigajo z dna vodnjaka kakor violina, ki se sveti iz sna: »Nekoč nek deček vrže violino / v domači vodnjak, preveč ga teži, / da mora čeznjo vleči obraz ...« Zdi se, da prav ta izkušnja naredi iz dečka pesnika, izgubljeni, zavrženi predmet postane neuslišano hrepenenje po čistosti, lepoti, besedi, izrazu-izrekanju. Neopisljiva privrženost stvarem, ki so se odmaknile in v nekakšnem saltu mortale zaživele svoje življenje, kamor pa lahko sežeš samo v tišini poezije in spominjanja.
Vse to je izvor in hkrati gibalna točka poezije Bojana Sedmaka, ki se v zbirki Violina v vodnjaku v koncentričnih krogih širi skozi eter in vodo, kot slišna in vidna podoba. Okusno oblikovana knjiga s sliko Ota Rimeleja na ovitku likovno še poudarja prav to svetlikajoče se nedosegljivo kot skrivnost pesniškega prebivanja, kot skrivnost poezije same.
Središče in polnost te poezije je spomin, tako rekoč glavni junak, ki odigra svojo vlogo do konca. Nenehno se vrača, oživlja, zabrisuje, predstavlja, izmika podobe otroštva, kar naprej kliče iz globokega vodnjaka, nepričakovano se pojavlja, trka na vrata, da bi se pesnik spominjal, da bi ta spomin opredmetil, občutil z vsemi svojimi čutili, ki jih prevzame beseda imenovanja in nato verz, kot bi želel pesnik postaviti šotor iz besed, da bi za okni deževalo manj žalostno. Ali če povemo s pesnikovimi besedami v pesmi Vonj, spomin, beseda:
»... pogoltna usta spomina z lakoto // po dotikih rok otrok, podanih / v iskrenju tipov, tonov in likov, / da človek samo čuti in se čudi // in použiva, kaj vse počnejo čuti, / med njimi najbolj vonj, kralj spomina / in njegova kraljica beseda.«
Vznemirljivost te poezije je v nekakšni vegasti razvezanosti, nikoli se ne spozabi in ne pozabi na dvom, na distanco do tega, o čemer ravno teče beseda – spomin se izmika preverjenim in naučenim resnicam, postavlja jih pod vprašaj, posmehuje se celo vrhovni avtoriteti smrti, da bi ta ostala nekaj najbolj banalno sprejemljivega, človek pa bi se obrnil k ljubezni, živi tvornosti življenja, ki je močnejša sila in premaga smrt.
Celovitost zbirke Bojana Sedmaka Violina v vodnjaku izhaja prav iz pesnikovega pristopa in načina raznolikosti v postopku, dinamičnosti razvrščenih pesmi. Ves čas imamo občutek, da nihamo nad praznino, da valujemo, celo padamo in se spet dvigamo, kot letalo, ki zaide v turbulenco, poleg tega se zdi, da okruški besed trgajo pesem, v bistvu pa jo ogolijo do beline najbolj vsakdanjega dogodka. Raznovrstnost disonantnih obratov, kot bi se poganjal naprej, obstal, se obrnil, spet šel naprej … nekakšna sunkovitost, zgoščenost in razrahljanost uprizarjajo zarotitveni ples Sedmakove poezije in delce spomina povezujejo v kristale besed, nizajo prizore na ogrlici, v katerih odseva pozabljeni svet.
Nekakšna zastrta melanholija (kot vonj spomina) se dviga iz Sedmakove poezije, pa tudi za obzorje smrti se potegne, se ozira, ko nas vse objame z dlanjo, zajame, in se tudi spomin konča, vedno znova v raztopljenem bivajočem snu – zato, da bi nekje drugje ponovno pognala ta vsepričujoča življenjska sila.
Ko izbira besedo za verz in verz za dogodek v pesmi, napoveduje: brez anekdot drugačno življenje, z drugačno izkušnjo:
»... zarasli z jezikavimi izmišljijami // se važno otepamo z dozorelostjo / in stikamo za založenimi slepili, / da bi zjecljali, zakaj smo postali, // kar smo, in kako smo ostali pred/ iztekom trajanja globoko v sebi / samo malo večji otroci.«
Ko pesnik nabira vse te kamenčke spomina, tke mrežo pesmi, fluida; tam, kjer se nitke stikajo, počiva na besedi, za katero se zdi, da je edina tolažnica minljivosti. Pesnik nas zaprede v samosvoj ritem besed, v nenasilno raztezanje in krčenje pomena, igrivo sprehajajoč se in preskakujoč višine, pa tudi nižine pesmi, s tem pa odpira podobe pesniškega občutja, prostore, ki so navadni, oprijemljivi, vsakdanji, hkrati pa na trenutke temni, z vtisnjenimi pečati nedosegljivega, izmikajočega se. Tega se pesnik zaveda z rahlo otožnostjo, strmenjem v nedoločeno, neimenovano. Ali če rečemo še drugače: zre v nič, v tisto nepredvidljivo, neznano točko obstajanja, ki je že neobstajanje. Smrt je opredmetena, violina na dnu vodnjaka je nekakšno metaforično stopnjevanje, ki ga v sebi nosi pesnik že od otroštva – in tako se sklene krog od nezavednega hrepenenja do zavesti o lastni končnosti. Toda metafora violine na dnu vodnjaka bo ostala, saj govorimo o duši telesa, odsevala bo v človeških očeh, zvenela kot vedno prisotni obstoj besede.
In medtem, ko zajema prvič, drugič, tretjič iz vodnjaka to skrivnostno luč in spoznava njeno magično govorico, skozi spomin univerzalne poti spoznava smisel človekove usode na zemlji, ki je vpeta v usodo vseh živih bitij in jo lahko doume in zapiše samo na pesniški način. Pesniška zbirka Bojana Sedmaka Violina v vodnjaku nas usmerja v prepoznavanje lastnega spomina, prepuščajoč se mu, sanjajoč v notranjem zrenju, na tem potovanju, ki se nikoli ne konča, ki nima cilja, ima pa ščepec bistrine in modrost potovanja, ki gre v vse smeri in prek vseh časov.
Fotografija: Jagoda, Damjan. M. Trbovc, Tarek Rashid Foto Jaka Babnik/SLG Celje V soboto so v celjskem gledališču premierno predstavili še eno izmed uprizoritev iz lanske, s pandemijo zaznamovane sezone: TISTO O BOLHAH v reviji Ivane Djilas, priredbo že leta 2011 z zlato hruško za kakovostno literaturo nagrajene slikanice za otroke uveljavljene avtorice Saše Eržen, Uprizoritev si je skupaj z najmlajšim šolskim občinstvom ogledala Vilma Štritof. Podatki o predstavi: Avtorici dramatizacije Tatjana Doma, Saša Eržen Režiserka Ivana Djilas Avtorica besedil songov Saša Eržen Avtor besedila Mačji rap Željko Božić Dramaturginja Tatjana Doma Scenografka Sara Slivnik Kostumografka Jelena Proković Avtor glasbe in korepetitor Boštjan Gombač Koreograf Željko Božić Lektor Jože Volk Oblikovalci svetlobe Ivana Djilas, Sara Slivnik, Jernej Repinšek Asistentka kostumografke Katarina Šavs Asistent režiserke Željko Božić Beatbox Murat Igrajo Jagoda/Lučka Počkaj Damjan M. Trbovc/Žan Brelih Hatunić Tarek Rashid/David Čeh Interni premieri 23. oktobra 2020 in 12. februarja 2021 Uradna premiera 6. novembra 2021
V celjskem gledališču so že v začetku oktobra izvedli premiero uprizoritve po znameniti povesti KOZLOVSKA SODBA V VIŠNJI GORI, s katero so se poklonili stoštirideseti obletnici smrti pisatelja Josipa Jurčiča. Besedilo sta za gledališče priredila dramaturginja Tatjana Doma in režiser Luka Marcen. Ponovitev si je (po številnih odpovedih in prestavitvah zaradi pandemičnih razmer) ogledala Vilma Štritof. Avtorja dramatizacije Tatjana Doma, Luka Marcen Avtorica besedil songov Saša Eržen Režiser Luka Marcen Dramaturginja Tatjana Doma Scenografka Sara Slivnik Kostumografka Ana Janc Avtor glasbe in korepetitor Mitja Vrhovnik Smrekar Koreografka Aja Zupanec Lektorja Jože Volk, Živa Čebulj Oblikovalec svetlobe Andrej Hajdinjak Asistentka koreografke Lara Ekar Grlj Oblikovalec in izdelovalec kozlovskih glav Gregor Lorenci Igrajo Pavla Zaropotala, županja mesta Barbara Medvešček Lukež Drnulja, nočni čuvaj Urban Kuntarič Andraž Slamorezec, mestni svetovalec Filip Mramor, k. g./Damjan M. Trbovc Starešina Žužnjal David Čeh Starešina Gobežalka Tanja Potočnik Flere Krivostegno, sodni sluga Žan Brelih Hatunić Na fotografiji: Urban Kuntarič, David Čeh, Filip Mramor, Žan Brelih Hatunić, Barbara Medvešček, Tanja Potočnik Foto Jaka Babnik/SLG Celje
Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.
Duncan Macmillan: VSE SIJAJNE STVARI Soavtor JONNY DONAHOE Naslov izvirnika Every Brilliant Thing Prva slovenska uprizoritev Prevajalec Uroš Fürst Režiserka Nataša Barbara Gračner Asistent režiserke Dimitrij Gračner Scenografinja Sara Slivnik Avtor glasbe Martin Vogrin* Lektorica Tatjana Stanič Učitelj klavirja Joži Šalej Strokovni sodelavec Borut Škodlar (psihiater) Zdaj pa pogled v gledališče: natančneje v Malo dramo Slovenskega narodnega gledališča Drama v Ljubljani. Tam je bila sinoči premiera in prva slovenska uprizoritev drame Vse sijanje stvari Duncana Macmillana (izg.: dánk?na m?kmíl?na), sodobnega britanskega dramatika, ki ga še dobro pomnimo po igri Pljuča v režiji Žige Divjáka, uprizorjeni v Mali drami pred dvema letoma. Ta je tematizirala ekologijo, Vse sijajne stvari pa so drama o samomoru. Prevedel jo je Uroš Fürst, ki ob režijskem vodstvu Nataše Barbare Gračner odigra tudi vlogo pripovedovalca. Vse sijane stvari si je ogledala Tadeja Krečič:
Tracy Letts: Avgust v okrožju Osage (August: Osage County, 2007) Prva slovenska uprizoritev Premiera 4. novembra 2021 Na velikem odru Mestnega gledališča ljubljanskega so premierno uprizorili igro sodobnega ameriškega dramatika Tracyja Lettsa Avgust v okrožju Osage v prevodu Tine Mahkota. Avtor je za igro prejel Pulitzerjevo nagrado, po njej so posneli tudi film z zvezdniško zasedbo. Režiser prve slovenske uprizoritve Janusz Kica o igri med drugim pravi: "Besedilo sugerira, da se nekako hrani z življenjem, s tem, kar živimo, dejansko pa se hrani z literaturo. Večina razlagalcev, ki pišejo o tej igri, to Tracyju Lettsu celo nekoliko zameri, meni pa se zdi genialno." Po njegovem je Letts na temelju številnih del ustvaril povsem svoje besedilo, v katerem ni niti dva odstotka plagiata. Prevajalka Tina Mahkota Režiser Janusz Kica Dramaturginja Petra Pogorevc Scenografka Karin Fritz Kostumografka Bjanka Adžić Ursulov Lektorica Maja Cerar Avtorica glasbene opreme Darja Hlavka Godina Oblikovalec svetlobe Andrej Koležnik Oblikovalec zvoka Sašo Dragaš Asistent režiserja (študijsko) Jure Srdinšek Asistentki dramaturginje (študijsko) Manca Lipoglavšek in Ula Talija Pollak Nastopajo Boris Kerč, Judita Zidar, Jana Zupančič, Gregor Gruden, Klara Kuk, Tina Potočnik Vrhovnik, Tjaša Železnik, Nataša Tič Ralijan, Alojz Svete, Jernej Gašperin / Filip Samobor, Diana Kolenc, Gaber K. Trseglav, Tomo Tomšič Foto: Peter Giodani https://www.mgl.si/sl/predstave/avgust-v-okrozju-osage/#gallery-1024-10
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bereta Mateja Perpar in Ivan Lotrič.
Na Novi pošti so konec oktobra premierno uprizorili predstavo Zelda, hibridno odrsko delo, ki združuje zakonitosti in zgradbo računalniških iger in gledališki dogodek. Režirala jo je Varja Hrvatin, ki je poleg Slovenskega mladinskega gledališča tudi koproducentka predstave, ogledala si jo je Petra Tanko. foto: Asiana Jurca Avci
SLG Celje Branko Završan in ansambel: BODI GLEDALIŠČE Interna premiera: 19. marca 2021 Premiera: 25. oktobra 2021 Ocena objavljena 26. oktobra 2021 Avtor besedil songov: Branko Završan Režiserka: Ivana Djilas Dramaturginja: Alja Predan Kostumografka: Jelena Proković Avtorji glasbenih aranžmajev: Blaž Celarec, Žiga Golob, Uroš Rakovec, Branko Završan Korepetitor: Iztok Kocen Koreograf: Željko Božić Lektor: Jože Volk Oblikovalca svetlobe: Ivana Djilas, Uroš Gorjanc Nastopajo: Branko Završan Beti Strgar Lučka Počkaj Tanja Potočnik Žan Brelih Hatunić Damjan M. Trbovc/Gregor Čušin Na fotografiji Uroša Hočevarja so: Blaž Celarec, Beti Strgar, Žan Brelih Hatunić, Tanja Potočnik, Žiga Golob, Damjan M. Trbovc, Lučka Počkaj, Branko Završan, Uroš Rakovec
Avtor recenzije: Simon Popek Bere Aleksander Golja.
Neveljaven email naslov