Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Film sprva prevzame igrivo, humorno noto, v nadaljevanju pa spoznavamo zelo življenjske portrete oskrbovancev doma za starejše.
Film sprva prevzame igrivo, humorno noto, v nadaljevanju pa spoznavamo zelo življenjske portrete oskrbovancev doma za starejše
Dokumentarni film Krt čilske režiserke Maite Alberdi se začne v duhu klasičnih detektivskih zgodb. Dolgoletnega zasebnega detektiva Romula stranka najame, da bi preveril, kako se godi njeni mami v domu za starejše in ali v njem morda ni deležna zlorab. Romulo zato v časopisu objavi oglas za moškega med osemdesetim in devetdesetim letom starosti, ki bi nekaj mesecev pod krinko bival v tem domu in mu z vohljanjem pomagal razkriti, kaj se v njem zares dogaja z oskrbovanci. Na podlagi intervjujev z moškimi, ki se na oglas odzovejo, izbere triinosemdeset-letnega, pred kratkim ovdovelega, a čilega in uglajenega Sergia.
Osrednji lik filma kmalu postane prav Sergio, ki se s skrivnim poslanstvom vseli v dom. Film sprva prevzame igrivo, humorno noto. Ko Romulo Sergia pripravlja na detektivsko delo, njuno sodelovanje spremljamo v karikiranem ozračju filma noir. Izkaže se namreč, da ta kljub entuziazmu ni iz pravega testa za detektiva. Med drugim mu pri vsem skupaj preglavice povzroča že sam pametni telefon, ob pomoči katerega naj bi Romulu poročal o dogajanju v domu.
Dokumentarni film ob Sergievi vselitvi v dom za starejše postopno opusti poigravanje z detektivskim žanrom. Pripoved vodi Sergiev intimni pogled na mikrokozmos v ustanovi, ki je zvedav, ob spoznavanju posameznikov v domu pa spoštljiv in nežen. Čeprav si Sergio vtise skrivaj zapisuje v zvezek, vsak dan pa Romulu po Whatsappu pošilja glasovna poročila, se svojega detektivskega poslanstva loteva prek iskrenega spletanja vezi z oskrbovanci in aktivne vključitve v dinamiko skupnosti v domu.
Sergio z zapisi in glasovnimi sporočili Romulu v dokumentarnem filmu prevzame vlogo filmskega pripovedovalca. Ko prek njegovih premislekov spoznavamo oskrbovance v domu, ki si v okviru omejitev za zidovi ustanove, kolikor je le mogoče, osmišljajo svoja življenja, spletajo prijateljstva, pa tudi zaljubljajo, postane vse očitneje, da ni v domu prav nič šokantnega, kar bi moral razkrinkati. Njegovo ugotovitve so, nasprotno, kar najbolj življenjske. Pred nami se razkrijejo obrazi osamljenosti, portreti ljudi, za katere družba ne najde primernega razumevanja in ki bi jim prisluhnila tako, kot to stori Sergio – kot avtonomnim posameznikom z raznovrstnimi življenjskimi zgodbami, ki se vse prevečkrat počutijo odrinjene in pozabljene.
Film sprva prevzame igrivo, humorno noto, v nadaljevanju pa spoznavamo zelo življenjske portrete oskrbovancev doma za starejše.
Film sprva prevzame igrivo, humorno noto, v nadaljevanju pa spoznavamo zelo življenjske portrete oskrbovancev doma za starejše
Dokumentarni film Krt čilske režiserke Maite Alberdi se začne v duhu klasičnih detektivskih zgodb. Dolgoletnega zasebnega detektiva Romula stranka najame, da bi preveril, kako se godi njeni mami v domu za starejše in ali v njem morda ni deležna zlorab. Romulo zato v časopisu objavi oglas za moškega med osemdesetim in devetdesetim letom starosti, ki bi nekaj mesecev pod krinko bival v tem domu in mu z vohljanjem pomagal razkriti, kaj se v njem zares dogaja z oskrbovanci. Na podlagi intervjujev z moškimi, ki se na oglas odzovejo, izbere triinosemdeset-letnega, pred kratkim ovdovelega, a čilega in uglajenega Sergia.
Osrednji lik filma kmalu postane prav Sergio, ki se s skrivnim poslanstvom vseli v dom. Film sprva prevzame igrivo, humorno noto. Ko Romulo Sergia pripravlja na detektivsko delo, njuno sodelovanje spremljamo v karikiranem ozračju filma noir. Izkaže se namreč, da ta kljub entuziazmu ni iz pravega testa za detektiva. Med drugim mu pri vsem skupaj preglavice povzroča že sam pametni telefon, ob pomoči katerega naj bi Romulu poročal o dogajanju v domu.
Dokumentarni film ob Sergievi vselitvi v dom za starejše postopno opusti poigravanje z detektivskim žanrom. Pripoved vodi Sergiev intimni pogled na mikrokozmos v ustanovi, ki je zvedav, ob spoznavanju posameznikov v domu pa spoštljiv in nežen. Čeprav si Sergio vtise skrivaj zapisuje v zvezek, vsak dan pa Romulu po Whatsappu pošilja glasovna poročila, se svojega detektivskega poslanstva loteva prek iskrenega spletanja vezi z oskrbovanci in aktivne vključitve v dinamiko skupnosti v domu.
Sergio z zapisi in glasovnimi sporočili Romulu v dokumentarnem filmu prevzame vlogo filmskega pripovedovalca. Ko prek njegovih premislekov spoznavamo oskrbovance v domu, ki si v okviru omejitev za zidovi ustanove, kolikor je le mogoče, osmišljajo svoja življenja, spletajo prijateljstva, pa tudi zaljubljajo, postane vse očitneje, da ni v domu prav nič šokantnega, kar bi moral razkrinkati. Njegovo ugotovitve so, nasprotno, kar najbolj življenjske. Pred nami se razkrijejo obrazi osamljenosti, portreti ljudi, za katere družba ne najde primernega razumevanja in ki bi jim prisluhnila tako, kot to stori Sergio – kot avtonomnim posameznikom z raznovrstnimi življenjskimi zgodbami, ki se vse prevečkrat počutijo odrinjene in pozabljene.
Koncept in elementi izvedbe zapleta se močno opirajo na kultno uspešnico Matrica, vendar Vse povsod naenkrat zapelje zgodbo v bistveno bolj bizarne smeri
Predstava, ki izvablja čustva, nagovarja čutnost in blago zvoči v prostoru.
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bralca: Eva Longyka Marušič in Matjaž Romih
Avtorica recenzije: Ana Geršak Bralca: Jasna Rodošek in Aleksander Golja
SNG Drama Ljubljana in Festival Ljubljana / premiera: 29. maj 2022 Režija: Livija Pandur Prevajalec in avtor priredbe: Tibor Hrs Pandur Dramaturg: Tibor Hrs Pandur Scenograf: Sven Jonke Kostumograf: Leo Kulaš Svetovalka za gib: Sanja Nešković Peršin Glasba: Silence Oblikovanje svetlobe: Vesna Kolarec Glasbena vodja: Špela Ploj Peršuh Lektorica: Tatjana Stanič Asistentka dramaturga (študijsko): Brina Jenček Asistent kostumografa: Matic Veler Igrajo: Polona Juh, Sabina Kogovšek, Saša Pavlin Stošić, Gaja Filač, Ivana Percan Kodarin, Zala Hodnik, Urška Kastelic, Ana Plahutnik, Maria Shilkina Sinoči so na Peklenskem dvorišču ljubljanskih Križank premierno izvedli predstavo Penelopiada, uprizoritev drame ene najbolj uveljavljenih sodobnih pisateljic Margaret Atwood. Dramatizacija temelji na njenem istoimenskem romanu, kjer so v ospredje postavljeni lik Penelope in njenih dvanajst dekel, ki so v Homerjevem epu le bežno omenjene, v uprizoritvi Livije Pandur pa dobijo svoj polni subjektivni glas. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto: Aljoša Rebolj
Sinoči so na Peklenskem dvorišču ljubljanskih Križank premierno izvedli predstavo Penelopiada, uprizoritev drame ene najbolj uveljavljenih sodobnih pisateljic Margaret Atwood. Dramatizacija temelji na njenem istoimenskem romanu, kjer so v ospredje postavljeni lik Penelope in njenih dvanajst dekel, ki so v Homerjevem epu le bežno omenjene, v uprizoritvi Livije Pandur pa dobijo svoj polni subjektivni glas.
Arthur Schnitzler: Samotna pot Der einsame Wag, 1904 Prva slovenska uprizoritev Ustvarjalci Prevajalka Amalija Maček Režiser in scenograf Dorian Šilec Petek Dramaturginja Eva Mahkovec Kostumografka Tina Bonča Avtor glasbe Laren Polič Zdravič Lektorica Maja Cerar Oblikovalec svetlobe Boštjan Kos Oblikovalec zvoka Matija Zajc Nastopajo Jaka Lah, Tjaša Železnik, Matej Puc, Uroš Smolej, Nina Rakovec, Klara Kuk k. g., Domen Novak k. g. S prvo slovensko uprizoritvijo drame Samotna pot avstrijskega avtorja Arthurja Schnitzlerja so na Mali sceni Mestnega gledališča ljubljanskega sklenili sezono. Besedilo iz leta 1904 je prevedla Amalija Maček. Režiral je Dorian Šilec Petek. Nekaj vtisov je strnila Staša Grahek. Foto: Peter Giodani
Na velikem odru SNG Drame Ljubljana je bila premierno izvedena predstava Kabaret Kaspar hrvaške dramatičarke Tene Štivičić. Navdihnila jo je znana zgodba dečka Kasparja Hauserja, ki so ga v začetku 19. stoletja v Nemčiji našli v popolni izolaciji. Dramaturginja in prevajalka je Darja Dominkuš, pod režijo pa se podpisuje Marjan Nečak, ki Kasparja vidi predvsem kot metaforo današnje družbe.
Canski filmski festival je spet v polnem zamahu in v starem terminu. Brez mask, PCT pogojev, razkuževanja in z dolgimi vrstami obiskovalcev, ki se jim je pridružila naša poročevalka Ingrid Kovač Brus.
SLG Celje / premiera: 19. maj 2022 Režija: Juš Zidar Prevajalka: Tina Mahkota Dramaturginja: Tatjana Doma Scenografka: Sara Slivnik Kostumografka: Tina Bonča Lektorica: Živa Čebulj Igrata: Maša Grošelj, Lučka Počkaj Sinoči so v Slovenskem ljudskem gledališču Celje kot zadnjo v sezoni premiero izvedli predstavo Dolg. Drama britanske dramatičarke Alexandre Wood se osredotoča na družinske odnose v kontekstu finančne in socialne krize, uprizoritev v režiji Juša Zidarja pa pozornost usmeri v razpiranje praznin, v prvi vrsti odrske. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto: SLG Celje/Uroš Hočevar
Neveljaven email naslov