Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Film sprva prevzame igrivo, humorno noto, v nadaljevanju pa spoznavamo zelo življenjske portrete oskrbovancev doma za starejše.
Film sprva prevzame igrivo, humorno noto, v nadaljevanju pa spoznavamo zelo življenjske portrete oskrbovancev doma za starejše
Dokumentarni film Krt čilske režiserke Maite Alberdi se začne v duhu klasičnih detektivskih zgodb. Dolgoletnega zasebnega detektiva Romula stranka najame, da bi preveril, kako se godi njeni mami v domu za starejše in ali v njem morda ni deležna zlorab. Romulo zato v časopisu objavi oglas za moškega med osemdesetim in devetdesetim letom starosti, ki bi nekaj mesecev pod krinko bival v tem domu in mu z vohljanjem pomagal razkriti, kaj se v njem zares dogaja z oskrbovanci. Na podlagi intervjujev z moškimi, ki se na oglas odzovejo, izbere triinosemdeset-letnega, pred kratkim ovdovelega, a čilega in uglajenega Sergia.
Osrednji lik filma kmalu postane prav Sergio, ki se s skrivnim poslanstvom vseli v dom. Film sprva prevzame igrivo, humorno noto. Ko Romulo Sergia pripravlja na detektivsko delo, njuno sodelovanje spremljamo v karikiranem ozračju filma noir. Izkaže se namreč, da ta kljub entuziazmu ni iz pravega testa za detektiva. Med drugim mu pri vsem skupaj preglavice povzroča že sam pametni telefon, ob pomoči katerega naj bi Romulu poročal o dogajanju v domu.
Dokumentarni film ob Sergievi vselitvi v dom za starejše postopno opusti poigravanje z detektivskim žanrom. Pripoved vodi Sergiev intimni pogled na mikrokozmos v ustanovi, ki je zvedav, ob spoznavanju posameznikov v domu pa spoštljiv in nežen. Čeprav si Sergio vtise skrivaj zapisuje v zvezek, vsak dan pa Romulu po Whatsappu pošilja glasovna poročila, se svojega detektivskega poslanstva loteva prek iskrenega spletanja vezi z oskrbovanci in aktivne vključitve v dinamiko skupnosti v domu.
Sergio z zapisi in glasovnimi sporočili Romulu v dokumentarnem filmu prevzame vlogo filmskega pripovedovalca. Ko prek njegovih premislekov spoznavamo oskrbovance v domu, ki si v okviru omejitev za zidovi ustanove, kolikor je le mogoče, osmišljajo svoja življenja, spletajo prijateljstva, pa tudi zaljubljajo, postane vse očitneje, da ni v domu prav nič šokantnega, kar bi moral razkrinkati. Njegovo ugotovitve so, nasprotno, kar najbolj življenjske. Pred nami se razkrijejo obrazi osamljenosti, portreti ljudi, za katere družba ne najde primernega razumevanja in ki bi jim prisluhnila tako, kot to stori Sergio – kot avtonomnim posameznikom z raznovrstnimi življenjskimi zgodbami, ki se vse prevečkrat počutijo odrinjene in pozabljene.
Film sprva prevzame igrivo, humorno noto, v nadaljevanju pa spoznavamo zelo življenjske portrete oskrbovancev doma za starejše.
Film sprva prevzame igrivo, humorno noto, v nadaljevanju pa spoznavamo zelo življenjske portrete oskrbovancev doma za starejše
Dokumentarni film Krt čilske režiserke Maite Alberdi se začne v duhu klasičnih detektivskih zgodb. Dolgoletnega zasebnega detektiva Romula stranka najame, da bi preveril, kako se godi njeni mami v domu za starejše in ali v njem morda ni deležna zlorab. Romulo zato v časopisu objavi oglas za moškega med osemdesetim in devetdesetim letom starosti, ki bi nekaj mesecev pod krinko bival v tem domu in mu z vohljanjem pomagal razkriti, kaj se v njem zares dogaja z oskrbovanci. Na podlagi intervjujev z moškimi, ki se na oglas odzovejo, izbere triinosemdeset-letnega, pred kratkim ovdovelega, a čilega in uglajenega Sergia.
Osrednji lik filma kmalu postane prav Sergio, ki se s skrivnim poslanstvom vseli v dom. Film sprva prevzame igrivo, humorno noto. Ko Romulo Sergia pripravlja na detektivsko delo, njuno sodelovanje spremljamo v karikiranem ozračju filma noir. Izkaže se namreč, da ta kljub entuziazmu ni iz pravega testa za detektiva. Med drugim mu pri vsem skupaj preglavice povzroča že sam pametni telefon, ob pomoči katerega naj bi Romulu poročal o dogajanju v domu.
Dokumentarni film ob Sergievi vselitvi v dom za starejše postopno opusti poigravanje z detektivskim žanrom. Pripoved vodi Sergiev intimni pogled na mikrokozmos v ustanovi, ki je zvedav, ob spoznavanju posameznikov v domu pa spoštljiv in nežen. Čeprav si Sergio vtise skrivaj zapisuje v zvezek, vsak dan pa Romulu po Whatsappu pošilja glasovna poročila, se svojega detektivskega poslanstva loteva prek iskrenega spletanja vezi z oskrbovanci in aktivne vključitve v dinamiko skupnosti v domu.
Sergio z zapisi in glasovnimi sporočili Romulu v dokumentarnem filmu prevzame vlogo filmskega pripovedovalca. Ko prek njegovih premislekov spoznavamo oskrbovance v domu, ki si v okviru omejitev za zidovi ustanove, kolikor je le mogoče, osmišljajo svoja življenja, spletajo prijateljstva, pa tudi zaljubljajo, postane vse očitneje, da ni v domu prav nič šokantnega, kar bi moral razkrinkati. Njegovo ugotovitve so, nasprotno, kar najbolj življenjske. Pred nami se razkrijejo obrazi osamljenosti, portreti ljudi, za katere družba ne najde primernega razumevanja in ki bi jim prisluhnila tako, kot to stori Sergio – kot avtonomnim posameznikom z raznovrstnimi življenjskimi zgodbami, ki se vse prevečkrat počutijo odrinjene in pozabljene.
Avtorica recenzije: Ana Lorger Bere Lidija Hartman.
Predmetno-glasbeni kabaret, narejen po motivih Stanovitnega kositrnega vojaka Hansa Christiana Andersena in v režiji Matije Solceta.
V Mestnem gledališču ljubljanskem so koronsko obdobje poskušali prebroditi tudi s solističnimi, avtorskimi projekti igralcev tamkajšnjega ansambla. Tako je nastala tudi predstava Smrtno resno, ki jo je po besedilu švedskega pesnika, pisatelja, scenarista in dramatika Niklasa Radströma uprizoril igralec Boris Ostan. Ogled predstave je gledalcem ponudil uro in pol slavljenja življenja s perspektive minljivosti oziroma končnosti. Predstavo si je ogledala Petra Tanko. na fotografiji: Boris Ostan v predstavi Smrtno resno, foto: Anka Simončič
Po mladinskem romanu Skrivno društvo KRVZ Simone Semenič in v njeni odrski priredbi, so v Lutkovnem gledališču Ljubljana uprizorili predstavo z enakim naslovom, ki jo je režiral Mare Bulc. Napeta detektivka je z izvirnimi uprizoritvenimi poudarki navdušila občinstvo vseh generacij. Predstavo si je ogledala tudi Petra Tanko. foto: Jaka Varmuž, www.lgl.si
Po mladinskem romanu Skrivno društvo KRVZ Simone Semenič in v njeni odrski priredbi, so v Lutkovnem gledališču Ljubljana uprizorili predstavo z enakim naslovom, ki jo je režiral Mare Bulc. Napeta detektivka je z izvirnimi uprizoritvenimi poudarki navdušila občinstvo vseh generacij. Predstavo si je ogledala tudi Petra Tanko. vir foto: LGL
Pretekli četrtek je na odru SNG Opera in balet Ljubljana v sveži preobleki zaživela zgodba slavnih ljubimcev iz Verone. Balet Romeo in Julija je koreograf in umetniški vodja ljubljanskega baleta Renato Zanella publiki predstavil v različici, ki je plod njegovega večletnega srečevanja in ukvarjanja s to priljubljeno klasiko baletnega repertoarja. Z ljubljanskimi baletniki je zgodbo o izgubljenem boju nežne in iskrene ljubezni z rivalstvom, močjo in smrtjo želel povedati na novo. Več v prispevku Katje Ogrin.
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bereta: Maja Moll in Jure Franko.
Neveljaven email naslov