Film sprva prevzame igrivo, humorno noto, v nadaljevanju pa spoznavamo zelo življenjske portrete oskrbovancev doma za starejše.

Film sprva prevzame igrivo, humorno noto, v nadaljevanju pa spoznavamo zelo življenjske portrete oskrbovancev doma za starejše

Dokumentarni film Krt čilske režiserke Maite Alberdi se začne v duhu klasičnih detektivskih zgodb. Dolgoletnega zasebnega detektiva Romula stranka najame, da bi preveril, kako se godi njeni mami v domu za starejše in ali v njem morda ni deležna zlorab. Romulo zato v časopisu objavi oglas za moškega med osemdesetim in devetdesetim letom starosti, ki bi nekaj mesecev pod krinko bival v tem domu in mu z vohljanjem pomagal razkriti, kaj se v njem zares dogaja z oskrbovanci. Na podlagi intervjujev z moškimi, ki se na oglas odzovejo, izbere triinosemdeset-letnega, pred kratkim ovdovelega, a čilega in uglajenega Sergia.

Osrednji lik filma kmalu postane prav Sergio, ki se s skrivnim poslanstvom vseli v dom. Film sprva prevzame igrivo, humorno noto. Ko Romulo Sergia pripravlja na detektivsko delo, njuno sodelovanje spremljamo v karikiranem ozračju filma noir. Izkaže se namreč, da ta kljub entuziazmu ni iz pravega testa za detektiva. Med drugim mu pri vsem skupaj preglavice povzroča že sam pametni telefon, ob pomoči katerega naj bi Romulu poročal o dogajanju v domu.

Dokumentarni film ob Sergievi vselitvi v dom za starejše postopno opusti poigravanje z detektivskim žanrom. Pripoved vodi Sergiev intimni pogled na mikrokozmos v ustanovi, ki je zvedav, ob spoznavanju posameznikov v domu pa spoštljiv in nežen. Čeprav si Sergio vtise skrivaj zapisuje v zvezek, vsak dan pa Romulu po Whatsappu pošilja glasovna poročila, se svojega detektivskega poslanstva loteva prek iskrenega spletanja vezi z oskrbovanci in aktivne vključitve v dinamiko skupnosti v domu.

Sergio z zapisi in glasovnimi sporočili Romulu v dokumentarnem filmu prevzame vlogo filmskega pripovedovalca. Ko prek njegovih premislekov spoznavamo oskrbovance v domu, ki si v okviru omejitev za zidovi ustanove, kolikor je le mogoče, osmišljajo svoja življenja, spletajo prijateljstva, pa tudi zaljubljajo, postane vse očitneje, da ni v domu prav nič šokantnega, kar bi moral razkrinkati. Njegovo ugotovitve so, nasprotno, kar najbolj življenjske. Pred nami se razkrijejo obrazi osamljenosti, portreti ljudi, za katere družba ne najde primernega razumevanja in ki bi jim prisluhnila tako, kot to stori Sergio – kot avtonomnim posameznikom z raznovrstnimi življenjskimi zgodbami, ki se vse prevečkrat počutijo odrinjene in pozabljene.