Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtor recenzije: Mare Cestnik
Bere Jure Franko.
Prevedla Mojca Medvedšek; Ljubljana : LUD, 2021
Preprosta proza ne prinaša vedno lahkega in tekočega branja in roman Machada de Assisa Quincas Borba je kljub kronološki premočrtnosti fabule dokaj nehomogeno in razdrobljeno besedilo, s številnimi neprepričljivimi poudarki. A ne zaradi velikega števila kratkih, pretežno zelo kratkih poglavij, ki bi jih bilo kot odstavke mogoče vstaviti v daljše enote z enakimi vsebinskimi linijami – problematična je nemara široka paleta prioritet genialnega samouka, polihistorno samoizšolanega avtorja, ki je v drugi polovici devetnajstega stoletja v Braziliji prehodil pot od potomca sužnjev do ustanovitelja in predsednika Brazilske akademije za umetnost in literaturo. Rečeno drugače: bralec se sooča in muči s preveč postranskih snovi, omemb in ilustracij, da bi bil prepričan v roman s trdno in prepričljivo zgradbo.
A takoj se pojavi tudi pomemben pomislek: roman, ki je izšel pred 130. leti na drugi strani planeta, v postkolonialnem brazilskem imperiju in prepojen z utripom takratne prestolnice Rio de Janeiro, v družbi in za družbo, v kateri evropska komponenta predstavlja le delček celote in večinoma površino, je težko in nemara tudi nepravično primerjati z našim nekdanjim, sploh pa sedanjim okusom. Skoraj nič manj težko je psihološko pronicljiv realizem vpletati v izrazito romantično (v smislu literarne smeri) prizorišče, moralo in nečimrni, brutalni južnjaški aristokratizem. Tu le nerazločno odmevajo filozofizmi, na primer pozitivizem, darvinizem in scientizem, ki se neizogibno omenjajo kot idejne niti de Assisovega leposlovja – kajti prav mučne in zle lastnosti aristokratske plasti prebivalstva Ria de Janeira, v kateri se giblje celoten roman, so univerzalne in trajne, da bolj ne bi mogle biti.
Propad glavnega romanesknega lika prišleka Rubiãa, je pričakovan. Utemeljeno predvidljiv. Revni učitelj nepričakovano postane dedič zelo bogatega filozofa Quincasa Borbe, ki ga opazimo le v predsmrtnem deliriju oznanjanja lastne filozofske smeri humanitizem. V oporoki je klavzula, ki dediča zavezuje skrbeti za filozofovega psa z enakim imenom, kot ga je imel pokojni gospodar. Kljub ovekovečenju v naslovu romana to ne ostane kaj več kot okrasek, sebinamembna bizarnost. V ospredju je nekdanji revni učitelj Rubião in kljub mnogim kratkim skrenitvam s pogrešljivimi stranskimi liki tam tudi ostaja. Ne le ob izteku pripovedi, ko ga družba zopet revnega ožigosa kot neprištevnega in umsko bolnega, temveč že od takrat, ko obogati in se iz province preseli v prestolnico, je izrazito zmedena, nesestavljena in v slabem pomenu besede nedoločna osebnost, vozel neverjetnih, nasprotujočih si, tako rekoč literarno-domišljijskih nasprotij in izbruhov – njegovi edini trdni stalnici sta razsipanje imetja in bolestna zaljubljenost v lepo ženo navideznega prijatelja in goljufivega poslovnega družabnika. De Assis je mojster v gnetenju tesnob, šibkosti, skušnjav, napak svojih likov, in skozi to sito neusmiljen razglašalec v blišču in pridobitniških zvezah votle visoke družbe in politike. Tudi dejanska rdeča nit romana – obsedeno ljubezensko čustvo do lepe in pokvarjene Sofije – je ujeto v konvencije, veliko bližje materialnim interesom in povzpetništvu kot etiki in morali. Nastopajoči zunaj te polfevdalne plasti takratne brazilske družbe so zgolj statisti, lutke brez obrazov.
Machado de Assis je bil v svojem času priljubljen in priznan brazilski pisatelj, pozneje in sčasoma so ga v družbo velikih sprejeli tudi mnogi eminentni pisci in literarni teoretiki zunaj Brazilije. Kljub temu obstaja sum, da ostaja, sploh v pogledu skozi lečo sodobnosti, predvsem posebnež, eksot. Od nadčasne književnosti pričakujemo več trdnosti, elana, umetniške moči in jasne sporočilne unikatnosti in ne nazadnje jasnejši in bogatejši slogovni zven. Užitek branja te proze je pač vprašljiv.
Avtor recenzije: Mare Cestnik
Bere Jure Franko.
Prevedla Mojca Medvedšek; Ljubljana : LUD, 2021
Preprosta proza ne prinaša vedno lahkega in tekočega branja in roman Machada de Assisa Quincas Borba je kljub kronološki premočrtnosti fabule dokaj nehomogeno in razdrobljeno besedilo, s številnimi neprepričljivimi poudarki. A ne zaradi velikega števila kratkih, pretežno zelo kratkih poglavij, ki bi jih bilo kot odstavke mogoče vstaviti v daljše enote z enakimi vsebinskimi linijami – problematična je nemara široka paleta prioritet genialnega samouka, polihistorno samoizšolanega avtorja, ki je v drugi polovici devetnajstega stoletja v Braziliji prehodil pot od potomca sužnjev do ustanovitelja in predsednika Brazilske akademije za umetnost in literaturo. Rečeno drugače: bralec se sooča in muči s preveč postranskih snovi, omemb in ilustracij, da bi bil prepričan v roman s trdno in prepričljivo zgradbo.
A takoj se pojavi tudi pomemben pomislek: roman, ki je izšel pred 130. leti na drugi strani planeta, v postkolonialnem brazilskem imperiju in prepojen z utripom takratne prestolnice Rio de Janeiro, v družbi in za družbo, v kateri evropska komponenta predstavlja le delček celote in večinoma površino, je težko in nemara tudi nepravično primerjati z našim nekdanjim, sploh pa sedanjim okusom. Skoraj nič manj težko je psihološko pronicljiv realizem vpletati v izrazito romantično (v smislu literarne smeri) prizorišče, moralo in nečimrni, brutalni južnjaški aristokratizem. Tu le nerazločno odmevajo filozofizmi, na primer pozitivizem, darvinizem in scientizem, ki se neizogibno omenjajo kot idejne niti de Assisovega leposlovja – kajti prav mučne in zle lastnosti aristokratske plasti prebivalstva Ria de Janeira, v kateri se giblje celoten roman, so univerzalne in trajne, da bolj ne bi mogle biti.
Propad glavnega romanesknega lika prišleka Rubiãa, je pričakovan. Utemeljeno predvidljiv. Revni učitelj nepričakovano postane dedič zelo bogatega filozofa Quincasa Borbe, ki ga opazimo le v predsmrtnem deliriju oznanjanja lastne filozofske smeri humanitizem. V oporoki je klavzula, ki dediča zavezuje skrbeti za filozofovega psa z enakim imenom, kot ga je imel pokojni gospodar. Kljub ovekovečenju v naslovu romana to ne ostane kaj več kot okrasek, sebinamembna bizarnost. V ospredju je nekdanji revni učitelj Rubião in kljub mnogim kratkim skrenitvam s pogrešljivimi stranskimi liki tam tudi ostaja. Ne le ob izteku pripovedi, ko ga družba zopet revnega ožigosa kot neprištevnega in umsko bolnega, temveč že od takrat, ko obogati in se iz province preseli v prestolnico, je izrazito zmedena, nesestavljena in v slabem pomenu besede nedoločna osebnost, vozel neverjetnih, nasprotujočih si, tako rekoč literarno-domišljijskih nasprotij in izbruhov – njegovi edini trdni stalnici sta razsipanje imetja in bolestna zaljubljenost v lepo ženo navideznega prijatelja in goljufivega poslovnega družabnika. De Assis je mojster v gnetenju tesnob, šibkosti, skušnjav, napak svojih likov, in skozi to sito neusmiljen razglašalec v blišču in pridobitniških zvezah votle visoke družbe in politike. Tudi dejanska rdeča nit romana – obsedeno ljubezensko čustvo do lepe in pokvarjene Sofije – je ujeto v konvencije, veliko bližje materialnim interesom in povzpetništvu kot etiki in morali. Nastopajoči zunaj te polfevdalne plasti takratne brazilske družbe so zgolj statisti, lutke brez obrazov.
Machado de Assis je bil v svojem času priljubljen in priznan brazilski pisatelj, pozneje in sčasoma so ga v družbo velikih sprejeli tudi mnogi eminentni pisci in literarni teoretiki zunaj Brazilije. Kljub temu obstaja sum, da ostaja, sploh v pogledu skozi lečo sodobnosti, predvsem posebnež, eksot. Od nadčasne književnosti pričakujemo več trdnosti, elana, umetniške moči in jasne sporočilne unikatnosti in ne nazadnje jasnejši in bogatejši slogovni zven. Užitek branja te proze je pač vprašljiv.
Napoved: Nagrado Slavka Gruma za najboljše dramsko besedilo je letos dobila Tjaša Mislej za besedilo Naše skladišče. In Prešernovo gledališče Kranj ga je sinoči že premierno postavilo na oder. Socialno dramo o izkoriščenju delavk v trgovini je režirala Mateja Kokol, dramaturginja je bila Marinka Poštrak. Predstavo si je ogledala Tadeja Krečič: Tjaša Mislej; Naše skladišče Krstna uprizoritev Premiera:1. oktobra 2020. Produkcija: Prešernovo gledališče Kranj Režiserka: Mateja Kokol Dramaturginja:Marinka Poštrak Scenografka in oblikovalka luči: Petra Veber Kostumografka: Iris Kovačič Avtor glasbe in priredbe skladbe Lastovka: Aleš Zorec (V originalni izvedbi je pesem Lastovka avtorja glasbe Jureta Robežnika, avtorja besedila Milana Jesiha in avtorja aranžmaja Silvestra Stingla na albumu Elda leta 1982 zapela pevka Elda Viler.) Odrski gib: Ivan Mijačević Lektorica: Maja Cerar Oblikovalec maske: Matej Pajntar Igrajo Evelin: Vesna Pernarčič Suzi: Vesna Slapar Vera: Vesna Jevnikar Poslovodkinja Grebovič: Darja Reichman Izgubljeni kupec: Borut Veselko Bigi, novi šofer dobavnega vozila in skladiščnik: Blaž Setnikar Direktor: Miha Rodman Novinar: Aljoša Ternovšek Marija: Miranda Trnjanin k.g. Foto: Tania Mendillo
SLG Celje / premiera 29.09.2020 Prevajalka Živa Čebulj Režiser Jernej Kobal Dramaturginja Alja Predan Scenograf Dorian Šilec Petek Kostumografinja Tina Bonča Avtor glasbe Miha Petric Oblikovalci svetlobe Jernej Kobal, Juš A. Zidar, Uroš Gorjanc Avtor scenske ilustracije Jure Brglez Lektorica Živa Čebulj Asistent scenografa Juš A. Zidar Igrajo: Aljoša Koltak, Tanja Potočnik, Rastko Krošl, Maša Grošelj V Slovenskem ljudskem gledališču Celje so sinoči premierno uprizorili dramo Laž francoskega pisatelja, dramatika in režiserja Floriana Zellerja, ki se v besedilu poigrava z mislijo, da: »Če bi vsi drug drugemu povedali resnico, noben par na svetu ne bi bil več skupaj.« Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto: Jaka Babnik
Gledališče Glej / premiera 28.09.2020 Avtorji besedila so ustvarjalke in ustvarjalci predstave: Tina Vrbnjak, Nina Ivanišin, Blaž Dolenc, Vid Klemenc, Maja Sever, Klemen Janežič, Joseph Nzobandora – Jose, Ivan Čuić, Luka Ipavec, Borut Bučinel, Adriana Furlan, Luka Marcen, Nastja Miheljak, Maša Pelko, Anja Pirnat, Sara Smrajc Žnidarčič, Mateja Starič Izvršna produkcija: Anja Pirnat Tehnično vodenje: Grega Mohorčič Tehnična podpora: Simon Bezek, Brina Ivanetič Fotografiranje: Ivian Kan Mujezinović, Borut Bučinel in Peter Giodani Video: Borut Bučinel Urednikovanje gledališkega lista: Tery Žeželj Oblikovanje gledališkega lista in plakata: Mina Fina, Ivian Kan Mujezinović / Grupa Ee Odnosi z javnostmi: Tjaša Pureber Sinoči tudi vreme ni bilo naklonjeneno gledališču, vendar so navkljub temu na dvorišču Gledališča Glej premierno odigrali predstavo Not Dead Enough. Avtorski projekt, ki si je za ustvarjalno izhodišče postavil odrski žanrski preizkus vesterna, si je ogledal Rok Bozovičar. Foto: Peter Giodani
Čeprav sinoči tudi vreme ni bilo naklonjeno gledališču, so na dvorišču Gledališča Glej kljub dežju premierno odigrali predstavo Not Dead Enough. Avtorski projekt, ki si je za ustvarjalno izhodišče postavil odrski žanrski preizkus vesterna, si je ogledal Rok Bozovičar.
Avtor recenzije: Marjan Kovačevič Beltram Bereta Mateja Perpar in Jure Franko.
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bere Lidija Hartman.
Na odru Slovenskega narodnega gledališča Maribor je bila premiera drame Prividi kačjega pastirja. Besedilo zanjo je prispevala Mirjana Medojevič, ki je navdih našla v poljudnem delu Milene Mikalavčič Ogenj, rit in kače niso za igrače. Predstavo, s katero SNG Maribor odpira novo sezono je režiral Daniel Day Škufca, ki je tudi avtor scenografije. Obenem je to njegov režiserski debi in slovo igralca Miloša Battelina za katerega je bila to zadnja predstava pred upokojitvijo. Poleg njega igrajo še Minca Lorenci, Zvezdana Novakovič, Mateja Pucko in Žan Koprivnik.
Na odru Lutkovnega gledališča Maribor je bila premierno prikazana avtorska predstava za otroke Bimberli. Predstava, ki sta jo zasnovala Rok Predin in Andrej Predin, prvi se podpisuje kot režiser in avtor likovne podobe, drugi kot avtor dramatizacije, pripoveduje o prikupnih, magičnih bitjih, ki jih večina pozna tudi kot namišljene prijatelje. Dramaturško je predstavo zasnovala Tanja Lužar, igrajo Metka Jurc, Dunja Zupanec, Miha Bezeljak in Gregor Prah.
Mala drama SNG Drama v Ljubljani Matjaž Zupančič: Nova rasa, krstna izvedba premiera: 25. 9. 2020 Režiser: Matjaž Zupančič Dramaturgija: Darja Dominkuš Scenografinja Janja Korun Kostumografinja Bjanka Adžić Ursulov Koreografinja Sinja Ožbolt Oblikovalec zvoka Vanja Novak Oblikovalec luči Andrej Hajdinjak Lektor Jože Faganel Študijsko sta pri uprizoritvi sodelovala še asistent režiserja Bor Ravbar in asistentka dramaturginje Zala Norčič. igrajo: Bojan Emeršič, Jurij Zrnec, Saša Tabaković, Barbara Cerar in Gregor Baković scenografinja Janja Korun, kostumografinja Bjanka Adžić Ursulov, koreografinja Sinja Ožbolt, oblikovalec zvoka Vanja Novak, oblikovalec luči Andrej Hajdinjak, lektor Jože Faganel, študijsko pa sta pri uprizoritvi sodelovala še asistent režiserja Bor Ravbar in asistentka dramaturginje Zala Norčič. NAPOVED: Tako kot marsikatero nastajajočo predstavo, je epidemija spomladi prekinila študij drame Nova rasa Matjaža Zupančiča, dramatika, režiserja in profesorja na akademiji. Premiera se je zato premaknila na sinočnji večer. Na odru Male drame je bilo besedilo krstno uprizorjeno pod avtorjevim režijskim vodstvom in ob dramaturgiji Darje Dominkuš. Zupančič postavlja fokus igre na konec druge svetovne vojne, osrednji figuri sta prijatelja Viktor Karlstein in Hitler. Na premieri je bila Tadeja Krečič.
Avtorica recenzije: Miša Gams Bereta: Lidija Hartman in Jure Franko.
Neveljaven email naslov