Avtor recenzije: Mare Cestnik Bere Jure Franko.

Prevedla Mojca Medvedšek; Ljubljana : LUD, 2021

Preprosta proza ne prinaša vedno lahkega in tekočega branja in roman Machada de Assisa Quincas Borba je kljub kronološki premočrtnosti fabule dokaj nehomogeno in razdrobljeno besedilo, s številnimi neprepričljivimi poudarki. A ne zaradi velikega števila kratkih, pretežno zelo kratkih poglavij, ki bi jih bilo kot odstavke mogoče vstaviti v daljše enote z enakimi vsebinskimi linijami – problematična je nemara široka paleta prioritet genialnega samouka, polihistorno samoizšolanega avtorja, ki je v drugi polovici devetnajstega stoletja v Braziliji prehodil pot od potomca sužnjev do ustanovitelja in predsednika Brazilske akademije za umetnost in literaturo. Rečeno drugače: bralec se sooča in muči s preveč postranskih snovi, omemb in ilustracij, da bi bil prepričan v roman s trdno in prepričljivo zgradbo.

A takoj se pojavi tudi pomemben pomislek: roman, ki je izšel pred 130. leti na drugi strani planeta, v postkolonialnem brazilskem imperiju in prepojen z utripom takratne prestolnice Rio de Janeiro, v družbi in za družbo, v kateri evropska komponenta predstavlja le delček celote in večinoma površino, je težko in nemara tudi nepravično primerjati z našim nekdanjim, sploh pa sedanjim okusom. Skoraj nič manj težko je psihološko pronicljiv realizem vpletati v izrazito romantično (v smislu literarne smeri) prizorišče, moralo in nečimrni, brutalni južnjaški aristokratizem. Tu le nerazločno odmevajo filozofizmi, na primer pozitivizem, darvinizem in scientizem, ki se neizogibno omenjajo kot idejne niti de Assisovega leposlovja – kajti prav mučne in zle lastnosti aristokratske plasti prebivalstva Ria de Janeira, v kateri se giblje celoten roman, so univerzalne in trajne, da bolj ne bi mogle biti.

Propad glavnega romanesknega lika prišleka Rubiãa, je pričakovan. Utemeljeno predvidljiv. Revni učitelj nepričakovano postane dedič zelo bogatega filozofa Quincasa Borbe, ki ga opazimo le v predsmrtnem deliriju oznanjanja lastne filozofske smeri humanitizem. V oporoki je klavzula, ki dediča zavezuje skrbeti za filozofovega psa z enakim imenom, kot ga je imel pokojni gospodar. Kljub ovekovečenju v naslovu romana to ne ostane kaj več kot okrasek, sebinamembna bizarnost. V ospredju je nekdanji revni učitelj Rubião in kljub mnogim kratkim skrenitvam s pogrešljivimi stranskimi liki tam tudi ostaja. Ne le ob izteku pripovedi, ko ga družba zopet revnega ožigosa kot neprištevnega in umsko bolnega, temveč že od takrat, ko obogati in se iz province preseli v prestolnico, je izrazito zmedena, nesestavljena in v slabem pomenu besede nedoločna osebnost, vozel neverjetnih, nasprotujočih si, tako rekoč literarno-domišljijskih nasprotij in izbruhov – njegovi edini trdni stalnici sta razsipanje imetja in bolestna zaljubljenost v lepo ženo navideznega prijatelja in goljufivega poslovnega družabnika. De Assis je mojster v gnetenju tesnob, šibkosti, skušnjav, napak svojih likov, in skozi to sito neusmiljen razglašalec v blišču in pridobitniških zvezah votle visoke družbe in politike. Tudi dejanska rdeča nit romana – obsedeno ljubezensko čustvo do lepe in pokvarjene Sofije – je ujeto v konvencije, veliko bližje materialnim interesom in povzpetništvu kot etiki in morali. Nastopajoči zunaj te polfevdalne plasti takratne brazilske družbe so zgolj statisti, lutke brez obrazov.

Machado de Assis je bil v svojem času priljubljen in priznan brazilski pisatelj, pozneje in sčasoma so ga v družbo velikih sprejeli tudi mnogi eminentni pisci in literarni teoretiki zunaj Brazilije. Kljub temu obstaja sum, da ostaja, sploh v pogledu skozi lečo sodobnosti, predvsem posebnež, eksot. Od nadčasne književnosti pričakujemo več trdnosti, elana, umetniške moči in jasne sporočilne unikatnosti in ne nazadnje jasnejši in bogatejši slogovni zven. Užitek branja te proze je pač vprašljiv.