Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Achado de Assis: Quincas Borba

09.08.2021

Avtor recenzije: Mare Cestnik Bere Jure Franko.

Prevedla Mojca Medvedšek; Ljubljana : LUD, 2021

Preprosta proza ne prinaša vedno lahkega in tekočega branja in roman Machada de Assisa Quincas Borba je kljub kronološki premočrtnosti fabule dokaj nehomogeno in razdrobljeno besedilo, s številnimi neprepričljivimi poudarki. A ne zaradi velikega števila kratkih, pretežno zelo kratkih poglavij, ki bi jih bilo kot odstavke mogoče vstaviti v daljše enote z enakimi vsebinskimi linijami – problematična je nemara široka paleta prioritet genialnega samouka, polihistorno samoizšolanega avtorja, ki je v drugi polovici devetnajstega stoletja v Braziliji prehodil pot od potomca sužnjev do ustanovitelja in predsednika Brazilske akademije za umetnost in literaturo. Rečeno drugače: bralec se sooča in muči s preveč postranskih snovi, omemb in ilustracij, da bi bil prepričan v roman s trdno in prepričljivo zgradbo.

A takoj se pojavi tudi pomemben pomislek: roman, ki je izšel pred 130. leti na drugi strani planeta, v postkolonialnem brazilskem imperiju in prepojen z utripom takratne prestolnice Rio de Janeiro, v družbi in za družbo, v kateri evropska komponenta predstavlja le delček celote in večinoma površino, je težko in nemara tudi nepravično primerjati z našim nekdanjim, sploh pa sedanjim okusom. Skoraj nič manj težko je psihološko pronicljiv realizem vpletati v izrazito romantično (v smislu literarne smeri) prizorišče, moralo in nečimrni, brutalni južnjaški aristokratizem. Tu le nerazločno odmevajo filozofizmi, na primer pozitivizem, darvinizem in scientizem, ki se neizogibno omenjajo kot idejne niti de Assisovega leposlovja – kajti prav mučne in zle lastnosti aristokratske plasti prebivalstva Ria de Janeira, v kateri se giblje celoten roman, so univerzalne in trajne, da bolj ne bi mogle biti.

Propad glavnega romanesknega lika prišleka Rubiãa, je pričakovan. Utemeljeno predvidljiv. Revni učitelj nepričakovano postane dedič zelo bogatega filozofa Quincasa Borbe, ki ga opazimo le v predsmrtnem deliriju oznanjanja lastne filozofske smeri humanitizem. V oporoki je klavzula, ki dediča zavezuje skrbeti za filozofovega psa z enakim imenom, kot ga je imel pokojni gospodar. Kljub ovekovečenju v naslovu romana to ne ostane kaj več kot okrasek, sebinamembna bizarnost. V ospredju je nekdanji revni učitelj Rubião in kljub mnogim kratkim skrenitvam s pogrešljivimi stranskimi liki tam tudi ostaja. Ne le ob izteku pripovedi, ko ga družba zopet revnega ožigosa kot neprištevnega in umsko bolnega, temveč že od takrat, ko obogati in se iz province preseli v prestolnico, je izrazito zmedena, nesestavljena in v slabem pomenu besede nedoločna osebnost, vozel neverjetnih, nasprotujočih si, tako rekoč literarno-domišljijskih nasprotij in izbruhov – njegovi edini trdni stalnici sta razsipanje imetja in bolestna zaljubljenost v lepo ženo navideznega prijatelja in goljufivega poslovnega družabnika. De Assis je mojster v gnetenju tesnob, šibkosti, skušnjav, napak svojih likov, in skozi to sito neusmiljen razglašalec v blišču in pridobitniških zvezah votle visoke družbe in politike. Tudi dejanska rdeča nit romana – obsedeno ljubezensko čustvo do lepe in pokvarjene Sofije – je ujeto v konvencije, veliko bližje materialnim interesom in povzpetništvu kot etiki in morali. Nastopajoči zunaj te polfevdalne plasti takratne brazilske družbe so zgolj statisti, lutke brez obrazov.

Machado de Assis je bil v svojem času priljubljen in priznan brazilski pisatelj, pozneje in sčasoma so ga v družbo velikih sprejeli tudi mnogi eminentni pisci in literarni teoretiki zunaj Brazilije. Kljub temu obstaja sum, da ostaja, sploh v pogledu skozi lečo sodobnosti, predvsem posebnež, eksot. Od nadčasne književnosti pričakujemo več trdnosti, elana, umetniške moči in jasne sporočilne unikatnosti in ne nazadnje jasnejši in bogatejši slogovni zven. Užitek branja te proze je pač vprašljiv.


Ocene

2027 epizod


Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.

Achado de Assis: Quincas Borba

09.08.2021

Avtor recenzije: Mare Cestnik Bere Jure Franko.

Prevedla Mojca Medvedšek; Ljubljana : LUD, 2021

Preprosta proza ne prinaša vedno lahkega in tekočega branja in roman Machada de Assisa Quincas Borba je kljub kronološki premočrtnosti fabule dokaj nehomogeno in razdrobljeno besedilo, s številnimi neprepričljivimi poudarki. A ne zaradi velikega števila kratkih, pretežno zelo kratkih poglavij, ki bi jih bilo kot odstavke mogoče vstaviti v daljše enote z enakimi vsebinskimi linijami – problematična je nemara široka paleta prioritet genialnega samouka, polihistorno samoizšolanega avtorja, ki je v drugi polovici devetnajstega stoletja v Braziliji prehodil pot od potomca sužnjev do ustanovitelja in predsednika Brazilske akademije za umetnost in literaturo. Rečeno drugače: bralec se sooča in muči s preveč postranskih snovi, omemb in ilustracij, da bi bil prepričan v roman s trdno in prepričljivo zgradbo.

A takoj se pojavi tudi pomemben pomislek: roman, ki je izšel pred 130. leti na drugi strani planeta, v postkolonialnem brazilskem imperiju in prepojen z utripom takratne prestolnice Rio de Janeiro, v družbi in za družbo, v kateri evropska komponenta predstavlja le delček celote in večinoma površino, je težko in nemara tudi nepravično primerjati z našim nekdanjim, sploh pa sedanjim okusom. Skoraj nič manj težko je psihološko pronicljiv realizem vpletati v izrazito romantično (v smislu literarne smeri) prizorišče, moralo in nečimrni, brutalni južnjaški aristokratizem. Tu le nerazločno odmevajo filozofizmi, na primer pozitivizem, darvinizem in scientizem, ki se neizogibno omenjajo kot idejne niti de Assisovega leposlovja – kajti prav mučne in zle lastnosti aristokratske plasti prebivalstva Ria de Janeira, v kateri se giblje celoten roman, so univerzalne in trajne, da bolj ne bi mogle biti.

Propad glavnega romanesknega lika prišleka Rubiãa, je pričakovan. Utemeljeno predvidljiv. Revni učitelj nepričakovano postane dedič zelo bogatega filozofa Quincasa Borbe, ki ga opazimo le v predsmrtnem deliriju oznanjanja lastne filozofske smeri humanitizem. V oporoki je klavzula, ki dediča zavezuje skrbeti za filozofovega psa z enakim imenom, kot ga je imel pokojni gospodar. Kljub ovekovečenju v naslovu romana to ne ostane kaj več kot okrasek, sebinamembna bizarnost. V ospredju je nekdanji revni učitelj Rubião in kljub mnogim kratkim skrenitvam s pogrešljivimi stranskimi liki tam tudi ostaja. Ne le ob izteku pripovedi, ko ga družba zopet revnega ožigosa kot neprištevnega in umsko bolnega, temveč že od takrat, ko obogati in se iz province preseli v prestolnico, je izrazito zmedena, nesestavljena in v slabem pomenu besede nedoločna osebnost, vozel neverjetnih, nasprotujočih si, tako rekoč literarno-domišljijskih nasprotij in izbruhov – njegovi edini trdni stalnici sta razsipanje imetja in bolestna zaljubljenost v lepo ženo navideznega prijatelja in goljufivega poslovnega družabnika. De Assis je mojster v gnetenju tesnob, šibkosti, skušnjav, napak svojih likov, in skozi to sito neusmiljen razglašalec v blišču in pridobitniških zvezah votle visoke družbe in politike. Tudi dejanska rdeča nit romana – obsedeno ljubezensko čustvo do lepe in pokvarjene Sofije – je ujeto v konvencije, veliko bližje materialnim interesom in povzpetništvu kot etiki in morali. Nastopajoči zunaj te polfevdalne plasti takratne brazilske družbe so zgolj statisti, lutke brez obrazov.

Machado de Assis je bil v svojem času priljubljen in priznan brazilski pisatelj, pozneje in sčasoma so ga v družbo velikih sprejeli tudi mnogi eminentni pisci in literarni teoretiki zunaj Brazilije. Kljub temu obstaja sum, da ostaja, sploh v pogledu skozi lečo sodobnosti, predvsem posebnež, eksot. Od nadčasne književnosti pričakujemo več trdnosti, elana, umetniške moči in jasne sporočilne unikatnosti in ne nazadnje jasnejši in bogatejši slogovni zven. Užitek branja te proze je pač vprašljiv.


27.04.2020

Mary Beard: Ženske in oblast

Avtorica recenzije: Meta Kušar Bere Renato Horvat.


20.04.2020

Paolo Giordano: V času epidemije

Avtorica recenzije: Maja Žvokelj


20.04.2020

Ralf Rothmann: Umreti spomladi

Avtorica recenzije: Ana Geršak Bere Mateja Perpar


20.04.2020

Jorge Carrión: Knjigarne

Avtor recenzije: Iztok Ilich Bere Matej Rus


20.04.2020

Ivana Komel Solo - Narejeno iz metala in kamnov

Avtor recenzije: Aljaž Koprivnikar Bere Renato Horvat.


13.04.2020

Edith Södergran: Peš sem romala skozi osončja

Avtorica recenzije: Miša Gams Bere Eva Longyka Marušič.


13.04.2020

Ilija Trojanow: Moja olimpijada

Avtorica recenzije: Katarina Mahnič Bere Eva Longyka Marušič.


13.04.2020

Lev Detela: Disident

Avtor recenzije: Marjan Kovačevič Beltram Bere: Igor Velše


11.04.2022

Roman Rozina: Sto let slepote

Avtor recenzije: Aljaž Krivec Bere: Jure Franko.


09.04.2020

Milan Knep: Eseji o križu

Avtor recenzije: Robert Kralj


06.04.2020

Tadej Golob: Dolina rož

Avtorica recenzije: Katarina Mahnič Bereta Jasna Rodošek in Ivan Lotrič.


06.04.2020

Ada Škerl: Speči metulji

Avtorica recenzije: Nada Breznik Bereta Jasna Rodošek in Ivan Lotrič.


06.04.2020

Kurt Vonnegut: Zbrane zgodbe 2

Avtor recenzije: Mare Cestnik Bere Ivan Lotrič.


06.04.2020

Darinka Kozinc: Les Slov`enes

Avtor recenzije: Robi Šabec Bere Jasna Rodošek.


13.03.2020

Navadna ljubezen

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


13.03.2020

Posebni

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


13.03.2020

Izven igrišča

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


13.03.2020

Von Sydow

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


12.03.2020

Negar Djavadi: Dezorientalka

Avtor recenzije: Simon Popek Bere Aleksander Golja


09.03.2020

Samanta Hadžić Žavski: Serijski morilec

Avtorica recenzije: Miša Gams Bere Aleksander Golja.


Stran 74 od 102
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov