Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtorica recenzije: Tonja Jelen
Bere Lidija Hartman.
Ljubljana : LUD Literatura, 2021
Pisatelj in akademski slikar Arjan Pregl je z Dolgo zgodbo tudi drugič napisal skorajda brezhibno zbirko kratkih zgodb. Te so namreč slogovno in jezikovno vešče izpeljane in, kar je tudi bistveno, imajo svoj patos. Knjiga je poimenovana po eni izmed zgodb, ki pa sodi med najkrajše v njej. Prav zabavno zavajanje je zanesljivo uspela avtorjeva značilnost.
A ne gre le za bizarnost in zabavo, ampak tudi za prikrito ekokritiko sveta, v katerem morda kmalu začnemo živeti. Nošenje mask in zaklepanje v stanovanja ni več daleč od kisikovih mask, skafandrov in vsakodnevnega ždenja v skorajda izoliranih stanovanjih. Tudi pogledi na sežigalnice niso več samo znanstvenofantastična prvina. Pregl se ni izognil niti bojem v partnerskih zvezah, vse to pa je prefinjeno pretvorjeno v Basen. Tekmovalnost v umetniškem svetu in med pari, feminizem in notranje izčrpavanje so namreč motivi, ki lahko postanejo predmet resnega obrekovanja in iskanja resničnih oseb.
Preglov prvenec O ženski, ki ni hotela z balkona uspešno gradi na izpeljavi zgodb iz povsem vsakdanjega dogodka do odličnega stopnjevanja v zabavne in groteskne svetove. V zbirki Dolga zgodba pa je pisatelj presenetil še z globljim uvidom. V različno kratkih zgodbah imajo pomembno vlogo detajli, na primer v zgodbi Narekovaji, ki prikazuje natančno doživljanje pripovedovalca in opazovanje in opisovanje ženske. En sam trenutek in pripetljaj v zgodbi pokažeta veliko preciznost pri naštevanju in izpeljavi le-tega.
Veliko težo dajejo zgodbam obrati in zaključki. Oboje bralec sicer že pričakuje, a je s kompozicijskega vidika prefinjeno premišljeno. Zasuki v kratkih zgodbah so namreč pomembni. V Preglovih je vse postavljeno na pravo mesto, avtor je intenziteto in konce dodobra premislil. Prav prelomi so bistveni, da zgodba dobi sočnost in kritično poanto. Ta je sicer manj brezkompromisna, kot je bila v prvencu.
V zbirki Dolga zgodba ima pomembno vlogo dialog. Je domiseln in postavljen v različne situacije, na primer v elektronsko dopisovanje med prekarko in njenim delodajalcem, ki počasi zastaja zaradi zunanjih okoliščin protagonistke. Prav razmere so ključne tudi za večino junakov v preostalih zgodbah. Okoliščine so postavljene v današnji čas. Po eni strani nas Pregl sooča z realnim življenjem in njegovimi tegobami, po drugi gre za postmodernistične postopke. A če denimo sočustvuješ z Grimmovima Jankom in Metko, se ti v kratki kratki zgodbi Ljudožerka znata priskutiti. Domiselna zgodba je blizu Schönwerthovemu pravljičnemu svetu.
Pogost je humor, povezan z jezikovnim preigravanjem. Pri tem gre tako za uspešne izpeljave kot tudi za nekoliko preveč predvidljive in stereotipne poskuse. Tak primer je Češka zgodba. Ali pa znano, nekoliko neposrečeno vprašanje: »Oči, a imaš oči, oči?« v zgodbi Rojstni dan. Ne gre pa spregledati zgodbe Primer p, v kateri so vse besede začete s črko p. Brez tebe črka p pač ne gre, če citiram naslov pesmi Tomaža Šalamuna. Humorne zgodbe na ta račun ne prizanašajo nikomur, niti znanemu Roaldu Dahlu.
Arjan Pregl je osnovo za zgodbe zajemal tudi iz znanih šal, popevk ali urbanih zgodb. Iz vsakdanjih reči pač zna potegniti najboljše, pri tem pa fabulo pregnete do pravega učinka. Zbirka kratkih zgodb Dolga zgodba je privlačna zaradi prave mere za kritičen razmislek in številnih dobrih obratov in koncev, predvsem komičnih. Skratka, to je delo, ki nas ne pušča ravnodušnih.
Avtorica recenzije: Tonja Jelen
Bere Lidija Hartman.
Ljubljana : LUD Literatura, 2021
Pisatelj in akademski slikar Arjan Pregl je z Dolgo zgodbo tudi drugič napisal skorajda brezhibno zbirko kratkih zgodb. Te so namreč slogovno in jezikovno vešče izpeljane in, kar je tudi bistveno, imajo svoj patos. Knjiga je poimenovana po eni izmed zgodb, ki pa sodi med najkrajše v njej. Prav zabavno zavajanje je zanesljivo uspela avtorjeva značilnost.
A ne gre le za bizarnost in zabavo, ampak tudi za prikrito ekokritiko sveta, v katerem morda kmalu začnemo živeti. Nošenje mask in zaklepanje v stanovanja ni več daleč od kisikovih mask, skafandrov in vsakodnevnega ždenja v skorajda izoliranih stanovanjih. Tudi pogledi na sežigalnice niso več samo znanstvenofantastična prvina. Pregl se ni izognil niti bojem v partnerskih zvezah, vse to pa je prefinjeno pretvorjeno v Basen. Tekmovalnost v umetniškem svetu in med pari, feminizem in notranje izčrpavanje so namreč motivi, ki lahko postanejo predmet resnega obrekovanja in iskanja resničnih oseb.
Preglov prvenec O ženski, ki ni hotela z balkona uspešno gradi na izpeljavi zgodb iz povsem vsakdanjega dogodka do odličnega stopnjevanja v zabavne in groteskne svetove. V zbirki Dolga zgodba pa je pisatelj presenetil še z globljim uvidom. V različno kratkih zgodbah imajo pomembno vlogo detajli, na primer v zgodbi Narekovaji, ki prikazuje natančno doživljanje pripovedovalca in opazovanje in opisovanje ženske. En sam trenutek in pripetljaj v zgodbi pokažeta veliko preciznost pri naštevanju in izpeljavi le-tega.
Veliko težo dajejo zgodbam obrati in zaključki. Oboje bralec sicer že pričakuje, a je s kompozicijskega vidika prefinjeno premišljeno. Zasuki v kratkih zgodbah so namreč pomembni. V Preglovih je vse postavljeno na pravo mesto, avtor je intenziteto in konce dodobra premislil. Prav prelomi so bistveni, da zgodba dobi sočnost in kritično poanto. Ta je sicer manj brezkompromisna, kot je bila v prvencu.
V zbirki Dolga zgodba ima pomembno vlogo dialog. Je domiseln in postavljen v različne situacije, na primer v elektronsko dopisovanje med prekarko in njenim delodajalcem, ki počasi zastaja zaradi zunanjih okoliščin protagonistke. Prav razmere so ključne tudi za večino junakov v preostalih zgodbah. Okoliščine so postavljene v današnji čas. Po eni strani nas Pregl sooča z realnim življenjem in njegovimi tegobami, po drugi gre za postmodernistične postopke. A če denimo sočustvuješ z Grimmovima Jankom in Metko, se ti v kratki kratki zgodbi Ljudožerka znata priskutiti. Domiselna zgodba je blizu Schönwerthovemu pravljičnemu svetu.
Pogost je humor, povezan z jezikovnim preigravanjem. Pri tem gre tako za uspešne izpeljave kot tudi za nekoliko preveč predvidljive in stereotipne poskuse. Tak primer je Češka zgodba. Ali pa znano, nekoliko neposrečeno vprašanje: »Oči, a imaš oči, oči?« v zgodbi Rojstni dan. Ne gre pa spregledati zgodbe Primer p, v kateri so vse besede začete s črko p. Brez tebe črka p pač ne gre, če citiram naslov pesmi Tomaža Šalamuna. Humorne zgodbe na ta račun ne prizanašajo nikomur, niti znanemu Roaldu Dahlu.
Arjan Pregl je osnovo za zgodbe zajemal tudi iz znanih šal, popevk ali urbanih zgodb. Iz vsakdanjih reči pač zna potegniti najboljše, pri tem pa fabulo pregnete do pravega učinka. Zbirka kratkih zgodb Dolga zgodba je privlačna zaradi prave mere za kritičen razmislek in številnih dobrih obratov in koncev, predvsem komičnih. Skratka, to je delo, ki nas ne pušča ravnodušnih.
Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bereta Lidija Hartman in Ivan Lotrič.
Avtorica recenzije: Marija Švajcner Bereta Lidija Hartman in Ivan Lotrič.
MESTNO GLEDALIŠČE LJUBLJANSKO Polly Stenham: Ta obraz That Face, 2007 drama Prva slovenska uprizoritev Premiera: 15. oktober 2020 prevajalka Eva Mahkovic režiserka Tijana Zinajić dramaturginja Eva Mahkovic scenografka Urša Vidic kostumograf Matic Hrovat avtor izbora glasbe Gregor Andolšek lektor Martin Vrtačnik oblikovalec zvoka Sašo Dragaš oblikovalec svetlobe Andrej Koležnik igrajo Tjaša Železnik, Ana Pavlin, Matej Zemljič k. g., Gregor Gruden, Lara Wolf, Lucija Harum k. g. Na velikem odru Mestnega gledališča ljubljanskega so sinoči premierno uprizorili dramo angleške avtorice Polly Stenham z naslovom Ta obraz; z besedilom, ki ga je komaj devetnajstletna napisala leta 2007, je takoj zbudila pozornost. Igro o enkratno nesrečni družini je prevedla Eva Mahkovic, režirala je Tijana Zinajić, ki je prvi izvedbi na pot povedala, da nekateri starši pač nikoli dovolj ne odrastejo, ne postanejo dovolj zreli, da bi bili starši; živijo naprej s svojo bolečino, s svojimi frustracijami, psihično boleznijo … in poškodujejo svoje otroke. Predpremiero si je ogledala Staša Grahek. Na fotografiji: Ana Pavlin, Tjaša Železnik, Matej Zemljič in Gregor Gruden Fotograf: Peter Giodani https://www.mgl.si/sl/program/predstave/ta-obraz/
Avtorica recenzije: Nada Breznik Bereta Lidija Hartman in Jure Franko.
Mini teater, Festival Ljubljana, Mestno gledališče Ptuj / premiera 11.10.2020 Prevajalec v slovenščino: Ignac Fock Režiser: Ivica Buljan Dramaturginja: Diana Koloini Scenograf: Aleksandar Denić Kostumograf: Alan Hranitelj Skladatelj: Mitja Vrhovnik Smrekar Oblikovanje luči in video: Sonda 13 in Toni Soprano Meneglejte Lektor: Jože Faganel Asistentka dramaturgije: Manca Majeršič Sevšek Asistentka kostumografije: Slavica Janošević Šepetalka: Nika Korenjak Oblikovalec zvoka: Igor Mitrov Vodja luči: Matej Primec Garderoberka: Elleke van Elde Fotografinja: Barbara Čeferin Oblikovanje in fotografija programa in plakata: Toni Soprano Meneglejte Igrajo: Milena Zupančič, Ivo Ban, Nataša Barbara Gračner, Robert Waltl, Saša Pavlin Stošić, Aleksandra Balmazović, Jose, Gal Oblak, Lina Akif V Križevniški cerkvi so sinoči premierno uprizorili veliko koprodukcijo Mini teatra, Festivala Ljubljana in Mestnega gledališča Ptuj. Specifični ambient je postal prizorišče predstave Vsi ptice, ki jo je po besedilu enega najprodornejših sodobnih gledaliških ustvarjalcev, Wajdija Mouawada, režiral Ivica Buljan. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto: Barbara Čeferin
Lepa kot slika ima naslov najnovejše odrsko delo dramatičarke, pisateljice in performerke Simone Semenič. Premierno je bilo izvedeno v sklopu 26. festivala Mesto žensk. V Stari mestni elektrarni si ga je ogledala Petra Tanko. na fotografiji: Arjan Pregl: Gobelin, 2020, rekvizit za performans Simone Semenič Lepa kot slika. Produkcija Mesto žensk
Napoved: Na velikem odru Drame Slovenskega narodnega gledališča v Ljubljani je bila sinoči druga premiera v novi sezoni. Devet igralk je nastopilo v krstni uprizoritvi odrske priredbe zgodb makedonske pisateljice Rúmene Bužárovske Moj mož. Avtorici priredbe sta prevajalka Ana Duša in režiserka Ivana Djilas, na premieri je bila Tadeja Krečič: Drama SNG Drama Ljubljana, veliki oder 8. 10. 2020 Rumena Božarovska: Moj mož Prevod: Ana Duša Režija: Ivana Djilas Koreografinja in asistentka režije: Maša Kagao Knez Dramaturginja: Ana Duša Lektorica: Klasja Kovačič Scenografinja: Sara Slivnik Kostumografinja: Jelena Prokovič Avtor glasbe: Boštjan Gombač Oblikovalka svetlobe: Mojca Sarjaš Asistentka režiserke: Nika Korenjak Asistentka kostumografije: Katarina Štravs Igrajo: Iva Babić, Silva Čušin, Maša Derganc, Petra Govc, Sabina Kogovšek, Saša Mihelčič, Maruša Majer, Saša Pavček in Barbara Žefran Foto: PEter Uhan
Neveljaven email naslov