Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Kriminalna drama, o očetu, ki poskuša hčerki pomagati iz zapora, potem ko so jo obtožili umora
Bill Baker je brezposeln fizični delavec iz Oklahome, ki se odpravi v Marseilles na obisk k hčerki Allison. Ta se je tja pred leti odpravila na študij, potem pa pristala v zaporu zaradi obtožbe, da je umorila svojo sostanovalko in nezvesto ljubimko. Tudi njegova preteklost ni brezmadežna, za njim je zgodovina nasilniškega vedenja in zlorabe substanc. Hči je upravičeno v dvomih, ali ji bo nezanesljivi oče lahko pomagal, ko pridejo po štirih letih na plano posredni dokazi, da je zaprta po krivici. Toda Bill Baker se v nasprotju z Allisonino željo odloči ostati v Marseillesu in na svojo roko priti zadevi do dna.
Film Stillwater je delo režiserja ter predvsem izkušenega scenarista Toma McCarthyja in najboljša plat celovečerne drame s kriminalnimi podtoni je prav scenarij. Ta ima zelo tabloidno osnovo, saj se v precejšnji meri naslanja na razvpiti primer Amande Knox in njenega procesa pred leti v Italiji, vendar je film oluščen vsakršnega senzacionalizma, brutalni umor in sodna pomota pa sta zgolj pripovedno ogrodje. McCarthyja bolj zanimajo posamezniki in odnosi med njimi; najzanimivejši del filma je opazovati, kako s prizori spretno niza informacije ter lušči psihološke plasti. Pred nami zrastejo ranjene osebe, ki jih globoko razumemo. Osnovna zgodba je samó gonilo filma, ki govori o zdrsih in slabih odločitvah, temnih lisah duše ter o problematičnih plateh značajev, ki naj bi bili prosto po Nietzscheju lahko poimenovani tudi človeška usoda.
Dramaturško je pripoved sestavljena iz klasičnih tretjin, od katerih sta prvi in zadnji del namenjena vpeljevanju ter razpletanju Allisoninega kriminalnega primera, osrednji pa razvoju platonskega razmerja Billa Bakerja s svojo prevajalko Virginie, ki jo sreča v Marseillesu. Obe ravni pripovedi oziroma slikanja odnosov med očetom in hčerko ter Billom in njegovo novo partnerko pa govorita o zaupanju kot temeljni valuti človeške družbe.
Seveda se film Stillwater ne more izogniti kratkim stikom v medkulturnih odnosih, a še posebej je zanimiv metaforični prikaz na eni strani – v narekovajih – »veličastne« kavbojske tradicije pristopanja k problemom z njihovim zunajsodnim reševanjem, na drugi strani pa morečih posledic neučinkovitega evropskega legalizma.
Film Stillwater, ki v svojih najboljših trenutkih malce spominja na mojstrovino Denisa Villeneuva Ugrabljeni iz leta 2013, sicer ni brez pomanjkljivosti. Naj se delo še tako skuša približati realizmu, superzvezdnik Matt Damon pa igralsko izginiti v liku neizobraženega, a dobrosrčnega fizičnega delavca iz naftnih polj v jedru Združenih držav, ostaja Bill Baker karikatura. Čeprav bi lahko razpravljali tudi o tem, da so klišeji postali klišeji prav zato, ker so tako pogosti ter resnični, in ta pomislek se delno nanaša tudi na francoski pol filma. A ta vprašljiva iskrenost realizma z dodatnimi naključnimi preobrati v zgodbi v resnici ne moti preveč, saj ostane Stillwater v spominu predvsem kot vznemirljiva študija značajev.
Kriminalna drama, o očetu, ki poskuša hčerki pomagati iz zapora, potem ko so jo obtožili umora
Bill Baker je brezposeln fizični delavec iz Oklahome, ki se odpravi v Marseilles na obisk k hčerki Allison. Ta se je tja pred leti odpravila na študij, potem pa pristala v zaporu zaradi obtožbe, da je umorila svojo sostanovalko in nezvesto ljubimko. Tudi njegova preteklost ni brezmadežna, za njim je zgodovina nasilniškega vedenja in zlorabe substanc. Hči je upravičeno v dvomih, ali ji bo nezanesljivi oče lahko pomagal, ko pridejo po štirih letih na plano posredni dokazi, da je zaprta po krivici. Toda Bill Baker se v nasprotju z Allisonino željo odloči ostati v Marseillesu in na svojo roko priti zadevi do dna.
Film Stillwater je delo režiserja ter predvsem izkušenega scenarista Toma McCarthyja in najboljša plat celovečerne drame s kriminalnimi podtoni je prav scenarij. Ta ima zelo tabloidno osnovo, saj se v precejšnji meri naslanja na razvpiti primer Amande Knox in njenega procesa pred leti v Italiji, vendar je film oluščen vsakršnega senzacionalizma, brutalni umor in sodna pomota pa sta zgolj pripovedno ogrodje. McCarthyja bolj zanimajo posamezniki in odnosi med njimi; najzanimivejši del filma je opazovati, kako s prizori spretno niza informacije ter lušči psihološke plasti. Pred nami zrastejo ranjene osebe, ki jih globoko razumemo. Osnovna zgodba je samó gonilo filma, ki govori o zdrsih in slabih odločitvah, temnih lisah duše ter o problematičnih plateh značajev, ki naj bi bili prosto po Nietzscheju lahko poimenovani tudi človeška usoda.
Dramaturško je pripoved sestavljena iz klasičnih tretjin, od katerih sta prvi in zadnji del namenjena vpeljevanju ter razpletanju Allisoninega kriminalnega primera, osrednji pa razvoju platonskega razmerja Billa Bakerja s svojo prevajalko Virginie, ki jo sreča v Marseillesu. Obe ravni pripovedi oziroma slikanja odnosov med očetom in hčerko ter Billom in njegovo novo partnerko pa govorita o zaupanju kot temeljni valuti človeške družbe.
Seveda se film Stillwater ne more izogniti kratkim stikom v medkulturnih odnosih, a še posebej je zanimiv metaforični prikaz na eni strani – v narekovajih – »veličastne« kavbojske tradicije pristopanja k problemom z njihovim zunajsodnim reševanjem, na drugi strani pa morečih posledic neučinkovitega evropskega legalizma.
Film Stillwater, ki v svojih najboljših trenutkih malce spominja na mojstrovino Denisa Villeneuva Ugrabljeni iz leta 2013, sicer ni brez pomanjkljivosti. Naj se delo še tako skuša približati realizmu, superzvezdnik Matt Damon pa igralsko izginiti v liku neizobraženega, a dobrosrčnega fizičnega delavca iz naftnih polj v jedru Združenih držav, ostaja Bill Baker karikatura. Čeprav bi lahko razpravljali tudi o tem, da so klišeji postali klišeji prav zato, ker so tako pogosti ter resnični, in ta pomislek se delno nanaša tudi na francoski pol filma. A ta vprašljiva iskrenost realizma z dodatnimi naključnimi preobrati v zgodbi v resnici ne moti preveč, saj ostane Stillwater v spominu predvsem kot vznemirljiva študija značajev.
Koncept in elementi izvedbe zapleta se močno opirajo na kultno uspešnico Matrica, vendar Vse povsod naenkrat zapelje zgodbo v bistveno bolj bizarne smeri
Predstava, ki izvablja čustva, nagovarja čutnost in blago zvoči v prostoru.
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bralca: Eva Longyka Marušič in Matjaž Romih
Avtorica recenzije: Ana Geršak Bralca: Jasna Rodošek in Aleksander Golja
SNG Drama Ljubljana in Festival Ljubljana / premiera: 29. maj 2022 Režija: Livija Pandur Prevajalec in avtor priredbe: Tibor Hrs Pandur Dramaturg: Tibor Hrs Pandur Scenograf: Sven Jonke Kostumograf: Leo Kulaš Svetovalka za gib: Sanja Nešković Peršin Glasba: Silence Oblikovanje svetlobe: Vesna Kolarec Glasbena vodja: Špela Ploj Peršuh Lektorica: Tatjana Stanič Asistentka dramaturga (študijsko): Brina Jenček Asistent kostumografa: Matic Veler Igrajo: Polona Juh, Sabina Kogovšek, Saša Pavlin Stošić, Gaja Filač, Ivana Percan Kodarin, Zala Hodnik, Urška Kastelic, Ana Plahutnik, Maria Shilkina Sinoči so na Peklenskem dvorišču ljubljanskih Križank premierno izvedli predstavo Penelopiada, uprizoritev drame ene najbolj uveljavljenih sodobnih pisateljic Margaret Atwood. Dramatizacija temelji na njenem istoimenskem romanu, kjer so v ospredje postavljeni lik Penelope in njenih dvanajst dekel, ki so v Homerjevem epu le bežno omenjene, v uprizoritvi Livije Pandur pa dobijo svoj polni subjektivni glas. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto: Aljoša Rebolj
Sinoči so na Peklenskem dvorišču ljubljanskih Križank premierno izvedli predstavo Penelopiada, uprizoritev drame ene najbolj uveljavljenih sodobnih pisateljic Margaret Atwood. Dramatizacija temelji na njenem istoimenskem romanu, kjer so v ospredje postavljeni lik Penelope in njenih dvanajst dekel, ki so v Homerjevem epu le bežno omenjene, v uprizoritvi Livije Pandur pa dobijo svoj polni subjektivni glas.
Arthur Schnitzler: Samotna pot Der einsame Wag, 1904 Prva slovenska uprizoritev Ustvarjalci Prevajalka Amalija Maček Režiser in scenograf Dorian Šilec Petek Dramaturginja Eva Mahkovec Kostumografka Tina Bonča Avtor glasbe Laren Polič Zdravič Lektorica Maja Cerar Oblikovalec svetlobe Boštjan Kos Oblikovalec zvoka Matija Zajc Nastopajo Jaka Lah, Tjaša Železnik, Matej Puc, Uroš Smolej, Nina Rakovec, Klara Kuk k. g., Domen Novak k. g. S prvo slovensko uprizoritvijo drame Samotna pot avstrijskega avtorja Arthurja Schnitzlerja so na Mali sceni Mestnega gledališča ljubljanskega sklenili sezono. Besedilo iz leta 1904 je prevedla Amalija Maček. Režiral je Dorian Šilec Petek. Nekaj vtisov je strnila Staša Grahek. Foto: Peter Giodani
Na velikem odru SNG Drame Ljubljana je bila premierno izvedena predstava Kabaret Kaspar hrvaške dramatičarke Tene Štivičić. Navdihnila jo je znana zgodba dečka Kasparja Hauserja, ki so ga v začetku 19. stoletja v Nemčiji našli v popolni izolaciji. Dramaturginja in prevajalka je Darja Dominkuš, pod režijo pa se podpisuje Marjan Nečak, ki Kasparja vidi predvsem kot metaforo današnje družbe.
Canski filmski festival je spet v polnem zamahu in v starem terminu. Brez mask, PCT pogojev, razkuževanja in z dolgimi vrstami obiskovalcev, ki se jim je pridružila naša poročevalka Ingrid Kovač Brus.
SLG Celje / premiera: 19. maj 2022 Režija: Juš Zidar Prevajalka: Tina Mahkota Dramaturginja: Tatjana Doma Scenografka: Sara Slivnik Kostumografka: Tina Bonča Lektorica: Živa Čebulj Igrata: Maša Grošelj, Lučka Počkaj Sinoči so v Slovenskem ljudskem gledališču Celje kot zadnjo v sezoni premiero izvedli predstavo Dolg. Drama britanske dramatičarke Alexandre Wood se osredotoča na družinske odnose v kontekstu finančne in socialne krize, uprizoritev v režiji Juša Zidarja pa pozornost usmeri v razpiranje praznin, v prvi vrsti odrske. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto: SLG Celje/Uroš Hočevar
Neveljaven email naslov