Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Kriminalna drama, o očetu, ki poskuša hčerki pomagati iz zapora, potem ko so jo obtožili umora
Bill Baker je brezposeln fizični delavec iz Oklahome, ki se odpravi v Marseilles na obisk k hčerki Allison. Ta se je tja pred leti odpravila na študij, potem pa pristala v zaporu zaradi obtožbe, da je umorila svojo sostanovalko in nezvesto ljubimko. Tudi njegova preteklost ni brezmadežna, za njim je zgodovina nasilniškega vedenja in zlorabe substanc. Hči je upravičeno v dvomih, ali ji bo nezanesljivi oče lahko pomagal, ko pridejo po štirih letih na plano posredni dokazi, da je zaprta po krivici. Toda Bill Baker se v nasprotju z Allisonino željo odloči ostati v Marseillesu in na svojo roko priti zadevi do dna.
Film Stillwater je delo režiserja ter predvsem izkušenega scenarista Toma McCarthyja in najboljša plat celovečerne drame s kriminalnimi podtoni je prav scenarij. Ta ima zelo tabloidno osnovo, saj se v precejšnji meri naslanja na razvpiti primer Amande Knox in njenega procesa pred leti v Italiji, vendar je film oluščen vsakršnega senzacionalizma, brutalni umor in sodna pomota pa sta zgolj pripovedno ogrodje. McCarthyja bolj zanimajo posamezniki in odnosi med njimi; najzanimivejši del filma je opazovati, kako s prizori spretno niza informacije ter lušči psihološke plasti. Pred nami zrastejo ranjene osebe, ki jih globoko razumemo. Osnovna zgodba je samó gonilo filma, ki govori o zdrsih in slabih odločitvah, temnih lisah duše ter o problematičnih plateh značajev, ki naj bi bili prosto po Nietzscheju lahko poimenovani tudi človeška usoda.
Dramaturško je pripoved sestavljena iz klasičnih tretjin, od katerih sta prvi in zadnji del namenjena vpeljevanju ter razpletanju Allisoninega kriminalnega primera, osrednji pa razvoju platonskega razmerja Billa Bakerja s svojo prevajalko Virginie, ki jo sreča v Marseillesu. Obe ravni pripovedi oziroma slikanja odnosov med očetom in hčerko ter Billom in njegovo novo partnerko pa govorita o zaupanju kot temeljni valuti človeške družbe.
Seveda se film Stillwater ne more izogniti kratkim stikom v medkulturnih odnosih, a še posebej je zanimiv metaforični prikaz na eni strani – v narekovajih – »veličastne« kavbojske tradicije pristopanja k problemom z njihovim zunajsodnim reševanjem, na drugi strani pa morečih posledic neučinkovitega evropskega legalizma.
Film Stillwater, ki v svojih najboljših trenutkih malce spominja na mojstrovino Denisa Villeneuva Ugrabljeni iz leta 2013, sicer ni brez pomanjkljivosti. Naj se delo še tako skuša približati realizmu, superzvezdnik Matt Damon pa igralsko izginiti v liku neizobraženega, a dobrosrčnega fizičnega delavca iz naftnih polj v jedru Združenih držav, ostaja Bill Baker karikatura. Čeprav bi lahko razpravljali tudi o tem, da so klišeji postali klišeji prav zato, ker so tako pogosti ter resnični, in ta pomislek se delno nanaša tudi na francoski pol filma. A ta vprašljiva iskrenost realizma z dodatnimi naključnimi preobrati v zgodbi v resnici ne moti preveč, saj ostane Stillwater v spominu predvsem kot vznemirljiva študija značajev.
Kriminalna drama, o očetu, ki poskuša hčerki pomagati iz zapora, potem ko so jo obtožili umora
Bill Baker je brezposeln fizični delavec iz Oklahome, ki se odpravi v Marseilles na obisk k hčerki Allison. Ta se je tja pred leti odpravila na študij, potem pa pristala v zaporu zaradi obtožbe, da je umorila svojo sostanovalko in nezvesto ljubimko. Tudi njegova preteklost ni brezmadežna, za njim je zgodovina nasilniškega vedenja in zlorabe substanc. Hči je upravičeno v dvomih, ali ji bo nezanesljivi oče lahko pomagal, ko pridejo po štirih letih na plano posredni dokazi, da je zaprta po krivici. Toda Bill Baker se v nasprotju z Allisonino željo odloči ostati v Marseillesu in na svojo roko priti zadevi do dna.
Film Stillwater je delo režiserja ter predvsem izkušenega scenarista Toma McCarthyja in najboljša plat celovečerne drame s kriminalnimi podtoni je prav scenarij. Ta ima zelo tabloidno osnovo, saj se v precejšnji meri naslanja na razvpiti primer Amande Knox in njenega procesa pred leti v Italiji, vendar je film oluščen vsakršnega senzacionalizma, brutalni umor in sodna pomota pa sta zgolj pripovedno ogrodje. McCarthyja bolj zanimajo posamezniki in odnosi med njimi; najzanimivejši del filma je opazovati, kako s prizori spretno niza informacije ter lušči psihološke plasti. Pred nami zrastejo ranjene osebe, ki jih globoko razumemo. Osnovna zgodba je samó gonilo filma, ki govori o zdrsih in slabih odločitvah, temnih lisah duše ter o problematičnih plateh značajev, ki naj bi bili prosto po Nietzscheju lahko poimenovani tudi človeška usoda.
Dramaturško je pripoved sestavljena iz klasičnih tretjin, od katerih sta prvi in zadnji del namenjena vpeljevanju ter razpletanju Allisoninega kriminalnega primera, osrednji pa razvoju platonskega razmerja Billa Bakerja s svojo prevajalko Virginie, ki jo sreča v Marseillesu. Obe ravni pripovedi oziroma slikanja odnosov med očetom in hčerko ter Billom in njegovo novo partnerko pa govorita o zaupanju kot temeljni valuti človeške družbe.
Seveda se film Stillwater ne more izogniti kratkim stikom v medkulturnih odnosih, a še posebej je zanimiv metaforični prikaz na eni strani – v narekovajih – »veličastne« kavbojske tradicije pristopanja k problemom z njihovim zunajsodnim reševanjem, na drugi strani pa morečih posledic neučinkovitega evropskega legalizma.
Film Stillwater, ki v svojih najboljših trenutkih malce spominja na mojstrovino Denisa Villeneuva Ugrabljeni iz leta 2013, sicer ni brez pomanjkljivosti. Naj se delo še tako skuša približati realizmu, superzvezdnik Matt Damon pa igralsko izginiti v liku neizobraženega, a dobrosrčnega fizičnega delavca iz naftnih polj v jedru Združenih držav, ostaja Bill Baker karikatura. Čeprav bi lahko razpravljali tudi o tem, da so klišeji postali klišeji prav zato, ker so tako pogosti ter resnični, in ta pomislek se delno nanaša tudi na francoski pol filma. A ta vprašljiva iskrenost realizma z dodatnimi naključnimi preobrati v zgodbi v resnici ne moti preveč, saj ostane Stillwater v spominu predvsem kot vznemirljiva študija značajev.
Avtorica recenzije: Ana Lorger Bere Lidija Hartman.
Predmetno-glasbeni kabaret, narejen po motivih Stanovitnega kositrnega vojaka Hansa Christiana Andersena in v režiji Matije Solceta.
V Mestnem gledališču ljubljanskem so koronsko obdobje poskušali prebroditi tudi s solističnimi, avtorskimi projekti igralcev tamkajšnjega ansambla. Tako je nastala tudi predstava Smrtno resno, ki jo je po besedilu švedskega pesnika, pisatelja, scenarista in dramatika Niklasa Radströma uprizoril igralec Boris Ostan. Ogled predstave je gledalcem ponudil uro in pol slavljenja življenja s perspektive minljivosti oziroma končnosti. Predstavo si je ogledala Petra Tanko. na fotografiji: Boris Ostan v predstavi Smrtno resno, foto: Anka Simončič
Po mladinskem romanu Skrivno društvo KRVZ Simone Semenič in v njeni odrski priredbi, so v Lutkovnem gledališču Ljubljana uprizorili predstavo z enakim naslovom, ki jo je režiral Mare Bulc. Napeta detektivka je z izvirnimi uprizoritvenimi poudarki navdušila občinstvo vseh generacij. Predstavo si je ogledala tudi Petra Tanko. foto: Jaka Varmuž, www.lgl.si
Po mladinskem romanu Skrivno društvo KRVZ Simone Semenič in v njeni odrski priredbi, so v Lutkovnem gledališču Ljubljana uprizorili predstavo z enakim naslovom, ki jo je režiral Mare Bulc. Napeta detektivka je z izvirnimi uprizoritvenimi poudarki navdušila občinstvo vseh generacij. Predstavo si je ogledala tudi Petra Tanko. vir foto: LGL
Pretekli četrtek je na odru SNG Opera in balet Ljubljana v sveži preobleki zaživela zgodba slavnih ljubimcev iz Verone. Balet Romeo in Julija je koreograf in umetniški vodja ljubljanskega baleta Renato Zanella publiki predstavil v različici, ki je plod njegovega večletnega srečevanja in ukvarjanja s to priljubljeno klasiko baletnega repertoarja. Z ljubljanskimi baletniki je zgodbo o izgubljenem boju nežne in iskrene ljubezni z rivalstvom, močjo in smrtjo želel povedati na novo. Več v prispevku Katje Ogrin.
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bereta: Maja Moll in Jure Franko.
Neveljaven email naslov