Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

David Bandelj: Enajst let in pol tišine

30.08.2021

Avtorica recenzije: Petra Koršič Bere Ana Bohte.

Ljubljana, Trst : Slovenska matica, Mladika, 2020

Enajst let in pol tišine je peta pesniška knjiga pesnika, esejista, publicista in glasbenika, doktorja literarne znanosti Davida Bandlja, knjiga, ki zaustavi čas, zmasira dušo in komunicira s telesom. Uspešno obravnava človekovo zlo in je zaradi tematike težko primerljiva s sočasno pesniško produkcijo in zato nekonkurenčna. Enajst let in pol tišine je knjiga leta, ena od pesniških knjig desetletja. Asketsko, čisto in prečiščeno, preprosto, ponižno in ranljivo ubeseduje pesem (za)vesti, ki se oglaša v nas po holokavstu, še ali morda šele danes. Odlikujejo jo domiselna zgradba, poetična kakovost, oblikovna dovršenost in prava umerjenost, izbira oblike in obravnavana vsebina sta opazno skladni. Presunljivi. Oživljajoči. Vživljajoči. Pesniški postopek je z minimalnim jezikovnim materialom ustvariti psihološke situacije. Te delujejo na bralca očiščujoče prav zato, ker ga prijazno in nevsiljivo pripravijo do istovetenja, v njem prebudijo empatijo, jo ojačajo. Tudi s pomočjo postopka litanijskega ponavljanja in naštevanja pride do bralčeve pretresenosti. Ker obredno in ponovno občutimo in premislimo holokavst in ker smo vsakič znova pretreseni, dodamo svoj delež k »enajstim letom in pol tišine«, to je k minuti molka za vsako žrtev.

Knjiga brez moraliziranja trka na vest, na zavest. Na vsakega. Bandlju jo je uspelo napisati s stališča žrtve, vendar brez obtoževanja ali moraliziranja, z zavestjo o posameznikovi soodgovornosti in sokrivdi, ki morata biti nad »banalnostjo zla«, o kateri je pisala in razmišljala Hannah Arendt v poročilu ob sojenju Adolfu Eichmannu leta 1961, torej ne slepo izvajati ukaze, ampak delovati po svoji vesti. Ključno spoznanje knjige je, da ljubezen premaguje slabo, zlo. Knjiga je živ opomnik na primeru holokavsta, da je v človeku poleg dobrega tudi zlo, in predvsem vse vmes, in da je on sam odgovoren za dejanja, za zlo, ki ga stori. Knjiga je simbol človečanstva, dotaknila se bo vsakega, ki jo bo vzel med dlani in použil, po požirkih, večkrat in od prve do zadnje strani. Ne izpusti bralca. Ga ne pusti počivati. Knjiga je priložnost očiščevanja, človeku ponuja protistrup za slabo in zlo, tako da redkobesedno slika psihološke situacije. Knjiga pesmi deluje kot »prostorska« instalacija, saj se na vsaki strani z besedami in s tišino, tj. praznim prostorom, izriše prizor. Brez razlaganja, brez razglabljanja. Knjiga, ki se more (in mora) vpisati v zgodovino slovenske književnosti, v človeško zgodovino. Naj nas naseljuje, počasi in vztrajno, da zgodovine, zgodovine zla, ne bi ponavljali.

Pesnik, glasbenik ter doktor primerjalne književnosti in literarne teorije David Bandelj poučuje na slovenskih šolah v Italiji in je zborovodja mešanega mladinskega zbora Emil Komel. Napisal je knjigo esejev Razbiranja žarišča in monografiji V iskanju jaza in Obrazi slovenske literature. Uredil je antologijo sodobne poezije Slovencev v Italiji Rod lepe Vide in pripravil zbornik o Cirilu Kosmaču Iz domače doline v svet. Publicistiko objavlja v Primorskem dnevniku, Primorskih novicah, Novem glasu, Mladiki, Literaturi in KUD-u KDO?. Prejšnje štiri zbirke poezije so Klic iz nadzemlja, Razprti svetovi, Odhod in Gorica/Gorizia.

Ko sem pred leti na vabilo makedonske literarne revije Sovremenost umestila Davida Bandlja med pet slovenskih pesnikov mlajših generacij, me je prepričal predvsem z v njegovem opusu prelomno poezijo, ki je nastala po zbirki Odhod, in sicer z opaznim avtorskim podpisom, ki izraža sočutje, ranljivost, skromnost. Prav iz te pozicije sočutja, skromnosti, ranljivosti se razpira njegov gromki pesniški glas. Močan je prav zato, ker si upa biti krhek in ranljiv, ker si upa izrekati iz osišča med zemljo in nebom, iz ravnovesja med raciem in čustvi, ker ne hlapčuje pričakovanjem, ampak tvega nemost dolgih let in zapisuje glas iz notrine (telesa in vesti). Prav te odlike so izpričane tudi v njegovi peti pesniški zbirki Enajst let in pol tišine, ki mi je odgovorila na dilemo, kako se opredeljevati do Adornove teze iz leta 1949, do katere sem bila skeptična, in sicer da je po Auschwitzu barbarsko in nemogoče pisati poezijo.

Knjiga Enajst let in pol tišine je polifona, ima diapazon več glasov ter premore veliko registrov. Beremo tako imenovani glas preživelcev, glas pričevalcev, glas obiskovalcev taboriščnih prostorov, muzeja. Šest pesmi je naslovljenih s števko. V prvih petih pesmih imajo glas osebe iz zgodovine, pri šesti se oglasi pesnikov prvoosebni glas kot pričevalec izkušnje po ogledu taborišča. Oba sklopa pesmi in s poezijo kompatibilen spremni esej ddr. Igorja Grdine uvajajo trije skrbno izbrani citati pričevalcev koncentracijskih taborišč Itzhaka Katzenelsona, Borisa Pahorja in Zorana Mušiča. Knjiga se začne s pesmijo Pred začetkom in sporoči: »to ni pot / je stanje duha / je vera brez milosti in tišina ki požira«. S tišino pesnik komunicira ne le v naslovu, ampak skozi vso pesniško knjigo, postavi jo na raven simbola. S tišino se postavlja nasproti molku, je proti zamolčanosti, izbrisanosti, zlorabljenosti.

Senzibilnost za osebno odgovornost, sovpletenost, sokrivdo pesnik vzpostavlja z razmerjem med močjo in jazom. Piše, da je »veličastnost lastnost objestnih / ali norih«. Ugotavlja, da »razlogi niso bili nikoli zares resnični«. In z zaključno pesmijo Dediščina se vrne domov, z blatom na podplatih. Vendar to, piše Bandelj, ni blato »ampak so ljudje«, zato jih ne očisti. Čevlji so v knjigi pomembna in večkrat uporabljena metonimija, saj se v njih odtiskuje način hoje, po obrabljenosti je mogoče ugotoviti težo lastnika in dolžino uporabe. Knjiga sklene, da je hočeš nočeš Auschwitz v nas in bo ostal v nas: »Ostanki vseh ki so na njih / bodo / hodili / z menoj,« piše.

Skrbno postavljeno in izbrano heterogeno pesniško gradivo zaradi naslova in bogate podkrepitve v spremni besedi seveda beremo v kontekstu holokavsta, vendar je posamezne pesmi mogoče brati tudi drugače. Pesem Živinoreja na primer kot ekokritiko ali kritiko antropocentrizma. Nizanje informacij ima pri Bandlju poseben učinek, vendar ne toliko informacijski kakor litanijski, obredni, saj je doživetje ponavljanja onkraj pomena besed. V pesmi Litanije je na primer nanizal košček seznama žrtev s priimkom Bandel iz deset tisoč strani obsežne knjige, razstavljene v Auschwitzu, v pesmi Samudaripen, ki pomeni romski genocid, pa so samo našteti mnogi kraji, bolj ali manj znani kot prostori, kjer se je ali se dogaja zlo. V sredini zbirke pa beremo kratke pesmi, med njimi izstopata Eros in Thanatos, ki ne narekujeta, ampak pričujeta ljubezen kot nasprotni pol zla in nasilja, ki je v človeku in proti kateremu se mora človek boriti, da v njem prevlada dobro. Pesmi ponujata za knjigo pomembno maksimo, da je zdravilo proti zlu prav ljubezen.


Ocene

2023 epizod


Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.

David Bandelj: Enajst let in pol tišine

30.08.2021

Avtorica recenzije: Petra Koršič Bere Ana Bohte.

Ljubljana, Trst : Slovenska matica, Mladika, 2020

Enajst let in pol tišine je peta pesniška knjiga pesnika, esejista, publicista in glasbenika, doktorja literarne znanosti Davida Bandlja, knjiga, ki zaustavi čas, zmasira dušo in komunicira s telesom. Uspešno obravnava človekovo zlo in je zaradi tematike težko primerljiva s sočasno pesniško produkcijo in zato nekonkurenčna. Enajst let in pol tišine je knjiga leta, ena od pesniških knjig desetletja. Asketsko, čisto in prečiščeno, preprosto, ponižno in ranljivo ubeseduje pesem (za)vesti, ki se oglaša v nas po holokavstu, še ali morda šele danes. Odlikujejo jo domiselna zgradba, poetična kakovost, oblikovna dovršenost in prava umerjenost, izbira oblike in obravnavana vsebina sta opazno skladni. Presunljivi. Oživljajoči. Vživljajoči. Pesniški postopek je z minimalnim jezikovnim materialom ustvariti psihološke situacije. Te delujejo na bralca očiščujoče prav zato, ker ga prijazno in nevsiljivo pripravijo do istovetenja, v njem prebudijo empatijo, jo ojačajo. Tudi s pomočjo postopka litanijskega ponavljanja in naštevanja pride do bralčeve pretresenosti. Ker obredno in ponovno občutimo in premislimo holokavst in ker smo vsakič znova pretreseni, dodamo svoj delež k »enajstim letom in pol tišine«, to je k minuti molka za vsako žrtev.

Knjiga brez moraliziranja trka na vest, na zavest. Na vsakega. Bandlju jo je uspelo napisati s stališča žrtve, vendar brez obtoževanja ali moraliziranja, z zavestjo o posameznikovi soodgovornosti in sokrivdi, ki morata biti nad »banalnostjo zla«, o kateri je pisala in razmišljala Hannah Arendt v poročilu ob sojenju Adolfu Eichmannu leta 1961, torej ne slepo izvajati ukaze, ampak delovati po svoji vesti. Ključno spoznanje knjige je, da ljubezen premaguje slabo, zlo. Knjiga je živ opomnik na primeru holokavsta, da je v človeku poleg dobrega tudi zlo, in predvsem vse vmes, in da je on sam odgovoren za dejanja, za zlo, ki ga stori. Knjiga je simbol človečanstva, dotaknila se bo vsakega, ki jo bo vzel med dlani in použil, po požirkih, večkrat in od prve do zadnje strani. Ne izpusti bralca. Ga ne pusti počivati. Knjiga je priložnost očiščevanja, človeku ponuja protistrup za slabo in zlo, tako da redkobesedno slika psihološke situacije. Knjiga pesmi deluje kot »prostorska« instalacija, saj se na vsaki strani z besedami in s tišino, tj. praznim prostorom, izriše prizor. Brez razlaganja, brez razglabljanja. Knjiga, ki se more (in mora) vpisati v zgodovino slovenske književnosti, v človeško zgodovino. Naj nas naseljuje, počasi in vztrajno, da zgodovine, zgodovine zla, ne bi ponavljali.

Pesnik, glasbenik ter doktor primerjalne književnosti in literarne teorije David Bandelj poučuje na slovenskih šolah v Italiji in je zborovodja mešanega mladinskega zbora Emil Komel. Napisal je knjigo esejev Razbiranja žarišča in monografiji V iskanju jaza in Obrazi slovenske literature. Uredil je antologijo sodobne poezije Slovencev v Italiji Rod lepe Vide in pripravil zbornik o Cirilu Kosmaču Iz domače doline v svet. Publicistiko objavlja v Primorskem dnevniku, Primorskih novicah, Novem glasu, Mladiki, Literaturi in KUD-u KDO?. Prejšnje štiri zbirke poezije so Klic iz nadzemlja, Razprti svetovi, Odhod in Gorica/Gorizia.

Ko sem pred leti na vabilo makedonske literarne revije Sovremenost umestila Davida Bandlja med pet slovenskih pesnikov mlajših generacij, me je prepričal predvsem z v njegovem opusu prelomno poezijo, ki je nastala po zbirki Odhod, in sicer z opaznim avtorskim podpisom, ki izraža sočutje, ranljivost, skromnost. Prav iz te pozicije sočutja, skromnosti, ranljivosti se razpira njegov gromki pesniški glas. Močan je prav zato, ker si upa biti krhek in ranljiv, ker si upa izrekati iz osišča med zemljo in nebom, iz ravnovesja med raciem in čustvi, ker ne hlapčuje pričakovanjem, ampak tvega nemost dolgih let in zapisuje glas iz notrine (telesa in vesti). Prav te odlike so izpričane tudi v njegovi peti pesniški zbirki Enajst let in pol tišine, ki mi je odgovorila na dilemo, kako se opredeljevati do Adornove teze iz leta 1949, do katere sem bila skeptična, in sicer da je po Auschwitzu barbarsko in nemogoče pisati poezijo.

Knjiga Enajst let in pol tišine je polifona, ima diapazon več glasov ter premore veliko registrov. Beremo tako imenovani glas preživelcev, glas pričevalcev, glas obiskovalcev taboriščnih prostorov, muzeja. Šest pesmi je naslovljenih s števko. V prvih petih pesmih imajo glas osebe iz zgodovine, pri šesti se oglasi pesnikov prvoosebni glas kot pričevalec izkušnje po ogledu taborišča. Oba sklopa pesmi in s poezijo kompatibilen spremni esej ddr. Igorja Grdine uvajajo trije skrbno izbrani citati pričevalcev koncentracijskih taborišč Itzhaka Katzenelsona, Borisa Pahorja in Zorana Mušiča. Knjiga se začne s pesmijo Pred začetkom in sporoči: »to ni pot / je stanje duha / je vera brez milosti in tišina ki požira«. S tišino pesnik komunicira ne le v naslovu, ampak skozi vso pesniško knjigo, postavi jo na raven simbola. S tišino se postavlja nasproti molku, je proti zamolčanosti, izbrisanosti, zlorabljenosti.

Senzibilnost za osebno odgovornost, sovpletenost, sokrivdo pesnik vzpostavlja z razmerjem med močjo in jazom. Piše, da je »veličastnost lastnost objestnih / ali norih«. Ugotavlja, da »razlogi niso bili nikoli zares resnični«. In z zaključno pesmijo Dediščina se vrne domov, z blatom na podplatih. Vendar to, piše Bandelj, ni blato »ampak so ljudje«, zato jih ne očisti. Čevlji so v knjigi pomembna in večkrat uporabljena metonimija, saj se v njih odtiskuje način hoje, po obrabljenosti je mogoče ugotoviti težo lastnika in dolžino uporabe. Knjiga sklene, da je hočeš nočeš Auschwitz v nas in bo ostal v nas: »Ostanki vseh ki so na njih / bodo / hodili / z menoj,« piše.

Skrbno postavljeno in izbrano heterogeno pesniško gradivo zaradi naslova in bogate podkrepitve v spremni besedi seveda beremo v kontekstu holokavsta, vendar je posamezne pesmi mogoče brati tudi drugače. Pesem Živinoreja na primer kot ekokritiko ali kritiko antropocentrizma. Nizanje informacij ima pri Bandlju poseben učinek, vendar ne toliko informacijski kakor litanijski, obredni, saj je doživetje ponavljanja onkraj pomena besed. V pesmi Litanije je na primer nanizal košček seznama žrtev s priimkom Bandel iz deset tisoč strani obsežne knjige, razstavljene v Auschwitzu, v pesmi Samudaripen, ki pomeni romski genocid, pa so samo našteti mnogi kraji, bolj ali manj znani kot prostori, kjer se je ali se dogaja zlo. V sredini zbirke pa beremo kratke pesmi, med njimi izstopata Eros in Thanatos, ki ne narekujeta, ampak pričujeta ljubezen kot nasprotni pol zla in nasilja, ki je v človeku in proti kateremu se mora človek boriti, da v njem prevlada dobro. Pesmi ponujata za knjigo pomembno maksimo, da je zdravilo proti zlu prav ljubezen.


04.07.2022

Vid Kmetič: Blues

Avtor recenzije: Andrej Lutman Bralca: Jasna Rodošek in Matjaž Romih


04.07.2022

Jurij Meden: Kaj je kinoteka

Avtor recenzije: Urban Tarman Bralec: Matjaž Romih


04.07.2022

Anja Radaljac: Punčica

Avtorica recenzije: Ana Lorger Bralka: Eva Longyka Marušič


04.07.2022

Kostas Hatziandoniu: Agrigento

Avtorica recenzije: Kristina Jurkovič Bralka: Jasna Rodošek


28.06.2022

Elvis

Kaj nam izjava, da je Elvis Presley osrednja popkulturna ikona 20. stoletja, danes sploh pove? Oziroma, nam lahko pove kaj novega? Avstralski režiser Baz Luhrmann, ki je s svojim razkošno dinamičnim vizualnim pristopom prinesel novo življenje v zaprašen žanr mjuzikla, se je s skoraj triurnim biografskim filmom, naslovljenim preprosto Elvis, lotil zahtevne naloge. Elvis Aaron Presley namreč ni bil samo preprost fant z revnega juga ZDA, ki mu je uspelo v glasbenem svetu, postal je tudi največji zvezdnik v smislu svoje lastne, tržno zelo natančno in zelo uspešno dirigirane blagovne znamke ter »influencer« par excellence, za kar je skrbel njegov vampirski impresarij oziroma zlovešč menedžer »Polkovnik« Tom Parker, jungovska Elvisova senca. Biografski film uokvirja Parkerjeva retrospektivna pripoved, in njun zapleten, vseživljenjski odnos je tudi jedro filma, ki je sestavljen iz različnih dvojnosti oziroma sopostavitev nasprotij. Po eni strani ohranja precej spoštljiv odnos do Elvisa in njegovih bližnjih, po drugi nas skozi žanr glasbenega filma in prijetnih rokenrol nastopov sooča s številnimi patologijami, od skrajnega nelagodja, ki ga zbuja že sam lik Toma Parkerja v sijajnem utelešenju Toma Hanksa, do vrste nerazrešenih odnosov znotraj Elvisove osnovne družine. Verjetno najboljši pa je film v tem, da zariše skozi oseben prikaz vzponov in padcev širšo sliko kulturnega in družbenega miljeja Amerike v drugi polovici 20. stoletja ter njenih številnih nevralgičnih točk, od problema rasne segregacije do prikaza kapitala kot neusmiljenega gonila glasbenega razvoja ter industrije zabavljaštva. Režiser Baz Luhrmann vzame zelo resno imperativ, da je treba pripovedovati vizualno in si da duška z uporabo vseh mogočih slikovnih in montažnih trikov, tako da se gledalčeva retina ne spočije niti v pripovedno upočasnjenih pasusih filma. Vse skupaj je pravzaprav nabuhel eksces, kakršno je bilo tudi Elvisovo pozno obdobje nastopanja v Las Vegasu, pri čemer za ustrezno igralsko prezenco vendarle poskrbi Austin Butler v naslovni vlogi. Film ni pretirano subtilen v podajanju informacij ali pravzaprav v čemerkoli, je pa zanimiv kot prikaz zgodovine rokenrola in njegovih dvojnih korenin v cerkvenem gospelu revnih temnopoltih z ameriškega juga ter v bolj posvetnih melodijah ritma & bluesa, kar je preko country glasbe sčasoma prišlo v glavni popkulturni tok, ki je spodbudil tudi socialno revolucijo. V te prizore je Luhrmann spretno uvedel potujitveni učinek, saj na ulice glasbenega vrveža Memphisa v zgodnjih 50. letih vdira sodoben, družbenokritičen hiphop. Skratka, izredno ambiciozen film, ki pa mu ob vsej bombastičnosti uspe najti neko notranje ravnovesje. Morda tudi na račun tega, da je v celoti zaznati grško tragedijo: značaji vseh vpletenih jih vodijo v propad, in protagonist, ki je milijonom prinašal občutek ali pa vsaj iluzijo sreče, sam te nikakor ni našel …


27.06.2022

Ace Mermolja: Lukov greh

Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bralca: Maja Moll in Jure Franko


27.06.2022

Tone Peršak: Praznovanje

Avtorica recenzije: Marica Škorjanec Kosterca Bralka: Eva Longyka Marušič


27.06.2022

John Muir: Dolg sprehod do zaliva

Avtor recenzije: Blaž Mazi Bralec: Bernard Stramič


27.06.2022

Ur. Kristina Kočan: Po toku navzgor

Avtorica recenzije: Katja Šifkovič Bralec: Bernard Stramič


20.06.2022

Max Brod: Franz Kafka, biografija

Avtor recenzije: Simon Popek Bralec: Jure Franko


20.06.2022

Ana Schnabl: Plima

Avtorica recenzije: Nada Breznik Bralca: Matjaž Romih in Eva Longyka Marušič


20.06.2022

Peter Mlakar: Drugačni svet

Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bralca: Eva Longyka Marušič in Bernard Stramič


20.06.2022

Vinko Möderndorfer: Pes je lajal vse noč

Avtorica recenzije: Miša Gams Bralca: Eva Longyka Marušič in Bernard Stramič


14.06.2022

Milan Dekleva: Nevidnosti

Bralca: Lidija Hartman in Ambrož Kvartič »Pomenek s tišino omogočajo nevidnosti,« preberemo v knjigi Nevidnosti, Milana Dekleve. »Pogovor z nevidnostmi poteka s pomočjo tolmačev. /…/ Lahko se pretrga /pogovor/, obvisi na strelovodu molka, / a takrat priprhutajo nevidni tolmači brez jezikov, / ki znajo povedati veliko, / čeprav jih sprva ne razumemo,« preberemo na 27. strani. Knjiga bralca povabi že z naslovom, s tem, da nevidnostim, ki jih pesnik postavi v naslov, pritrdi in jim priznava obstoj. Kar ni vidno, je običajno najmočnejše gonilo vitalnosti, živega, življenja. V vsaki od 51 pesmi se pesnik Dekleva prek lirskega subjekta dotakne nevidnosti in jim da enega od mnogih, enainpetdesetih obrazov in podob. Kljub temu pa bralcu pušča občutek svobode, neujetosti, neutesnjenosti, nekalupljenosti, da bi morali to nevidnost, te nevidnosti imenovati, jim dati ime, telo, definicijo ...


13.06.2022

Karmina Šilec: Baba

Avtorica recenzije: Cvetka Bevc Bralca: Lidija Hartman in Ambrož Kvartič


13.06.2022

Marjan Žiberna: Dedič

Avtorica recenzije: Anja Radaljac Bralka: Lidija Hartman


06.06.2022

Snežni leopard

Snežni leopard se tako zelo približa filmski popolnosti, da pokaže, da popolnega filma ni


06.06.2022

Drago Jančar: Ob nastanku sveta

Avtorica recenzije: Ana Geršak Bralka: Barbara Zupan


06.06.2022

Janko Messner - Solidarnost ob meji

Avtor recenzije: Milan Vogel Bralec: Jure Franko


06.06.2022

Jure Jakob: Učitelj gluhih, učenec nemih

Avtor recenzije: Marko Elsner Grošelj Bralca: Barbara Zupan in Jure Franko


Stran 38 od 102
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov