Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

David Bandelj: Enajst let in pol tišine

30.08.2021

Avtorica recenzije: Petra Koršič Bere Ana Bohte.

Ljubljana, Trst : Slovenska matica, Mladika, 2020

Enajst let in pol tišine je peta pesniška knjiga pesnika, esejista, publicista in glasbenika, doktorja literarne znanosti Davida Bandlja, knjiga, ki zaustavi čas, zmasira dušo in komunicira s telesom. Uspešno obravnava človekovo zlo in je zaradi tematike težko primerljiva s sočasno pesniško produkcijo in zato nekonkurenčna. Enajst let in pol tišine je knjiga leta, ena od pesniških knjig desetletja. Asketsko, čisto in prečiščeno, preprosto, ponižno in ranljivo ubeseduje pesem (za)vesti, ki se oglaša v nas po holokavstu, še ali morda šele danes. Odlikujejo jo domiselna zgradba, poetična kakovost, oblikovna dovršenost in prava umerjenost, izbira oblike in obravnavana vsebina sta opazno skladni. Presunljivi. Oživljajoči. Vživljajoči. Pesniški postopek je z minimalnim jezikovnim materialom ustvariti psihološke situacije. Te delujejo na bralca očiščujoče prav zato, ker ga prijazno in nevsiljivo pripravijo do istovetenja, v njem prebudijo empatijo, jo ojačajo. Tudi s pomočjo postopka litanijskega ponavljanja in naštevanja pride do bralčeve pretresenosti. Ker obredno in ponovno občutimo in premislimo holokavst in ker smo vsakič znova pretreseni, dodamo svoj delež k »enajstim letom in pol tišine«, to je k minuti molka za vsako žrtev.

Knjiga brez moraliziranja trka na vest, na zavest. Na vsakega. Bandlju jo je uspelo napisati s stališča žrtve, vendar brez obtoževanja ali moraliziranja, z zavestjo o posameznikovi soodgovornosti in sokrivdi, ki morata biti nad »banalnostjo zla«, o kateri je pisala in razmišljala Hannah Arendt v poročilu ob sojenju Adolfu Eichmannu leta 1961, torej ne slepo izvajati ukaze, ampak delovati po svoji vesti. Ključno spoznanje knjige je, da ljubezen premaguje slabo, zlo. Knjiga je živ opomnik na primeru holokavsta, da je v človeku poleg dobrega tudi zlo, in predvsem vse vmes, in da je on sam odgovoren za dejanja, za zlo, ki ga stori. Knjiga je simbol človečanstva, dotaknila se bo vsakega, ki jo bo vzel med dlani in použil, po požirkih, večkrat in od prve do zadnje strani. Ne izpusti bralca. Ga ne pusti počivati. Knjiga je priložnost očiščevanja, človeku ponuja protistrup za slabo in zlo, tako da redkobesedno slika psihološke situacije. Knjiga pesmi deluje kot »prostorska« instalacija, saj se na vsaki strani z besedami in s tišino, tj. praznim prostorom, izriše prizor. Brez razlaganja, brez razglabljanja. Knjiga, ki se more (in mora) vpisati v zgodovino slovenske književnosti, v človeško zgodovino. Naj nas naseljuje, počasi in vztrajno, da zgodovine, zgodovine zla, ne bi ponavljali.

Pesnik, glasbenik ter doktor primerjalne književnosti in literarne teorije David Bandelj poučuje na slovenskih šolah v Italiji in je zborovodja mešanega mladinskega zbora Emil Komel. Napisal je knjigo esejev Razbiranja žarišča in monografiji V iskanju jaza in Obrazi slovenske literature. Uredil je antologijo sodobne poezije Slovencev v Italiji Rod lepe Vide in pripravil zbornik o Cirilu Kosmaču Iz domače doline v svet. Publicistiko objavlja v Primorskem dnevniku, Primorskih novicah, Novem glasu, Mladiki, Literaturi in KUD-u KDO?. Prejšnje štiri zbirke poezije so Klic iz nadzemlja, Razprti svetovi, Odhod in Gorica/Gorizia.

Ko sem pred leti na vabilo makedonske literarne revije Sovremenost umestila Davida Bandlja med pet slovenskih pesnikov mlajših generacij, me je prepričal predvsem z v njegovem opusu prelomno poezijo, ki je nastala po zbirki Odhod, in sicer z opaznim avtorskim podpisom, ki izraža sočutje, ranljivost, skromnost. Prav iz te pozicije sočutja, skromnosti, ranljivosti se razpira njegov gromki pesniški glas. Močan je prav zato, ker si upa biti krhek in ranljiv, ker si upa izrekati iz osišča med zemljo in nebom, iz ravnovesja med raciem in čustvi, ker ne hlapčuje pričakovanjem, ampak tvega nemost dolgih let in zapisuje glas iz notrine (telesa in vesti). Prav te odlike so izpričane tudi v njegovi peti pesniški zbirki Enajst let in pol tišine, ki mi je odgovorila na dilemo, kako se opredeljevati do Adornove teze iz leta 1949, do katere sem bila skeptična, in sicer da je po Auschwitzu barbarsko in nemogoče pisati poezijo.

Knjiga Enajst let in pol tišine je polifona, ima diapazon več glasov ter premore veliko registrov. Beremo tako imenovani glas preživelcev, glas pričevalcev, glas obiskovalcev taboriščnih prostorov, muzeja. Šest pesmi je naslovljenih s števko. V prvih petih pesmih imajo glas osebe iz zgodovine, pri šesti se oglasi pesnikov prvoosebni glas kot pričevalec izkušnje po ogledu taborišča. Oba sklopa pesmi in s poezijo kompatibilen spremni esej ddr. Igorja Grdine uvajajo trije skrbno izbrani citati pričevalcev koncentracijskih taborišč Itzhaka Katzenelsona, Borisa Pahorja in Zorana Mušiča. Knjiga se začne s pesmijo Pred začetkom in sporoči: »to ni pot / je stanje duha / je vera brez milosti in tišina ki požira«. S tišino pesnik komunicira ne le v naslovu, ampak skozi vso pesniško knjigo, postavi jo na raven simbola. S tišino se postavlja nasproti molku, je proti zamolčanosti, izbrisanosti, zlorabljenosti.

Senzibilnost za osebno odgovornost, sovpletenost, sokrivdo pesnik vzpostavlja z razmerjem med močjo in jazom. Piše, da je »veličastnost lastnost objestnih / ali norih«. Ugotavlja, da »razlogi niso bili nikoli zares resnični«. In z zaključno pesmijo Dediščina se vrne domov, z blatom na podplatih. Vendar to, piše Bandelj, ni blato »ampak so ljudje«, zato jih ne očisti. Čevlji so v knjigi pomembna in večkrat uporabljena metonimija, saj se v njih odtiskuje način hoje, po obrabljenosti je mogoče ugotoviti težo lastnika in dolžino uporabe. Knjiga sklene, da je hočeš nočeš Auschwitz v nas in bo ostal v nas: »Ostanki vseh ki so na njih / bodo / hodili / z menoj,« piše.

Skrbno postavljeno in izbrano heterogeno pesniško gradivo zaradi naslova in bogate podkrepitve v spremni besedi seveda beremo v kontekstu holokavsta, vendar je posamezne pesmi mogoče brati tudi drugače. Pesem Živinoreja na primer kot ekokritiko ali kritiko antropocentrizma. Nizanje informacij ima pri Bandlju poseben učinek, vendar ne toliko informacijski kakor litanijski, obredni, saj je doživetje ponavljanja onkraj pomena besed. V pesmi Litanije je na primer nanizal košček seznama žrtev s priimkom Bandel iz deset tisoč strani obsežne knjige, razstavljene v Auschwitzu, v pesmi Samudaripen, ki pomeni romski genocid, pa so samo našteti mnogi kraji, bolj ali manj znani kot prostori, kjer se je ali se dogaja zlo. V sredini zbirke pa beremo kratke pesmi, med njimi izstopata Eros in Thanatos, ki ne narekujeta, ampak pričujeta ljubezen kot nasprotni pol zla in nasilja, ki je v človeku in proti kateremu se mora človek boriti, da v njem prevlada dobro. Pesmi ponujata za knjigo pomembno maksimo, da je zdravilo proti zlu prav ljubezen.


Ocene

2023 epizod


Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.

David Bandelj: Enajst let in pol tišine

30.08.2021

Avtorica recenzije: Petra Koršič Bere Ana Bohte.

Ljubljana, Trst : Slovenska matica, Mladika, 2020

Enajst let in pol tišine je peta pesniška knjiga pesnika, esejista, publicista in glasbenika, doktorja literarne znanosti Davida Bandlja, knjiga, ki zaustavi čas, zmasira dušo in komunicira s telesom. Uspešno obravnava človekovo zlo in je zaradi tematike težko primerljiva s sočasno pesniško produkcijo in zato nekonkurenčna. Enajst let in pol tišine je knjiga leta, ena od pesniških knjig desetletja. Asketsko, čisto in prečiščeno, preprosto, ponižno in ranljivo ubeseduje pesem (za)vesti, ki se oglaša v nas po holokavstu, še ali morda šele danes. Odlikujejo jo domiselna zgradba, poetična kakovost, oblikovna dovršenost in prava umerjenost, izbira oblike in obravnavana vsebina sta opazno skladni. Presunljivi. Oživljajoči. Vživljajoči. Pesniški postopek je z minimalnim jezikovnim materialom ustvariti psihološke situacije. Te delujejo na bralca očiščujoče prav zato, ker ga prijazno in nevsiljivo pripravijo do istovetenja, v njem prebudijo empatijo, jo ojačajo. Tudi s pomočjo postopka litanijskega ponavljanja in naštevanja pride do bralčeve pretresenosti. Ker obredno in ponovno občutimo in premislimo holokavst in ker smo vsakič znova pretreseni, dodamo svoj delež k »enajstim letom in pol tišine«, to je k minuti molka za vsako žrtev.

Knjiga brez moraliziranja trka na vest, na zavest. Na vsakega. Bandlju jo je uspelo napisati s stališča žrtve, vendar brez obtoževanja ali moraliziranja, z zavestjo o posameznikovi soodgovornosti in sokrivdi, ki morata biti nad »banalnostjo zla«, o kateri je pisala in razmišljala Hannah Arendt v poročilu ob sojenju Adolfu Eichmannu leta 1961, torej ne slepo izvajati ukaze, ampak delovati po svoji vesti. Ključno spoznanje knjige je, da ljubezen premaguje slabo, zlo. Knjiga je živ opomnik na primeru holokavsta, da je v človeku poleg dobrega tudi zlo, in predvsem vse vmes, in da je on sam odgovoren za dejanja, za zlo, ki ga stori. Knjiga je simbol človečanstva, dotaknila se bo vsakega, ki jo bo vzel med dlani in použil, po požirkih, večkrat in od prve do zadnje strani. Ne izpusti bralca. Ga ne pusti počivati. Knjiga je priložnost očiščevanja, človeku ponuja protistrup za slabo in zlo, tako da redkobesedno slika psihološke situacije. Knjiga pesmi deluje kot »prostorska« instalacija, saj se na vsaki strani z besedami in s tišino, tj. praznim prostorom, izriše prizor. Brez razlaganja, brez razglabljanja. Knjiga, ki se more (in mora) vpisati v zgodovino slovenske književnosti, v človeško zgodovino. Naj nas naseljuje, počasi in vztrajno, da zgodovine, zgodovine zla, ne bi ponavljali.

Pesnik, glasbenik ter doktor primerjalne književnosti in literarne teorije David Bandelj poučuje na slovenskih šolah v Italiji in je zborovodja mešanega mladinskega zbora Emil Komel. Napisal je knjigo esejev Razbiranja žarišča in monografiji V iskanju jaza in Obrazi slovenske literature. Uredil je antologijo sodobne poezije Slovencev v Italiji Rod lepe Vide in pripravil zbornik o Cirilu Kosmaču Iz domače doline v svet. Publicistiko objavlja v Primorskem dnevniku, Primorskih novicah, Novem glasu, Mladiki, Literaturi in KUD-u KDO?. Prejšnje štiri zbirke poezije so Klic iz nadzemlja, Razprti svetovi, Odhod in Gorica/Gorizia.

Ko sem pred leti na vabilo makedonske literarne revije Sovremenost umestila Davida Bandlja med pet slovenskih pesnikov mlajših generacij, me je prepričal predvsem z v njegovem opusu prelomno poezijo, ki je nastala po zbirki Odhod, in sicer z opaznim avtorskim podpisom, ki izraža sočutje, ranljivost, skromnost. Prav iz te pozicije sočutja, skromnosti, ranljivosti se razpira njegov gromki pesniški glas. Močan je prav zato, ker si upa biti krhek in ranljiv, ker si upa izrekati iz osišča med zemljo in nebom, iz ravnovesja med raciem in čustvi, ker ne hlapčuje pričakovanjem, ampak tvega nemost dolgih let in zapisuje glas iz notrine (telesa in vesti). Prav te odlike so izpričane tudi v njegovi peti pesniški zbirki Enajst let in pol tišine, ki mi je odgovorila na dilemo, kako se opredeljevati do Adornove teze iz leta 1949, do katere sem bila skeptična, in sicer da je po Auschwitzu barbarsko in nemogoče pisati poezijo.

Knjiga Enajst let in pol tišine je polifona, ima diapazon več glasov ter premore veliko registrov. Beremo tako imenovani glas preživelcev, glas pričevalcev, glas obiskovalcev taboriščnih prostorov, muzeja. Šest pesmi je naslovljenih s števko. V prvih petih pesmih imajo glas osebe iz zgodovine, pri šesti se oglasi pesnikov prvoosebni glas kot pričevalec izkušnje po ogledu taborišča. Oba sklopa pesmi in s poezijo kompatibilen spremni esej ddr. Igorja Grdine uvajajo trije skrbno izbrani citati pričevalcev koncentracijskih taborišč Itzhaka Katzenelsona, Borisa Pahorja in Zorana Mušiča. Knjiga se začne s pesmijo Pred začetkom in sporoči: »to ni pot / je stanje duha / je vera brez milosti in tišina ki požira«. S tišino pesnik komunicira ne le v naslovu, ampak skozi vso pesniško knjigo, postavi jo na raven simbola. S tišino se postavlja nasproti molku, je proti zamolčanosti, izbrisanosti, zlorabljenosti.

Senzibilnost za osebno odgovornost, sovpletenost, sokrivdo pesnik vzpostavlja z razmerjem med močjo in jazom. Piše, da je »veličastnost lastnost objestnih / ali norih«. Ugotavlja, da »razlogi niso bili nikoli zares resnični«. In z zaključno pesmijo Dediščina se vrne domov, z blatom na podplatih. Vendar to, piše Bandelj, ni blato »ampak so ljudje«, zato jih ne očisti. Čevlji so v knjigi pomembna in večkrat uporabljena metonimija, saj se v njih odtiskuje način hoje, po obrabljenosti je mogoče ugotoviti težo lastnika in dolžino uporabe. Knjiga sklene, da je hočeš nočeš Auschwitz v nas in bo ostal v nas: »Ostanki vseh ki so na njih / bodo / hodili / z menoj,« piše.

Skrbno postavljeno in izbrano heterogeno pesniško gradivo zaradi naslova in bogate podkrepitve v spremni besedi seveda beremo v kontekstu holokavsta, vendar je posamezne pesmi mogoče brati tudi drugače. Pesem Živinoreja na primer kot ekokritiko ali kritiko antropocentrizma. Nizanje informacij ima pri Bandlju poseben učinek, vendar ne toliko informacijski kakor litanijski, obredni, saj je doživetje ponavljanja onkraj pomena besed. V pesmi Litanije je na primer nanizal košček seznama žrtev s priimkom Bandel iz deset tisoč strani obsežne knjige, razstavljene v Auschwitzu, v pesmi Samudaripen, ki pomeni romski genocid, pa so samo našteti mnogi kraji, bolj ali manj znani kot prostori, kjer se je ali se dogaja zlo. V sredini zbirke pa beremo kratke pesmi, med njimi izstopata Eros in Thanatos, ki ne narekujeta, ampak pričujeta ljubezen kot nasprotni pol zla in nasilja, ki je v človeku in proti kateremu se mora človek boriti, da v njem prevlada dobro. Pesmi ponujata za knjigo pomembno maksimo, da je zdravilo proti zlu prav ljubezen.


05.05.2022

Jasna Blažič: Izvir

Avtorica recenzije: Marica Škorjanec Kosterca Bralec: Aleksander Golja


05.05.2022

Didier Eribon: Vrnitev v Reims

Avtorica recenzije: Silvija Žnidar Bralka: Eva Longyka Marušič


19.05.2022

Matjaž Pikalo: Ameriški sprehajalec

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


29.04.2022

Tekmeca

Ob ogledu filma Tekmeca se težko ognemo vzporednicam s švedskim Kvadratom, ki je pred leti požel navdušenje s svojo kritiko elitističnega sveta umetnosti. Tekmeca je še bolj samonanašalen, saj se loti same filmske industrije.


29.04.2022

Tekmeca

Ob ogledu filma Tekmeca se težko ognemo vzporednicam s švedskim Kvadratom, ki je pred leti požel navdušenje s svojo kritiko elitističnega sveta umetnosti. Tekmeca je še bolj samonanašalen, saj se loti same filmske industrije.


29.04.2022

Bergmanov otok: otok za cinefile

Par filmskih ustvarjalcev na prehodu v srednja leta se odpravi na majhen švedski otok Farö, malo na počitnice in malo po navdih. Oba pripravljata svoje nove projekte in pišeta scenarije, njemu gre pri tem kar dobro, njej malo manj, v ustvarjalni krizi pa se začnejo skoraj nevidno brisati meje med njunimi vsakdanjimi pohajkovanji in srečevanji, željami in spomini.


25.04.2022

Kazimir Kolar: Zgodbe nekega slabiča

Avtorica recenzije: Miša Gams Bralca: Eva Longyka Marušič in Jure Franko


25.04.2022

Barbara Jurša: Milje do Trsta

Avtor recenzije: Peter Semolič Bralca: Eva Longyka Marušič in Jure Franko


25.04.2022

Chimamanda Ngozi Adichie: Zapiski o žalovanju

Avtorica recenzije: Petra Meterc Bralka: Eva Longyka Marušič


25.04.2022

Alenka Kepic Mohar: Nevidna moč knjig

Avtor recenzije: Iztok Ilich Bralec: Jure Franko


25.04.2022

En Knap Group: Hidra

Na odru ljubljanskih Španskih borcev je luč sveta ugledala plesna predstava Hidra, ki sta jo za plesno skupino En Knap Group zasnovala režiser Sebastijan Horvat in dramaturg Milan Ramšak Markovič. Gre za sklepni del trilogije Cement, ki navdih črpa iz istoimenskega besedila Heinerja Müllerja, središče pa – po besedah Sebastijana Horvata – tvori več med seboj povezanih tem, kot so: odnos med intimnimi in družbenimi razmerji, ljubeznijo in revolucijo, nedokončan proces emancipacije, politika spomina.


22.04.2022

Igor Harb: Severnjak

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


22.04.2022

Gaja Pöschl: Vesolje med nami

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


21.04.2022

TV-mreža

Napoved: Sinoči je bila premiera v Slovenskem mladinskem gledališču. V spodnji dvorani je ansambel z gosti uprizoril igro TV-mreža v režiji Matjaža Pograjca. Po filmskem scenariju Paddyja Chayefskega je TV-mrežo za oder priredil Lee Hall. Prevedel jo je Arko. Dramaturginja predstave je bila Urška Brodar. V predstavi se gledališka igra dopolnjuje s posnetki, projiciranimi v živo, in videi na ekranih. Na predstavi je bila Tadeja Krečič: TV-mreža Za oder priredil Lee Hall. Po filmu Paddyja Chayefskega. Režija: Matjaž Pograjc Prevod: Arko Premiera: 20. 4. 2022 ZASEDBA: Matija Vastl: Howard Beale, televizijski voditelj Ivan Peternelj: Harry Hunter, producent Matej Recer: Max Schumacher, vodja informativnega programa Robert Prebil: Frank Hackett, član upravnega odbora Janja Majzelj: Louise, Maxova žena Željko Hrs: Ed Ruddy, predsednik upravnega odbora Katarina Stegnar: Diana Christiensen, vodja produkcije programa Klara Kastelec: Tajnica režije Uroš Maček: Nelson Chaney, član upravnega odbora Maruša Oblak: Gospod Jensen, direktor UBS Mitja Lovše: režiser Liam Hlede: asistent studia Liam Hlede, Klara Kastelec, Mitja Lovše, Ivan Peternelj: animatorji Nathalie Horvat: maskerka Žana Štruc: garderoberka Sven Horvat (kamera 2), Vid Uršič/Tadej Čaušević (kamera 1), Jaka Žilavec (kamera 3): snemalci Dare Kragelj: prodajalec hot doga USTVARJALCI: Vodenje kamer v živo: Matjaž Pograjc/Tomo Brejc Režija videa: Tomo Brejc Oblikovanje in programiranje videa: Luka Dekleva Dramaturgija: Urška Brodar Lektorica: Mateja Dermelj Kostumografija: Neli Štrukelj Oblikovanje prostora: Greta Godnič Glasba: Tibor Mihelič Syed Koreografija: Branko Potočan Oblikovanje svetlobe: Andrej Petrovčič Oblikovanje zvoka: Jure Vlahovič Oblikovanje maske: Tina Prpar Asistent režije: Mitja Lovše Asistentka kostumografije: Estera Lovrec Asistent oblikovanja prostora: Sandi Mikluž Asistentka oblikovanja maske: Marta Šporin Vodja predstave: Liam Hlede Na posnetkih: Jack Snowden, poročevalec – Boris Kos Pripadnik Vojske ekumenske osvoboditve – Vito Weis Predsednik Ford – Dario Varga Ljudje na oknih – Mlado Mladinsko (Matic Eržen, Mira Giovanna Gabriel, Leon Kokošar, Nace Korošec, Mija Kramar, Tia Krhlanko, Hana Kunšič, Voranc Mandić, Aja Markovič, Jan Martinčič, Iza Napotnik, Jon Napotnik, Kaja Petrovič, Rosa Romih, Katka Slosar, Indija Stropnik, Jure Šimonka, Ronja Martina Usenik, Aiko Zakrajšek, Luka Žerdin)


18.04.2022

Valentin Brun: Pogozdovanje

Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bralca: Jasna Rodošek in Renato Horvat


18.04.2022

Paul Tyson: Vrnitev k resničnosti

Avtorica recenzije: Marjan Kovačevič Beltram Bralec: Renato Horvat


18.04.2022

Charles Dickens: Naš skupni prijatelj

Avtorica recenzije: Marica Škorjanec Kosterca Bralca: Jasna Rodošek in Renato Horvat


18.04.2022

Fernando Pessoa: Sporočilo

Avtor recenzije: Peter Semolič Bralec: Renato Horvat


15.04.2022

Tijana Grumić: 52 Hertzov

SNG Nova Gorica / premiera: 13. april 2022 Režija: Mojca Madon Prevajalka: Dijana Matković Avtor priredbe in dramaturg: Jaka Smerkolj Simoneti Lektorica: Anja Pišot Scenografinja: Urša Vidic Kostumograf: Andrej Vrhovnik Oblikovalca klovnovskih prizorov: Ravil Sultanov, Natalia Sultanova Avtor glasbe: Luka Ipavec Oblikovalec svetlobe: Andrej Hajdinjak Nastopajo: Ivana Percan Kodarin k. g., Žiga Udir, Marjuta Slamič, Peter Harl, Matija Rupel, Ana Facchini Na malem odru Slovenskega narodnega gledališča Nova Gorica so sinoči premierno izvedli predstavo 52 hertzov. Gre za uprizoritev dramskega besedila Najbolj osamljeni kit na svetu srbske dramatičarke Tijane Grumić v režiji Mojce Madone, ki odpira široko tematsko polje od tragične izgube, osamljenosti in ljubezni. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto: SNG Nova Gorica/Peter Uhan


14.04.2022

Tijana Grumić: 52 hertzov

Na malem odru Slovenskega narodnega gledališča Nova Gorica so sinoči premierno izvedli predstavo 52 hertzov. Gre za uprizoritev dramskega besedila Najbolj osamljeni kit na svetu srbske dramatičarke Tijane Grumić v režiji Mojce Madon, ki odpira široko tematsko polje od tragične izgube, osamljenosti in ljubezni. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar.


Stran 41 od 102
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov