Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtor recenzije: Andrej Lutman
Bere Ivan Lotrič.
Maribor : Kulturni center, 2021
Na zadnji platnici pesniške zbirke Roka Vilčnika Šrapneli je pojasnilo o naslovu: šrapnel je delec, ki se razleti med sovražnikovimi vrstami. Eden od sklepov se torej lahko glasi: pesmi so takšni šrapneli. Kaj pa so sovražnikove vrste? Odgovor na to vprašanje vsebuje vsaka pesem. Pesmi so namreč nabuhlice, so do eksplozije pomenov in smislov in pomislekov in asociacij nabite črkovne gmote. Za ponazoritev takšne opredelitve je primeren že naslov ene izmed pesmi: Kornflejks literatura. Še zgovornejša je pesem z naslovom Zdela se je mlada pesnica, pa je že zdavnaj umrla. Ta pesem se konča takole: „Naribali so jo fantje komolčarji. Pa ne s snegom. S / poetično kakofonijo forenzičnega turbozaložništva.“ Tudi zadnja vrstica pesmi z naslovom Aprilski dež maja najbrž je zašel je pomenljiva: „Prepogosto eksplodiraš v psihadeliji?“ Navedki so izbrani z namenom, da vsaj nakažejo razpočnost tokratnega pesnikovega razsajanja. Za splošen vtis o zbirki pa je primeren izrek: vse gre z vsem.
Pesnik se prav trudi, da v svoj izraz nagnete, stlači in stisne celotno srditost slovenščine in da najde povezovalne niti prek pomenov, ki sami sebe zanikajo. Ena od možnosti za razlago tovrstnega početja je tudi samodejna pisava. Pri teh pesmih ne gre več za prosti tok navdiha, ampak za narekovanje v stanju obsedenosti. Pesnik je zgolj in samo posrednik, medij, zapisovalec. Ob tem se seveda pojavi še poanta, da pa prav pesnik prejema šrapnele od vsepovsod in jih le beleži.
Zanikanje te zadnje trditve sta zadnja stiha pesmi z naslovom Čas nima sopomena, ki se razletita v: „Treba je samo izbrati pravo. / Eklekticizem, harmonija, milina in prefinjenost.“ A kljub možnosti zanikanja je treba poudariti, da je že samo zanikanje pritrjevanje, saj so pesmi pravzaprav le še izraz hlepenja po presenečenju, le še kriki prezasičenosti, navlake, tavtologij. S tem pesnik evidentno opozarja, da je pesnjenje v riti oziroma že v curku izločanja.
A v takšnem stanju oziroma položaju ni le pesništvo; je tudi osnovna sestavina pesnjenja, jezik, ki je v stanju eksplozivnih morfemov, sloganov. Še najbolje takšno stanje ponazarja zadnji stih pesmi Srčna tromba: „Okus rabljenih brbončic“. Tako imenovani jezik v smislu ustnega izrastka kot tudi jezikovanje ali jezikanje sta odslužila. V teh pesmih ni v ospredju pesnikova virtuoznost, še manj bravuroznost, kaj šele genialnost. Ne, v teh pesmih ni več sledi o klasičnem, o ustaljenem, o že doživetem.
Pesnik granatira, pošilja nizko leteče drone in helikopterje, uporablja kasetne bombe in vse oblike orožij. Pesem z naslovom Deadline mrtve črte se začne z verzom: „Tekmovanje za vašo pozornost se je prevesilo v finalni / del.“ Za pristnejše soočanje z zbirko Šrapneli pa velja priporočilo: prebiranje tovrstnih pesmi je enako preigravanju računalniških igric.
Avtor recenzije: Andrej Lutman
Bere Ivan Lotrič.
Maribor : Kulturni center, 2021
Na zadnji platnici pesniške zbirke Roka Vilčnika Šrapneli je pojasnilo o naslovu: šrapnel je delec, ki se razleti med sovražnikovimi vrstami. Eden od sklepov se torej lahko glasi: pesmi so takšni šrapneli. Kaj pa so sovražnikove vrste? Odgovor na to vprašanje vsebuje vsaka pesem. Pesmi so namreč nabuhlice, so do eksplozije pomenov in smislov in pomislekov in asociacij nabite črkovne gmote. Za ponazoritev takšne opredelitve je primeren že naslov ene izmed pesmi: Kornflejks literatura. Še zgovornejša je pesem z naslovom Zdela se je mlada pesnica, pa je že zdavnaj umrla. Ta pesem se konča takole: „Naribali so jo fantje komolčarji. Pa ne s snegom. S / poetično kakofonijo forenzičnega turbozaložništva.“ Tudi zadnja vrstica pesmi z naslovom Aprilski dež maja najbrž je zašel je pomenljiva: „Prepogosto eksplodiraš v psihadeliji?“ Navedki so izbrani z namenom, da vsaj nakažejo razpočnost tokratnega pesnikovega razsajanja. Za splošen vtis o zbirki pa je primeren izrek: vse gre z vsem.
Pesnik se prav trudi, da v svoj izraz nagnete, stlači in stisne celotno srditost slovenščine in da najde povezovalne niti prek pomenov, ki sami sebe zanikajo. Ena od možnosti za razlago tovrstnega početja je tudi samodejna pisava. Pri teh pesmih ne gre več za prosti tok navdiha, ampak za narekovanje v stanju obsedenosti. Pesnik je zgolj in samo posrednik, medij, zapisovalec. Ob tem se seveda pojavi še poanta, da pa prav pesnik prejema šrapnele od vsepovsod in jih le beleži.
Zanikanje te zadnje trditve sta zadnja stiha pesmi z naslovom Čas nima sopomena, ki se razletita v: „Treba je samo izbrati pravo. / Eklekticizem, harmonija, milina in prefinjenost.“ A kljub možnosti zanikanja je treba poudariti, da je že samo zanikanje pritrjevanje, saj so pesmi pravzaprav le še izraz hlepenja po presenečenju, le še kriki prezasičenosti, navlake, tavtologij. S tem pesnik evidentno opozarja, da je pesnjenje v riti oziroma že v curku izločanja.
A v takšnem stanju oziroma položaju ni le pesništvo; je tudi osnovna sestavina pesnjenja, jezik, ki je v stanju eksplozivnih morfemov, sloganov. Še najbolje takšno stanje ponazarja zadnji stih pesmi Srčna tromba: „Okus rabljenih brbončic“. Tako imenovani jezik v smislu ustnega izrastka kot tudi jezikovanje ali jezikanje sta odslužila. V teh pesmih ni v ospredju pesnikova virtuoznost, še manj bravuroznost, kaj šele genialnost. Ne, v teh pesmih ni več sledi o klasičnem, o ustaljenem, o že doživetem.
Pesnik granatira, pošilja nizko leteče drone in helikopterje, uporablja kasetne bombe in vse oblike orožij. Pesem z naslovom Deadline mrtve črte se začne z verzom: „Tekmovanje za vašo pozornost se je prevesilo v finalni / del.“ Za pristnejše soočanje z zbirko Šrapneli pa velja priporočilo: prebiranje tovrstnih pesmi je enako preigravanju računalniških igric.
Avtor recenzije: Peter Semolič Bereta Jasna Rodošek in Aleksander Golja.
V spodnji dvorani Slovenskega mladinskega gledališča je bila premierno prikazana predstava Kliči M za Macbetha po Macbethu Williama Shakespeara v prevodu Srečka Fišerja. Več o uprizoritvi te znane zgodbe o obsedenosti z močjo – Saška Rakef. Zamisel: Klara Kastelec, Matjaž Pograjc Režija: Matjaž Pograjc Asistenca režije: Klemen Markovčič Scenografija: Matjaž Pograjc Asistenca scenografije in rekviziti: Sandi Mikluž, Ana Pavšek Dramaturgija: Aljoša Lovrić Krapež Glasba: Tibor Mihelič Syed Glasbeni aranžmaji: Diego Barrios Ross, Jurij Drevenšek, Tibor Mihelič Syed, Matej Recer, Matija Vastl Korepeticija: Diego Barrios Ross Lektorica: Mateja Dermelj Asistentka lektorice: Kristina Mihelj Lektorica za portugalščino: Klara Kastelec Gib: Ivan Peternelj Oblikovanje svetlobe: Matjaž Pograjc, Matjaž Brišar Oblikovanje zvoka: Marijan Sajovic Oblikovanje maske: Nathalie Horvat Vodja predstave: Gašper Tesner/Urša Červ Kostumografija: Ines Torcato v sodelovanju z Matjažem Pograjcem na podlagi njene jesensko-zimske kolekcije 2019/2020 Zasedba: Macbeth: Jurij Drevenšek Lady Macbeth: Klara Kastelec Duncan, Vojak 1: Blaž Šef Malcolm, Častnik: Matija Vastl Banquo, Vojak 2: Željko Hrs Macduff, Donalbain: Matej Recer Prva vešča: Ivan Peternelj Druga vešča: Janja Majzelj Tretja vešča: Daša Doberšek Macbend: Tibor Mihelič Syed (baskitara, ukulela, drumlja, generator ritma, tolkala, digitalna zvočila), Matej Recer (pianino, klaviature, harmonika), Jurij Drevenšek (električna kitara), Matija Vastl (trobenta, zvočila) Natakarja: Dare Kragelj, Gašper Tesner/Urša Červ Avtor fotografije: Ksenija Mikor
Avtorica recenzije: Gabriela Babnik Bereta Lidija Hartman in Aleksander Golja.
Neveljaven email naslov