Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtor recenzije: Andrej Lutman
Bere Ivan Lotrič.
Maribor : Kulturni center, 2021
Na zadnji platnici pesniške zbirke Roka Vilčnika Šrapneli je pojasnilo o naslovu: šrapnel je delec, ki se razleti med sovražnikovimi vrstami. Eden od sklepov se torej lahko glasi: pesmi so takšni šrapneli. Kaj pa so sovražnikove vrste? Odgovor na to vprašanje vsebuje vsaka pesem. Pesmi so namreč nabuhlice, so do eksplozije pomenov in smislov in pomislekov in asociacij nabite črkovne gmote. Za ponazoritev takšne opredelitve je primeren že naslov ene izmed pesmi: Kornflejks literatura. Še zgovornejša je pesem z naslovom Zdela se je mlada pesnica, pa je že zdavnaj umrla. Ta pesem se konča takole: „Naribali so jo fantje komolčarji. Pa ne s snegom. S / poetično kakofonijo forenzičnega turbozaložništva.“ Tudi zadnja vrstica pesmi z naslovom Aprilski dež maja najbrž je zašel je pomenljiva: „Prepogosto eksplodiraš v psihadeliji?“ Navedki so izbrani z namenom, da vsaj nakažejo razpočnost tokratnega pesnikovega razsajanja. Za splošen vtis o zbirki pa je primeren izrek: vse gre z vsem.
Pesnik se prav trudi, da v svoj izraz nagnete, stlači in stisne celotno srditost slovenščine in da najde povezovalne niti prek pomenov, ki sami sebe zanikajo. Ena od možnosti za razlago tovrstnega početja je tudi samodejna pisava. Pri teh pesmih ne gre več za prosti tok navdiha, ampak za narekovanje v stanju obsedenosti. Pesnik je zgolj in samo posrednik, medij, zapisovalec. Ob tem se seveda pojavi še poanta, da pa prav pesnik prejema šrapnele od vsepovsod in jih le beleži.
Zanikanje te zadnje trditve sta zadnja stiha pesmi z naslovom Čas nima sopomena, ki se razletita v: „Treba je samo izbrati pravo. / Eklekticizem, harmonija, milina in prefinjenost.“ A kljub možnosti zanikanja je treba poudariti, da je že samo zanikanje pritrjevanje, saj so pesmi pravzaprav le še izraz hlepenja po presenečenju, le še kriki prezasičenosti, navlake, tavtologij. S tem pesnik evidentno opozarja, da je pesnjenje v riti oziroma že v curku izločanja.
A v takšnem stanju oziroma položaju ni le pesništvo; je tudi osnovna sestavina pesnjenja, jezik, ki je v stanju eksplozivnih morfemov, sloganov. Še najbolje takšno stanje ponazarja zadnji stih pesmi Srčna tromba: „Okus rabljenih brbončic“. Tako imenovani jezik v smislu ustnega izrastka kot tudi jezikovanje ali jezikanje sta odslužila. V teh pesmih ni v ospredju pesnikova virtuoznost, še manj bravuroznost, kaj šele genialnost. Ne, v teh pesmih ni več sledi o klasičnem, o ustaljenem, o že doživetem.
Pesnik granatira, pošilja nizko leteče drone in helikopterje, uporablja kasetne bombe in vse oblike orožij. Pesem z naslovom Deadline mrtve črte se začne z verzom: „Tekmovanje za vašo pozornost se je prevesilo v finalni / del.“ Za pristnejše soočanje z zbirko Šrapneli pa velja priporočilo: prebiranje tovrstnih pesmi je enako preigravanju računalniških igric.
Avtor recenzije: Andrej Lutman
Bere Ivan Lotrič.
Maribor : Kulturni center, 2021
Na zadnji platnici pesniške zbirke Roka Vilčnika Šrapneli je pojasnilo o naslovu: šrapnel je delec, ki se razleti med sovražnikovimi vrstami. Eden od sklepov se torej lahko glasi: pesmi so takšni šrapneli. Kaj pa so sovražnikove vrste? Odgovor na to vprašanje vsebuje vsaka pesem. Pesmi so namreč nabuhlice, so do eksplozije pomenov in smislov in pomislekov in asociacij nabite črkovne gmote. Za ponazoritev takšne opredelitve je primeren že naslov ene izmed pesmi: Kornflejks literatura. Še zgovornejša je pesem z naslovom Zdela se je mlada pesnica, pa je že zdavnaj umrla. Ta pesem se konča takole: „Naribali so jo fantje komolčarji. Pa ne s snegom. S / poetično kakofonijo forenzičnega turbozaložništva.“ Tudi zadnja vrstica pesmi z naslovom Aprilski dež maja najbrž je zašel je pomenljiva: „Prepogosto eksplodiraš v psihadeliji?“ Navedki so izbrani z namenom, da vsaj nakažejo razpočnost tokratnega pesnikovega razsajanja. Za splošen vtis o zbirki pa je primeren izrek: vse gre z vsem.
Pesnik se prav trudi, da v svoj izraz nagnete, stlači in stisne celotno srditost slovenščine in da najde povezovalne niti prek pomenov, ki sami sebe zanikajo. Ena od možnosti za razlago tovrstnega početja je tudi samodejna pisava. Pri teh pesmih ne gre več za prosti tok navdiha, ampak za narekovanje v stanju obsedenosti. Pesnik je zgolj in samo posrednik, medij, zapisovalec. Ob tem se seveda pojavi še poanta, da pa prav pesnik prejema šrapnele od vsepovsod in jih le beleži.
Zanikanje te zadnje trditve sta zadnja stiha pesmi z naslovom Čas nima sopomena, ki se razletita v: „Treba je samo izbrati pravo. / Eklekticizem, harmonija, milina in prefinjenost.“ A kljub možnosti zanikanja je treba poudariti, da je že samo zanikanje pritrjevanje, saj so pesmi pravzaprav le še izraz hlepenja po presenečenju, le še kriki prezasičenosti, navlake, tavtologij. S tem pesnik evidentno opozarja, da je pesnjenje v riti oziroma že v curku izločanja.
A v takšnem stanju oziroma položaju ni le pesništvo; je tudi osnovna sestavina pesnjenja, jezik, ki je v stanju eksplozivnih morfemov, sloganov. Še najbolje takšno stanje ponazarja zadnji stih pesmi Srčna tromba: „Okus rabljenih brbončic“. Tako imenovani jezik v smislu ustnega izrastka kot tudi jezikovanje ali jezikanje sta odslužila. V teh pesmih ni v ospredju pesnikova virtuoznost, še manj bravuroznost, kaj šele genialnost. Ne, v teh pesmih ni več sledi o klasičnem, o ustaljenem, o že doživetem.
Pesnik granatira, pošilja nizko leteče drone in helikopterje, uporablja kasetne bombe in vse oblike orožij. Pesem z naslovom Deadline mrtve črte se začne z verzom: „Tekmovanje za vašo pozornost se je prevesilo v finalni / del.“ Za pristnejše soočanje z zbirko Šrapneli pa velja priporočilo: prebiranje tovrstnih pesmi je enako preigravanju računalniških igric.
Mestno gledališče ljubljansko Katarina Morano, Žiga Divjak: Sedem dni 2019 Krstna uprizoritev Premiera 19. september 2019 Režiser Žiga Divjak Dramaturginja Katarina Morano Scenografka Barbara Kapelj Kostumografka Tina Pavlović Avtor glasbe Blaž Gracar Avtor videa Domen Martinčič Lektor Martin Vrtačnik Oblikovalec svetlobe Boštjan Kos Asistent režiserja (študijsko) Žiga Hren Nastopajo Jette Ostan Vejrup, Matej Puc, Mojca Funkl, Ajda Smrekar, Lotos Vincenc Šparovec, Iztok Drabik Jug k. g V Mestnem gledališču ljubljanskem so novo sezono začeli s krstno uprizoritvijo besedila Sedem dni; v igri različne vloge ljudi, ki se v življenju ne znajdejo najbolje, oblikujejo Jette Ostan Vejrup, Matej Puc, Mojca Funkl, Ajda Smrekar, Lotos Vincenc Šparovec in Iztok Drabik Jug; avtorja Sedmih dni sta Katarina Morano in Žiga Divjak, slednji je tudi režiser. Predpremiero igre si je ogledala Staša Grahek. Foto: Peter Giodani https://www.mgl.si/sl/program/predstave/sedem-dni/
Avtorica recenzije: Katarina Mahnič Bereta Lidija Hartman in Bernard Stramič.
Avtorica recenzije: Ana Hancock Bereta Lidija Hartman in Bernard Stramič.
Avtorica recenzije: Martina Potisk Bereta Lidija Hartman in Bernard Stramič.
Na odru Prešernovega gledališča v Kranju so začeli sezono s krstno uprizoritvijo igre Rajzefiber Gorana Vojnovića. Besedilo na temo migracij je nastalo po naročilu, njegovo uprizoritveno različico pa je ekipa oblikovala med procesom vaj. Predstava je nastala v sodelovanju med Prešernovim gledališčem Kranj in Slovenskim ljudskim gledališčem Celje, režirala je Anica Tomić, v glavnih vlogah nastopata Aljoša Trnovšek in Lučka Počkaj. Premiero si je ogledala Staša Grahek. Goran Vojnović: Rajzefiber krstna uprizoritev premiera 14. september 2019 Koprodukcija: Prešernovo gledališče Kranj in Slovensko ljudsko gledališče Celje Režija Anica Tomić Dramaturginja Jelena Solarić Scenografinja Urša Vidic Kostumografinja Belinda Radulović Avtor glasbe Nenad Kovačić Oblikovalec svetlobe Deni Šesnić Oblikovalec in avtor videoprojekcije Luka Dekleva Lektor Jože Volk Igrajo Aljoša Ternovšek, Miha Rodman, Lučka Počkaj, Tanja Potočnik, Lina Akif, Ciril Roblek k.g./Tarek Rashid Fotografija z vaje; Nada Žgank https://www.pgk.si/repertoar/rajzefiber/501
Mestno gledališče Ptuj, Zavod Margarete Schwartzwald, v sodelovanju s SLOGI / Premiera 12.09.2019 Koncept in avtorstvo: Lena Hribar, Urban Kuntarič, Nik Škrlec Kostumograf: Andrej Vrhovnik Avtor glasbe: Janez Dovč Maska: Tina Prpar Oblikovanje svetlobe: Ian Stergar Izvršna producentka: Mija Špiler Nastopajoči: Lena Hribar, Urban Kuntarič, Nik Škrlec Gledališka predstava Hevreka!, ki so jo včeraj premierno uprizorili v Mestnem gledališču Ptuj, na sproščen in igriv način spregovori o na videz dolgočasni stvari – fiziki. Uprizoritev Nika Škrleca, Lene Hribar in Urbana Kuntariča z gledališkimi sredstvi naredi zabavne celo Newtonove zakone. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar.
Avtor recenzije: Aljaž Koprivnikar Bereta Eva Longyka Marušič in Jure Franko.
Avtorica recenzije: Miša Gams Bereta Eva Longyka Marušič in Jure Franko.
Avtor recenzije: Lev Detela Bereta Eva Longyka Marušič in Jure Franko.
Daniil Harms Umetnost je omara Režija: Ivan Peternelj Koprodukcija: Društvo za umetnost AVGUS in Slovensko mladinsko gledališče Premiera: 6. 9. 2019, v skladišču Mladinskega poleg Nove pošte Slovensko mladinsko gledališče je sezono 2019/20 začelo s predstavo Umetnost je omara. Po besedilih ruskega avantgardnega pisatelja Daniila Harmsa jo je režiral Ivan Peternelj. »Skupaj z igralsko ekipo nas je pri tem še enkrat spomnil, da je gledališki užitek zabava najboljše vrste«, je zapisala Petra Tanko, ki si je ogledala premiero. na sliki: Blaž Šef in Daša Doberšek, foto: Matej Peternelj
Lutkovno gledališče Maribor, Hiša otrok in umetnosti / Premiera 05.09.2019 Režija: Jelena Sitar Cvetko Avtor likovne podobe: Svjetlan Junaković Dramaturg: Anže Virant Lektorica: Metka Damjan Avtor glasbe: Igor Cvetko Svetovalec za beatbox: Žiga Žmavc Kostumografka: Mojca Bernjak Oblikovalec svetlobe: Miljenko Knezoci Scenski tehnolog: Lucijan Jošt Lutkovni tehnolog: Primož Mihevc Oblikovalka in izdelovalka lutk: Darka Erdelji Izdelovalci rekvizitov: Darka Erdelji, Mojca Bernjak, Primož Mihevc, Uroš Kumer (študijsko) in Brina Fekonja (študijsko) Asistent režije: Danilo Trstenjak Izdelovalci scenskih elementov: Lucijan Jošt, Branko Caserman in Igor Vidovič Nastopajo: Danilo Trstenjak, Gregor Prah, k. g., Andraž Jug k. g. Ob 90. obletnici rojstva Lojzeta Kovačiča so včeraj v Lutkovnem gledališču Maribor sezono začeli s predstavo Možiček žebljiček. Uprizoritev kolaža pravljic iz Kovačičeve zbirke Zgodbe iz mesta Rič Rač je na oder Male dvorane postavila režiserka Jelena Sitar Cvetko. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto Boštjan Lah
Avtorica recenzije: Diana Pungeršič Bereta Lidija Hartman in Matjaž Romih.
Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bere Renato Horvat.
Neveljaven email naslov