Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtor recenzije: Mare Cestnik
Bere Ivan Lotrič.
Prevedla Urška P. Černe; Ljubljana : Mladinska knjiga, 2021
Brez kakšnega žal namena ali podtikanja se je ob branju te nekompaktne memoarske proze pojavila in tudi obdržala misel, ki bolj sprašuje kot ugotavlja: če je to tisto, kar prepriča in navduši Nemce, ko jim pripoveduje Jugoslovan, potem je Saša Stanišić, nemški pisatelj bosanskega rodu, izdelal premišljen in obenem dokaj preprost recept za uspeh. Naprej v to smer: pisec zelo previdno dozira tako upravičeno kritiko kot razumljivo lojalnost, ko drobi svojo begunsko zgodbo ter iskanje virov svoje balkanske srčike – noče se zameriti ne novi domovini, ki ga je sprejela in priznala kot človeka besede, in to privzete, ne materne, ne odtujujočim se ostankom svojega rodu v znamenitem Višegradu in v neznani izumirajoči gorski vasi Oskoruši. Prepričani smo lahko, da ostane všečen tako prvim kot drugim.
In? Je v takšni drži nujno kaj napačnega, kaj preračunljivo prilagojenega?
Načeloma seveda ne nujno – dokaj mogoče pa zagotovo. Čudna in pravzaprav nepotrebna vulgarizacija se je zgodila že s prevodom naslova, v izvirniku Herkunft, se pravi 'izvor', tudi 'poreklo'. Ampak za preimenovanjem v Čigav si nemara tiči kak pretanjen založniški trik. Veliko pomembnejše je vprašanje jezika, in v zvezi z njim se lahko vprašamo, ali Nemce prepriča nemščina z eksotičnimi slovansko-balkanskimi dodatki ali pa je jezik izvirnika koncipiran drugače in se pač zatika s prevodom. Vnašanje srbizmov oziroma bosnizmov daje stavkom in vzklikom največkrat prisiljen, tudi mučen zven, in nasploh se govorica pogosto obira v stanju nedonošenosti. Ali najstniške plehkosti. Ampak dobro, Stanišić se v knjigi veliko ukvarja z družbo iz obdobja svojega odraščanja in vzporedno integracij ter z vprašanji osebne, poklicne in rodovne identitete. Bolj zanimivo je, da najbolj tipa in paberkuje v tematskem okviru, ki si ga je bil postavil z naslovom. V najbrž umetno vzdrževani nejasnosti, ki doživi svoj vrhunec v zaključku, nekakšni pripovedniški križanki, v otročji literarni igrariji, vzdržuje junaške like svojih najbližjih prednikov, tako da preveč zastavljenih zgodb pušča nedorečenih, zavitih v domneve ali sploh odpravljenih z zamolki. A Stanišićevo pisanje ima tudi nemalo vrlin: pisec je neusmiljeno iskren in zavidljivo občutljiv, ko opisuje in označuje svoja razmerja s staršema, z dementno babico Kristino, z balkanskimi vzorci delovanja in nedelovanja, in pogosto mu uspe s kar najmanj besedami izrisati živo in slikovito prizorišče ali dogodek. Vendar to žal res ni dovolj. Roman je več, roman ni karkoli.
Toliko bolj škoda ob snovi, ki se hvaležno ponuja in ki veliko obeta. Res, izziv bi bilo raziskati, kakšna bi bila ta knjiga, če ne bi bila napisana v nemščini in za nemško tržišče. Ki je avtorja, rečeno ob robu, za to nagradilo z nemško književno nagrado, najvišjim nemškim literarnim priznanjem.
Avtor recenzije: Mare Cestnik
Bere Ivan Lotrič.
Prevedla Urška P. Černe; Ljubljana : Mladinska knjiga, 2021
Brez kakšnega žal namena ali podtikanja se je ob branju te nekompaktne memoarske proze pojavila in tudi obdržala misel, ki bolj sprašuje kot ugotavlja: če je to tisto, kar prepriča in navduši Nemce, ko jim pripoveduje Jugoslovan, potem je Saša Stanišić, nemški pisatelj bosanskega rodu, izdelal premišljen in obenem dokaj preprost recept za uspeh. Naprej v to smer: pisec zelo previdno dozira tako upravičeno kritiko kot razumljivo lojalnost, ko drobi svojo begunsko zgodbo ter iskanje virov svoje balkanske srčike – noče se zameriti ne novi domovini, ki ga je sprejela in priznala kot človeka besede, in to privzete, ne materne, ne odtujujočim se ostankom svojega rodu v znamenitem Višegradu in v neznani izumirajoči gorski vasi Oskoruši. Prepričani smo lahko, da ostane všečen tako prvim kot drugim.
In? Je v takšni drži nujno kaj napačnega, kaj preračunljivo prilagojenega?
Načeloma seveda ne nujno – dokaj mogoče pa zagotovo. Čudna in pravzaprav nepotrebna vulgarizacija se je zgodila že s prevodom naslova, v izvirniku Herkunft, se pravi 'izvor', tudi 'poreklo'. Ampak za preimenovanjem v Čigav si nemara tiči kak pretanjen založniški trik. Veliko pomembnejše je vprašanje jezika, in v zvezi z njim se lahko vprašamo, ali Nemce prepriča nemščina z eksotičnimi slovansko-balkanskimi dodatki ali pa je jezik izvirnika koncipiran drugače in se pač zatika s prevodom. Vnašanje srbizmov oziroma bosnizmov daje stavkom in vzklikom največkrat prisiljen, tudi mučen zven, in nasploh se govorica pogosto obira v stanju nedonošenosti. Ali najstniške plehkosti. Ampak dobro, Stanišić se v knjigi veliko ukvarja z družbo iz obdobja svojega odraščanja in vzporedno integracij ter z vprašanji osebne, poklicne in rodovne identitete. Bolj zanimivo je, da najbolj tipa in paberkuje v tematskem okviru, ki si ga je bil postavil z naslovom. V najbrž umetno vzdrževani nejasnosti, ki doživi svoj vrhunec v zaključku, nekakšni pripovedniški križanki, v otročji literarni igrariji, vzdržuje junaške like svojih najbližjih prednikov, tako da preveč zastavljenih zgodb pušča nedorečenih, zavitih v domneve ali sploh odpravljenih z zamolki. A Stanišićevo pisanje ima tudi nemalo vrlin: pisec je neusmiljeno iskren in zavidljivo občutljiv, ko opisuje in označuje svoja razmerja s staršema, z dementno babico Kristino, z balkanskimi vzorci delovanja in nedelovanja, in pogosto mu uspe s kar najmanj besedami izrisati živo in slikovito prizorišče ali dogodek. Vendar to žal res ni dovolj. Roman je več, roman ni karkoli.
Toliko bolj škoda ob snovi, ki se hvaležno ponuja in ki veliko obeta. Res, izziv bi bilo raziskati, kakšna bi bila ta knjiga, če ne bi bila napisana v nemščini in za nemško tržišče. Ki je avtorja, rečeno ob robu, za to nagradilo z nemško književno nagrado, najvišjim nemškim literarnim priznanjem.
Par filmskih ustvarjalcev na prehodu v srednja leta se odpravi na majhen švedski otok Farö, malo na počitnice in malo po navdih. Oba pripravljata svoje nove projekte in pišeta scenarije, njemu gre pri tem kar dobro, njej malo manj, v ustvarjalni krizi pa se začnejo skoraj nevidno brisati meje med njunimi vsakdanjimi pohajkovanji in srečevanji, željami in spomini.
Avtorica recenzije: Miša Gams Bralca: Eva Longyka Marušič in Jure Franko
Avtor recenzije: Peter Semolič Bralca: Eva Longyka Marušič in Jure Franko
Avtorica recenzije: Petra Meterc Bralka: Eva Longyka Marušič
Na odru ljubljanskih Španskih borcev je luč sveta ugledala plesna predstava Hidra, ki sta jo za plesno skupino En Knap Group zasnovala režiser Sebastijan Horvat in dramaturg Milan Ramšak Markovič. Gre za sklepni del trilogije Cement, ki navdih črpa iz istoimenskega besedila Heinerja Müllerja, središče pa – po besedah Sebastijana Horvata – tvori več med seboj povezanih tem, kot so: odnos med intimnimi in družbenimi razmerji, ljubeznijo in revolucijo, nedokončan proces emancipacije, politika spomina.
Napoved: Sinoči je bila premiera v Slovenskem mladinskem gledališču. V spodnji dvorani je ansambel z gosti uprizoril igro TV-mreža v režiji Matjaža Pograjca. Po filmskem scenariju Paddyja Chayefskega je TV-mrežo za oder priredil Lee Hall. Prevedel jo je Arko. Dramaturginja predstave je bila Urška Brodar. V predstavi se gledališka igra dopolnjuje s posnetki, projiciranimi v živo, in videi na ekranih. Na predstavi je bila Tadeja Krečič: TV-mreža Za oder priredil Lee Hall. Po filmu Paddyja Chayefskega. Režija: Matjaž Pograjc Prevod: Arko Premiera: 20. 4. 2022 ZASEDBA: Matija Vastl: Howard Beale, televizijski voditelj Ivan Peternelj: Harry Hunter, producent Matej Recer: Max Schumacher, vodja informativnega programa Robert Prebil: Frank Hackett, član upravnega odbora Janja Majzelj: Louise, Maxova žena Željko Hrs: Ed Ruddy, predsednik upravnega odbora Katarina Stegnar: Diana Christiensen, vodja produkcije programa Klara Kastelec: Tajnica režije Uroš Maček: Nelson Chaney, član upravnega odbora Maruša Oblak: Gospod Jensen, direktor UBS Mitja Lovše: režiser Liam Hlede: asistent studia Liam Hlede, Klara Kastelec, Mitja Lovše, Ivan Peternelj: animatorji Nathalie Horvat: maskerka Žana Štruc: garderoberka Sven Horvat (kamera 2), Vid Uršič/Tadej Čaušević (kamera 1), Jaka Žilavec (kamera 3): snemalci Dare Kragelj: prodajalec hot doga USTVARJALCI: Vodenje kamer v živo: Matjaž Pograjc/Tomo Brejc Režija videa: Tomo Brejc Oblikovanje in programiranje videa: Luka Dekleva Dramaturgija: Urška Brodar Lektorica: Mateja Dermelj Kostumografija: Neli Štrukelj Oblikovanje prostora: Greta Godnič Glasba: Tibor Mihelič Syed Koreografija: Branko Potočan Oblikovanje svetlobe: Andrej Petrovčič Oblikovanje zvoka: Jure Vlahovič Oblikovanje maske: Tina Prpar Asistent režije: Mitja Lovše Asistentka kostumografije: Estera Lovrec Asistent oblikovanja prostora: Sandi Mikluž Asistentka oblikovanja maske: Marta Šporin Vodja predstave: Liam Hlede Na posnetkih: Jack Snowden, poročevalec – Boris Kos Pripadnik Vojske ekumenske osvoboditve – Vito Weis Predsednik Ford – Dario Varga Ljudje na oknih – Mlado Mladinsko (Matic Eržen, Mira Giovanna Gabriel, Leon Kokošar, Nace Korošec, Mija Kramar, Tia Krhlanko, Hana Kunšič, Voranc Mandić, Aja Markovič, Jan Martinčič, Iza Napotnik, Jon Napotnik, Kaja Petrovič, Rosa Romih, Katka Slosar, Indija Stropnik, Jure Šimonka, Ronja Martina Usenik, Aiko Zakrajšek, Luka Žerdin)
Avtorica recenzije: Marjan Kovačevič Beltram Bralec: Renato Horvat
Avtorica recenzije: Marica Škorjanec Kosterca Bralca: Jasna Rodošek in Renato Horvat
SNG Nova Gorica / premiera: 13. april 2022 Režija: Mojca Madon Prevajalka: Dijana Matković Avtor priredbe in dramaturg: Jaka Smerkolj Simoneti Lektorica: Anja Pišot Scenografinja: Urša Vidic Kostumograf: Andrej Vrhovnik Oblikovalca klovnovskih prizorov: Ravil Sultanov, Natalia Sultanova Avtor glasbe: Luka Ipavec Oblikovalec svetlobe: Andrej Hajdinjak Nastopajo: Ivana Percan Kodarin k. g., Žiga Udir, Marjuta Slamič, Peter Harl, Matija Rupel, Ana Facchini Na malem odru Slovenskega narodnega gledališča Nova Gorica so sinoči premierno izvedli predstavo 52 hertzov. Gre za uprizoritev dramskega besedila Najbolj osamljeni kit na svetu srbske dramatičarke Tijane Grumić v režiji Mojce Madone, ki odpira široko tematsko polje od tragične izgube, osamljenosti in ljubezni. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto: SNG Nova Gorica/Peter Uhan
Na malem odru Slovenskega narodnega gledališča Nova Gorica so sinoči premierno izvedli predstavo 52 hertzov. Gre za uprizoritev dramskega besedila Najbolj osamljeni kit na svetu srbske dramatičarke Tijane Grumić v režiji Mojce Madon, ki odpira široko tematsko polje od tragične izgube, osamljenosti in ljubezni. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar.
Pretekli petek je SNG Maribor s predstavo Svatba in Posvetitev pomladi navdušil domače občinstvo, ki je umetnike nagradilo s stoječimi ovacijami. Po tridesetih letih uspešnega delovanja na slovenski baletni sceni in številnih mednarodnih uspehih koreograf in umetniški vodja mariborskega baleta Edward Clug znova dokazuje, da je v vrhunski ustvarjalni kondiciji. S svojo značilno, zelo zgovorno gibalno govorico in izbiro močnih, simbolnih vsebin, ki izvirajo iz ruske folklore, je občinstvu ponudil čustveno prepričljivo in vsebinsko pomenljivo baletno predstavo. V izvedbo je vključil tudi zbor s solisti orkestra SNG Maribor, ki je baletno suito Pomladno obredje pod vodstvom Simona Krečiča izvedel premierno.
Stara mestna elektrarna / premiera: 11. april 2022 Koreografija in ples: Mateja Rebolj, Magdalena Reiter Glasba: Johann Sebastian Bach Dramaturgija: Pia Brezavšček Glasbena analiza: Sašo Vollmaier Lučno oblikovanje: Mojca Sarjaš Produkcija: Zavod Mirabelka Partner: Zavod Bunker, Zavod Maska V Stari mestni elektrarni so sinoči premierno izvedli predstavo Preludiji in fuge. Koreografinji in plesalki Mateja Rebolj in Magdalena Reiter sta pred polno dvorano nastopili s performativno in plesno izraznostjo, ki so jo čustveno in ambientalno dialoško podprle tudi kompozicije preludijev in fug Johanna Sebastiana Bacha. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto: Darja Štravs Tisu
V Stari mestni elektrarni so sinoči premierno izvedli predstavo Preludiji in fuge. Koreografinji in plesalki Mateja Rebolj in Magdalena Reiter sta pred polno dvorano nastopili s performativno in plesno izraznostjo, ki so jo čustveno in ambientalno dialoško podprle tudi kompozicije preludijev in fug Johanna Sebastiana Bacha. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar.
Neveljaven email naslov