Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtor recenzije: Mare Cestnik
Bere Ivan Lotrič.
Prevedla Urška P. Černe; Ljubljana : Mladinska knjiga, 2021
Brez kakšnega žal namena ali podtikanja se je ob branju te nekompaktne memoarske proze pojavila in tudi obdržala misel, ki bolj sprašuje kot ugotavlja: če je to tisto, kar prepriča in navduši Nemce, ko jim pripoveduje Jugoslovan, potem je Saša Stanišić, nemški pisatelj bosanskega rodu, izdelal premišljen in obenem dokaj preprost recept za uspeh. Naprej v to smer: pisec zelo previdno dozira tako upravičeno kritiko kot razumljivo lojalnost, ko drobi svojo begunsko zgodbo ter iskanje virov svoje balkanske srčike – noče se zameriti ne novi domovini, ki ga je sprejela in priznala kot človeka besede, in to privzete, ne materne, ne odtujujočim se ostankom svojega rodu v znamenitem Višegradu in v neznani izumirajoči gorski vasi Oskoruši. Prepričani smo lahko, da ostane všečen tako prvim kot drugim.
In? Je v takšni drži nujno kaj napačnega, kaj preračunljivo prilagojenega?
Načeloma seveda ne nujno – dokaj mogoče pa zagotovo. Čudna in pravzaprav nepotrebna vulgarizacija se je zgodila že s prevodom naslova, v izvirniku Herkunft, se pravi 'izvor', tudi 'poreklo'. Ampak za preimenovanjem v Čigav si nemara tiči kak pretanjen založniški trik. Veliko pomembnejše je vprašanje jezika, in v zvezi z njim se lahko vprašamo, ali Nemce prepriča nemščina z eksotičnimi slovansko-balkanskimi dodatki ali pa je jezik izvirnika koncipiran drugače in se pač zatika s prevodom. Vnašanje srbizmov oziroma bosnizmov daje stavkom in vzklikom največkrat prisiljen, tudi mučen zven, in nasploh se govorica pogosto obira v stanju nedonošenosti. Ali najstniške plehkosti. Ampak dobro, Stanišić se v knjigi veliko ukvarja z družbo iz obdobja svojega odraščanja in vzporedno integracij ter z vprašanji osebne, poklicne in rodovne identitete. Bolj zanimivo je, da najbolj tipa in paberkuje v tematskem okviru, ki si ga je bil postavil z naslovom. V najbrž umetno vzdrževani nejasnosti, ki doživi svoj vrhunec v zaključku, nekakšni pripovedniški križanki, v otročji literarni igrariji, vzdržuje junaške like svojih najbližjih prednikov, tako da preveč zastavljenih zgodb pušča nedorečenih, zavitih v domneve ali sploh odpravljenih z zamolki. A Stanišićevo pisanje ima tudi nemalo vrlin: pisec je neusmiljeno iskren in zavidljivo občutljiv, ko opisuje in označuje svoja razmerja s staršema, z dementno babico Kristino, z balkanskimi vzorci delovanja in nedelovanja, in pogosto mu uspe s kar najmanj besedami izrisati živo in slikovito prizorišče ali dogodek. Vendar to žal res ni dovolj. Roman je več, roman ni karkoli.
Toliko bolj škoda ob snovi, ki se hvaležno ponuja in ki veliko obeta. Res, izziv bi bilo raziskati, kakšna bi bila ta knjiga, če ne bi bila napisana v nemščini in za nemško tržišče. Ki je avtorja, rečeno ob robu, za to nagradilo z nemško književno nagrado, najvišjim nemškim literarnim priznanjem.
Avtor recenzije: Mare Cestnik
Bere Ivan Lotrič.
Prevedla Urška P. Černe; Ljubljana : Mladinska knjiga, 2021
Brez kakšnega žal namena ali podtikanja se je ob branju te nekompaktne memoarske proze pojavila in tudi obdržala misel, ki bolj sprašuje kot ugotavlja: če je to tisto, kar prepriča in navduši Nemce, ko jim pripoveduje Jugoslovan, potem je Saša Stanišić, nemški pisatelj bosanskega rodu, izdelal premišljen in obenem dokaj preprost recept za uspeh. Naprej v to smer: pisec zelo previdno dozira tako upravičeno kritiko kot razumljivo lojalnost, ko drobi svojo begunsko zgodbo ter iskanje virov svoje balkanske srčike – noče se zameriti ne novi domovini, ki ga je sprejela in priznala kot človeka besede, in to privzete, ne materne, ne odtujujočim se ostankom svojega rodu v znamenitem Višegradu in v neznani izumirajoči gorski vasi Oskoruši. Prepričani smo lahko, da ostane všečen tako prvim kot drugim.
In? Je v takšni drži nujno kaj napačnega, kaj preračunljivo prilagojenega?
Načeloma seveda ne nujno – dokaj mogoče pa zagotovo. Čudna in pravzaprav nepotrebna vulgarizacija se je zgodila že s prevodom naslova, v izvirniku Herkunft, se pravi 'izvor', tudi 'poreklo'. Ampak za preimenovanjem v Čigav si nemara tiči kak pretanjen založniški trik. Veliko pomembnejše je vprašanje jezika, in v zvezi z njim se lahko vprašamo, ali Nemce prepriča nemščina z eksotičnimi slovansko-balkanskimi dodatki ali pa je jezik izvirnika koncipiran drugače in se pač zatika s prevodom. Vnašanje srbizmov oziroma bosnizmov daje stavkom in vzklikom največkrat prisiljen, tudi mučen zven, in nasploh se govorica pogosto obira v stanju nedonošenosti. Ali najstniške plehkosti. Ampak dobro, Stanišić se v knjigi veliko ukvarja z družbo iz obdobja svojega odraščanja in vzporedno integracij ter z vprašanji osebne, poklicne in rodovne identitete. Bolj zanimivo je, da najbolj tipa in paberkuje v tematskem okviru, ki si ga je bil postavil z naslovom. V najbrž umetno vzdrževani nejasnosti, ki doživi svoj vrhunec v zaključku, nekakšni pripovedniški križanki, v otročji literarni igrariji, vzdržuje junaške like svojih najbližjih prednikov, tako da preveč zastavljenih zgodb pušča nedorečenih, zavitih v domneve ali sploh odpravljenih z zamolki. A Stanišićevo pisanje ima tudi nemalo vrlin: pisec je neusmiljeno iskren in zavidljivo občutljiv, ko opisuje in označuje svoja razmerja s staršema, z dementno babico Kristino, z balkanskimi vzorci delovanja in nedelovanja, in pogosto mu uspe s kar najmanj besedami izrisati živo in slikovito prizorišče ali dogodek. Vendar to žal res ni dovolj. Roman je več, roman ni karkoli.
Toliko bolj škoda ob snovi, ki se hvaležno ponuja in ki veliko obeta. Res, izziv bi bilo raziskati, kakšna bi bila ta knjiga, če ne bi bila napisana v nemščini in za nemško tržišče. Ki je avtorja, rečeno ob robu, za to nagradilo z nemško književno nagrado, najvišjim nemškim literarnim priznanjem.
Avtor recenzije: Andrej Lutman Bereta Bernard Stramič in Barbara Zupan.
Avtorica recenzije: Cvetka Bevc Bereta Lidija Hartman in Aleksander Golja
»Film tarčo doseže, ne da bi pok strela sploh slišali in ravno zaradi svoje navidezne lahkotnosti ter preprostosti uspe gledalca mučno pretresti« - Muanis Sinanović
»Pravega odgovora nam Dragojevićeva bližnja prihodnost ne more in niti noče ponuditi. Kaj so za koga nebesa, mora pač ugotoviti vsak sam.« - Gaja Poeschl
»Skladatelj je temo filma izrazil s tangom in z njo uspešno zaobjel vso njeno kompleksnost – strast, poželenje, ljubezen, hrepenenje in brezup.« - Katja Ogrin
Po motivih Petronijevega Satirikona Premiera 27.12.2021 Igralska zasedba Daša Doberšek, Ivan Godnič, Klemen Kovačič, Janja Majzelj, Anja Novak, Ivan Peternelj, Robert Prebil, Matej Recer, Romana Šalehar, Vito Weis Režiserka Bojana Lazić Dramaturgija Slobodan Obradović Scenografija Zorana Petrov Kostumografija Maja Mirković Glasba Vladimir Pejković Koreografija Damjan Kecojević Svetovalka za jezik Mateja Dermelj Po srbskem prevodu Radmile Šalabalić prevedla Sonja Dolžan Oblikovanje svetlobe Bojana Lazić, Zorana Petrov Oblikovanje zvoka Silvo Zupančič Oblikovanje maske Nathalie Horvat Vodja predstave Liam Hlede Predstava Pojedina pri Trimalhionu, ki je premiero doživela na velikem odru Slovenskega mladinskega gledališča, na začetku sledi izvirnemu Petronijevemu besedilu, ki je nastalo v prvem stoletju našega štetja, a se kaj hitro prelomi v postdramsko komedijo. Predstavo je postavila na oder srbska režiserka Bojana Lazić, ogledala si jo je Ana Lorger – njeno besedilo bere Staša Grahek.
Avtorica recenzije: Katarina Mahnič Bereta Aleksander Golja in Lidija Hartman.
Cankarjev dom / gostovanje 18. 12. 2021 Režija: Jernej Lorenci Dramaturgija: Matic Starina Scenografija: Branko Hojnik Kostumografija: Belinda Radulović Koreografija: Gregor Luštek Skladatelj: Branko Rožman Asistenti režiserja: Aleksandar Švabić, Rajna Racz in Tim Hrvaćanin Asistentki kostumografinje: Bernarda Popelar Lesjak in Marta Žegura Prevod: Nives Košir Igrajo: Katarina Bistrović Darvaš, Dado Ćosić, Frano Mašković, Mia Melcher, Pjer Meničanin, Rakan Rushaidat, Lucija Šerbedžija, Vedran Živolić Sinoči je v Linhartovi dvorani Cankarjevega doma s predstavo Eichmann v Jeruzalemu gostovalo Zagrebško gledališče mladih. Izhodišče predstave v režiji Jerneja Lorencija je poročilo Hannah Arendt o sojenju organizatorju holokavsta Adolfu Eichmannu, ki ga uprizoritev širi s številnimi viri pričevanj in igralskimi osebnim zgodbami. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto: ZKM
Na Mali sceni Mestnega gledališča ljubljanskega so premierno uprizorili dramo sodobne slovenske avtorice Barbare Zemljič Olje črne kumine. Gre za povsem sveže delo, ki ga je Zemljičeva sama tudi režirala. O usklajevanju vlog avtorice in režiserke Barbara Zemljič med drugim pove, da vedno poskuša zaključiti pisanje, preden gre v fazo režije, ker ji preprosto deluje drug del možganov: ko enkrat razmišlja o slikah, ne more več razmišljati o besedah, pravi. premiera: 16. december 2021 Režiserka Barbara Zemljič Dramaturginja Ira Ratej Scenografka Urša Vidic Kostumografka Tina Bonča Avtor glasbe Miha Petric Lektorica Maja Cerar Oblikovalec svetlobe Andrej Koležnik Oblikovalec zvoka Matija Zajc Nastopajo Jure Henigman, Bernarda Oman, Karin Komljanec, Gaber K. Trseglav, Matej Zemljič k. g. Foto: Peter Giodani
Neveljaven email naslov