Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Jernej Dirnbek: Tramp

20.09.2021

Avtorica recenzije: Miša Gams Bereta Barbara Zupan in Ivan Lotrič.

Maribor : Litera, 2021

Roman Tramp Jerneja Dirnbeka vsebuje vse prvine kriminalke, a čeprav gre za napeto zgodbo, ki ima jasno začrtano dramaturško linijo in bralca ohranja v napetosti od začetka do konca, je njegova posebnost v tem, da so romaneskni junaki žanrsko precej neznačilni protagonisti, ki prihajajo z obrobja družbe in želijo na lahek način priti do hitrega zaslužka. Avtorja sicer poznamo kot ustanovnega člana, kitarista in pevca rock skupine MI2, ukvarja pa se tudi s pisanjem besedil za televizijske oddaje in glasbene skupine. V prvencu Pevci pozabljenih pesmi iz leta 2016 podaja kritiko sodobne družbe, ki opušča tradicionalne vzorce druženja ter promovira konkurenčnost in individualizem. Tudi v romanu Tramp lahko zasledimo satirično noto, uperjeno v malomeščanstvo in pridobitništvo, saj se glavni junak Tramp zavestno poda v življenje na ulici, čeprav bi pravzaprav lahko živel v vili. Na koncu romana svoji sestri, ki je vmes dvanajst let preživela v tujini, pojasni, zakaj se po tetini smrti ni preselil v podedovano hišo – ker se ni strinjal z normalnostjo, katere del naj bi bil.  “Jaz nisem šel klošarit zato, ker bi moral iti, ampak ker sem se zavestno tako odločil. Ker se nisem strinjal s to normalnostjo, katere del naj bi bil. Ne vem, zakaj naj bi zaradi malo večjega kosa premoženja moral spremeniti svoj pogled na to.” Pri tem dodaja: “A misliš, da se je od takrat, ko sem šel med klošarje, kaj konkretnega spremenilo? A se ti zdi, da smo v teh dvajset in nekaj letih v evolucijskem smislu kakorkoli napredovali? Smo kaj bolj pametni, strpni, ozaveščeni, se kaj manj pehamo za denarjem? Se kaj bolj trudimo, da bi se vsi skupaj, kot družba, imeli fajn?”

Roman, ki je v uvodu posvečen neznanemu junaku iz mestnega parka, deluje bolj kot socialna študija in anekdotičen prerez posttranzicijske neoliberalne družbe, v kateri glavna junaka kot ugrabitelja ugotavljata, da služb ni. Tiste, ki so ostale, pa so bodisi podplačane bodisi ne odtehtajo nenehnega delavskega trpljenja, zato vidita v ugrabitvi edini način za zagotovitev finančne trdnossti na stara leta. Čeprav se žrtev v prvi fazi ne zaveda, da je bila ugrabljena, v naslednji fazi pa je ugrabiteljema celo hvaležna, da sta jo iz negotove ulice prestavila v vinsko klet, kar daje zgodbi svojevrsten pridih ironije, dobi roman v zaključku dramaturško nadgradnjo v smislu zamenjave statusnih vlog protagonistov. Na koncu se namreč izkaže, da je ugrabljeni brezdomec dedič nepremičnine, ki bi siromašnima ugrabiteljema lahko omogočil streho nad glavo in tudi priložnost za ženitev ter potovanje na drug konec sveta. Stil Dirnbekove pripovedi je nadvse duhovit in satiričen, sploh pri opisovanju “zastraševanja” brezdomcev, ki bi za Trampov odkup morali zbrati 150 evrov, in ponesrečene vojaške akcije na koncu romana, v spominu pa nam ostane zlasti dialog med Trampom in višjim policijskim inšpektorjem, ki ga zaslišuje v zvezi z ugrabitvijo:

“Kaj torej izjavljate, ste bili ugrabljeni ali niste bili?”

“Sem. Pa nisem. Odvisno, kako človek pogleda na to. Kaj pa sploh pomeni, biti ugrabljen?” je vprašal Tramp.

“Ste bili prisilno odvedeni ali ste odšli z njima prostovoljno?”

“Ne eno ne drugo.”

“Kako ne eno ne drugo?”

“Ja, nista me vprašala za mnenje. Če bi me, bi se najbrž strinjal. Res pa je, da tisti večer nisem bil najbolj pri sebi. Ampak to menda ni kaznivo, kaj?je Tramp pogledal inšpektorja kot miš iz vreče moke.

Jernej Dirnbek se je pri pisanju romana Tramp temeljito seznanil z metodo zasliševanja tožilstva in policije, višjega inšpektorja Birso pa si je izposodil kar iz romana Jezero pisatelja Tadeja Goloba, ki mu je služil kot zgled pri pisanju kriminalke. V romanu lahko poleg številnih moških likov, ki so bolj ali manj obremenjeni s svojimi poklici in statusnimi simboli, zasledimo tudi tri ženske like. Poleg Trampove sestre Doroteje in nečakinje Elisabeth, ki se v drugi polovici romana vpleteta v njegovo reševanje, je tu še Samanta, ljubimka enega od ugrabiteljev, ki se glede na koristoljubje postavi enkrat na stran partnerja, drugič na stran ljubimca. Lahko bi rekli, da se Jernej Dirnbek v romanu Tramp poigrava s pričakovanji bralcev in s stereotipi, ki se pojavljajo v kriminalki. Na primeru ugrabljenega brezdomca pokaže, kako se meje med politično in moralno (ne)korektnostjo hitro zabrišejo in kako se vsakdo med nami lahko kdaj v življenju znajde tako na strani ugrabljenca kot na strani ugrabitelja. Odlika njegovega pisanja je v tem, da zna ločiti seme od plev – v zgodbo vključuje le informacije, ki so pomembne za razumevanje nadaljevanja zgodbe, ob tem pa bralca postavi pred filozofska vprašanja, ki se jim na koncu romana nikakor ne more izogniti. Roman lahko obravnavamo kot lahkotno poletno branje in hkrati kot parodijo na družbo, v kateri živimo.


Ocene

2024 epizod


Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.

Jernej Dirnbek: Tramp

20.09.2021

Avtorica recenzije: Miša Gams Bereta Barbara Zupan in Ivan Lotrič.

Maribor : Litera, 2021

Roman Tramp Jerneja Dirnbeka vsebuje vse prvine kriminalke, a čeprav gre za napeto zgodbo, ki ima jasno začrtano dramaturško linijo in bralca ohranja v napetosti od začetka do konca, je njegova posebnost v tem, da so romaneskni junaki žanrsko precej neznačilni protagonisti, ki prihajajo z obrobja družbe in želijo na lahek način priti do hitrega zaslužka. Avtorja sicer poznamo kot ustanovnega člana, kitarista in pevca rock skupine MI2, ukvarja pa se tudi s pisanjem besedil za televizijske oddaje in glasbene skupine. V prvencu Pevci pozabljenih pesmi iz leta 2016 podaja kritiko sodobne družbe, ki opušča tradicionalne vzorce druženja ter promovira konkurenčnost in individualizem. Tudi v romanu Tramp lahko zasledimo satirično noto, uperjeno v malomeščanstvo in pridobitništvo, saj se glavni junak Tramp zavestno poda v življenje na ulici, čeprav bi pravzaprav lahko živel v vili. Na koncu romana svoji sestri, ki je vmes dvanajst let preživela v tujini, pojasni, zakaj se po tetini smrti ni preselil v podedovano hišo – ker se ni strinjal z normalnostjo, katere del naj bi bil.  “Jaz nisem šel klošarit zato, ker bi moral iti, ampak ker sem se zavestno tako odločil. Ker se nisem strinjal s to normalnostjo, katere del naj bi bil. Ne vem, zakaj naj bi zaradi malo večjega kosa premoženja moral spremeniti svoj pogled na to.” Pri tem dodaja: “A misliš, da se je od takrat, ko sem šel med klošarje, kaj konkretnega spremenilo? A se ti zdi, da smo v teh dvajset in nekaj letih v evolucijskem smislu kakorkoli napredovali? Smo kaj bolj pametni, strpni, ozaveščeni, se kaj manj pehamo za denarjem? Se kaj bolj trudimo, da bi se vsi skupaj, kot družba, imeli fajn?”

Roman, ki je v uvodu posvečen neznanemu junaku iz mestnega parka, deluje bolj kot socialna študija in anekdotičen prerez posttranzicijske neoliberalne družbe, v kateri glavna junaka kot ugrabitelja ugotavljata, da služb ni. Tiste, ki so ostale, pa so bodisi podplačane bodisi ne odtehtajo nenehnega delavskega trpljenja, zato vidita v ugrabitvi edini način za zagotovitev finančne trdnossti na stara leta. Čeprav se žrtev v prvi fazi ne zaveda, da je bila ugrabljena, v naslednji fazi pa je ugrabiteljema celo hvaležna, da sta jo iz negotove ulice prestavila v vinsko klet, kar daje zgodbi svojevrsten pridih ironije, dobi roman v zaključku dramaturško nadgradnjo v smislu zamenjave statusnih vlog protagonistov. Na koncu se namreč izkaže, da je ugrabljeni brezdomec dedič nepremičnine, ki bi siromašnima ugrabiteljema lahko omogočil streho nad glavo in tudi priložnost za ženitev ter potovanje na drug konec sveta. Stil Dirnbekove pripovedi je nadvse duhovit in satiričen, sploh pri opisovanju “zastraševanja” brezdomcev, ki bi za Trampov odkup morali zbrati 150 evrov, in ponesrečene vojaške akcije na koncu romana, v spominu pa nam ostane zlasti dialog med Trampom in višjim policijskim inšpektorjem, ki ga zaslišuje v zvezi z ugrabitvijo:

“Kaj torej izjavljate, ste bili ugrabljeni ali niste bili?”

“Sem. Pa nisem. Odvisno, kako človek pogleda na to. Kaj pa sploh pomeni, biti ugrabljen?” je vprašal Tramp.

“Ste bili prisilno odvedeni ali ste odšli z njima prostovoljno?”

“Ne eno ne drugo.”

“Kako ne eno ne drugo?”

“Ja, nista me vprašala za mnenje. Če bi me, bi se najbrž strinjal. Res pa je, da tisti večer nisem bil najbolj pri sebi. Ampak to menda ni kaznivo, kaj?je Tramp pogledal inšpektorja kot miš iz vreče moke.

Jernej Dirnbek se je pri pisanju romana Tramp temeljito seznanil z metodo zasliševanja tožilstva in policije, višjega inšpektorja Birso pa si je izposodil kar iz romana Jezero pisatelja Tadeja Goloba, ki mu je služil kot zgled pri pisanju kriminalke. V romanu lahko poleg številnih moških likov, ki so bolj ali manj obremenjeni s svojimi poklici in statusnimi simboli, zasledimo tudi tri ženske like. Poleg Trampove sestre Doroteje in nečakinje Elisabeth, ki se v drugi polovici romana vpleteta v njegovo reševanje, je tu še Samanta, ljubimka enega od ugrabiteljev, ki se glede na koristoljubje postavi enkrat na stran partnerja, drugič na stran ljubimca. Lahko bi rekli, da se Jernej Dirnbek v romanu Tramp poigrava s pričakovanji bralcev in s stereotipi, ki se pojavljajo v kriminalki. Na primeru ugrabljenega brezdomca pokaže, kako se meje med politično in moralno (ne)korektnostjo hitro zabrišejo in kako se vsakdo med nami lahko kdaj v življenju znajde tako na strani ugrabljenca kot na strani ugrabitelja. Odlika njegovega pisanja je v tem, da zna ločiti seme od plev – v zgodbo vključuje le informacije, ki so pomembne za razumevanje nadaljevanja zgodbe, ob tem pa bralca postavi pred filozofska vprašanja, ki se jim na koncu romana nikakor ne more izogniti. Roman lahko obravnavamo kot lahkotno poletno branje in hkrati kot parodijo na družbo, v kateri živimo.


17.01.2022

Svetlana Velmar Janković: Lagum

Avtorica recenzije: Ana Hancock Bereta Barbara Zupan in Dejan Kaloper.


14.01.2022

Premiera na Mali sceni MGL - Eva Jagodic, Matic Lukšič: Vse to sem videla, ko sem letela mimo

Eva Jagodic, Matic Lukšič: Vse to sem videla, ko sem letela mimo Kozmomjuzikel po motivih iz življenja psičke Lajke Krstna uprizoritev Premiera: 13. januar 2022 Avtorja scenarija in uprizoritvene zamisli Eva Jagodic in Matic Lukšič Dramaturginja Eva Jagodic Avtor songov in glasbe Matic Lukšič Avtor likovne zasnove Matic Lukšič Svetovalka za gib Anja Möderndorfer Lektor Martin Vrtačnik Oblikovalec svetlobe Boštjan Kos Oblikovalec zvoka Tomaž Božič Nastopa Matic Lukšič Na Mali sceni Mestnega gledališča ljubljanskega so premierno uprizorili Kozmomjuzikel po motivih iz življenja psičke Lajke z naslovom Vse to sem videla, ko sem letela mimo: gre za avtorski projekt igralca Matica Lukšiča, ki je z Evo Jagodic avtor scenarija in uprizoritvene zamisli, poleg tega pa tudi avtor songov, glasbe in likovne zasnove ter edini nastopajoči: "Lajkina zgodba govori o Lajki, ampak v bistvu na neki način govori o vsakem človeku: iskanje potrditve, iskanje pripadnosti, želja po pripadnosti in bližini, hkrati strah pred samoto in želja po samoti." Vtise po predpremieri, ki je bila 12. januarja, je strnila Staša Grahek. Foto: Peter Giodani https://www.mgl.si/sl/predstave/vse-to-sem-videla-ko-sem-letela-mimo/#gallery-1100-8


14.01.2022

Vinko Möderndorfer in film Zastoj

V filmu Zastoj spremljamo srečanje dveh zakonskih parov iz različnih slojev družbe, ki na prvi pogled nimata ničesar skupnega, vendar ju tragični dogodek na nenavaden način poveže. Več o tem, kako je nastajal scenarij za film in še čem Petra Meterc in režiser Vinko Möderndorfer.


14.01.2022

Moč psa

Podelitev zlatih globusov po poročanju našega dopisnika Andreja Stoparja ne le izgublja sijaj, ampak tudi odmevnost in kredibilnost. Vendar zaradi tega nikakor ne smemo nehati govoriti o dobrih filmih – z nagradami za najboljšo dramo, najboljši scenarij, najboljšo režiserko, najboljšo filmsko glasbo in kar tremi nagrajenimi igralci je nedvomno slavil film Jane Campion Moč psa, ki je bil sicer premierno prikazan v Benetkah. Ocenjuje ga Petra Meterc.


14.01.2022

Pogovor s Hilmirjem Snaerom Gudnasonom ob filmu Jagnje

Film Jagnje je letos v Cannesu osvojil nagrado za izvirnost v sklopu Posebni pogled, nato pa na festivalu fantastičnega filma v Sitgesu še nagrado za najboljši celovečerec. Film družinsko dramo uprizori s prvinami islandske ljudske pripovedke: par brez otrok, ki živi na odmaknjenem islandskem podeželju, v ovčjem hlevu nekega dne odkrije nenavadno darilo matere narave. Pa je res darilo – ali si ga zakonca kot tako samovoljno vzameta? Vsak čudež ima svojo ceno, so zapisali pri ljubljanskem Kinodvoru, kjer so imeli v gosteh glavnega igralca v filmu, Hilmirja Snarja Gu?nasona. Z njim se je pogovarjala Tina Poglajen.


14.01.2022

Krik

Petindvajset let po nizu brutalnih umorov v tihem mestecu si je novi morilec nadel masko in začel napadati skupino najstnikov, da bi obudil skrivnosti iz smrtonosne preteklosti mesta. Zgodba novega dela spremlja mlado žensko, ki se vrača v svoj rodni kraj, tam pa ugotovi, da so grozljivi umori povezani z razvpitim zamaskiranim serijskim morilcem. O filmu in franšizi kot taki razmišlja Muanis Sinanović.


10.01.2022

Tone Peršak: Avtoštop

Avtorica recenzije: Miša Gams Bere Matjaž Romih


10.01.2022

Breda Jelen Sobočan: Skicirka

Avtor recenzije: Andrej Lutman Bereta Bernard Stramič in Barbara Zupan.


10.01.2022

Miklavž Komelj: Goreča knjiga

Avtorica recenzije: Cvetka Bevc Bereta Lidija Hartman in Aleksander Golja


10.01.2022

Giorgio Agamben: Moč misli

Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bere Maja Moll


07.01.2022

Francoska depeša

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


07.01.2022

Sladičeva pica

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


07.01.2022

Ne glejte gor

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


03.01.2022

Primož Premzl: Zbirka Primoža Premzla

Avtor recenzije: Iztok Ilich Bere Jure Franko.


03.01.2022

Barbara Korun: Idioritmija

Avtorica recenzije: Petra Koršič Bereta Maja Moll in Jure Franko.


03.01.2022

Klemen Pisk: Mamutova oporoka

Avtor recenzije: Matej Bogataj Bere Matjaž Romih.


03.01.2022

Muanis Sinanović: Najbolj grozen človek na svetu

»Film tarčo doseže, ne da bi pok strela sploh slišali in ravno zaradi svoje navidezne lahkotnosti ter preprostosti uspe gledalca mučno pretresti« - Muanis Sinanović


03.01.2022

Nebesa

»Pravega odgovora nam Dragojevićeva bližnja prihodnost ne more in niti noče ponuditi. Kaj so za koga nebesa, mora pač ugotoviti vsak sam.« - Gaja Poeschl


02.01.2022

Gremo v kino: Erotikon

»Skladatelj je temo filma izrazil s tangom in z njo uspešno zaobjel vso njeno kompleksnost – strast, poželenje, ljubezen, hrepenenje in brezup.« - Katja Ogrin


28.12.2021

Pojedina pri Trimalhionu - Slovensko mladinsko gledališče

Po motivih Petronijevega Satirikona Premiera 27.12.2021 Igralska zasedba Daša Doberšek, Ivan Godnič, Klemen Kovačič, Janja Majzelj, Anja Novak, Ivan Peternelj, Robert Prebil, Matej Recer, Romana Šalehar, Vito Weis Režiserka Bojana Lazić Dramaturgija Slobodan Obradović Scenografija Zorana Petrov Kostumografija Maja Mirković Glasba Vladimir Pejković Koreografija Damjan Kecojević Svetovalka za jezik Mateja Dermelj Po srbskem prevodu Radmile Šalabalić prevedla Sonja Dolžan Oblikovanje svetlobe Bojana Lazić, Zorana Petrov Oblikovanje zvoka Silvo Zupančič Oblikovanje maske Nathalie Horvat Vodja predstave Liam Hlede Predstava Pojedina pri Trimalhionu, ki je premiero doživela na velikem odru Slovenskega mladinskega gledališča, na začetku sledi izvirnemu Petronijevemu besedilu, ki je nastalo v prvem stoletju našega štetja, a se kaj hitro prelomi v postdramsko komedijo. Predstavo je postavila na oder srbska režiserka Bojana Lazić, ogledala si jo je Ana Lorger – njeno besedilo bere Staša Grahek.


Stran 47 od 102
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov