Avtorica recenzije: Miša Gams Bereta Barbara Zupan in Ivan Lotrič.

Maribor : Litera, 2021

Roman Tramp Jerneja Dirnbeka vsebuje vse prvine kriminalke, a čeprav gre za napeto zgodbo, ki ima jasno začrtano dramaturško linijo in bralca ohranja v napetosti od začetka do konca, je njegova posebnost v tem, da so romaneskni junaki žanrsko precej neznačilni protagonisti, ki prihajajo z obrobja družbe in želijo na lahek način priti do hitrega zaslužka. Avtorja sicer poznamo kot ustanovnega člana, kitarista in pevca rock skupine MI2, ukvarja pa se tudi s pisanjem besedil za televizijske oddaje in glasbene skupine. V prvencu Pevci pozabljenih pesmi iz leta 2016 podaja kritiko sodobne družbe, ki opušča tradicionalne vzorce druženja ter promovira konkurenčnost in individualizem. Tudi v romanu Tramp lahko zasledimo satirično noto, uperjeno v malomeščanstvo in pridobitništvo, saj se glavni junak Tramp zavestno poda v življenje na ulici, čeprav bi pravzaprav lahko živel v vili. Na koncu romana svoji sestri, ki je vmes dvanajst let preživela v tujini, pojasni, zakaj se po tetini smrti ni preselil v podedovano hišo – ker se ni strinjal z normalnostjo, katere del naj bi bil.  “Jaz nisem šel klošarit zato, ker bi moral iti, ampak ker sem se zavestno tako odločil. Ker se nisem strinjal s to normalnostjo, katere del naj bi bil. Ne vem, zakaj naj bi zaradi malo večjega kosa premoženja moral spremeniti svoj pogled na to.” Pri tem dodaja: “A misliš, da se je od takrat, ko sem šel med klošarje, kaj konkretnega spremenilo? A se ti zdi, da smo v teh dvajset in nekaj letih v evolucijskem smislu kakorkoli napredovali? Smo kaj bolj pametni, strpni, ozaveščeni, se kaj manj pehamo za denarjem? Se kaj bolj trudimo, da bi se vsi skupaj, kot družba, imeli fajn?”

Roman, ki je v uvodu posvečen neznanemu junaku iz mestnega parka, deluje bolj kot socialna študija in anekdotičen prerez posttranzicijske neoliberalne družbe, v kateri glavna junaka kot ugrabitelja ugotavljata, da služb ni. Tiste, ki so ostale, pa so bodisi podplačane bodisi ne odtehtajo nenehnega delavskega trpljenja, zato vidita v ugrabitvi edini način za zagotovitev finančne trdnossti na stara leta. Čeprav se žrtev v prvi fazi ne zaveda, da je bila ugrabljena, v naslednji fazi pa je ugrabiteljema celo hvaležna, da sta jo iz negotove ulice prestavila v vinsko klet, kar daje zgodbi svojevrsten pridih ironije, dobi roman v zaključku dramaturško nadgradnjo v smislu zamenjave statusnih vlog protagonistov. Na koncu se namreč izkaže, da je ugrabljeni brezdomec dedič nepremičnine, ki bi siromašnima ugrabiteljema lahko omogočil streho nad glavo in tudi priložnost za ženitev ter potovanje na drug konec sveta. Stil Dirnbekove pripovedi je nadvse duhovit in satiričen, sploh pri opisovanju “zastraševanja” brezdomcev, ki bi za Trampov odkup morali zbrati 150 evrov, in ponesrečene vojaške akcije na koncu romana, v spominu pa nam ostane zlasti dialog med Trampom in višjim policijskim inšpektorjem, ki ga zaslišuje v zvezi z ugrabitvijo:

“Kaj torej izjavljate, ste bili ugrabljeni ali niste bili?”

“Sem. Pa nisem. Odvisno, kako človek pogleda na to. Kaj pa sploh pomeni, biti ugrabljen?” je vprašal Tramp.

“Ste bili prisilno odvedeni ali ste odšli z njima prostovoljno?”

“Ne eno ne drugo.”

“Kako ne eno ne drugo?”

“Ja, nista me vprašala za mnenje. Če bi me, bi se najbrž strinjal. Res pa je, da tisti večer nisem bil najbolj pri sebi. Ampak to menda ni kaznivo, kaj?” je Tramp pogledal inšpektorja kot miš iz vreče moke.

Jernej Dirnbek se je pri pisanju romana Tramp temeljito seznanil z metodo zasliševanja tožilstva in policije, višjega inšpektorja Birso pa si je izposodil kar iz romana Jezero pisatelja Tadeja Goloba, ki mu je služil kot zgled pri pisanju kriminalke. V romanu lahko poleg številnih moških likov, ki so bolj ali manj obremenjeni s svojimi poklici in statusnimi simboli, zasledimo tudi tri ženske like. Poleg Trampove sestre Doroteje in nečakinje Elisabeth, ki se v drugi polovici romana vpleteta v njegovo reševanje, je tu še Samanta, ljubimka enega od ugrabiteljev, ki se glede na koristoljubje postavi enkrat na stran partnerja, drugič na stran ljubimca. Lahko bi rekli, da se Jernej Dirnbek v romanu Tramp poigrava s pričakovanji bralcev in s stereotipi, ki se pojavljajo v kriminalki. Na primeru ugrabljenega brezdomca pokaže, kako se meje med politično in moralno (ne)korektnostjo hitro zabrišejo in kako se vsakdo med nami lahko kdaj v življenju znajde tako na strani ugrabljenca kot na strani ugrabitelja. Odlika njegovega pisanja je v tem, da zna ločiti seme od plev – v zgodbo vključuje le informacije, ki so pomembne za razumevanje nadaljevanja zgodbe, ob tem pa bralca postavi pred filozofska vprašanja, ki se jim na koncu romana nikakor ne more izogniti. Roman lahko obravnavamo kot lahkotno poletno branje in hkrati kot parodijo na družbo, v kateri živimo.