Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Elena Švarc: Zakaj vsi ne vidijo angelov

27.09.2021

Avtorica recenzije: Petra Koršič Bere Lidija Hartman.

Prevedel Boris Šinigoj; Ljubljana : KUD Logos, 2020

Dvojezična izdaja izbranih pesmi Elene Švarc z naslovom Zakaj vsi ne vidijo angelov je prva njena knjigo v slovenskem jeziku. Naslov knjige je dala istoimenska domiselna pesem iz leta 1996, ki pove, da angeli preprosto letijo prehitro, da bi jih uzrlo oko. Pred tem smo Eleno Švarc na kratko spoznali leta 2014 v reviji Poetikon v prevodu Andreje Kalc.

Ruska pesnica, ki se je rodila leta 1948 v Leningradu in tam, v Sankt Peterburgu, leta 2010 tudi umrla, je nekaj časa v okviru blejskega srečanja PEN bivala tudi v Sloveniji. Je najvidnejša predstavnica »leningrajske druge kulture«, literarnega gibanja iz druge polovice prejšnjega stoletja, v katerem se je s pesnikom Viktorjem Krivulinom kosala za prvo mesto. Svoje pesniško poslanstvo je čutila kot izbranka od Boga in njene pesmi so večinoma dialogi z Bogom. V času sovjetske perestrojke, ko so konec osemdesetih let začeli tiskati dotlej prepovedane samizdatske pesnike, je bila njena prva knjiga izdana v deset tisoč izvodih in razprodana v treh tednih, se spominja Pavle Rak. Tako je zaslovela doma in po svetu in postala klasik.

Zanimivo je, kako je v sovjetskih časih živela in preživela duhovna, religiozna poezija. Kot someščanko Ane Ahmatove, s katero se je srečala v najstništvu, in Majakovskega sta Eleno Švarc poleg dramatičnosti v Bolšoj teatru, kamor je zahajala z materjo dramatičarko, zaznamovala tudi Dostojevski in pesnik Mihail Kuzmin. Kot samoukinja in z občutkom, da je ena od poslednjih pesnic, je poeziji pripisovala sakralen pomen in jo sprva ročno pretipkano izdajala v leningrajskem podzemlju. Po njenem mnenju »gre za sakralno daritev, kadar resnično bereš poezijo«, zato je menda tudi pretresljivo upodabljala svoje pesmi. Njen osebni, intimni in hkrati ustvarjalni odnos z Bogom je izpričan v verzih: »Bog, včasih me vzameš v dlan in mi lahno stiskaš grlo – da bi zažgolela in zapela pesmico za Tebe, edinega Tebe.«* (*Za potrebe knjižne ocene sem zaradi lažjega branja izpustila verzni lom pri citiranih odlomkih. Op. avtorice besedila P. K.). Sorodne umetniške duše, ki so sodelovale pri branju na domovih in so bile del Šimpoziuma ali Opičjega občestva, ki je na pobudo Elene Švarc nastal v uporniškem leningrajskem podtalju, je poleg poezije povezovalo tudi duhovno-religiozno iskateljstvo, ki se je po raziskovanju joge, budizma, okultizma in teozofije obrnilo v krščanstvo, predvsem v rusko pravoslavje. Švarčeva se leningrajskega filozofskega religioznega seminarja ni udeleževala, vendar se je družila z njegovimi protagonisti, med drugim že omenjenim pesniškim tekmecem Viktorjem Krivulinom, ki je dejal, da je poezija »kot udeleženost v svetosti«. Konec sedemdesetih let je bila objavljena v emigrantskih revijah in kasneje v antologijah v tujini, postala je članica neodvisnega književnega Kluba 81, dočakala je uradne objave v Rusiji in izid pesniške zbirke v New Yorku. Sledile so objave zbirk in na prelomu stoletja še izid zbranih del ter gostovanja na festivalih.

Elena Švarc je eno od izstopajočih ustvarjalk v svetovnem merilu, katerih poezija temelji v duhovnosti in religioznosti in je z njima prežeta. Prav zato velja pozdrav prvi njeni knjigi v slovenščini. Pesnica je bila poznavalka antične književnosti in klasičnih del svetovne literature in to kot pesniško sredstvo smelo uporablja v svoji pesniški tvarini. Njena poezija govori o nevidni strani življenja, je sicer čista (v smeri svetosti), a z zavestjo, da je človeška. Obenem je gorečna ter se ekstatičnemu plesu z Bogom, ki je »skromen« in »ne išče ljubezni, ampak vero« in je v najvišjih globočinah in hkrati ima bolečino, željno približuje z osebnim podpisom ob uporabi antičnih in predvsem bibličnih motivov. Od bralca zahteva gnetljivost in prebujenje v novo duhovno religiozno raven.

Poezija bivanjskih in duhovnih, tudi religioznih vprašanj daje v slovenskem prevodu filozofa Borisa Šinigoja prednost vsebini pred notranjo obliko, torej pesničini duhovni in mistični izkušnji, tako da je prevajalec opustil rimo in asonanco ter občasno ohranil aliteracijo. Predvsem pomembna pa je Šinigojeva spremna beseda, ki z natančno interpretacijo vodi zvedavega bralca v duhovne meandre mistične poezije Elene Švarc.

Opazno in pomembno mesto v tej poeziji imajo živali kot tihi glasniki drugega sveta in nedolžna, brezgrešna, človeku bližnja bitja. seveda v nasprotju s človekom, ki je pred nalogo, da obnovi vesoljno harmonijo ter uglasi sebe in svet z Bogom. Prav s tega svežega in aktualnega gledišča, bodisi v smer zaščite živali bodisi preraščanja antropocentričnega pogleda na svet, je poezija Elene Švarc zanimiva tudi za širše bralstvo, ne le za ljubitelje mističnih verzov. V ciklu Z grobimi sredstvi ne dosežeš blaženosti (Horror eroticus) problematizira mačističen, nasilen spolni odnos na robu posilstva in ponuja alternativo v obliki višje duhovne zavesti in preseganja spolne binarnosti moški-ženska, in sicer v obliki tako imenovane angelske ljubezni, ki dela ljudem družbo v duševni samoti. Navsezadnje pa je velikost poezije Elene Švarc prav v njeni specifiki – poetični upodobitvi religioznega. Pri tem zna biti, mimogrede, tudi zelo hudomušna, ko se primerja z vodko:

»Nisem ne pivo ne soda, ampak čista vodka s trojno destilacijo v Tvojih kleteh, vendar me muči strah – besni alkoholik z rdečim očesom cedi sline, preden se zaveš, nehote vse popije, toda jaz sem Bogova vodka.«

Pred vabilom k branju knjige Elene Švarc Zakaj vsi ne vidijo angelov naj izpostavim, da so po mojem mnenju najboljše pesmi s samega konca prejšnjega tisočletja, na primer odlična pesem Pogovor z mačko. In za konec naj navedem le še čudovite, sicer zgodnejše verze o Božji bližini, Božji ljubezni, ki jih preberemo v Zračnem evangeliju:

»V zraku spi veter, Bog v človeku. Gospod Bog, Sin Tvoj – zdaj postaja veter, da bi se vrnil k Tebi, da bi večno krožil v prstanu, spletenem iz viharjev.«


Ocene

2024 epizod


Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.

Elena Švarc: Zakaj vsi ne vidijo angelov

27.09.2021

Avtorica recenzije: Petra Koršič Bere Lidija Hartman.

Prevedel Boris Šinigoj; Ljubljana : KUD Logos, 2020

Dvojezična izdaja izbranih pesmi Elene Švarc z naslovom Zakaj vsi ne vidijo angelov je prva njena knjigo v slovenskem jeziku. Naslov knjige je dala istoimenska domiselna pesem iz leta 1996, ki pove, da angeli preprosto letijo prehitro, da bi jih uzrlo oko. Pred tem smo Eleno Švarc na kratko spoznali leta 2014 v reviji Poetikon v prevodu Andreje Kalc.

Ruska pesnica, ki se je rodila leta 1948 v Leningradu in tam, v Sankt Peterburgu, leta 2010 tudi umrla, je nekaj časa v okviru blejskega srečanja PEN bivala tudi v Sloveniji. Je najvidnejša predstavnica »leningrajske druge kulture«, literarnega gibanja iz druge polovice prejšnjega stoletja, v katerem se je s pesnikom Viktorjem Krivulinom kosala za prvo mesto. Svoje pesniško poslanstvo je čutila kot izbranka od Boga in njene pesmi so večinoma dialogi z Bogom. V času sovjetske perestrojke, ko so konec osemdesetih let začeli tiskati dotlej prepovedane samizdatske pesnike, je bila njena prva knjiga izdana v deset tisoč izvodih in razprodana v treh tednih, se spominja Pavle Rak. Tako je zaslovela doma in po svetu in postala klasik.

Zanimivo je, kako je v sovjetskih časih živela in preživela duhovna, religiozna poezija. Kot someščanko Ane Ahmatove, s katero se je srečala v najstništvu, in Majakovskega sta Eleno Švarc poleg dramatičnosti v Bolšoj teatru, kamor je zahajala z materjo dramatičarko, zaznamovala tudi Dostojevski in pesnik Mihail Kuzmin. Kot samoukinja in z občutkom, da je ena od poslednjih pesnic, je poeziji pripisovala sakralen pomen in jo sprva ročno pretipkano izdajala v leningrajskem podzemlju. Po njenem mnenju »gre za sakralno daritev, kadar resnično bereš poezijo«, zato je menda tudi pretresljivo upodabljala svoje pesmi. Njen osebni, intimni in hkrati ustvarjalni odnos z Bogom je izpričan v verzih: »Bog, včasih me vzameš v dlan in mi lahno stiskaš grlo – da bi zažgolela in zapela pesmico za Tebe, edinega Tebe.«* (*Za potrebe knjižne ocene sem zaradi lažjega branja izpustila verzni lom pri citiranih odlomkih. Op. avtorice besedila P. K.). Sorodne umetniške duše, ki so sodelovale pri branju na domovih in so bile del Šimpoziuma ali Opičjega občestva, ki je na pobudo Elene Švarc nastal v uporniškem leningrajskem podtalju, je poleg poezije povezovalo tudi duhovno-religiozno iskateljstvo, ki se je po raziskovanju joge, budizma, okultizma in teozofije obrnilo v krščanstvo, predvsem v rusko pravoslavje. Švarčeva se leningrajskega filozofskega religioznega seminarja ni udeleževala, vendar se je družila z njegovimi protagonisti, med drugim že omenjenim pesniškim tekmecem Viktorjem Krivulinom, ki je dejal, da je poezija »kot udeleženost v svetosti«. Konec sedemdesetih let je bila objavljena v emigrantskih revijah in kasneje v antologijah v tujini, postala je članica neodvisnega književnega Kluba 81, dočakala je uradne objave v Rusiji in izid pesniške zbirke v New Yorku. Sledile so objave zbirk in na prelomu stoletja še izid zbranih del ter gostovanja na festivalih.

Elena Švarc je eno od izstopajočih ustvarjalk v svetovnem merilu, katerih poezija temelji v duhovnosti in religioznosti in je z njima prežeta. Prav zato velja pozdrav prvi njeni knjigi v slovenščini. Pesnica je bila poznavalka antične književnosti in klasičnih del svetovne literature in to kot pesniško sredstvo smelo uporablja v svoji pesniški tvarini. Njena poezija govori o nevidni strani življenja, je sicer čista (v smeri svetosti), a z zavestjo, da je človeška. Obenem je gorečna ter se ekstatičnemu plesu z Bogom, ki je »skromen« in »ne išče ljubezni, ampak vero« in je v najvišjih globočinah in hkrati ima bolečino, željno približuje z osebnim podpisom ob uporabi antičnih in predvsem bibličnih motivov. Od bralca zahteva gnetljivost in prebujenje v novo duhovno religiozno raven.

Poezija bivanjskih in duhovnih, tudi religioznih vprašanj daje v slovenskem prevodu filozofa Borisa Šinigoja prednost vsebini pred notranjo obliko, torej pesničini duhovni in mistični izkušnji, tako da je prevajalec opustil rimo in asonanco ter občasno ohranil aliteracijo. Predvsem pomembna pa je Šinigojeva spremna beseda, ki z natančno interpretacijo vodi zvedavega bralca v duhovne meandre mistične poezije Elene Švarc.

Opazno in pomembno mesto v tej poeziji imajo živali kot tihi glasniki drugega sveta in nedolžna, brezgrešna, človeku bližnja bitja. seveda v nasprotju s človekom, ki je pred nalogo, da obnovi vesoljno harmonijo ter uglasi sebe in svet z Bogom. Prav s tega svežega in aktualnega gledišča, bodisi v smer zaščite živali bodisi preraščanja antropocentričnega pogleda na svet, je poezija Elene Švarc zanimiva tudi za širše bralstvo, ne le za ljubitelje mističnih verzov. V ciklu Z grobimi sredstvi ne dosežeš blaženosti (Horror eroticus) problematizira mačističen, nasilen spolni odnos na robu posilstva in ponuja alternativo v obliki višje duhovne zavesti in preseganja spolne binarnosti moški-ženska, in sicer v obliki tako imenovane angelske ljubezni, ki dela ljudem družbo v duševni samoti. Navsezadnje pa je velikost poezije Elene Švarc prav v njeni specifiki – poetični upodobitvi religioznega. Pri tem zna biti, mimogrede, tudi zelo hudomušna, ko se primerja z vodko:

»Nisem ne pivo ne soda, ampak čista vodka s trojno destilacijo v Tvojih kleteh, vendar me muči strah – besni alkoholik z rdečim očesom cedi sline, preden se zaveš, nehote vse popije, toda jaz sem Bogova vodka.«

Pred vabilom k branju knjige Elene Švarc Zakaj vsi ne vidijo angelov naj izpostavim, da so po mojem mnenju najboljše pesmi s samega konca prejšnjega tisočletja, na primer odlična pesem Pogovor z mačko. In za konec naj navedem le še čudovite, sicer zgodnejše verze o Božji bližini, Božji ljubezni, ki jih preberemo v Zračnem evangeliju:

»V zraku spi veter, Bog v človeku. Gospod Bog, Sin Tvoj – zdaj postaja veter, da bi se vrnil k Tebi, da bi večno krožil v prstanu, spletenem iz viharjev.«


28.03.2022

Tomaž Kosmač: Ko jebe

Avtorica recenzije: Miša Gams Bereta Eva Longyka Marušič in Aleksander Golja.


28.03.2022

Markus Werner: Kmalu nasvidenje

Avtor recenzije: Mare Cestnik Bere Aleksander Golja.


27.03.2022

Razcufane zgodbe

Karavana, ki išče, lovi, preži za materialom zgodb, jih pripoveduje in uprizarja.


25.03.2022

Odpuščanje

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


25.03.2022

Tudi miši grejo v nebesa

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


25.03.2022

Prasica, slabšalni izraz za žensko

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


25.03.2022

V senci zarote

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


21.03.2022

Josip Osti: Panova piščal

Avtorica recenzije: Nada Breznik Bereta Barbara Zupan in Jure Franko.


21.03.2022

Meta Hočevar: Drobnarije

Avtorica recenzije: Tadeja Krečič Bereta Barbara Zupan in Jure Franko.


21.03.2022

Rok Komel: Na Mirojevi razstavi

Avtor recenzije: Marko Elsner Grošelj Bereta Barbara Zupan in Jure Franko.


21.03.2022

Janez Ramoveš: Skupinska slika

Avtorica recenzije: Diana Pungeršič Bereta Barbara Zupan in Jure Franko.


20.03.2022

Jera Ivanc: #punceinpolpunce

NAPOVED: Besedilo punceinpolpunce Jere Ivanc, pisateljice, dramaturginje in prevajalke je nastalo po naročilu ljubljanske Drame na pobudo režiserke Ivane Djilas, ki je tekst priredila. Sinoči je dobilo premierno uresničitev na odru Male drame. Uprizoritev je bila v rokah samih žensk – z izjemo avtorja glasbe Boštjana Gombača – kar ni naključje, saj se loteva teme feminizma. Na premieri in krstni izvedbi je bila Tadeja Krečič: Mala drama SNG Drama Ljubljana, premiera 19. 3. 2022 Jera Ivanc: #punceinpolpunce (logocentrična komedija o delcih, revoluciji in gledališču) REŽISERKA IN AVTORICA PRIREDBE: Ivana Djilas DRAMATURGINJA: Jera Ivanc SCENOGRAFINJA: Sara Slivnik KOSTUMOGRAFINJA: Jelena Proković AVTOR GLASBE: Boštjan Gombač LEKTORICA: Tatjana Stanič ASISTENTKA REŽISERKE IN SVETOVALKA ZA GIB: Maša Kagao Knez OBLIKOVALKA SVETLOBE: Mojca Sarjaš ASISTENTKA KOSTUMOGRAFINJE: Saša Dragaš IGRAJO: Silva Čušin: Vera, astronomka Nataša Živković: Stana, svetovna prvakinja v šprintu na sto Maša Derganc: Helena, eksotična kraljica Mia Skrbinac: Vida, domača perica Iva Babić: Ivana, papež Nina Valič: Marijana, podoba svobode Saša Pavček: Dolores, kip matere božje


17.03.2022

Vojvoda

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


17.03.2022

Dogodek

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


14.03.2022

ur. Milček Komelj: Emilijan Cevc, umetnostni zgdoovinar in pisatelj

Avtorica recenzije: Alenka Juvan Bere Lidija Hartman


14.03.2022

Zora del Buono: Maršalinja

Avtor recenzije: Robert Šabec Bere: Jure Franko


14.03.2022

Ivo Svetina: Hvalnica vzgoji

Avtorica recenzije: Nada Breznik Bereta Eva Longyka Marušič in Jure Franko.


14.03.2022

Miha Mazzini: Kraj, kjer se izpolnijo vse vaše želje

Avtorica recenzije: Miša Gams Bereta: Jure Franko, Lidija Hartman


07.03.2022

Miriam Drev: Od dneva so in od noči

Avtorica recenzije: Katarina Mahnič Bere: Maja Moll


07.03.2022

Dino Pešut: Očetov sinko

Avtor recenzije: Rok Bozovičar Bere: Jure Franko


Stran 43 od 102
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov