Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtorica recenzije: Petra Koršič
Bere Lidija Hartman.
Prevedel Boris Šinigoj; Ljubljana : KUD Logos, 2020
Dvojezična izdaja izbranih pesmi Elene Švarc z naslovom Zakaj vsi ne vidijo angelov je prva njena knjigo v slovenskem jeziku. Naslov knjige je dala istoimenska domiselna pesem iz leta 1996, ki pove, da angeli preprosto letijo prehitro, da bi jih uzrlo oko. Pred tem smo Eleno Švarc na kratko spoznali leta 2014 v reviji Poetikon v prevodu Andreje Kalc.
Ruska pesnica, ki se je rodila leta 1948 v Leningradu in tam, v Sankt Peterburgu, leta 2010 tudi umrla, je nekaj časa v okviru blejskega srečanja PEN bivala tudi v Sloveniji. Je najvidnejša predstavnica »leningrajske druge kulture«, literarnega gibanja iz druge polovice prejšnjega stoletja, v katerem se je s pesnikom Viktorjem Krivulinom kosala za prvo mesto. Svoje pesniško poslanstvo je čutila kot izbranka od Boga in njene pesmi so večinoma dialogi z Bogom. V času sovjetske perestrojke, ko so konec osemdesetih let začeli tiskati dotlej prepovedane samizdatske pesnike, je bila njena prva knjiga izdana v deset tisoč izvodih in razprodana v treh tednih, se spominja Pavle Rak. Tako je zaslovela doma in po svetu in postala klasik.
Zanimivo je, kako je v sovjetskih časih živela in preživela duhovna, religiozna poezija. Kot someščanko Ane Ahmatove, s katero se je srečala v najstništvu, in Majakovskega sta Eleno Švarc poleg dramatičnosti v Bolšoj teatru, kamor je zahajala z materjo dramatičarko, zaznamovala tudi Dostojevski in pesnik Mihail Kuzmin. Kot samoukinja in z občutkom, da je ena od poslednjih pesnic, je poeziji pripisovala sakralen pomen in jo sprva ročno pretipkano izdajala v leningrajskem podzemlju. Po njenem mnenju »gre za sakralno daritev, kadar resnično bereš poezijo«, zato je menda tudi pretresljivo upodabljala svoje pesmi. Njen osebni, intimni in hkrati ustvarjalni odnos z Bogom je izpričan v verzih: »Bog, včasih me vzameš v dlan in mi lahno stiskaš grlo – da bi zažgolela in zapela pesmico za Tebe, edinega Tebe.«* (*Za potrebe knjižne ocene sem zaradi lažjega branja izpustila verzni lom pri citiranih odlomkih. Op. avtorice besedila P. K.). Sorodne umetniške duše, ki so sodelovale pri branju na domovih in so bile del Šimpoziuma ali Opičjega občestva, ki je na pobudo Elene Švarc nastal v uporniškem leningrajskem podtalju, je poleg poezije povezovalo tudi duhovno-religiozno iskateljstvo, ki se je po raziskovanju joge, budizma, okultizma in teozofije obrnilo v krščanstvo, predvsem v rusko pravoslavje. Švarčeva se leningrajskega filozofskega religioznega seminarja ni udeleževala, vendar se je družila z njegovimi protagonisti, med drugim že omenjenim pesniškim tekmecem Viktorjem Krivulinom, ki je dejal, da je poezija »kot udeleženost v svetosti«. Konec sedemdesetih let je bila objavljena v emigrantskih revijah in kasneje v antologijah v tujini, postala je članica neodvisnega književnega Kluba 81, dočakala je uradne objave v Rusiji in izid pesniške zbirke v New Yorku. Sledile so objave zbirk in na prelomu stoletja še izid zbranih del ter gostovanja na festivalih.
Elena Švarc je eno od izstopajočih ustvarjalk v svetovnem merilu, katerih poezija temelji v duhovnosti in religioznosti in je z njima prežeta. Prav zato velja pozdrav prvi njeni knjigi v slovenščini. Pesnica je bila poznavalka antične književnosti in klasičnih del svetovne literature in to kot pesniško sredstvo smelo uporablja v svoji pesniški tvarini. Njena poezija govori o nevidni strani življenja, je sicer čista (v smeri svetosti), a z zavestjo, da je človeška. Obenem je gorečna ter se ekstatičnemu plesu z Bogom, ki je »skromen« in »ne išče ljubezni, ampak vero« in je v najvišjih globočinah in hkrati ima bolečino, željno približuje z osebnim podpisom ob uporabi antičnih in predvsem bibličnih motivov. Od bralca zahteva gnetljivost in prebujenje v novo duhovno religiozno raven.
Poezija bivanjskih in duhovnih, tudi religioznih vprašanj daje v slovenskem prevodu filozofa Borisa Šinigoja prednost vsebini pred notranjo obliko, torej pesničini duhovni in mistični izkušnji, tako da je prevajalec opustil rimo in asonanco ter občasno ohranil aliteracijo. Predvsem pomembna pa je Šinigojeva spremna beseda, ki z natančno interpretacijo vodi zvedavega bralca v duhovne meandre mistične poezije Elene Švarc.
Opazno in pomembno mesto v tej poeziji imajo živali kot tihi glasniki drugega sveta in nedolžna, brezgrešna, človeku bližnja bitja. seveda v nasprotju s človekom, ki je pred nalogo, da obnovi vesoljno harmonijo ter uglasi sebe in svet z Bogom. Prav s tega svežega in aktualnega gledišča, bodisi v smer zaščite živali bodisi preraščanja antropocentričnega pogleda na svet, je poezija Elene Švarc zanimiva tudi za širše bralstvo, ne le za ljubitelje mističnih verzov. V ciklu Z grobimi sredstvi ne dosežeš blaženosti (Horror eroticus) problematizira mačističen, nasilen spolni odnos na robu posilstva in ponuja alternativo v obliki višje duhovne zavesti in preseganja spolne binarnosti moški-ženska, in sicer v obliki tako imenovane angelske ljubezni, ki dela ljudem družbo v duševni samoti. Navsezadnje pa je velikost poezije Elene Švarc prav v njeni specifiki – poetični upodobitvi religioznega. Pri tem zna biti, mimogrede, tudi zelo hudomušna, ko se primerja z vodko:
»Nisem ne pivo ne soda, ampak čista vodka s trojno destilacijo v Tvojih kleteh, vendar me muči strah – besni alkoholik z rdečim očesom cedi sline, preden se zaveš, nehote vse popije, toda jaz sem Bogova vodka.«
Pred vabilom k branju knjige Elene Švarc Zakaj vsi ne vidijo angelov naj izpostavim, da so po mojem mnenju najboljše pesmi s samega konca prejšnjega tisočletja, na primer odlična pesem Pogovor z mačko. In za konec naj navedem le še čudovite, sicer zgodnejše verze o Božji bližini, Božji ljubezni, ki jih preberemo v Zračnem evangeliju:
»V zraku spi veter, Bog v človeku. Gospod Bog, Sin Tvoj – zdaj postaja veter, da bi se vrnil k Tebi, da bi večno krožil v prstanu, spletenem iz viharjev.«
Avtorica recenzije: Petra Koršič
Bere Lidija Hartman.
Prevedel Boris Šinigoj; Ljubljana : KUD Logos, 2020
Dvojezična izdaja izbranih pesmi Elene Švarc z naslovom Zakaj vsi ne vidijo angelov je prva njena knjigo v slovenskem jeziku. Naslov knjige je dala istoimenska domiselna pesem iz leta 1996, ki pove, da angeli preprosto letijo prehitro, da bi jih uzrlo oko. Pred tem smo Eleno Švarc na kratko spoznali leta 2014 v reviji Poetikon v prevodu Andreje Kalc.
Ruska pesnica, ki se je rodila leta 1948 v Leningradu in tam, v Sankt Peterburgu, leta 2010 tudi umrla, je nekaj časa v okviru blejskega srečanja PEN bivala tudi v Sloveniji. Je najvidnejša predstavnica »leningrajske druge kulture«, literarnega gibanja iz druge polovice prejšnjega stoletja, v katerem se je s pesnikom Viktorjem Krivulinom kosala za prvo mesto. Svoje pesniško poslanstvo je čutila kot izbranka od Boga in njene pesmi so večinoma dialogi z Bogom. V času sovjetske perestrojke, ko so konec osemdesetih let začeli tiskati dotlej prepovedane samizdatske pesnike, je bila njena prva knjiga izdana v deset tisoč izvodih in razprodana v treh tednih, se spominja Pavle Rak. Tako je zaslovela doma in po svetu in postala klasik.
Zanimivo je, kako je v sovjetskih časih živela in preživela duhovna, religiozna poezija. Kot someščanko Ane Ahmatove, s katero se je srečala v najstništvu, in Majakovskega sta Eleno Švarc poleg dramatičnosti v Bolšoj teatru, kamor je zahajala z materjo dramatičarko, zaznamovala tudi Dostojevski in pesnik Mihail Kuzmin. Kot samoukinja in z občutkom, da je ena od poslednjih pesnic, je poeziji pripisovala sakralen pomen in jo sprva ročno pretipkano izdajala v leningrajskem podzemlju. Po njenem mnenju »gre za sakralno daritev, kadar resnično bereš poezijo«, zato je menda tudi pretresljivo upodabljala svoje pesmi. Njen osebni, intimni in hkrati ustvarjalni odnos z Bogom je izpričan v verzih: »Bog, včasih me vzameš v dlan in mi lahno stiskaš grlo – da bi zažgolela in zapela pesmico za Tebe, edinega Tebe.«* (*Za potrebe knjižne ocene sem zaradi lažjega branja izpustila verzni lom pri citiranih odlomkih. Op. avtorice besedila P. K.). Sorodne umetniške duše, ki so sodelovale pri branju na domovih in so bile del Šimpoziuma ali Opičjega občestva, ki je na pobudo Elene Švarc nastal v uporniškem leningrajskem podtalju, je poleg poezije povezovalo tudi duhovno-religiozno iskateljstvo, ki se je po raziskovanju joge, budizma, okultizma in teozofije obrnilo v krščanstvo, predvsem v rusko pravoslavje. Švarčeva se leningrajskega filozofskega religioznega seminarja ni udeleževala, vendar se je družila z njegovimi protagonisti, med drugim že omenjenim pesniškim tekmecem Viktorjem Krivulinom, ki je dejal, da je poezija »kot udeleženost v svetosti«. Konec sedemdesetih let je bila objavljena v emigrantskih revijah in kasneje v antologijah v tujini, postala je članica neodvisnega književnega Kluba 81, dočakala je uradne objave v Rusiji in izid pesniške zbirke v New Yorku. Sledile so objave zbirk in na prelomu stoletja še izid zbranih del ter gostovanja na festivalih.
Elena Švarc je eno od izstopajočih ustvarjalk v svetovnem merilu, katerih poezija temelji v duhovnosti in religioznosti in je z njima prežeta. Prav zato velja pozdrav prvi njeni knjigi v slovenščini. Pesnica je bila poznavalka antične književnosti in klasičnih del svetovne literature in to kot pesniško sredstvo smelo uporablja v svoji pesniški tvarini. Njena poezija govori o nevidni strani življenja, je sicer čista (v smeri svetosti), a z zavestjo, da je človeška. Obenem je gorečna ter se ekstatičnemu plesu z Bogom, ki je »skromen« in »ne išče ljubezni, ampak vero« in je v najvišjih globočinah in hkrati ima bolečino, željno približuje z osebnim podpisom ob uporabi antičnih in predvsem bibličnih motivov. Od bralca zahteva gnetljivost in prebujenje v novo duhovno religiozno raven.
Poezija bivanjskih in duhovnih, tudi religioznih vprašanj daje v slovenskem prevodu filozofa Borisa Šinigoja prednost vsebini pred notranjo obliko, torej pesničini duhovni in mistični izkušnji, tako da je prevajalec opustil rimo in asonanco ter občasno ohranil aliteracijo. Predvsem pomembna pa je Šinigojeva spremna beseda, ki z natančno interpretacijo vodi zvedavega bralca v duhovne meandre mistične poezije Elene Švarc.
Opazno in pomembno mesto v tej poeziji imajo živali kot tihi glasniki drugega sveta in nedolžna, brezgrešna, človeku bližnja bitja. seveda v nasprotju s človekom, ki je pred nalogo, da obnovi vesoljno harmonijo ter uglasi sebe in svet z Bogom. Prav s tega svežega in aktualnega gledišča, bodisi v smer zaščite živali bodisi preraščanja antropocentričnega pogleda na svet, je poezija Elene Švarc zanimiva tudi za širše bralstvo, ne le za ljubitelje mističnih verzov. V ciklu Z grobimi sredstvi ne dosežeš blaženosti (Horror eroticus) problematizira mačističen, nasilen spolni odnos na robu posilstva in ponuja alternativo v obliki višje duhovne zavesti in preseganja spolne binarnosti moški-ženska, in sicer v obliki tako imenovane angelske ljubezni, ki dela ljudem družbo v duševni samoti. Navsezadnje pa je velikost poezije Elene Švarc prav v njeni specifiki – poetični upodobitvi religioznega. Pri tem zna biti, mimogrede, tudi zelo hudomušna, ko se primerja z vodko:
»Nisem ne pivo ne soda, ampak čista vodka s trojno destilacijo v Tvojih kleteh, vendar me muči strah – besni alkoholik z rdečim očesom cedi sline, preden se zaveš, nehote vse popije, toda jaz sem Bogova vodka.«
Pred vabilom k branju knjige Elene Švarc Zakaj vsi ne vidijo angelov naj izpostavim, da so po mojem mnenju najboljše pesmi s samega konca prejšnjega tisočletja, na primer odlična pesem Pogovor z mačko. In za konec naj navedem le še čudovite, sicer zgodnejše verze o Božji bližini, Božji ljubezni, ki jih preberemo v Zračnem evangeliju:
»V zraku spi veter, Bog v človeku. Gospod Bog, Sin Tvoj – zdaj postaja veter, da bi se vrnil k Tebi, da bi večno krožil v prstanu, spletenem iz viharjev.«
Avtorica recenzije: Ana Hancock Bereta Barbara Zupan in Dejan Kaloper.
Eva Jagodic, Matic Lukšič: Vse to sem videla, ko sem letela mimo Kozmomjuzikel po motivih iz življenja psičke Lajke Krstna uprizoritev Premiera: 13. januar 2022 Avtorja scenarija in uprizoritvene zamisli Eva Jagodic in Matic Lukšič Dramaturginja Eva Jagodic Avtor songov in glasbe Matic Lukšič Avtor likovne zasnove Matic Lukšič Svetovalka za gib Anja Möderndorfer Lektor Martin Vrtačnik Oblikovalec svetlobe Boštjan Kos Oblikovalec zvoka Tomaž Božič Nastopa Matic Lukšič Na Mali sceni Mestnega gledališča ljubljanskega so premierno uprizorili Kozmomjuzikel po motivih iz življenja psičke Lajke z naslovom Vse to sem videla, ko sem letela mimo: gre za avtorski projekt igralca Matica Lukšiča, ki je z Evo Jagodic avtor scenarija in uprizoritvene zamisli, poleg tega pa tudi avtor songov, glasbe in likovne zasnove ter edini nastopajoči: "Lajkina zgodba govori o Lajki, ampak v bistvu na neki način govori o vsakem človeku: iskanje potrditve, iskanje pripadnosti, želja po pripadnosti in bližini, hkrati strah pred samoto in želja po samoti." Vtise po predpremieri, ki je bila 12. januarja, je strnila Staša Grahek. Foto: Peter Giodani https://www.mgl.si/sl/predstave/vse-to-sem-videla-ko-sem-letela-mimo/#gallery-1100-8
V filmu Zastoj spremljamo srečanje dveh zakonskih parov iz različnih slojev družbe, ki na prvi pogled nimata ničesar skupnega, vendar ju tragični dogodek na nenavaden način poveže. Več o tem, kako je nastajal scenarij za film in še čem Petra Meterc in režiser Vinko Möderndorfer.
Podelitev zlatih globusov po poročanju našega dopisnika Andreja Stoparja ne le izgublja sijaj, ampak tudi odmevnost in kredibilnost. Vendar zaradi tega nikakor ne smemo nehati govoriti o dobrih filmih – z nagradami za najboljšo dramo, najboljši scenarij, najboljšo režiserko, najboljšo filmsko glasbo in kar tremi nagrajenimi igralci je nedvomno slavil film Jane Campion Moč psa, ki je bil sicer premierno prikazan v Benetkah. Ocenjuje ga Petra Meterc.
Film Jagnje je letos v Cannesu osvojil nagrado za izvirnost v sklopu Posebni pogled, nato pa na festivalu fantastičnega filma v Sitgesu še nagrado za najboljši celovečerec. Film družinsko dramo uprizori s prvinami islandske ljudske pripovedke: par brez otrok, ki živi na odmaknjenem islandskem podeželju, v ovčjem hlevu nekega dne odkrije nenavadno darilo matere narave. Pa je res darilo – ali si ga zakonca kot tako samovoljno vzameta? Vsak čudež ima svojo ceno, so zapisali pri ljubljanskem Kinodvoru, kjer so imeli v gosteh glavnega igralca v filmu, Hilmirja Snarja Gu?nasona. Z njim se je pogovarjala Tina Poglajen.
Petindvajset let po nizu brutalnih umorov v tihem mestecu si je novi morilec nadel masko in začel napadati skupino najstnikov, da bi obudil skrivnosti iz smrtonosne preteklosti mesta. Zgodba novega dela spremlja mlado žensko, ki se vrača v svoj rodni kraj, tam pa ugotovi, da so grozljivi umori povezani z razvpitim zamaskiranim serijskim morilcem. O filmu in franšizi kot taki razmišlja Muanis Sinanović.
Avtor recenzije: Andrej Lutman Bereta Bernard Stramič in Barbara Zupan.
Avtorica recenzije: Cvetka Bevc Bereta Lidija Hartman in Aleksander Golja
»Film tarčo doseže, ne da bi pok strela sploh slišali in ravno zaradi svoje navidezne lahkotnosti ter preprostosti uspe gledalca mučno pretresti« - Muanis Sinanović
»Pravega odgovora nam Dragojevićeva bližnja prihodnost ne more in niti noče ponuditi. Kaj so za koga nebesa, mora pač ugotoviti vsak sam.« - Gaja Poeschl
»Skladatelj je temo filma izrazil s tangom in z njo uspešno zaobjel vso njeno kompleksnost – strast, poželenje, ljubezen, hrepenenje in brezup.« - Katja Ogrin
Po motivih Petronijevega Satirikona Premiera 27.12.2021 Igralska zasedba Daša Doberšek, Ivan Godnič, Klemen Kovačič, Janja Majzelj, Anja Novak, Ivan Peternelj, Robert Prebil, Matej Recer, Romana Šalehar, Vito Weis Režiserka Bojana Lazić Dramaturgija Slobodan Obradović Scenografija Zorana Petrov Kostumografija Maja Mirković Glasba Vladimir Pejković Koreografija Damjan Kecojević Svetovalka za jezik Mateja Dermelj Po srbskem prevodu Radmile Šalabalić prevedla Sonja Dolžan Oblikovanje svetlobe Bojana Lazić, Zorana Petrov Oblikovanje zvoka Silvo Zupančič Oblikovanje maske Nathalie Horvat Vodja predstave Liam Hlede Predstava Pojedina pri Trimalhionu, ki je premiero doživela na velikem odru Slovenskega mladinskega gledališča, na začetku sledi izvirnemu Petronijevemu besedilu, ki je nastalo v prvem stoletju našega štetja, a se kaj hitro prelomi v postdramsko komedijo. Predstavo je postavila na oder srbska režiserka Bojana Lazić, ogledala si jo je Ana Lorger – njeno besedilo bere Staša Grahek.
Neveljaven email naslov