Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtorica recenzije: Petra Koršič
Bere Lidija Hartman.
Prevedel Boris Šinigoj; Ljubljana : KUD Logos, 2020
Dvojezična izdaja izbranih pesmi Elene Švarc z naslovom Zakaj vsi ne vidijo angelov je prva njena knjigo v slovenskem jeziku. Naslov knjige je dala istoimenska domiselna pesem iz leta 1996, ki pove, da angeli preprosto letijo prehitro, da bi jih uzrlo oko. Pred tem smo Eleno Švarc na kratko spoznali leta 2014 v reviji Poetikon v prevodu Andreje Kalc.
Ruska pesnica, ki se je rodila leta 1948 v Leningradu in tam, v Sankt Peterburgu, leta 2010 tudi umrla, je nekaj časa v okviru blejskega srečanja PEN bivala tudi v Sloveniji. Je najvidnejša predstavnica »leningrajske druge kulture«, literarnega gibanja iz druge polovice prejšnjega stoletja, v katerem se je s pesnikom Viktorjem Krivulinom kosala za prvo mesto. Svoje pesniško poslanstvo je čutila kot izbranka od Boga in njene pesmi so večinoma dialogi z Bogom. V času sovjetske perestrojke, ko so konec osemdesetih let začeli tiskati dotlej prepovedane samizdatske pesnike, je bila njena prva knjiga izdana v deset tisoč izvodih in razprodana v treh tednih, se spominja Pavle Rak. Tako je zaslovela doma in po svetu in postala klasik.
Zanimivo je, kako je v sovjetskih časih živela in preživela duhovna, religiozna poezija. Kot someščanko Ane Ahmatove, s katero se je srečala v najstništvu, in Majakovskega sta Eleno Švarc poleg dramatičnosti v Bolšoj teatru, kamor je zahajala z materjo dramatičarko, zaznamovala tudi Dostojevski in pesnik Mihail Kuzmin. Kot samoukinja in z občutkom, da je ena od poslednjih pesnic, je poeziji pripisovala sakralen pomen in jo sprva ročno pretipkano izdajala v leningrajskem podzemlju. Po njenem mnenju »gre za sakralno daritev, kadar resnično bereš poezijo«, zato je menda tudi pretresljivo upodabljala svoje pesmi. Njen osebni, intimni in hkrati ustvarjalni odnos z Bogom je izpričan v verzih: »Bog, včasih me vzameš v dlan in mi lahno stiskaš grlo – da bi zažgolela in zapela pesmico za Tebe, edinega Tebe.«* (*Za potrebe knjižne ocene sem zaradi lažjega branja izpustila verzni lom pri citiranih odlomkih. Op. avtorice besedila P. K.). Sorodne umetniške duše, ki so sodelovale pri branju na domovih in so bile del Šimpoziuma ali Opičjega občestva, ki je na pobudo Elene Švarc nastal v uporniškem leningrajskem podtalju, je poleg poezije povezovalo tudi duhovno-religiozno iskateljstvo, ki se je po raziskovanju joge, budizma, okultizma in teozofije obrnilo v krščanstvo, predvsem v rusko pravoslavje. Švarčeva se leningrajskega filozofskega religioznega seminarja ni udeleževala, vendar se je družila z njegovimi protagonisti, med drugim že omenjenim pesniškim tekmecem Viktorjem Krivulinom, ki je dejal, da je poezija »kot udeleženost v svetosti«. Konec sedemdesetih let je bila objavljena v emigrantskih revijah in kasneje v antologijah v tujini, postala je članica neodvisnega književnega Kluba 81, dočakala je uradne objave v Rusiji in izid pesniške zbirke v New Yorku. Sledile so objave zbirk in na prelomu stoletja še izid zbranih del ter gostovanja na festivalih.
Elena Švarc je eno od izstopajočih ustvarjalk v svetovnem merilu, katerih poezija temelji v duhovnosti in religioznosti in je z njima prežeta. Prav zato velja pozdrav prvi njeni knjigi v slovenščini. Pesnica je bila poznavalka antične književnosti in klasičnih del svetovne literature in to kot pesniško sredstvo smelo uporablja v svoji pesniški tvarini. Njena poezija govori o nevidni strani življenja, je sicer čista (v smeri svetosti), a z zavestjo, da je človeška. Obenem je gorečna ter se ekstatičnemu plesu z Bogom, ki je »skromen« in »ne išče ljubezni, ampak vero« in je v najvišjih globočinah in hkrati ima bolečino, željno približuje z osebnim podpisom ob uporabi antičnih in predvsem bibličnih motivov. Od bralca zahteva gnetljivost in prebujenje v novo duhovno religiozno raven.
Poezija bivanjskih in duhovnih, tudi religioznih vprašanj daje v slovenskem prevodu filozofa Borisa Šinigoja prednost vsebini pred notranjo obliko, torej pesničini duhovni in mistični izkušnji, tako da je prevajalec opustil rimo in asonanco ter občasno ohranil aliteracijo. Predvsem pomembna pa je Šinigojeva spremna beseda, ki z natančno interpretacijo vodi zvedavega bralca v duhovne meandre mistične poezije Elene Švarc.
Opazno in pomembno mesto v tej poeziji imajo živali kot tihi glasniki drugega sveta in nedolžna, brezgrešna, človeku bližnja bitja. seveda v nasprotju s človekom, ki je pred nalogo, da obnovi vesoljno harmonijo ter uglasi sebe in svet z Bogom. Prav s tega svežega in aktualnega gledišča, bodisi v smer zaščite živali bodisi preraščanja antropocentričnega pogleda na svet, je poezija Elene Švarc zanimiva tudi za širše bralstvo, ne le za ljubitelje mističnih verzov. V ciklu Z grobimi sredstvi ne dosežeš blaženosti (Horror eroticus) problematizira mačističen, nasilen spolni odnos na robu posilstva in ponuja alternativo v obliki višje duhovne zavesti in preseganja spolne binarnosti moški-ženska, in sicer v obliki tako imenovane angelske ljubezni, ki dela ljudem družbo v duševni samoti. Navsezadnje pa je velikost poezije Elene Švarc prav v njeni specifiki – poetični upodobitvi religioznega. Pri tem zna biti, mimogrede, tudi zelo hudomušna, ko se primerja z vodko:
»Nisem ne pivo ne soda, ampak čista vodka s trojno destilacijo v Tvojih kleteh, vendar me muči strah – besni alkoholik z rdečim očesom cedi sline, preden se zaveš, nehote vse popije, toda jaz sem Bogova vodka.«
Pred vabilom k branju knjige Elene Švarc Zakaj vsi ne vidijo angelov naj izpostavim, da so po mojem mnenju najboljše pesmi s samega konca prejšnjega tisočletja, na primer odlična pesem Pogovor z mačko. In za konec naj navedem le še čudovite, sicer zgodnejše verze o Božji bližini, Božji ljubezni, ki jih preberemo v Zračnem evangeliju:
»V zraku spi veter, Bog v človeku. Gospod Bog, Sin Tvoj – zdaj postaja veter, da bi se vrnil k Tebi, da bi večno krožil v prstanu, spletenem iz viharjev.«
Avtorica recenzije: Petra Koršič
Bere Lidija Hartman.
Prevedel Boris Šinigoj; Ljubljana : KUD Logos, 2020
Dvojezična izdaja izbranih pesmi Elene Švarc z naslovom Zakaj vsi ne vidijo angelov je prva njena knjigo v slovenskem jeziku. Naslov knjige je dala istoimenska domiselna pesem iz leta 1996, ki pove, da angeli preprosto letijo prehitro, da bi jih uzrlo oko. Pred tem smo Eleno Švarc na kratko spoznali leta 2014 v reviji Poetikon v prevodu Andreje Kalc.
Ruska pesnica, ki se je rodila leta 1948 v Leningradu in tam, v Sankt Peterburgu, leta 2010 tudi umrla, je nekaj časa v okviru blejskega srečanja PEN bivala tudi v Sloveniji. Je najvidnejša predstavnica »leningrajske druge kulture«, literarnega gibanja iz druge polovice prejšnjega stoletja, v katerem se je s pesnikom Viktorjem Krivulinom kosala za prvo mesto. Svoje pesniško poslanstvo je čutila kot izbranka od Boga in njene pesmi so večinoma dialogi z Bogom. V času sovjetske perestrojke, ko so konec osemdesetih let začeli tiskati dotlej prepovedane samizdatske pesnike, je bila njena prva knjiga izdana v deset tisoč izvodih in razprodana v treh tednih, se spominja Pavle Rak. Tako je zaslovela doma in po svetu in postala klasik.
Zanimivo je, kako je v sovjetskih časih živela in preživela duhovna, religiozna poezija. Kot someščanko Ane Ahmatove, s katero se je srečala v najstništvu, in Majakovskega sta Eleno Švarc poleg dramatičnosti v Bolšoj teatru, kamor je zahajala z materjo dramatičarko, zaznamovala tudi Dostojevski in pesnik Mihail Kuzmin. Kot samoukinja in z občutkom, da je ena od poslednjih pesnic, je poeziji pripisovala sakralen pomen in jo sprva ročno pretipkano izdajala v leningrajskem podzemlju. Po njenem mnenju »gre za sakralno daritev, kadar resnično bereš poezijo«, zato je menda tudi pretresljivo upodabljala svoje pesmi. Njen osebni, intimni in hkrati ustvarjalni odnos z Bogom je izpričan v verzih: »Bog, včasih me vzameš v dlan in mi lahno stiskaš grlo – da bi zažgolela in zapela pesmico za Tebe, edinega Tebe.«* (*Za potrebe knjižne ocene sem zaradi lažjega branja izpustila verzni lom pri citiranih odlomkih. Op. avtorice besedila P. K.). Sorodne umetniške duše, ki so sodelovale pri branju na domovih in so bile del Šimpoziuma ali Opičjega občestva, ki je na pobudo Elene Švarc nastal v uporniškem leningrajskem podtalju, je poleg poezije povezovalo tudi duhovno-religiozno iskateljstvo, ki se je po raziskovanju joge, budizma, okultizma in teozofije obrnilo v krščanstvo, predvsem v rusko pravoslavje. Švarčeva se leningrajskega filozofskega religioznega seminarja ni udeleževala, vendar se je družila z njegovimi protagonisti, med drugim že omenjenim pesniškim tekmecem Viktorjem Krivulinom, ki je dejal, da je poezija »kot udeleženost v svetosti«. Konec sedemdesetih let je bila objavljena v emigrantskih revijah in kasneje v antologijah v tujini, postala je članica neodvisnega književnega Kluba 81, dočakala je uradne objave v Rusiji in izid pesniške zbirke v New Yorku. Sledile so objave zbirk in na prelomu stoletja še izid zbranih del ter gostovanja na festivalih.
Elena Švarc je eno od izstopajočih ustvarjalk v svetovnem merilu, katerih poezija temelji v duhovnosti in religioznosti in je z njima prežeta. Prav zato velja pozdrav prvi njeni knjigi v slovenščini. Pesnica je bila poznavalka antične književnosti in klasičnih del svetovne literature in to kot pesniško sredstvo smelo uporablja v svoji pesniški tvarini. Njena poezija govori o nevidni strani življenja, je sicer čista (v smeri svetosti), a z zavestjo, da je človeška. Obenem je gorečna ter se ekstatičnemu plesu z Bogom, ki je »skromen« in »ne išče ljubezni, ampak vero« in je v najvišjih globočinah in hkrati ima bolečino, željno približuje z osebnim podpisom ob uporabi antičnih in predvsem bibličnih motivov. Od bralca zahteva gnetljivost in prebujenje v novo duhovno religiozno raven.
Poezija bivanjskih in duhovnih, tudi religioznih vprašanj daje v slovenskem prevodu filozofa Borisa Šinigoja prednost vsebini pred notranjo obliko, torej pesničini duhovni in mistični izkušnji, tako da je prevajalec opustil rimo in asonanco ter občasno ohranil aliteracijo. Predvsem pomembna pa je Šinigojeva spremna beseda, ki z natančno interpretacijo vodi zvedavega bralca v duhovne meandre mistične poezije Elene Švarc.
Opazno in pomembno mesto v tej poeziji imajo živali kot tihi glasniki drugega sveta in nedolžna, brezgrešna, človeku bližnja bitja. seveda v nasprotju s človekom, ki je pred nalogo, da obnovi vesoljno harmonijo ter uglasi sebe in svet z Bogom. Prav s tega svežega in aktualnega gledišča, bodisi v smer zaščite živali bodisi preraščanja antropocentričnega pogleda na svet, je poezija Elene Švarc zanimiva tudi za širše bralstvo, ne le za ljubitelje mističnih verzov. V ciklu Z grobimi sredstvi ne dosežeš blaženosti (Horror eroticus) problematizira mačističen, nasilen spolni odnos na robu posilstva in ponuja alternativo v obliki višje duhovne zavesti in preseganja spolne binarnosti moški-ženska, in sicer v obliki tako imenovane angelske ljubezni, ki dela ljudem družbo v duševni samoti. Navsezadnje pa je velikost poezije Elene Švarc prav v njeni specifiki – poetični upodobitvi religioznega. Pri tem zna biti, mimogrede, tudi zelo hudomušna, ko se primerja z vodko:
»Nisem ne pivo ne soda, ampak čista vodka s trojno destilacijo v Tvojih kleteh, vendar me muči strah – besni alkoholik z rdečim očesom cedi sline, preden se zaveš, nehote vse popije, toda jaz sem Bogova vodka.«
Pred vabilom k branju knjige Elene Švarc Zakaj vsi ne vidijo angelov naj izpostavim, da so po mojem mnenju najboljše pesmi s samega konca prejšnjega tisočletja, na primer odlična pesem Pogovor z mačko. In za konec naj navedem le še čudovite, sicer zgodnejše verze o Božji bližini, Božji ljubezni, ki jih preberemo v Zračnem evangeliju:
»V zraku spi veter, Bog v človeku. Gospod Bog, Sin Tvoj – zdaj postaja veter, da bi se vrnil k Tebi, da bi večno krožil v prstanu, spletenem iz viharjev.«
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bereta Jure Franko in Ana Bohte.
Anton Pavlovič Čehov: Češnjev vrt ???????? ???, 1904 Komedija v štirih dejanjih Premiera 2. oktober 2021 Prevajalec Milan Jesih Režiser Janusz Kica Dramaturginja Petra Pogorevc Scenografka Karin Fritz Kostumografka Bjanka Adžić Ursulov Lektorica Maja Cerar Avtorica glasbene opreme Darja Hlavka Godina Oblikovalec svetlobe Andrej Koležnik Oblikovalec zvoka Sašo Dragaš Asistentka režiserja Živa Bizovičar, AGRFT Asistentka dramaturginje Manca Lipoglavšek, AGRFT Igrajo Nataša Tič Ralijan, Lena Hribar Škrlec, Iva Krajnc Bagola, Uroš Smolej, Branko Jordan, Filip Samobor, Jožef Ropoša, Tina Potočnik Vrhovnik, Gašper Jarni, Lara Wolf, Gregor Gruden, Boris Ostan, Jaka Lah Na velikem odru Mestnega gledališča ljubljanskega je bila sinoči slavnostna premiera igre Češnjev vrt ruskega dramatika Antona Pavloviča Čehova v prevodu Milana Jesiha. Uprizoritev je bila sicer načrtovana za lansko sezono, a so jo lahko uprizorili šele zdaj. Češnjev vrt je igra o spremembah, o nečem, kar se končuje, pravi med drugim režiser Janusz Kica: "To je tema tega besedila, to je tema Čehova, te predstave, pa tudi mojega življenja. Spremembe se morajo dogajati, ne smemo se za vsako ceno držati tega, kar je bilo; moramo gledati naprej." Foto: Peter Giodani
Mestno gledališče ljubljansko / premiera 28. 09. 2021 Prevajalka: Polona Glavan Režiserka in scenografka: Anja Suša Dramaturginja: Petra Pogorevc Kostumografka: Maja Mirković Svetovalec za gib: Damjan Kecojević Lektor: Martin Vrtačnik Oblikovalec svetlobe: Boštjan Kos Oblikovalec zvoka: Tomaž Božič Asistentka dramaturginje: Nika Korenjak Asistent scenografke: Janez Koleša Asistentka kostumografke: Nina Čehovin Zasedba: Ajda Smrekar, Filip Samobor, Voranc Boh, Lena Hribar Škrlec, Tanja Dimitrievska, Jaka Lah, Gašper Jarni Sinoči so v Mestnem gledališču ljubljanskem premierno uprizorili predstavo Nekoč se bova temu smejala. Gre za odrsko priredbo Ljubezenskega romana hrvaške pisateljice Ivane Sajko, ki je tudi avtorica dramatizacije. Medtem ko roman svoj svet gradi v intimni sferi, pa uprizoritev fokus postavlja v širšo družbeno svarnost, katere izkušnjo temeljno določa, z besedami režiserka Anje Suša, »ekonomija, ki ubija ljubezen.« Foto: Peter Giodani
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bereta Lidija Hartman in Aleksander Golja.
Avtor recenzije: Iztok Ilich Bere Aleksander Golja.
POŽIGALCI Po igri Maxa Frischa Dobrnik in požigalci Naslov izvirnika: Biedermann und die Brandstifter Krstna uprizoritev priredbe AVTOR PRIREDBE, REŽISER IN SCENOGRAF: Jan Krmelj PREVAJALKA: Maila Golob DRAMATURGINJA: Eva Kraševec LEKTORICA: Tatjana Stanič KOSTUMOGRAFINJA: Špela Ema Veble AVTOR GLASBE: Luka Ipavec OBLIKOVALEC SVETLOBE: Borut Bučinel IGRAJO: Saša Tabaković - Dobrnik Iva Babić – Betka Benjamin Krnetić – Pepe Uroš Fürst – Vili Nina Valič – Ana Matija Rozman - Dr. Fil in Policaj Napoved: S premiero in krstno izvedbo igre Požigalci se je začela nova gledališka sezona v ljubljanski Drami. Besedilo je po igri švicarskega dramatika Maxa Frischa priredil Jan Krmelj – tudi režiser in scenograf predstave. Frischevo dramo z naslovom Dobrnik in požigalci je prevedla Maila Golob, dramaturginja je bila Eva Kraševec. Premiero na velikem odru Drame si je ogledala Tadeja Krečič:
Drama SNG Maribor, Burgteater Dunaj, Jugoslovensko dramsko pozorište Beograd, Cankarjev dom Ljubljana / premiera 24. 09. 2021 Režija: Janez Pipan Scenograf: Marko Japelj Avtorica videa: Vesna Krebs Kostumograf: Leo Kulaš Skladatelj in izvajalec scenske glasbe: Milko Lazar Korepetitor in avtor glasbenih priredb: Robert Mraček Oblikovalec svetlobe: Andrej Hajdinjak Oblikovalec odrskega giba in borilnih veščin: Sergio Moga Lektorica: Metka Damjan Prevajalca romana v nemški jezik: Klaus Detlef Olof in Daniela Kocmut Prevajalka romana v srbski jezik: Ana Ristović Prevajalki na vajah za nemški jezik: Barbara Lečnik in Tjaša Šket Prevajalka pesmi Počiva jezero v tihoti v španski jezik: Mojca Medvedšek Asistent režije: Žiga Hren (študent AGRFT) Asistentka kostumografa: Lara Kulaš Asistent skladatelja: Marjan Peternel Za potrebe uprizoritve sta prevod priredila: Klaus Detlef Olof in Daniela Kocmut Zasedba: Nataša Matjašec Rošker, Blaž Dolenc, Milan Marić, Nebojša Ljubišić, Milena Zupančič, Davor Herga, Daniel Jesch, Mateja Pucko, Matevž Biber, Vladimir Vlaškalić, Mirjana Šajinović, Anže Krajnc, Irena Varga, Ivica Knez, Robert Mraček, Matija Stipanič, Alfonz Kodrič, Kristijan Ostanek, Nejc Ropret, Petja Labović, Mojca Simonič, Dane Radulović, Matjaž Kaučič, Žan Pečnik Predstava To noč sem jo videl je velika mednarodna koprodukcija, ki na odru v treh jezikih obudi sodobno klasiko, istoimenski roman Draga Jančarja. Jančarjev svet je odrsko priredil režiser Janez Pipan, zožil ga je na pet pripovednih perspektiv, ki skupaj sestavljajo zgodbo Veronike Zarnik oziroma slikajo zgodovinski portret nedolžnih življenj v kolesju zgodovine. Predstavo v mariborski Drami si je ogledal Rok Bozovičar. Foto: Peter Giodani
Slovensko mladinsko gledališče sezono začenja s farsično uprizoritvijo Norišnica d.o.o. Po besedilu Joeja Ortona jo je režiral Vito Taufer, ki je v premišljenem zasledovanju totalnosti gledališča zbližal oder in gledalce. foto: Ivian Kan Mujezinović
Neveljaven email naslov