Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
On hoče svojo lastno restavracijo in vsaj eno Michelinovo zvezdico, ona hoče – vse.
On hoče svojo lastno restavracijo in vsaj eno Michelinovo zvezdico, ona hoče – vse. Ljubezen, družino, kariero, strast, otroke in tudi Michelinovo zvezdico. Vse. On sprva malo dvomi, da je VSE dosegljivo, ona ne dvomi prav nič. In deset let ter dva otroka pozneje se zdi, da sta na pravi poti. Njuni izjemni restavraciji se namreč obeta največje kuharsko priznanje, njun zakon je še vedno poln strasti in sploh je videti vse naravnost sanjsko. A seveda se tik pred zdajci močno zalomi. Zaškripa in se poruši. Če namreč želiš imeti vse, potem moraš vse tudi vložiti in ko gre nekaj narobe, lahko tudi izgubiš prav vse.
Pri scenariju za svoj zadnji celovečerni film Okus lakote je danski režiser Christoffer Boe združil moči z izredno priznanim rojakom Tobiasom Lindholmom in poskusil ob vzporejanju s svetom vrhunske kulinarike predstaviti razmerje dveh ambicioznih ljudi, para, ki v pristnem hlepenju po čim bolj polnem življenju, kakršno sodobna družba ne le omogoča, ampak skoraj zahteva, v nekem trenutku izgubi tla pod nogami. Padec je seveda boleč, ker je bil vložek tako visok, a konec vseeno ni tako boleč, kot bi lahko bil in bi za boljši učinek zgodbe pravzaprav celo moral biti. Tudi sicer združevanje dveh principov filmske pripovedi – Boe pravi, da si on poskuša stvari izmisliti, medtem ko si Lindholm poskuša izmisliti čim manj – deluje le deloma, nekako toplo-hladno. Zgodba je razdeljena na pet poglavij, vsako je označeno z enim okusom, ki mu je potem dodana vsebina iz življenja glavnih protagonistov. Ko je sladko, se zaljubljata, ko je pekoče, se seveda razhajata. Rahlo pravljični pristop k resničnemu življenju, v katerem je vrhunska kulinarika ostala le kot ogrodje, kot prostor, v katerem se odvijajo osebne travme nekega odnosa, žal po precej bolj klišejskem ključu, kakšnega smo pri skandinavskih filmskih ustvarjalcih sicer vajeni. Ona vara v trenutku šibkosti in ker ima mož zanjo v tistem hipu premalo časa. Potem se skoraj zgodi družinska tragedija, ki jo strezni, in nazadnje se njeno razmerje, ki to sploh ni, razkrije v najbolj neprimernem času in na dobesedno najbolj papirnat način – s pisemcem. Vse ostalo, izjemna restavracija, ki ji s trdo roko in klišejskim glavnim nožem vlada mož, njuno krčevito prizadevanje za Michelinovo zvezdico in tako naprej, je le kulisa, ki je režiser ni znal do kraja izkoristiti.
Okus lakote je film, ki je, kot se za vrhunsko kulinariko tudi spodobi, izjemno lepo postrežen, fotografija in igra sta namreč fantastični, manjka pa mu ščepec ali dva začimb, da bi zares zadišal in bi okus po njem še dolgo ostal v spominu.
On hoče svojo lastno restavracijo in vsaj eno Michelinovo zvezdico, ona hoče – vse.
On hoče svojo lastno restavracijo in vsaj eno Michelinovo zvezdico, ona hoče – vse. Ljubezen, družino, kariero, strast, otroke in tudi Michelinovo zvezdico. Vse. On sprva malo dvomi, da je VSE dosegljivo, ona ne dvomi prav nič. In deset let ter dva otroka pozneje se zdi, da sta na pravi poti. Njuni izjemni restavraciji se namreč obeta največje kuharsko priznanje, njun zakon je še vedno poln strasti in sploh je videti vse naravnost sanjsko. A seveda se tik pred zdajci močno zalomi. Zaškripa in se poruši. Če namreč želiš imeti vse, potem moraš vse tudi vložiti in ko gre nekaj narobe, lahko tudi izgubiš prav vse.
Pri scenariju za svoj zadnji celovečerni film Okus lakote je danski režiser Christoffer Boe združil moči z izredno priznanim rojakom Tobiasom Lindholmom in poskusil ob vzporejanju s svetom vrhunske kulinarike predstaviti razmerje dveh ambicioznih ljudi, para, ki v pristnem hlepenju po čim bolj polnem življenju, kakršno sodobna družba ne le omogoča, ampak skoraj zahteva, v nekem trenutku izgubi tla pod nogami. Padec je seveda boleč, ker je bil vložek tako visok, a konec vseeno ni tako boleč, kot bi lahko bil in bi za boljši učinek zgodbe pravzaprav celo moral biti. Tudi sicer združevanje dveh principov filmske pripovedi – Boe pravi, da si on poskuša stvari izmisliti, medtem ko si Lindholm poskuša izmisliti čim manj – deluje le deloma, nekako toplo-hladno. Zgodba je razdeljena na pet poglavij, vsako je označeno z enim okusom, ki mu je potem dodana vsebina iz življenja glavnih protagonistov. Ko je sladko, se zaljubljata, ko je pekoče, se seveda razhajata. Rahlo pravljični pristop k resničnemu življenju, v katerem je vrhunska kulinarika ostala le kot ogrodje, kot prostor, v katerem se odvijajo osebne travme nekega odnosa, žal po precej bolj klišejskem ključu, kakšnega smo pri skandinavskih filmskih ustvarjalcih sicer vajeni. Ona vara v trenutku šibkosti in ker ima mož zanjo v tistem hipu premalo časa. Potem se skoraj zgodi družinska tragedija, ki jo strezni, in nazadnje se njeno razmerje, ki to sploh ni, razkrije v najbolj neprimernem času in na dobesedno najbolj papirnat način – s pisemcem. Vse ostalo, izjemna restavracija, ki ji s trdo roko in klišejskim glavnim nožem vlada mož, njuno krčevito prizadevanje za Michelinovo zvezdico in tako naprej, je le kulisa, ki je režiser ni znal do kraja izkoristiti.
Okus lakote je film, ki je, kot se za vrhunsko kulinariko tudi spodobi, izjemno lepo postrežen, fotografija in igra sta namreč fantastični, manjka pa mu ščepec ali dva začimb, da bi zares zadišal in bi okus po njem še dolgo ostal v spominu.
Potential States Moment, Gledališče Glej, Ballhaus Ost / premiera 18.09.2020 Koncept: Eva Nina Lampič in Beliban zu Stolberg Zasnova in izvedba: Barbara Kukovec (Maribor, Ljubljana), Eva Nina Lampič, Beliban zu Stolberg, Linda Vaher (Berlin) Scenografija in dokumentacija: Dani Modrej Oblikovanje zvoka: Aleš Zorec Dramaturško svetovanje: Fabian Löwenbrück Produkcija: Nika Bezeljak (Moment), Barbara Poček (Gledališče Glej), Tina Pfurr (Ballhaus Ost) Izvršna produkcija: Anna Mareike Holtz (ehrliche arbeit) Podpora: Ministrstvo za kulturo RS, Mestna občina Maribor, Mestna občina Ljubljana, Fundacija Robert Bosch (Nemčija) Sinoči so na Intimnem odru premierno izvedli predstavo Potential States, ki tematizira Jugoslavijo in Kurdistan, hkrati pa zgodovinske vzorce in značilnosti obeh držav vpleta tudi v uprizoritveni dogodek. Gre za koprodukcijo mariborskega Momenta, Gledališča Glej in berlinskega Ballhaus Osta, ki jo bodo prihodnji teden premierno predstavili še v Ljubljani, oktobra pa tudi v Berlinu. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto: Dani Modrej
Avtor recenzije: Iztok Ilich Bere Bernard Stramič.
Avtorica recenzije: Miša Gams Bereta: Renato Horvat in Barbara Zupan.
Oče Romuald/Lovrenc Marušič: Škofjeloški pasijon Koprodukcija Prešernovega gledališča Kranj in Mestnega gledališča Ptuj Premieri: 10.septembra 2020 Prešernovo gledališče Kranj; 24. oktobra 2020 Mestno gledališče Ptuj Koprodukcija z Mestnim gledališčem Ptuj Režiser: Jernej Lorenci Dramaturg: Matic Starina Koreograf in asistent režiserja: Gregor Luštek Scenograf: Branko Hojnik Kostumografka: Belinda Radulović Skladatelj: Branko Rožman Lektorica: Maja Cerar Oblikovalec svetlobe: Borut Bučinel Oblikovalec maske: Matej Pajntar Inspicient in rekviziter: Ciril Roblek Šepetalka: Judita Polak Igrajo: Darja Reichman Blaž Setnikar Miha Rodman Doroteja Nadrah k. g. Miranda Trnjanin k. g. Gregor Zorc k. g. Pesem 'Oljsko goro tiha noč pokriva' na posnetku poje Pipa Lorenci
V Mestnem gledališču ljubljanskem prejšnje sezone niso mogli speljati do konca, zato je prva septembrska premiera še pomladni dolg; režiserka Barbara Hieng Samobor, sicer direktorica in umetniška vodja gledališča, je na oder studia postavila besedilo španskega avtorja Joséja Cabeze, ki je nastalo kot scenarij za film Sedem let – prevedel ga je Ignac Fock. Vodilna četverica podjetja – v izvirniku so to večinoma moški, v slovenski različici z naslovom Trije milijoni minut pa same ženske – se zaradi nezakonitih poslovnih praks znajde pred dilemo: nekdo se bo moral žrtvovati, prevzeti krivdo in iti za 7 let v zapor; tako bo podjetje rešeno, ostali pa na prostosti. Vtise po premieri psihološkega trilerja Trije milijoni minut je zbrala Staša Grahek. Po filmskem scenariju 7 let (7 anos), 2017 Psihološki triler Prva slovenska uprizoritev Premiera: 8. september 2020 prevajalec Ignac Fock režiserka in avtorica priredbe Barbara Hieng Samobor dramaturginja Eva Mahkovic scenograf Darjan Mihajlović Cerar kostumografka Bjanka Adžić Ursulov lektorica Maja Cerar oblikovalec svetlobe Andrej Koležnik oblikovalec tona Sašo Dragaš asistentka dramaturginje in šepetalka na vajah (študijsko) Ida Brancelj Nastopajo Judita Zidar, Tjaša Železnik, Mojca Funkl, Ana Pavlin, Klara Kuk k. g., Jana Zupančič (glas) Judita Zidar, Ana Pavlin, Klara Kuk, Mojca Funkl, Tjaša Železnik Avtor fotorafije: Peter Giodani
Avtorica recenzije: Veronika Šoster Bereta Mateja Perpar in Jure Franko.
Wajdi Muawad: Požigi SNG Drama Ljubljana / premiera 04.09.2020 Režija: Nina Rajić Kranjac Prevajalka: Eva Mahkovic Dramaturg: Tibor Hrs Pandur Scenografija: Urša Vidic Kostumografija: Marina Sremac Skladatelj: Branko Rožman Koreografinja: Tanja Zgonc Oblikovanje svetlobe: Borut Bučinel Lektorica: Tatjana Stanič Asistent režiserke (študijsko): Jaka Smerkolj Simoneti Asistentka scenografinje: Sara Slivnik Nastopajo: Pia Zemljič, Nataša Keser, Nejc Cijan Garlatti, Branko Šturbej, Timon Šturbej, Tina Vrbnjak, Nina Valič, Marko Mandić, Benjamin Krnetić, Rok Vihar, Zvone Hribar, Boris Mihalj, Janez Škof S premiero predstave Požigi so sinoči v ljubljanski Drami odprli novo gledališko sezono. Besedilo Wajdija Mouawada je režirala Nina Rajić Kranjac, ki se problematike vojne, legitimnosti nasilja in soočanja s travmatičnimi posledicami loteva gledališko drzno in večplastno. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto Peter Uhan
Avtorica recenzije: Barbara Leban Bereta Lidija Hartman in Jure Franko.
Neveljaven email naslov