On hoče svojo lastno restavracijo in vsaj eno Michelinovo zvezdico, ona hoče – vse.

On hoče svojo lastno restavracijo in vsaj eno Michelinovo zvezdico, ona hoče – vse. Ljubezen, družino, kariero, strast, otroke in tudi Michelinovo zvezdico. Vse. On sprva malo dvomi, da je VSE dosegljivo, ona ne dvomi prav nič. In deset let ter dva otroka pozneje se zdi, da sta na pravi poti. Njuni izjemni restavraciji se namreč obeta največje kuharsko priznanje, njun zakon je še vedno poln strasti in sploh je videti vse naravnost sanjsko. A seveda se tik pred zdajci močno zalomi. Zaškripa in se poruši. Če namreč želiš imeti vse, potem moraš vse tudi vložiti in ko gre nekaj narobe, lahko tudi izgubiš prav vse.

Pri scenariju za svoj zadnji celovečerni film Okus lakote je danski režiser Christoffer Boe združil moči z izredno priznanim rojakom Tobiasom Lindholmom in poskusil ob vzporejanju s svetom vrhunske kulinarike predstaviti razmerje dveh ambicioznih ljudi, para, ki v pristnem hlepenju po čim bolj polnem življenju, kakršno sodobna družba ne le omogoča, ampak skoraj zahteva, v nekem trenutku izgubi tla pod nogami. Padec je seveda boleč, ker je bil vložek tako visok, a konec vseeno ni tako boleč, kot bi lahko bil in bi za boljši učinek zgodbe pravzaprav celo moral biti. Tudi sicer združevanje dveh principov filmske pripovedi – Boe pravi, da si on poskuša stvari izmisliti, medtem ko si Lindholm poskuša izmisliti čim manj – deluje le deloma, nekako toplo-hladno. Zgodba je razdeljena na pet poglavij, vsako je označeno z enim okusom, ki mu je potem dodana vsebina iz življenja glavnih protagonistov. Ko je sladko, se zaljubljata, ko je pekoče, se seveda razhajata. Rahlo pravljični pristop k resničnemu življenju, v katerem je vrhunska kulinarika ostala le kot ogrodje, kot prostor, v katerem se odvijajo osebne travme nekega odnosa, žal po precej bolj klišejskem ključu, kakšnega smo pri skandinavskih filmskih ustvarjalcih sicer vajeni. Ona vara v trenutku šibkosti in ker ima mož zanjo v tistem hipu premalo časa. Potem se skoraj zgodi družinska tragedija, ki jo strezni, in nazadnje se njeno razmerje, ki to sploh ni, razkrije v najbolj neprimernem času in na dobesedno najbolj papirnat način – s pisemcem. Vse ostalo, izjemna restavracija, ki ji s trdo roko in klišejskim glavnim nožem vlada mož, njuno krčevito prizadevanje za Michelinovo zvezdico in tako naprej, je le kulisa, ki je režiser ni znal do kraja izkoristiti.

Okus lakote je film, ki je, kot se za vrhunsko kulinariko tudi spodobi, izjemno lepo postrežen, fotografija in igra sta namreč fantastični, manjka pa mu ščepec ali dva začimb, da bi zares zadišal in bi okus po njem še dolgo ostal v spominu.