Igrani biografski filmi so za ustvarjalce verjetno eden najtežjih filmskih žanrov in po svoje tudi najbolj dvorezni.

Igrani biografski filmi so za ustvarjalce verjetno eden najtežjih filmskih žanrov in po svoje tudi najbolj dvorezni. Po eni strani imajo zaradi znane osebnosti, ki jo na platnu oživljajo, vsaj do neke mere zagotovljeno dodatno medijsko pozornost in tudi občinstvo, po drugi pa se neizbežno vedno najdejo dvomljivci, ki projekt že vnaprej obsodijo na propad, ker je pač nemogoče, da bi bilo vse prikazano točno tako, kot se je v resnici zgodilo. Obe plati seveda rasteta premo sorazmerno s popularnostjo osebe, ki ji je film posvečen.

Naloga, ki si jo je z biografskim celovečernim filmom o kraljici soula Arethi Franklin zadala ameriška režiserka južnoafriškega rodu Liesl Tommy, je bila tako vse prej kot lahka. Predstaviti tako izjemno življenje tako izjemne ženske in še bolj izjemne umetnice je bil namreč velik zalogaj, ki bi mu bili zares lahko kos le redki in ustvarjalcem filma Respect se žal ni povsem posrečilo. Niti zares fantastična Jennifer Hudson, ki jo je za lastno upodobitev že pred leti menda izbrala kar Aretha sama, niti veliko, morda celo nekoliko preveč dobre glasbe ne more popraviti ne ravno domišljenega scenarija, oropanega prave živosti, sočnosti – po domače, pravega »žmohta«, ki je sicer prežemal vso kariero pevke.

Zgodba, bolj ali manj zvesta resničnim dejstvom, se odvija v izjemno počasnem, skoraj melanholičnem ritmu, namerno se izogiba vsem bolj izrazitim vrhuncem, ki bi za gledalce res morda lahko bili nekoliko neprijetni, česar se je zbala režiserka, a bi jih hkrati čustveno veliko bolj povezali z glavno junakinjo. Arethina pot od otroške pevke gospela v očetovi cerkvi do svetovno priznane kraljice soula je bila vse prej kot lahka; nasprotno, bila je trnova, polna psihičnega in fizičnega nasilja, borbe za rasno enakopravnost in še in še. Vse to se v filmu Respect, torej Spoštovanje, ki nosi naslov po eni njenih prvih glasbenih uspešnic in poskuša prikazati, kakšen pogum se skriva v pravem pomenu te besede, da slutiti le deloma, le skozi pretirano omehčane prizore, oropane vsake resnične življenjske ostrine.

Poleg odlične Jennifer Hudson, ki vse pesmi v filmu tudi izjemno odpoje, si vse pohvale zaslužijo tudi ostali člani igralske zasedbe, na čelu s Skye Dakoto Turner, ki je izvrstna Aretha v mladih letih. Močna, samozavestna in odločna, vse to, kar ta skoraj dve uri in pol dolg film o njej nikakor ni, čeprav bi si legendarna kraljica soula to vsekakor še kako zaslužila.