Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Igrani biografski filmi so za ustvarjalce verjetno eden najtežjih filmskih žanrov in po svoje tudi najbolj dvorezni.
Igrani biografski filmi so za ustvarjalce verjetno eden najtežjih filmskih žanrov in po svoje tudi najbolj dvorezni. Po eni strani imajo zaradi znane osebnosti, ki jo na platnu oživljajo, vsaj do neke mere zagotovljeno dodatno medijsko pozornost in tudi občinstvo, po drugi pa se neizbežno vedno najdejo dvomljivci, ki projekt že vnaprej obsodijo na propad, ker je pač nemogoče, da bi bilo vse prikazano točno tako, kot se je v resnici zgodilo. Obe plati seveda rasteta premo sorazmerno s popularnostjo osebe, ki ji je film posvečen.
Naloga, ki si jo je z biografskim celovečernim filmom o kraljici soula Arethi Franklin zadala ameriška režiserka južnoafriškega rodu Liesl Tommy, je bila tako vse prej kot lahka. Predstaviti tako izjemno življenje tako izjemne ženske in še bolj izjemne umetnice je bil namreč velik zalogaj, ki bi mu bili zares lahko kos le redki in ustvarjalcem filma Respect se žal ni povsem posrečilo. Niti zares fantastična Jennifer Hudson, ki jo je za lastno upodobitev že pred leti menda izbrala kar Aretha sama, niti veliko, morda celo nekoliko preveč dobre glasbe ne more popraviti ne ravno domišljenega scenarija, oropanega prave živosti, sočnosti – po domače, pravega »žmohta«, ki je sicer prežemal vso kariero pevke.
Zgodba, bolj ali manj zvesta resničnim dejstvom, se odvija v izjemno počasnem, skoraj melanholičnem ritmu, namerno se izogiba vsem bolj izrazitim vrhuncem, ki bi za gledalce res morda lahko bili nekoliko neprijetni, česar se je zbala režiserka, a bi jih hkrati čustveno veliko bolj povezali z glavno junakinjo. Arethina pot od otroške pevke gospela v očetovi cerkvi do svetovno priznane kraljice soula je bila vse prej kot lahka; nasprotno, bila je trnova, polna psihičnega in fizičnega nasilja, borbe za rasno enakopravnost in še in še. Vse to se v filmu Respect, torej Spoštovanje, ki nosi naslov po eni njenih prvih glasbenih uspešnic in poskuša prikazati, kakšen pogum se skriva v pravem pomenu te besede, da slutiti le deloma, le skozi pretirano omehčane prizore, oropane vsake resnične življenjske ostrine.
Poleg odlične Jennifer Hudson, ki vse pesmi v filmu tudi izjemno odpoje, si vse pohvale zaslužijo tudi ostali člani igralske zasedbe, na čelu s Skye Dakoto Turner, ki je izvrstna Aretha v mladih letih. Močna, samozavestna in odločna, vse to, kar ta skoraj dve uri in pol dolg film o njej nikakor ni, čeprav bi si legendarna kraljica soula to vsekakor še kako zaslužila.
Igrani biografski filmi so za ustvarjalce verjetno eden najtežjih filmskih žanrov in po svoje tudi najbolj dvorezni.
Igrani biografski filmi so za ustvarjalce verjetno eden najtežjih filmskih žanrov in po svoje tudi najbolj dvorezni. Po eni strani imajo zaradi znane osebnosti, ki jo na platnu oživljajo, vsaj do neke mere zagotovljeno dodatno medijsko pozornost in tudi občinstvo, po drugi pa se neizbežno vedno najdejo dvomljivci, ki projekt že vnaprej obsodijo na propad, ker je pač nemogoče, da bi bilo vse prikazano točno tako, kot se je v resnici zgodilo. Obe plati seveda rasteta premo sorazmerno s popularnostjo osebe, ki ji je film posvečen.
Naloga, ki si jo je z biografskim celovečernim filmom o kraljici soula Arethi Franklin zadala ameriška režiserka južnoafriškega rodu Liesl Tommy, je bila tako vse prej kot lahka. Predstaviti tako izjemno življenje tako izjemne ženske in še bolj izjemne umetnice je bil namreč velik zalogaj, ki bi mu bili zares lahko kos le redki in ustvarjalcem filma Respect se žal ni povsem posrečilo. Niti zares fantastična Jennifer Hudson, ki jo je za lastno upodobitev že pred leti menda izbrala kar Aretha sama, niti veliko, morda celo nekoliko preveč dobre glasbe ne more popraviti ne ravno domišljenega scenarija, oropanega prave živosti, sočnosti – po domače, pravega »žmohta«, ki je sicer prežemal vso kariero pevke.
Zgodba, bolj ali manj zvesta resničnim dejstvom, se odvija v izjemno počasnem, skoraj melanholičnem ritmu, namerno se izogiba vsem bolj izrazitim vrhuncem, ki bi za gledalce res morda lahko bili nekoliko neprijetni, česar se je zbala režiserka, a bi jih hkrati čustveno veliko bolj povezali z glavno junakinjo. Arethina pot od otroške pevke gospela v očetovi cerkvi do svetovno priznane kraljice soula je bila vse prej kot lahka; nasprotno, bila je trnova, polna psihičnega in fizičnega nasilja, borbe za rasno enakopravnost in še in še. Vse to se v filmu Respect, torej Spoštovanje, ki nosi naslov po eni njenih prvih glasbenih uspešnic in poskuša prikazati, kakšen pogum se skriva v pravem pomenu te besede, da slutiti le deloma, le skozi pretirano omehčane prizore, oropane vsake resnične življenjske ostrine.
Poleg odlične Jennifer Hudson, ki vse pesmi v filmu tudi izjemno odpoje, si vse pohvale zaslužijo tudi ostali člani igralske zasedbe, na čelu s Skye Dakoto Turner, ki je izvrstna Aretha v mladih letih. Močna, samozavestna in odločna, vse to, kar ta skoraj dve uri in pol dolg film o njej nikakor ni, čeprav bi si legendarna kraljica soula to vsekakor še kako zaslužila.
V spodnji dvorani Slovenskega mladinskega gledališča je bila premierno prikazana predstava Kliči M za Macbetha po Macbethu Williama Shakespeara v prevodu Srečka Fišerja. Več o uprizoritvi te znane zgodbe o obsedenosti z močjo – Saška Rakef. Zamisel: Klara Kastelec, Matjaž Pograjc Režija: Matjaž Pograjc Asistenca režije: Klemen Markovčič Scenografija: Matjaž Pograjc Asistenca scenografije in rekviziti: Sandi Mikluž, Ana Pavšek Dramaturgija: Aljoša Lovrić Krapež Glasba: Tibor Mihelič Syed Glasbeni aranžmaji: Diego Barrios Ross, Jurij Drevenšek, Tibor Mihelič Syed, Matej Recer, Matija Vastl Korepeticija: Diego Barrios Ross Lektorica: Mateja Dermelj Asistentka lektorice: Kristina Mihelj Lektorica za portugalščino: Klara Kastelec Gib: Ivan Peternelj Oblikovanje svetlobe: Matjaž Pograjc, Matjaž Brišar Oblikovanje zvoka: Marijan Sajovic Oblikovanje maske: Nathalie Horvat Vodja predstave: Gašper Tesner/Urša Červ Kostumografija: Ines Torcato v sodelovanju z Matjažem Pograjcem na podlagi njene jesensko-zimske kolekcije 2019/2020 Zasedba: Macbeth: Jurij Drevenšek Lady Macbeth: Klara Kastelec Duncan, Vojak 1: Blaž Šef Malcolm, Častnik: Matija Vastl Banquo, Vojak 2: Željko Hrs Macduff, Donalbain: Matej Recer Prva vešča: Ivan Peternelj Druga vešča: Janja Majzelj Tretja vešča: Daša Doberšek Macbend: Tibor Mihelič Syed (baskitara, ukulela, drumlja, generator ritma, tolkala, digitalna zvočila), Matej Recer (pianino, klaviature, harmonika), Jurij Drevenšek (električna kitara), Matija Vastl (trobenta, zvočila) Natakarja: Dare Kragelj, Gašper Tesner/Urša Červ Avtor fotografije: Ksenija Mikor
Avtorica recenzije: Gabriela Babnik Bereta Lidija Hartman in Aleksander Golja.
Avtorica recenzije: Diana Pungeršič Bereta Jasna Rodošek in Jure Franko.
Neveljaven email naslov