Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtor recenzije: Marko Elsner Grošelj
Bere Jure Franko.
Prevedla Varja Balžarosky Antić; Ljubljana : LUD Literatura, 2021
Izbrana predavanja in eseji Paula Valéryja v knjigi O poeziji so dokaz, kako je mogoče na nekonvencionalen, iznajditeljski način govoriti o poeziji. Ko prebiramo te strani, ne moremo mimo Valéryjeve pronicljivosti in osebne zavzetosti, ki meji že na strast po vsebinski izvedbi elegantnih izpeljav, temelječih na njegovih osebnih izkušnjah pesnika in tudi na eksaktnih vedah.
Če obravnavamo estetiko ali katerokoli drugo dimenzijo, povezano z vprašanji poezije oziroma umetnosti nasploh, se vedno znajdemo v temeljnem območju prevpraševanja, ki mu je Valéry namenil znatne zmožnosti miselnega raziskovanja, in to na najbolj prefinjen način lucidne presoje, ki v marsičem velja tudi danes, ne glede na množico poetik (ali pa prav zato) in ne glede na relativno oddaljen čas, ko so bila ta razmišljanja zapisana, torej, v letih 1927 do 1938 in se v tem izboru glasijo: O poeziji / Nujnost poezije / Vprašanja o poeziji / Poezija in abstraktno mišljenje / Govor o estetiki / Prvo predavanje o poetiki / Splošni pojem umetnosti / Estetska invencija.
Kot utemeljitelj sodobne poezije je tudi oče moderne literarne teorije z obsežnim metasistemom raziskovanj in opazovanja procesov pisanja poezije, pa tudi odnosa do proze, do bralca, nalog literarne kritike, jezika, govorice, s katerimi sta se kasneje ukvarjali moderna lingvistika in filozofija jezika, najbolj opazna pri Rolandu Barthesu. Skratka, vpliv je bil neizmeren in daljnoviden, pri čemer pa ne smemo pozabiti na čisti užitek pri prebiranju te neverjetne pustolovščine duha, ki odpira več vprašanj, kot daje odgovorov, namreč na osebni ravni vsake poetike in vsakega pesniškega zapisa: Ali kot pravi Valéry:
»Kajti pesnik si, če si prizadeva doseči vrhunec svoje umetnosti, ne more želeti drugega kot vključiti drugo dušo v božansko trajanje svojega harmoničnega življenja, v katerem se skladajo in merijo vse oblike in izmenjujejo responzoriji (oblika liturgičnega petja) vseh čutnih in ritmičnih sil.«
Pri tem bi lahko dejali, da ta citat iz predavanja na univerzi Annales leta 1927 morda bolj velja za Valéryjevo izhodišče med čisto in surovo poezijo, pri čemer pa je treba dodati, da je veliko bolj zanimiva, celo dražljiva prav Valéryjeva surova poezija, ki je dolga leta ostala v zapuščini tako imenovanih Zvezkov.
Paul Valéry je bil praktik, torej pesnik, in hkrati je bil teoretik pesniškega glasu. Nenehno ga je razčlenjeval, precejal, postavljal pod vprašaj različnih zornih kotov ali pogledov, pri tem pa je odpiral nove svetove pojmovanja pesniškega dela. Tisto, o čemer danes govorimo kar nekako običajno, namreč o hibridnosti dela ali o hibridni teksturi, je v svojih slavnih Zvezkih že sam vpeljal, ko je vsako jutro sedel za mizo in pisal o različnih stvareh poezije. V knjigi O poeziji na 104. strani piše:
»Izvajanje pesmi je sama pesem. Zunaj izvajanja so to le še nerazložljivi izdelki, niz čudno vkup postavljenih besed.«
Hibridna tekstura Valéryjevih Zvezkov, prehod od navdiha k intelektu, abstraktni značaj poezije, klasicistična zgradba duha, so v temelju preobrnili dojemanje in razpravljanje o poeziji. K temu so precej pripomogli eseji in predavanja, ki jih je imel po mnogih evropskih deželah iz čisto eksistenčnih razlogov, ko je umrl njegov prijatelj in dobrotnik, pri katerem je bil zaposlen kot osebni tajnik.
Z razvojem tehnike, pravi Valéry, se tudi človeku spreminja življenje (njegovo ravnanje, dejanje), pa tudi umetnosti, ki opušča prvotne konvencije in uvaja nova sredstva izraza.
»Prvotno čustvo« teži k uobličenju, pravi nekje drugje, k ustvarjanju trajne stvari. Umetnik si sposoja sredstva, s katerimi ukroti snov in jo postavi v službo svojih neuporabnih ciljev. Poezija je neuporabna, nima tržne vrednosti in njen smoter ni, da bi koristila, ampak je zgolj pripravljena za neskončnokratno obuditev: »Objekt bo izpolnil svojo nalogo in vrnil, kar mu je bilo zaupano … če je bilo narejeno, da kaj vrne!«, s čimer je mislil na bralca in njegov navdih – »poezija se mora razširiti po vsem bitju ... v celovito igro, ki jo globinsko ureja«. Namen tega proizvajanja idej in dejanj ni spreminjati stvari okrog nas, ampak spreminjati nas same, razbliniti neke vrste notranjo zadrego, še pravi Valéry, s tem pa odpira širok razpon možnosti in raznovrstnosti poetike in mišljenja o poeziji kot vrhunski umetnosti.
Avtor recenzije: Marko Elsner Grošelj
Bere Jure Franko.
Prevedla Varja Balžarosky Antić; Ljubljana : LUD Literatura, 2021
Izbrana predavanja in eseji Paula Valéryja v knjigi O poeziji so dokaz, kako je mogoče na nekonvencionalen, iznajditeljski način govoriti o poeziji. Ko prebiramo te strani, ne moremo mimo Valéryjeve pronicljivosti in osebne zavzetosti, ki meji že na strast po vsebinski izvedbi elegantnih izpeljav, temelječih na njegovih osebnih izkušnjah pesnika in tudi na eksaktnih vedah.
Če obravnavamo estetiko ali katerokoli drugo dimenzijo, povezano z vprašanji poezije oziroma umetnosti nasploh, se vedno znajdemo v temeljnem območju prevpraševanja, ki mu je Valéry namenil znatne zmožnosti miselnega raziskovanja, in to na najbolj prefinjen način lucidne presoje, ki v marsičem velja tudi danes, ne glede na množico poetik (ali pa prav zato) in ne glede na relativno oddaljen čas, ko so bila ta razmišljanja zapisana, torej, v letih 1927 do 1938 in se v tem izboru glasijo: O poeziji / Nujnost poezije / Vprašanja o poeziji / Poezija in abstraktno mišljenje / Govor o estetiki / Prvo predavanje o poetiki / Splošni pojem umetnosti / Estetska invencija.
Kot utemeljitelj sodobne poezije je tudi oče moderne literarne teorije z obsežnim metasistemom raziskovanj in opazovanja procesov pisanja poezije, pa tudi odnosa do proze, do bralca, nalog literarne kritike, jezika, govorice, s katerimi sta se kasneje ukvarjali moderna lingvistika in filozofija jezika, najbolj opazna pri Rolandu Barthesu. Skratka, vpliv je bil neizmeren in daljnoviden, pri čemer pa ne smemo pozabiti na čisti užitek pri prebiranju te neverjetne pustolovščine duha, ki odpira več vprašanj, kot daje odgovorov, namreč na osebni ravni vsake poetike in vsakega pesniškega zapisa: Ali kot pravi Valéry:
»Kajti pesnik si, če si prizadeva doseči vrhunec svoje umetnosti, ne more želeti drugega kot vključiti drugo dušo v božansko trajanje svojega harmoničnega življenja, v katerem se skladajo in merijo vse oblike in izmenjujejo responzoriji (oblika liturgičnega petja) vseh čutnih in ritmičnih sil.«
Pri tem bi lahko dejali, da ta citat iz predavanja na univerzi Annales leta 1927 morda bolj velja za Valéryjevo izhodišče med čisto in surovo poezijo, pri čemer pa je treba dodati, da je veliko bolj zanimiva, celo dražljiva prav Valéryjeva surova poezija, ki je dolga leta ostala v zapuščini tako imenovanih Zvezkov.
Paul Valéry je bil praktik, torej pesnik, in hkrati je bil teoretik pesniškega glasu. Nenehno ga je razčlenjeval, precejal, postavljal pod vprašaj različnih zornih kotov ali pogledov, pri tem pa je odpiral nove svetove pojmovanja pesniškega dela. Tisto, o čemer danes govorimo kar nekako običajno, namreč o hibridnosti dela ali o hibridni teksturi, je v svojih slavnih Zvezkih že sam vpeljal, ko je vsako jutro sedel za mizo in pisal o različnih stvareh poezije. V knjigi O poeziji na 104. strani piše:
»Izvajanje pesmi je sama pesem. Zunaj izvajanja so to le še nerazložljivi izdelki, niz čudno vkup postavljenih besed.«
Hibridna tekstura Valéryjevih Zvezkov, prehod od navdiha k intelektu, abstraktni značaj poezije, klasicistična zgradba duha, so v temelju preobrnili dojemanje in razpravljanje o poeziji. K temu so precej pripomogli eseji in predavanja, ki jih je imel po mnogih evropskih deželah iz čisto eksistenčnih razlogov, ko je umrl njegov prijatelj in dobrotnik, pri katerem je bil zaposlen kot osebni tajnik.
Z razvojem tehnike, pravi Valéry, se tudi človeku spreminja življenje (njegovo ravnanje, dejanje), pa tudi umetnosti, ki opušča prvotne konvencije in uvaja nova sredstva izraza.
»Prvotno čustvo« teži k uobličenju, pravi nekje drugje, k ustvarjanju trajne stvari. Umetnik si sposoja sredstva, s katerimi ukroti snov in jo postavi v službo svojih neuporabnih ciljev. Poezija je neuporabna, nima tržne vrednosti in njen smoter ni, da bi koristila, ampak je zgolj pripravljena za neskončnokratno obuditev: »Objekt bo izpolnil svojo nalogo in vrnil, kar mu je bilo zaupano … če je bilo narejeno, da kaj vrne!«, s čimer je mislil na bralca in njegov navdih – »poezija se mora razširiti po vsem bitju ... v celovito igro, ki jo globinsko ureja«. Namen tega proizvajanja idej in dejanj ni spreminjati stvari okrog nas, ampak spreminjati nas same, razbliniti neke vrste notranjo zadrego, še pravi Valéry, s tem pa odpira širok razpon možnosti in raznovrstnosti poetike in mišljenja o poeziji kot vrhunski umetnosti.
Mestno gledališče ljubljansko – Mala scena Theresia Walser Taka sem kot vi, rada imam jabolka Črna komedija Premiera 25.4.2019 Ich bin wie ihr, ich liebe Äpfel, 2013 Prva slovenska uprizoritev Prevajalec Milan Štefe Režiser Boris Ostan Dramaturginja Ira Ratej Scenograf Dorian Šilec Petek Kostumografka Belinda Radulović Lektorica Maja Cerar Oblikovalec svetlobe Pascal Mérat Igrajo Mario Dragojević k. g., Jette Ostan Vejrup, Ajda Smrekar, Tjaša Železnik NAPOVED: V Mestnem gledališču ljubljanskem se počasi končuje sezona, v kateri so na mali sceni režirali igralci. Boris Ostan je postavil na oder igro sodobne nemške dramatičarke Theresie Walser Taka sem kot vi, rada imam jabolka; gre za prvo slovensko uprizoritev tega leta 2013 napisanega besedila, ki ga je prevedel Milan Štefe. Vtise po premieri je strnila Staša Grahek. Foto Peter Giodani
Avtor recenzije: Robert Kralj Bereta Alenka Resman Langus in Jure Franko.
Avtorica recenzije: Maja Žvokelj Bere Alenka Resman Langus.
Avtor recenzije: Martin Lipovšek Bereta Alenka Resman Langus in Jure Franko.
Mestno gledališče Ptuj / Premiera 17.04.2019 Režiser: Matjaž Latin Prevajalec in lektor: Simon Šerbinek Scenografka: Mateja Kapun Kostumografka: Mira Strnad Nastopajo: Vesna Pernarčič, Vojko Belšak, Nenad Tokalić, Vid Klemenc V Mestnem gledališču Ptuj si sinoči premierno uprizorili komedijo Amaterji. Dramsko besedilo hrvaškega pisatelja in dramatika Borivoja Radakovića, ki govori o amaterskem poskusu razrešitve finančne in osebne krize, je na oder postavil režiser Matjaž Latin. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto Stanislav Zebec
Slovensko stalno gledališče Trst George Tabori: Goldbergove variacije Premiera 15.3.2019 Režiser Robert Waltl Prevajalka Mojca Kranjc Dramaturg Ivica Buljan Scenografa Ben Cain in Tina Gverović Kostumografinja Ana Savić Gecan Skladateljica Tamara Obrovac Koreografinja Selma Banich Oblikovanje svetlobe Sonda57 & Toni Soprano Meneglejte Lektor Jože Faganel Igrajo Vladimir Jurc, Tadej Pišek, Nikla Petruška Panizon, Saša Pavlin Stošić, Maja Blagovič, Primož Forte, Jernej Čampelj, Jose, Franko Korošec V Slovenskem stalnem gledališču v Trstu so odigrali zadnjo premiero v sezoni. Na veliki oder so postavili delo madžarskega dramatika Georga Taborija Goldbergove variacije v režiji Roberta Waltla. Predstavo si je ogledala Neva Zajc. Foto Luca Quaia https://www.teaterssg.com/event/goldbergove-variacije/
Kdor se ukvarja s poučevanjem, se je gotovo že srečal s pojmom pedagoškega erosa. Pojem poudarja, da je učiteljev način poučevanja prav tako ali še bolj pomemben od posredovanih informacij. Po ogledu filma Tkanje pogledov si drznem trditi, da je Jože Dolmark eden od tistih karizmatičnih, predanih pedagogov, ki je s poznavanjem filma in njegove geneze, predvsem pa s strastjo zmožen okužiti vsakogar, ki je vsaj malo odprte glave. To je glavni, a nikakor ne edini razlog za ogled filma scenarista in režiserja Borisa Jurjaševiča in drugih nadarjenih sodelavcev. Med njimi je treba izpostaviti avtorja filmske glasbe Anžeta Rozmana, ki je napisal prepoznavno glasbeno temo, ki gledalca spremlja še dolgo po ogledu filma. Gledalca spremlja tudi Dolmarkova misel o filmu kot herojskem dejanju. Filmarji so pri nas morali pogosto z glavo skozi zid, a Dolmark se je ovire lotil z druge strani. Kot pove v filmu, je kot 15-letni najstnik leta ’68 dobesedno splezal v puljski amfiteater na filmski festival. Družbo mu je delal Silvan Furlan, poznejši soustanovitelj Slovenske kinoteke. 15 let pozneje se je Dolmark odpravil na študij v Pariz in Furlan v Milano, da bi na našo univerzo potem vpeljala filmsko teorijo. V filmu izvemo, da so ju po vrnitvi v domovino pričakala zaprta vrata in moralo je preteči še nekaj desetletij, da se je filmska teorija dokončno umestila v srednje- in visokošolsko izobraževanje. Dolmarka je življenjska pot izoblikovala v predanega pedagoga in v tej vlogi v filmu Tkanje pogledov najbolj izstopa. Ko izjavi omenjeno misel, da je snemanje filmov pri nas herojsko dejanje, slednja vsebuje ponos in očaranost, pa tudi malo grenkobe ob spoznanju, da se je navsezadnje le vrnil domov na univerzo, pa čeprav po daljši in bolj ovinkasti poti: bil je urednik revije Ekran, scenarist, dramaturg, drugič pa igralec in publicist, vseskozi pa – velik ljubitelj in navdihujoč poznavalec sedme umetnosti. Avtor zapisa: Urban Tarman. Vir fotografije: Kinodvor.
DRAMA SNG LJUBLJANA Heinrich von Kleist: Razbiti vrč Veseloigra Der zerbrochne Krug, 1808 Režiser Vito Taufer Prevajalec Andrej Rozman Roza Avtor priredbe in dramaturg Mate Matišić Scenograf Igor Pauška Kostumografka Barbara Stupica Skladatelj Mate Matišić Oblikovalec svetlobe Pascal Mérat Lektor Arko Igrajo Branko Šturbej, Jurij Zrnec, Marko Mandić, Polona Juh, Maruša Majer, Bojan Emeršič, Timon Šturbej, Vanja Plut, Matija Rozman, Zvezdana Mlakar Z uprizoritvijo veseloigre Heinricha von Kleista v prevodu Andreja Rozmana Roze se na velikem odru ljubljanske Drame zaokroža sezona s temo Intima; lepše in bolj aktualno kot se, bi se težko. Dramaturg Mate Matišić, režiser Vito Taufer in sodelavci so klasično delo iz obdobja nemške romantike postavili v skladu z danes povečano občutljivostjo za dvoličnost, zlorabe vseh vrst in korupcijo. Prve vtise po premieri povzema Dušan Rogelj. Foto: Peter Uhan https://www.drama.si/repertoar/delo?id=2215
Avtorica recenzije: Nada Breznik Bereta: Eva Longyka Marušič in Aleksander Golja
Avtorica recenzije: Martina Potisk Bereta: Eva Longyka Marušič in Aleksander Golja
Na odru Mestnega gledališča ljubljanskega je – v prevodu Andreja Rozmana Roze – zaživela prva slovenska uprizoritev muzikala Addamsovi Marshalla Brickmana, Ricka Elicea in Andrewa Lippa. Režijo podpisuje Aleksander Popovski, dramaturginja je Eva Mahkovic. Muzikal si je ogledala Saška Rakef. Prevajalec: Andrej Rozman Roza Režiser: Aleksandar Popovski Glasbeni vodja in avtor priredbe aranžmajev: Laren Polič Zdravič Dramaturginja: Eva Mahkovic Scenografka: Urša Vidic Kostumografka: Jelena Proković Koreografka: Anja Möderndorfer Oblikovalka maske: Špela Ema Veble Korepetitor: Jože Šalej Lektorica: Maja Cerar Oblikovalec svetlobe: Andrej Koležnik Asistenta režiserja: Juš A. Zidar in Taja Lesjak Šilak Asistentka kostumografke: Katarina Šavs Nastopajo Morticija Addams: Iva Krajnc Bagola Gomez Addams: Uroš Smolej Sreda Addams: Viktorija Bencik Emeršič Bucko Addams: Jurij Weiss k. g. Gnoj Addams: Jaka Lah Babica Addams: Nataša Tič Ralijan Krč: Filip Samobor Predniki Addams: Gašper Jarni, Tanja Dimitrievska, Sara Gorše k. g., Lina Akif k. g., Gaber K. Trseglav/Rok Prašnikar k. g. Alenka Krneki: Barbara Ribnikar k. g./ Lena Hribar Jan Krneki: Robert Korošec k. g. Lukas Krneki: Matic Lukšič Glasbo na posnetkih izvajajo: Barbara Gradišek, Matej Kužel, Miha Petric, Luka Ipavec, Lazaro A. H. Zumeta, Žiga Kožar, Jan Gregorka in Laren Polič Zdravič. Avtor fotografije: Peter Giodani Premiera: 4. april 2019
Avtor recenzije: Goran Dekleva Bereta Alenka Resman Langus in Jure Franko.
Neveljaven email naslov