Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtor recenzije: Marko Elsner Grošelj
Bere Jure Franko.
Prevedla Varja Balžarosky Antić; Ljubljana : LUD Literatura, 2021
Izbrana predavanja in eseji Paula Valéryja v knjigi O poeziji so dokaz, kako je mogoče na nekonvencionalen, iznajditeljski način govoriti o poeziji. Ko prebiramo te strani, ne moremo mimo Valéryjeve pronicljivosti in osebne zavzetosti, ki meji že na strast po vsebinski izvedbi elegantnih izpeljav, temelječih na njegovih osebnih izkušnjah pesnika in tudi na eksaktnih vedah.
Če obravnavamo estetiko ali katerokoli drugo dimenzijo, povezano z vprašanji poezije oziroma umetnosti nasploh, se vedno znajdemo v temeljnem območju prevpraševanja, ki mu je Valéry namenil znatne zmožnosti miselnega raziskovanja, in to na najbolj prefinjen način lucidne presoje, ki v marsičem velja tudi danes, ne glede na množico poetik (ali pa prav zato) in ne glede na relativno oddaljen čas, ko so bila ta razmišljanja zapisana, torej, v letih 1927 do 1938 in se v tem izboru glasijo: O poeziji / Nujnost poezije / Vprašanja o poeziji / Poezija in abstraktno mišljenje / Govor o estetiki / Prvo predavanje o poetiki / Splošni pojem umetnosti / Estetska invencija.
Kot utemeljitelj sodobne poezije je tudi oče moderne literarne teorije z obsežnim metasistemom raziskovanj in opazovanja procesov pisanja poezije, pa tudi odnosa do proze, do bralca, nalog literarne kritike, jezika, govorice, s katerimi sta se kasneje ukvarjali moderna lingvistika in filozofija jezika, najbolj opazna pri Rolandu Barthesu. Skratka, vpliv je bil neizmeren in daljnoviden, pri čemer pa ne smemo pozabiti na čisti užitek pri prebiranju te neverjetne pustolovščine duha, ki odpira več vprašanj, kot daje odgovorov, namreč na osebni ravni vsake poetike in vsakega pesniškega zapisa: Ali kot pravi Valéry:
»Kajti pesnik si, če si prizadeva doseči vrhunec svoje umetnosti, ne more želeti drugega kot vključiti drugo dušo v božansko trajanje svojega harmoničnega življenja, v katerem se skladajo in merijo vse oblike in izmenjujejo responzoriji (oblika liturgičnega petja) vseh čutnih in ritmičnih sil.«
Pri tem bi lahko dejali, da ta citat iz predavanja na univerzi Annales leta 1927 morda bolj velja za Valéryjevo izhodišče med čisto in surovo poezijo, pri čemer pa je treba dodati, da je veliko bolj zanimiva, celo dražljiva prav Valéryjeva surova poezija, ki je dolga leta ostala v zapuščini tako imenovanih Zvezkov.
Paul Valéry je bil praktik, torej pesnik, in hkrati je bil teoretik pesniškega glasu. Nenehno ga je razčlenjeval, precejal, postavljal pod vprašaj različnih zornih kotov ali pogledov, pri tem pa je odpiral nove svetove pojmovanja pesniškega dela. Tisto, o čemer danes govorimo kar nekako običajno, namreč o hibridnosti dela ali o hibridni teksturi, je v svojih slavnih Zvezkih že sam vpeljal, ko je vsako jutro sedel za mizo in pisal o različnih stvareh poezije. V knjigi O poeziji na 104. strani piše:
»Izvajanje pesmi je sama pesem. Zunaj izvajanja so to le še nerazložljivi izdelki, niz čudno vkup postavljenih besed.«
Hibridna tekstura Valéryjevih Zvezkov, prehod od navdiha k intelektu, abstraktni značaj poezije, klasicistična zgradba duha, so v temelju preobrnili dojemanje in razpravljanje o poeziji. K temu so precej pripomogli eseji in predavanja, ki jih je imel po mnogih evropskih deželah iz čisto eksistenčnih razlogov, ko je umrl njegov prijatelj in dobrotnik, pri katerem je bil zaposlen kot osebni tajnik.
Z razvojem tehnike, pravi Valéry, se tudi človeku spreminja življenje (njegovo ravnanje, dejanje), pa tudi umetnosti, ki opušča prvotne konvencije in uvaja nova sredstva izraza.
»Prvotno čustvo« teži k uobličenju, pravi nekje drugje, k ustvarjanju trajne stvari. Umetnik si sposoja sredstva, s katerimi ukroti snov in jo postavi v službo svojih neuporabnih ciljev. Poezija je neuporabna, nima tržne vrednosti in njen smoter ni, da bi koristila, ampak je zgolj pripravljena za neskončnokratno obuditev: »Objekt bo izpolnil svojo nalogo in vrnil, kar mu je bilo zaupano … če je bilo narejeno, da kaj vrne!«, s čimer je mislil na bralca in njegov navdih – »poezija se mora razširiti po vsem bitju ... v celovito igro, ki jo globinsko ureja«. Namen tega proizvajanja idej in dejanj ni spreminjati stvari okrog nas, ampak spreminjati nas same, razbliniti neke vrste notranjo zadrego, še pravi Valéry, s tem pa odpira širok razpon možnosti in raznovrstnosti poetike in mišljenja o poeziji kot vrhunski umetnosti.
Avtor recenzije: Marko Elsner Grošelj
Bere Jure Franko.
Prevedla Varja Balžarosky Antić; Ljubljana : LUD Literatura, 2021
Izbrana predavanja in eseji Paula Valéryja v knjigi O poeziji so dokaz, kako je mogoče na nekonvencionalen, iznajditeljski način govoriti o poeziji. Ko prebiramo te strani, ne moremo mimo Valéryjeve pronicljivosti in osebne zavzetosti, ki meji že na strast po vsebinski izvedbi elegantnih izpeljav, temelječih na njegovih osebnih izkušnjah pesnika in tudi na eksaktnih vedah.
Če obravnavamo estetiko ali katerokoli drugo dimenzijo, povezano z vprašanji poezije oziroma umetnosti nasploh, se vedno znajdemo v temeljnem območju prevpraševanja, ki mu je Valéry namenil znatne zmožnosti miselnega raziskovanja, in to na najbolj prefinjen način lucidne presoje, ki v marsičem velja tudi danes, ne glede na množico poetik (ali pa prav zato) in ne glede na relativno oddaljen čas, ko so bila ta razmišljanja zapisana, torej, v letih 1927 do 1938 in se v tem izboru glasijo: O poeziji / Nujnost poezije / Vprašanja o poeziji / Poezija in abstraktno mišljenje / Govor o estetiki / Prvo predavanje o poetiki / Splošni pojem umetnosti / Estetska invencija.
Kot utemeljitelj sodobne poezije je tudi oče moderne literarne teorije z obsežnim metasistemom raziskovanj in opazovanja procesov pisanja poezije, pa tudi odnosa do proze, do bralca, nalog literarne kritike, jezika, govorice, s katerimi sta se kasneje ukvarjali moderna lingvistika in filozofija jezika, najbolj opazna pri Rolandu Barthesu. Skratka, vpliv je bil neizmeren in daljnoviden, pri čemer pa ne smemo pozabiti na čisti užitek pri prebiranju te neverjetne pustolovščine duha, ki odpira več vprašanj, kot daje odgovorov, namreč na osebni ravni vsake poetike in vsakega pesniškega zapisa: Ali kot pravi Valéry:
»Kajti pesnik si, če si prizadeva doseči vrhunec svoje umetnosti, ne more želeti drugega kot vključiti drugo dušo v božansko trajanje svojega harmoničnega življenja, v katerem se skladajo in merijo vse oblike in izmenjujejo responzoriji (oblika liturgičnega petja) vseh čutnih in ritmičnih sil.«
Pri tem bi lahko dejali, da ta citat iz predavanja na univerzi Annales leta 1927 morda bolj velja za Valéryjevo izhodišče med čisto in surovo poezijo, pri čemer pa je treba dodati, da je veliko bolj zanimiva, celo dražljiva prav Valéryjeva surova poezija, ki je dolga leta ostala v zapuščini tako imenovanih Zvezkov.
Paul Valéry je bil praktik, torej pesnik, in hkrati je bil teoretik pesniškega glasu. Nenehno ga je razčlenjeval, precejal, postavljal pod vprašaj različnih zornih kotov ali pogledov, pri tem pa je odpiral nove svetove pojmovanja pesniškega dela. Tisto, o čemer danes govorimo kar nekako običajno, namreč o hibridnosti dela ali o hibridni teksturi, je v svojih slavnih Zvezkih že sam vpeljal, ko je vsako jutro sedel za mizo in pisal o različnih stvareh poezije. V knjigi O poeziji na 104. strani piše:
»Izvajanje pesmi je sama pesem. Zunaj izvajanja so to le še nerazložljivi izdelki, niz čudno vkup postavljenih besed.«
Hibridna tekstura Valéryjevih Zvezkov, prehod od navdiha k intelektu, abstraktni značaj poezije, klasicistična zgradba duha, so v temelju preobrnili dojemanje in razpravljanje o poeziji. K temu so precej pripomogli eseji in predavanja, ki jih je imel po mnogih evropskih deželah iz čisto eksistenčnih razlogov, ko je umrl njegov prijatelj in dobrotnik, pri katerem je bil zaposlen kot osebni tajnik.
Z razvojem tehnike, pravi Valéry, se tudi človeku spreminja življenje (njegovo ravnanje, dejanje), pa tudi umetnosti, ki opušča prvotne konvencije in uvaja nova sredstva izraza.
»Prvotno čustvo« teži k uobličenju, pravi nekje drugje, k ustvarjanju trajne stvari. Umetnik si sposoja sredstva, s katerimi ukroti snov in jo postavi v službo svojih neuporabnih ciljev. Poezija je neuporabna, nima tržne vrednosti in njen smoter ni, da bi koristila, ampak je zgolj pripravljena za neskončnokratno obuditev: »Objekt bo izpolnil svojo nalogo in vrnil, kar mu je bilo zaupano … če je bilo narejeno, da kaj vrne!«, s čimer je mislil na bralca in njegov navdih – »poezija se mora razširiti po vsem bitju ... v celovito igro, ki jo globinsko ureja«. Namen tega proizvajanja idej in dejanj ni spreminjati stvari okrog nas, ampak spreminjati nas same, razbliniti neke vrste notranjo zadrego, še pravi Valéry, s tem pa odpira širok razpon možnosti in raznovrstnosti poetike in mišljenja o poeziji kot vrhunski umetnosti.
Marka Požlepa poznamo predvsem kot vizualnega umetnika, v gledališču Glej pa je postavil že drugo odrsko delo. V sestavljanju prostorskega, zvočnega in pripovednega gradiva, se v predstavi Tloris za revolucijo sprašuje o izvorih svoje kulturne identitete, zaznamovane z likom Vinnetouja, ki ga je spoznaval in bil od njega očaran od otroških let do danes. foto: Gledališče Glej
KUD Moment / Premiera 10.11.2018 Koncept in režija: Kolektiv Abonma (Nika Bezeljak, Miha Horvat, Eva Nina Lampič, Minca Lorenci, Luka Martin Škof, Aleš Zorec) Nastopajoči: Luka Martin Škof, Eva Nina Lampič, Minca Lorenci, Aleš Zorec Sinoči so na Intimnem odru mariborskega GT22 premierno uprizorili predstavo Micka. Gre za tretjo epizodo v okviru projekta Abonma in prvi preizkus formata uprizarjanja že obstoječih gledaliških predstav iz repertoarja institucionalnih gledališč. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto Urška Boljkovac
Režija: Janez Janša Zasedba: Stane Tomazin Animacija: Luka Umek Glasba in oblikovanje zvoka: Eduardo Raon Koprodukcija: Slovensko mladinsko gledališče in Maska Ljubljana Premiera: 26. 10. 2018 Fotografija: Zavod Maska »Simona Semenič je ena najpomembnejših sodobnih slovenskih gledaliških osebnosti,« je v utemeljitvi nagrade Prešernovega sklada za ustvarjalni opus zadnjih dveh let o večstranski gledališki ustvarjalki zapisala Petra Vidali. Zato so v društvu Mesto žensk in zavodu Maska – tudi v duhu slogana letošnjega festivala Mesto žensk, ki se je glasil »Zberi pogum!« – oblikovali Abonma Simona Semenič, prerez njenega ustvarjanja, pospremljen s teoretsko refleksijo njenih del. V okviru abonmaja smo si na odru Nove pošte lahko ogledali zadnje v nizu predstavljenih del, krstno uprizoritev komedije jerebika, štrudelj, ples pa še kaj. Predstava je nastala v koprodukciji Slovenskega mladinskega gledališča in Maske, režijo podpisuje umetnik Janez Janša, več pa Saška Rakef.
Mala drama, premiera: 2. 11. 2018 Raymond Carver: O čem govorimo, ko govorimo o ljubezni Avtorski projekt po motivih kratke proze Raymonda Carverja Krstna uprizoritev priredbe Drama Laboratorij - Čakajoč Supermana Režiserka: Maša Pelko Dramaturg: Jaka Smerkolj Simoneti Scenograf: Dorian Šilec Petek Kostumografinja: Nina Čehovin Lektorica: Tatjana Stanič Oblikovalca luči: Dorian Šilec Petek, Vlado Glavan Avtor glasbe: Jurij Alič Igrajo: Tamara Avguštin Iva Babić Maja Končar Gregor Podričnik Matija Rozman Eva Stražar Lovro Zafred Napoved: V programskem okviru Drama Laboratorija je nastala odrska priredba kratke proze ameriškega pesnika in pisatelja Raymonda Carverja z naslovom O čem govorimo, ko govorimo o ljubezni. Režirala jo je Maša Pelko, dramaturg je bil Jaka Smerkolj Simoneti, nastopili pa so tako uveljavljeni igralci Drame: Maja Končar, Iva Babić in Matija Rozman kot njihovi mladi kolegi: Tamara Avguštin, Gregor Podričnik, Eva Stražar in Lovro Zafred. Na premieri v Mali drami je bila Tadeja Krečič: Odprti oder je ponujal pogled v značilno ameriško bivališče iz šestdesetih let, kakršnega si je zamislil scenograf Dorian Šilec Petek. Tri stene v zelenih tonih, na eni vsiljivi napis Welcome to Fabulous Las Vegas, kavč in plastificirana mizica s stoli, v ozadju okno in omarica z radiem. Na drugi steni slika Čehova. Z zgodbo o njegovi smrti se predstava začne in z njo ena izmed protagonistk, odlična Tamara Avguštin intonira celotno ozračje odrskega dogodka: v sodobnem, sproščenem načinu govora (lektorica je bila Tatjana Stanič) pripoveduje o nekih realnih dogodkih in ima hkrati do izrečenega ironično distanco. V roki steklenica penine. Penina je odrska, se pravi ponaredek. S čim bi potem nazdravljali, čému bi nazdravili? In na tej legi se naseli omnibus prizorov in prizorčkov, ki skušajo vzpostaviti občutek, kakršnega ima bralec pri Carverjevih zgodbah, še posebej pri naslovni zgodbi O čem govorimo, ko govorimo o ljubezni: štirje ljudje, dva para, razpravljajo o različnih vrstah ljubezni, če to sploh so. Na odru so se ti pari razmnožili, podvojili, prevzeli vloge tistih, o katerih teče beseda in obratno. V nepopustljivem tempu in domišljenih rešitvah prepletanja situacij nastaja pred očmi gledalca sporočilo o nezmožnosti carverjevskega človeka, da bi ohranil kateri koli gotovost in trdnost: čustev, odnosov, besed, doživljanj; vse se sesipa, vendar ne usodno ali tragično, bolj na način nekakšne komične resignacije - pri čemer ne gre brez alkohola, cigaret, nezmernosti. O čem govorimo, ko govorimo o ljubezni je tako izvrstna inscenacija teme in motivov iz literature, ki pokaže tudi, kaj vse je mogoče, ko stopi proza v ravno pravšnji okvir odrske iluzije. Foto: Peter Uhan
Avtorica recenzije Marija Švajncer Bereta Ivan Lotrič in Lidija Hartman.
Avtorica recenzije: Gabriela Babnik Bereta Lidija Hartman in Ivan Lotrič.
Neveljaven email naslov