Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Milan Dekleva: Pet za kvartet

01.11.2021

Avtor recenzije: Aljaž Krivec Bere Ivan Lotrič.

Ljubljana : Cankarjeva založba, 2021

Pet za kvartet je v nekaterih ozirih roman o glasbi, temi, ki pri vsestranskem književnem ustvarjalcu Milanu Deklevi ni prisotna prvič in ki ob njegovem poglobljenem ukvarjanju z glasbo ni nič nenavadnega. Ne gre zgolj za naslov in za naslovnico, ki roko na srce nekoliko estetsko neprepričljivo preigrava podobo manjšega godala in ženskega hrbta, temveč tudi za nastopajoče in kraje dogajanja.

Osnova sta dva dela knjige: v prvem, ki se odvija v Salzburgu, spremljamo Klavdija, glasbenega producenta godalnega kvarteta Lajbah, ki tako kot tista trboveljska zasedba išče mednarodno prepoznavnost in preboj. In ja, s priredbami. A Klavdija naposled, ne glede na njegovo mesto v svetu, ne zaposluje toliko glasba, temveč prej čista filozofska vprašanja in nesojena ljubezen do Eve, članice godalnega kvarteta. Čeravno je Klavdij že poročen z Anastazijo.

Eva pa, skupaj z Ljubljano po kateri se giblje, predstavlja osrednjo figuro drugega dela romana – dvotirna struktura se pri pisatelju ne pojavi prvič. Zdi se, da je tu najti kakšen razmislek o glasbi več, a osnova, kljub manjši razrvanosti, ostaja podobna: nekaj filozofije in nekaj čustev. Morda je izrazito pomembno nekaj drugega: če se zdi, da se Klavdij z vizijami Kanta, govorečim psom in osebami, ki ne brez naključja nosijo priimke, kot sta Schelling ali Metternich, v veliki meri potika po fiktivnem, je tega v drugem delu knjige manj, če odmislimo govorečega pajka ali nastop Rozenkranca. Zdi se, da se trdnejša osnova izgrajuje tudi zato, ker se druga polovica večinoma odigrava znotraj realnega kvarteta, ki ga poleg Eve, sestavljajo še Zala, Dragan in Mircea. A to ne pomeni, da bi v drugem delu knjige verjeli prav vsemu. V pripoved se namreč prikrade nedoločen motiv tujega tajnega agenta, ki se zazdi stična točka med paranoidnostjo tega trenutka in nemilostjo, pod katero se lahko znajde na primer umetnost.

Iz zapisanega je razvidno, da je pomembna raven Deklevovega novega romanesknega dela nekakšna literarna igra, implicirana že z igrivim naslovom. Ludistični elementi, mešanje tako imenovanih resnih in manj resnih, visokih in popkulturnih referenc, morda prikličejo kakšen naslov iz spektra literature, kot jo najdemo na primer v ustvarjanju Mateja Krajnca, ki pa je v svojem načinu vendarle radikalnejši. In še ena referenca se mi je prikradla: pogovori ujeti med refleksijo umetnosti in filozofije, ter zapleteni medosebni odnosi lahko zazvenijo kot pogovor iz katerega od filmov Woodyja Allena, še posebej ker se svet in provenienca nastopajočih zdita nekako sorodna.

A pod črto je Dekleva vendar zavezan bolj občim in bolj temeljnim vprašanjem, takim iz jedra (klasične) filozofije. Na tem mestu se pojavi tudi potencialna težava dela Pet za kvartet, saj se marsikaj v svetu romana zdi neupravičeno samoumevno, denimo prav bolj ali manj meščanska provenienca nastopajočih. Kopica naslovljenih vprašanj, najsi gre za mesto kulture v tem časoprostoru, vprašanje spola in homoerotike ali denimo identitete – nacionalne ali katere druge –, med replikami kar nekako zvodeni.

Slednje je morda posledica izrazito drveče narave romana Pet za kvartet, v katerem se sicer ne zgodi zelo veliko, saj velik del besedila zavzemajo refleksije nastopajočih, a se naposled zgodi hitro. Drvenje, ki ga ponazarjajo motiv vožnje po avtocesti, ko se Klavdiju mudi v Ljubljano, ali pa pogosto zvonjenje mobilnih telefonov in nemirno, urno premikanje po mestu, se kaže tudi na slogovni ravni. K opisom se hitro prilepijo bežne besedne igre, jezikovnega okrasja je malo, pogosti pa so tudi hitri dialogi z le malo premori ali, pogojno rečeno, didaskalijami.

Če Milan Dekleva s tovrstnim pristopom po eni strani izkazuje ljubezen do jezika in jezikovnih iger ter odkriva njegovo bogastvo in estetskost, pa se ponekod vendarle zgodi, da je kakšen pasus izpeljan prehitro, morda celo rokohitrsko. Morda to še posebej pride do izraza na mestih, kjer prihaja do najbolj izrazitega mešanja žanrov, referenc in ne nazadnje kulturnih okolij oziroma časov: občasno se zdi, da se med seboj ne prepletejo najbolj uspešno. Ne gre za to, da bi tako različni elementi morali nastopati skladno, saj tega nikakor ni mogoče razumeti kot namen, temveč da med njimi ni zaznati enakovredne zavezanosti k duhu knjige. Čeprav delo postavlja tudi vprašanja o statusu realnosti in resnice, s čimer si zagotavlja vsaj nekaj pravice do tovrstnega kolažiranja, pa s tem vendarle pušča tudi neizkoriščen nivo pripovedi.

Pet za kvartet Milana Dekleve je tekoče branje in pod črto dobrodošla hvalnica zavezanosti umetnosti, jeziku in igri z njima, a bi šel roman ponekod morda lahko nekoliko dlje, še posebej na mestih, kjer skuša ubrati aktualnejše akorde, a jih vpelje pretirano nezavezujoče.


Ocene

1978 epizod


Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.

Milan Dekleva: Pet za kvartet

01.11.2021

Avtor recenzije: Aljaž Krivec Bere Ivan Lotrič.

Ljubljana : Cankarjeva založba, 2021

Pet za kvartet je v nekaterih ozirih roman o glasbi, temi, ki pri vsestranskem književnem ustvarjalcu Milanu Deklevi ni prisotna prvič in ki ob njegovem poglobljenem ukvarjanju z glasbo ni nič nenavadnega. Ne gre zgolj za naslov in za naslovnico, ki roko na srce nekoliko estetsko neprepričljivo preigrava podobo manjšega godala in ženskega hrbta, temveč tudi za nastopajoče in kraje dogajanja.

Osnova sta dva dela knjige: v prvem, ki se odvija v Salzburgu, spremljamo Klavdija, glasbenega producenta godalnega kvarteta Lajbah, ki tako kot tista trboveljska zasedba išče mednarodno prepoznavnost in preboj. In ja, s priredbami. A Klavdija naposled, ne glede na njegovo mesto v svetu, ne zaposluje toliko glasba, temveč prej čista filozofska vprašanja in nesojena ljubezen do Eve, članice godalnega kvarteta. Čeravno je Klavdij že poročen z Anastazijo.

Eva pa, skupaj z Ljubljano po kateri se giblje, predstavlja osrednjo figuro drugega dela romana – dvotirna struktura se pri pisatelju ne pojavi prvič. Zdi se, da je tu najti kakšen razmislek o glasbi več, a osnova, kljub manjši razrvanosti, ostaja podobna: nekaj filozofije in nekaj čustev. Morda je izrazito pomembno nekaj drugega: če se zdi, da se Klavdij z vizijami Kanta, govorečim psom in osebami, ki ne brez naključja nosijo priimke, kot sta Schelling ali Metternich, v veliki meri potika po fiktivnem, je tega v drugem delu knjige manj, če odmislimo govorečega pajka ali nastop Rozenkranca. Zdi se, da se trdnejša osnova izgrajuje tudi zato, ker se druga polovica večinoma odigrava znotraj realnega kvarteta, ki ga poleg Eve, sestavljajo še Zala, Dragan in Mircea. A to ne pomeni, da bi v drugem delu knjige verjeli prav vsemu. V pripoved se namreč prikrade nedoločen motiv tujega tajnega agenta, ki se zazdi stična točka med paranoidnostjo tega trenutka in nemilostjo, pod katero se lahko znajde na primer umetnost.

Iz zapisanega je razvidno, da je pomembna raven Deklevovega novega romanesknega dela nekakšna literarna igra, implicirana že z igrivim naslovom. Ludistični elementi, mešanje tako imenovanih resnih in manj resnih, visokih in popkulturnih referenc, morda prikličejo kakšen naslov iz spektra literature, kot jo najdemo na primer v ustvarjanju Mateja Krajnca, ki pa je v svojem načinu vendarle radikalnejši. In še ena referenca se mi je prikradla: pogovori ujeti med refleksijo umetnosti in filozofije, ter zapleteni medosebni odnosi lahko zazvenijo kot pogovor iz katerega od filmov Woodyja Allena, še posebej ker se svet in provenienca nastopajočih zdita nekako sorodna.

A pod črto je Dekleva vendar zavezan bolj občim in bolj temeljnim vprašanjem, takim iz jedra (klasične) filozofije. Na tem mestu se pojavi tudi potencialna težava dela Pet za kvartet, saj se marsikaj v svetu romana zdi neupravičeno samoumevno, denimo prav bolj ali manj meščanska provenienca nastopajočih. Kopica naslovljenih vprašanj, najsi gre za mesto kulture v tem časoprostoru, vprašanje spola in homoerotike ali denimo identitete – nacionalne ali katere druge –, med replikami kar nekako zvodeni.

Slednje je morda posledica izrazito drveče narave romana Pet za kvartet, v katerem se sicer ne zgodi zelo veliko, saj velik del besedila zavzemajo refleksije nastopajočih, a se naposled zgodi hitro. Drvenje, ki ga ponazarjajo motiv vožnje po avtocesti, ko se Klavdiju mudi v Ljubljano, ali pa pogosto zvonjenje mobilnih telefonov in nemirno, urno premikanje po mestu, se kaže tudi na slogovni ravni. K opisom se hitro prilepijo bežne besedne igre, jezikovnega okrasja je malo, pogosti pa so tudi hitri dialogi z le malo premori ali, pogojno rečeno, didaskalijami.

Če Milan Dekleva s tovrstnim pristopom po eni strani izkazuje ljubezen do jezika in jezikovnih iger ter odkriva njegovo bogastvo in estetskost, pa se ponekod vendarle zgodi, da je kakšen pasus izpeljan prehitro, morda celo rokohitrsko. Morda to še posebej pride do izraza na mestih, kjer prihaja do najbolj izrazitega mešanja žanrov, referenc in ne nazadnje kulturnih okolij oziroma časov: občasno se zdi, da se med seboj ne prepletejo najbolj uspešno. Ne gre za to, da bi tako različni elementi morali nastopati skladno, saj tega nikakor ni mogoče razumeti kot namen, temveč da med njimi ni zaznati enakovredne zavezanosti k duhu knjige. Čeprav delo postavlja tudi vprašanja o statusu realnosti in resnice, s čimer si zagotavlja vsaj nekaj pravice do tovrstnega kolažiranja, pa s tem vendarle pušča tudi neizkoriščen nivo pripovedi.

Pet za kvartet Milana Dekleve je tekoče branje in pod črto dobrodošla hvalnica zavezanosti umetnosti, jeziku in igri z njima, a bi šel roman ponekod morda lahko nekoliko dlje, še posebej na mestih, kjer skuša ubrati aktualnejše akorde, a jih vpelje pretirano nezavezujoče.


16.11.2020

Perspektive - Asistentka in Gagarine

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


16.11.2020

Greta in Koronacija

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


16.11.2020

Koronacija

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


09.11.2020

Franjo Frančič: Zlatolaska

Avtorica recenzije: Miša Gams Bereta Barbara Zupan in Jure Franko.


09.11.2020

Andrej Brvar: Fusnote

Avtor recenzije: Goran Dekleva Bereta Jure Franko in Barbara Zupan.


09.11.2020

Emanuele Trevi

Avtor recenzije: Matej Bogataj Bere Jure Franko.


09.11.2020

Miha Kovač: Berem, da se poberem

Avtor recenzije: Iztok Ilich Bereta Barbara Zupan in Jure Franko.


02.11.2020

Jernej Juren: Ekoton

Avtor recenzije: Matej Bogataj Bere Aleksander Golja


02.11.2020

Maja Vidmar: Pojavi

Avtor recenzije: Peter Semolič Bereta Aleksander Golja in Barbara Zupan


02.11.2020

Alma Karlin: Daljna ženska

Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bereta Jure Franko in Mateja Perpar.


02.11.2020

Muriel Spark: Zlata leta gospodične Jean Brodie

Avtorica recenzije: Maja Žvokelj Bere Barbara Zupan


26.10.2020

Velibor Čolić: Priročnik za izgnance

Avtor recenzije: Marko Golja Bere Jure Franko.


26.10.2020

Uroš Zupan: Sanjska knjuiga

Avtor recenzije: Aljaž Koprivnikar Bereta Maja Moll in Jure Franko.


26.10.2020

Marija Pirjevec: Tržaška branja

Avtor recenzije: Robert Šabec Bere Jure Franko.


26.10.2020

Tončka Stanonik: Najina dvojina

Avtoric recenzije Marica Škorjanec Bere Maja Moll.


19.10.2020

Patrizia Cavalli: Ti lepi dnevi

Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bereta Lidija Hartman in Ivan Lotrič.


19.10.2020

Renata Salecl: Človek človeku virus in Tomaž Grušovnik: Karantenozofija

Avtorica recenzije: Marija Švajcner Bereta Lidija Hartman in Ivan Lotrič.


19.10.2020

F. H. Naji: Zadnji gozd

Avtorica recenzije: Gabriela Babnik Bere Lidija Hartman.


16.10.2020

MGL - Polly Stenham: Ta obraz

MESTNO GLEDALIŠČE LJUBLJANSKO Polly Stenham: Ta obraz That Face, 2007 drama Prva slovenska uprizoritev Premiera: 15. oktober 2020 prevajalka Eva Mahkovic režiserka Tijana Zinajić dramaturginja Eva Mahkovic scenografka Urša Vidic kostumograf Matic Hrovat avtor izbora glasbe Gregor Andolšek lektor Martin Vrtačnik oblikovalec zvoka Sašo Dragaš oblikovalec svetlobe Andrej Koležnik igrajo Tjaša Železnik, Ana Pavlin, Matej Zemljič k. g., Gregor Gruden, Lara Wolf, Lucija Harum k. g. Na velikem odru Mestnega gledališča ljubljanskega so sinoči premierno uprizorili dramo angleške avtorice Polly Stenham z naslovom Ta obraz; z besedilom, ki ga je komaj devetnajstletna napisala leta 2007, je takoj zbudila pozornost. Igro o enkratno nesrečni družini je prevedla Eva Mahkovic, režirala je Tijana Zinajić, ki je prvi izvedbi na pot povedala, da nekateri starši pač nikoli dovolj ne odrastejo, ne postanejo dovolj zreli, da bi bili starši; živijo naprej s svojo bolečino, s svojimi frustracijami, psihično boleznijo … in poškodujejo svoje otroke. Predpremiero si je ogledala Staša Grahek. Na fotografiji: Ana Pavlin, Tjaša Železnik, Matej Zemljič in Gregor Gruden Fotograf: Peter Giodani https://www.mgl.si/sl/program/predstave/ta-obraz/


16.10.2020

Filharmonični klasični koncerti 1

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


Stran 63 od 99
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov