Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtor recenzije: Aljaž Krivec
Bere Ivan Lotrič.
Ljubljana : Cankarjeva založba, 2021
Pet za kvartet je v nekaterih ozirih roman o glasbi, temi, ki pri vsestranskem književnem ustvarjalcu Milanu Deklevi ni prisotna prvič in ki ob njegovem poglobljenem ukvarjanju z glasbo ni nič nenavadnega. Ne gre zgolj za naslov in za naslovnico, ki roko na srce nekoliko estetsko neprepričljivo preigrava podobo manjšega godala in ženskega hrbta, temveč tudi za nastopajoče in kraje dogajanja.
Osnova sta dva dela knjige: v prvem, ki se odvija v Salzburgu, spremljamo Klavdija, glasbenega producenta godalnega kvarteta Lajbah, ki tako kot tista trboveljska zasedba išče mednarodno prepoznavnost in preboj. In ja, s priredbami. A Klavdija naposled, ne glede na njegovo mesto v svetu, ne zaposluje toliko glasba, temveč prej čista filozofska vprašanja in nesojena ljubezen do Eve, članice godalnega kvarteta. Čeravno je Klavdij že poročen z Anastazijo.
Eva pa, skupaj z Ljubljano po kateri se giblje, predstavlja osrednjo figuro drugega dela romana – dvotirna struktura se pri pisatelju ne pojavi prvič. Zdi se, da je tu najti kakšen razmislek o glasbi več, a osnova, kljub manjši razrvanosti, ostaja podobna: nekaj filozofije in nekaj čustev. Morda je izrazito pomembno nekaj drugega: če se zdi, da se Klavdij z vizijami Kanta, govorečim psom in osebami, ki ne brez naključja nosijo priimke, kot sta Schelling ali Metternich, v veliki meri potika po fiktivnem, je tega v drugem delu knjige manj, če odmislimo govorečega pajka ali nastop Rozenkranca. Zdi se, da se trdnejša osnova izgrajuje tudi zato, ker se druga polovica večinoma odigrava znotraj realnega kvarteta, ki ga poleg Eve, sestavljajo še Zala, Dragan in Mircea. A to ne pomeni, da bi v drugem delu knjige verjeli prav vsemu. V pripoved se namreč prikrade nedoločen motiv tujega tajnega agenta, ki se zazdi stična točka med paranoidnostjo tega trenutka in nemilostjo, pod katero se lahko znajde na primer umetnost.
Iz zapisanega je razvidno, da je pomembna raven Deklevovega novega romanesknega dela nekakšna literarna igra, implicirana že z igrivim naslovom. Ludistični elementi, mešanje tako imenovanih resnih in manj resnih, visokih in popkulturnih referenc, morda prikličejo kakšen naslov iz spektra literature, kot jo najdemo na primer v ustvarjanju Mateja Krajnca, ki pa je v svojem načinu vendarle radikalnejši. In še ena referenca se mi je prikradla: pogovori ujeti med refleksijo umetnosti in filozofije, ter zapleteni medosebni odnosi lahko zazvenijo kot pogovor iz katerega od filmov Woodyja Allena, še posebej ker se svet in provenienca nastopajočih zdita nekako sorodna.
A pod črto je Dekleva vendar zavezan bolj občim in bolj temeljnim vprašanjem, takim iz jedra (klasične) filozofije. Na tem mestu se pojavi tudi potencialna težava dela Pet za kvartet, saj se marsikaj v svetu romana zdi neupravičeno samoumevno, denimo prav bolj ali manj meščanska provenienca nastopajočih. Kopica naslovljenih vprašanj, najsi gre za mesto kulture v tem časoprostoru, vprašanje spola in homoerotike ali denimo identitete – nacionalne ali katere druge –, med replikami kar nekako zvodeni.
Slednje je morda posledica izrazito drveče narave romana Pet za kvartet, v katerem se sicer ne zgodi zelo veliko, saj velik del besedila zavzemajo refleksije nastopajočih, a se naposled zgodi hitro. Drvenje, ki ga ponazarjajo motiv vožnje po avtocesti, ko se Klavdiju mudi v Ljubljano, ali pa pogosto zvonjenje mobilnih telefonov in nemirno, urno premikanje po mestu, se kaže tudi na slogovni ravni. K opisom se hitro prilepijo bežne besedne igre, jezikovnega okrasja je malo, pogosti pa so tudi hitri dialogi z le malo premori ali, pogojno rečeno, didaskalijami.
Če Milan Dekleva s tovrstnim pristopom po eni strani izkazuje ljubezen do jezika in jezikovnih iger ter odkriva njegovo bogastvo in estetskost, pa se ponekod vendarle zgodi, da je kakšen pasus izpeljan prehitro, morda celo rokohitrsko. Morda to še posebej pride do izraza na mestih, kjer prihaja do najbolj izrazitega mešanja žanrov, referenc in ne nazadnje kulturnih okolij oziroma časov: občasno se zdi, da se med seboj ne prepletejo najbolj uspešno. Ne gre za to, da bi tako različni elementi morali nastopati skladno, saj tega nikakor ni mogoče razumeti kot namen, temveč da med njimi ni zaznati enakovredne zavezanosti k duhu knjige. Čeprav delo postavlja tudi vprašanja o statusu realnosti in resnice, s čimer si zagotavlja vsaj nekaj pravice do tovrstnega kolažiranja, pa s tem vendarle pušča tudi neizkoriščen nivo pripovedi.
Pet za kvartet Milana Dekleve je tekoče branje in pod črto dobrodošla hvalnica zavezanosti umetnosti, jeziku in igri z njima, a bi šel roman ponekod morda lahko nekoliko dlje, še posebej na mestih, kjer skuša ubrati aktualnejše akorde, a jih vpelje pretirano nezavezujoče.
Avtor recenzije: Aljaž Krivec
Bere Ivan Lotrič.
Ljubljana : Cankarjeva založba, 2021
Pet za kvartet je v nekaterih ozirih roman o glasbi, temi, ki pri vsestranskem književnem ustvarjalcu Milanu Deklevi ni prisotna prvič in ki ob njegovem poglobljenem ukvarjanju z glasbo ni nič nenavadnega. Ne gre zgolj za naslov in za naslovnico, ki roko na srce nekoliko estetsko neprepričljivo preigrava podobo manjšega godala in ženskega hrbta, temveč tudi za nastopajoče in kraje dogajanja.
Osnova sta dva dela knjige: v prvem, ki se odvija v Salzburgu, spremljamo Klavdija, glasbenega producenta godalnega kvarteta Lajbah, ki tako kot tista trboveljska zasedba išče mednarodno prepoznavnost in preboj. In ja, s priredbami. A Klavdija naposled, ne glede na njegovo mesto v svetu, ne zaposluje toliko glasba, temveč prej čista filozofska vprašanja in nesojena ljubezen do Eve, članice godalnega kvarteta. Čeravno je Klavdij že poročen z Anastazijo.
Eva pa, skupaj z Ljubljano po kateri se giblje, predstavlja osrednjo figuro drugega dela romana – dvotirna struktura se pri pisatelju ne pojavi prvič. Zdi se, da je tu najti kakšen razmislek o glasbi več, a osnova, kljub manjši razrvanosti, ostaja podobna: nekaj filozofije in nekaj čustev. Morda je izrazito pomembno nekaj drugega: če se zdi, da se Klavdij z vizijami Kanta, govorečim psom in osebami, ki ne brez naključja nosijo priimke, kot sta Schelling ali Metternich, v veliki meri potika po fiktivnem, je tega v drugem delu knjige manj, če odmislimo govorečega pajka ali nastop Rozenkranca. Zdi se, da se trdnejša osnova izgrajuje tudi zato, ker se druga polovica večinoma odigrava znotraj realnega kvarteta, ki ga poleg Eve, sestavljajo še Zala, Dragan in Mircea. A to ne pomeni, da bi v drugem delu knjige verjeli prav vsemu. V pripoved se namreč prikrade nedoločen motiv tujega tajnega agenta, ki se zazdi stična točka med paranoidnostjo tega trenutka in nemilostjo, pod katero se lahko znajde na primer umetnost.
Iz zapisanega je razvidno, da je pomembna raven Deklevovega novega romanesknega dela nekakšna literarna igra, implicirana že z igrivim naslovom. Ludistični elementi, mešanje tako imenovanih resnih in manj resnih, visokih in popkulturnih referenc, morda prikličejo kakšen naslov iz spektra literature, kot jo najdemo na primer v ustvarjanju Mateja Krajnca, ki pa je v svojem načinu vendarle radikalnejši. In še ena referenca se mi je prikradla: pogovori ujeti med refleksijo umetnosti in filozofije, ter zapleteni medosebni odnosi lahko zazvenijo kot pogovor iz katerega od filmov Woodyja Allena, še posebej ker se svet in provenienca nastopajočih zdita nekako sorodna.
A pod črto je Dekleva vendar zavezan bolj občim in bolj temeljnim vprašanjem, takim iz jedra (klasične) filozofije. Na tem mestu se pojavi tudi potencialna težava dela Pet za kvartet, saj se marsikaj v svetu romana zdi neupravičeno samoumevno, denimo prav bolj ali manj meščanska provenienca nastopajočih. Kopica naslovljenih vprašanj, najsi gre za mesto kulture v tem časoprostoru, vprašanje spola in homoerotike ali denimo identitete – nacionalne ali katere druge –, med replikami kar nekako zvodeni.
Slednje je morda posledica izrazito drveče narave romana Pet za kvartet, v katerem se sicer ne zgodi zelo veliko, saj velik del besedila zavzemajo refleksije nastopajočih, a se naposled zgodi hitro. Drvenje, ki ga ponazarjajo motiv vožnje po avtocesti, ko se Klavdiju mudi v Ljubljano, ali pa pogosto zvonjenje mobilnih telefonov in nemirno, urno premikanje po mestu, se kaže tudi na slogovni ravni. K opisom se hitro prilepijo bežne besedne igre, jezikovnega okrasja je malo, pogosti pa so tudi hitri dialogi z le malo premori ali, pogojno rečeno, didaskalijami.
Če Milan Dekleva s tovrstnim pristopom po eni strani izkazuje ljubezen do jezika in jezikovnih iger ter odkriva njegovo bogastvo in estetskost, pa se ponekod vendarle zgodi, da je kakšen pasus izpeljan prehitro, morda celo rokohitrsko. Morda to še posebej pride do izraza na mestih, kjer prihaja do najbolj izrazitega mešanja žanrov, referenc in ne nazadnje kulturnih okolij oziroma časov: občasno se zdi, da se med seboj ne prepletejo najbolj uspešno. Ne gre za to, da bi tako različni elementi morali nastopati skladno, saj tega nikakor ni mogoče razumeti kot namen, temveč da med njimi ni zaznati enakovredne zavezanosti k duhu knjige. Čeprav delo postavlja tudi vprašanja o statusu realnosti in resnice, s čimer si zagotavlja vsaj nekaj pravice do tovrstnega kolažiranja, pa s tem vendarle pušča tudi neizkoriščen nivo pripovedi.
Pet za kvartet Milana Dekleve je tekoče branje in pod črto dobrodošla hvalnica zavezanosti umetnosti, jeziku in igri z njima, a bi šel roman ponekod morda lahko nekoliko dlje, še posebej na mestih, kjer skuša ubrati aktualnejše akorde, a jih vpelje pretirano nezavezujoče.
Avtorica recenzije: Nada Breznik Bereta Lidija Hartman in Jure Franko.
Mini teater, Festival Ljubljana, Mestno gledališče Ptuj / premiera 11.10.2020 Prevajalec v slovenščino: Ignac Fock Režiser: Ivica Buljan Dramaturginja: Diana Koloini Scenograf: Aleksandar Denić Kostumograf: Alan Hranitelj Skladatelj: Mitja Vrhovnik Smrekar Oblikovanje luči in video: Sonda 13 in Toni Soprano Meneglejte Lektor: Jože Faganel Asistentka dramaturgije: Manca Majeršič Sevšek Asistentka kostumografije: Slavica Janošević Šepetalka: Nika Korenjak Oblikovalec zvoka: Igor Mitrov Vodja luči: Matej Primec Garderoberka: Elleke van Elde Fotografinja: Barbara Čeferin Oblikovanje in fotografija programa in plakata: Toni Soprano Meneglejte Igrajo: Milena Zupančič, Ivo Ban, Nataša Barbara Gračner, Robert Waltl, Saša Pavlin Stošić, Aleksandra Balmazović, Jose, Gal Oblak, Lina Akif V Križevniški cerkvi so sinoči premierno uprizorili veliko koprodukcijo Mini teatra, Festivala Ljubljana in Mestnega gledališča Ptuj. Specifični ambient je postal prizorišče predstave Vsi ptice, ki jo je po besedilu enega najprodornejših sodobnih gledaliških ustvarjalcev, Wajdija Mouawada, režiral Ivica Buljan. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto: Barbara Čeferin
Lepa kot slika ima naslov najnovejše odrsko delo dramatičarke, pisateljice in performerke Simone Semenič. Premierno je bilo izvedeno v sklopu 26. festivala Mesto žensk. V Stari mestni elektrarni si ga je ogledala Petra Tanko. na fotografiji: Arjan Pregl: Gobelin, 2020, rekvizit za performans Simone Semenič Lepa kot slika. Produkcija Mesto žensk
Napoved: Na velikem odru Drame Slovenskega narodnega gledališča v Ljubljani je bila sinoči druga premiera v novi sezoni. Devet igralk je nastopilo v krstni uprizoritvi odrske priredbe zgodb makedonske pisateljice Rúmene Bužárovske Moj mož. Avtorici priredbe sta prevajalka Ana Duša in režiserka Ivana Djilas, na premieri je bila Tadeja Krečič: Drama SNG Drama Ljubljana, veliki oder 8. 10. 2020 Rumena Božarovska: Moj mož Prevod: Ana Duša Režija: Ivana Djilas Koreografinja in asistentka režije: Maša Kagao Knez Dramaturginja: Ana Duša Lektorica: Klasja Kovačič Scenografinja: Sara Slivnik Kostumografinja: Jelena Prokovič Avtor glasbe: Boštjan Gombač Oblikovalka svetlobe: Mojca Sarjaš Asistentka režiserke: Nika Korenjak Asistentka kostumografije: Katarina Štravs Igrajo: Iva Babić, Silva Čušin, Maša Derganc, Petra Govc, Sabina Kogovšek, Saša Mihelčič, Maruša Majer, Saša Pavček in Barbara Žefran Foto: PEter Uhan
Napoved: Nagrado Slavka Gruma za najboljše dramsko besedilo je letos dobila Tjaša Mislej za besedilo Naše skladišče. In Prešernovo gledališče Kranj ga je sinoči že premierno postavilo na oder. Socialno dramo o izkoriščenju delavk v trgovini je režirala Mateja Kokol, dramaturginja je bila Marinka Poštrak. Predstavo si je ogledala Tadeja Krečič: Tjaša Mislej; Naše skladišče Krstna uprizoritev Premiera:1. oktobra 2020. Produkcija: Prešernovo gledališče Kranj Režiserka: Mateja Kokol Dramaturginja:Marinka Poštrak Scenografka in oblikovalka luči: Petra Veber Kostumografka: Iris Kovačič Avtor glasbe in priredbe skladbe Lastovka: Aleš Zorec (V originalni izvedbi je pesem Lastovka avtorja glasbe Jureta Robežnika, avtorja besedila Milana Jesiha in avtorja aranžmaja Silvestra Stingla na albumu Elda leta 1982 zapela pevka Elda Viler.) Odrski gib: Ivan Mijačević Lektorica: Maja Cerar Oblikovalec maske: Matej Pajntar Igrajo Evelin: Vesna Pernarčič Suzi: Vesna Slapar Vera: Vesna Jevnikar Poslovodkinja Grebovič: Darja Reichman Izgubljeni kupec: Borut Veselko Bigi, novi šofer dobavnega vozila in skladiščnik: Blaž Setnikar Direktor: Miha Rodman Novinar: Aljoša Ternovšek Marija: Miranda Trnjanin k.g. Foto: Tania Mendillo
SLG Celje / premiera 29.09.2020 Prevajalka Živa Čebulj Režiser Jernej Kobal Dramaturginja Alja Predan Scenograf Dorian Šilec Petek Kostumografinja Tina Bonča Avtor glasbe Miha Petric Oblikovalci svetlobe Jernej Kobal, Juš A. Zidar, Uroš Gorjanc Avtor scenske ilustracije Jure Brglez Lektorica Živa Čebulj Asistent scenografa Juš A. Zidar Igrajo: Aljoša Koltak, Tanja Potočnik, Rastko Krošl, Maša Grošelj V Slovenskem ljudskem gledališču Celje so sinoči premierno uprizorili dramo Laž francoskega pisatelja, dramatika in režiserja Floriana Zellerja, ki se v besedilu poigrava z mislijo, da: »Če bi vsi drug drugemu povedali resnico, noben par na svetu ne bi bil več skupaj.« Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto: Jaka Babnik
Gledališče Glej / premiera 28.09.2020 Avtorji besedila so ustvarjalke in ustvarjalci predstave: Tina Vrbnjak, Nina Ivanišin, Blaž Dolenc, Vid Klemenc, Maja Sever, Klemen Janežič, Joseph Nzobandora – Jose, Ivan Čuić, Luka Ipavec, Borut Bučinel, Adriana Furlan, Luka Marcen, Nastja Miheljak, Maša Pelko, Anja Pirnat, Sara Smrajc Žnidarčič, Mateja Starič Izvršna produkcija: Anja Pirnat Tehnično vodenje: Grega Mohorčič Tehnična podpora: Simon Bezek, Brina Ivanetič Fotografiranje: Ivian Kan Mujezinović, Borut Bučinel in Peter Giodani Video: Borut Bučinel Urednikovanje gledališkega lista: Tery Žeželj Oblikovanje gledališkega lista in plakata: Mina Fina, Ivian Kan Mujezinović / Grupa Ee Odnosi z javnostmi: Tjaša Pureber Sinoči tudi vreme ni bilo naklonjeneno gledališču, vendar so navkljub temu na dvorišču Gledališča Glej premierno odigrali predstavo Not Dead Enough. Avtorski projekt, ki si je za ustvarjalno izhodišče postavil odrski žanrski preizkus vesterna, si je ogledal Rok Bozovičar. Foto: Peter Giodani
Čeprav sinoči tudi vreme ni bilo naklonjeno gledališču, so na dvorišču Gledališča Glej kljub dežju premierno odigrali predstavo Not Dead Enough. Avtorski projekt, ki si je za ustvarjalno izhodišče postavil odrski žanrski preizkus vesterna, si je ogledal Rok Bozovičar.
Neveljaven email naslov