Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Zgodba je občutno predolga, tempo dramaturško neposrečen, zapleti pa čisto preveč napovedani, da bi gledalca zares osupnili, ko se končno zgodijo
Kakor je za vesolje značilno, se tudi Marvelovo filmsko vesolje nezadržno širi in tako je v kinematografe prav te dni po težko pričakovani Črni vdovi ter še nekoliko bolj posrečenem Shang Chiju in legendi o desetih prstanih, ki je odlično povezal zahodnjaško in vzhodnjaško kulturo, prišel še tretji film tako imenovane Četrte faze, Večni. Gre za skupino desetih superjunakov, večnih, a ne povsem neranljivih ali celo nesmrtnih, ki že tisoče in tisoče let živijo med ljudmi ter čakajo konec svoje misije in odpoklic na rojstno Olympio. Na Zemljo so bili poslani v času Mezopotamije, da bi prebivalstvo zavarovali pred plenilskimi morilskimi stvori Devianti, niso pa se smeli vmešavati v človeške spore ali ljudem kako drugače pretirano pomagati, to pa je tudi razlog, da niso sodelovali z Maščevalci, ko so se ti bojevali proti Thanosu. Zadnjih nekaj tisoč let, odkar so domnevno ubili zadnjega Devianta, so se Večni tako bolj ali manj dolgočasili oziroma kratkočasili na zelo različne načine, od povsem običajnega človeškega življenja do rahlo bizarnih samotarjenj. Zdaj – zgodba je namreč uvrščena v sedanjost, gledano prek percepcije Marvelovega filmskega vesolja, torej neposredno v čas po filmu Maščevalci: Zaključek – pa je njihovega čakanja konec, saj se nenadoma sredi Londona pojavi čisto pravi pravcati Deviant in napade dve izmed njih, Sersi in Sprite. Prvikrat v svoji tisočletni zgodovini na Zemlji se tako zgodi, da Večni postanejo plen in zdi se, da je njihova misija precej bolj zapletena, kot so verjeli do zdaj …
Za režijsko taktirko najnovejše Marvelove stvaritve, ki ji sicer že decembra sledi novi Spiderman, je poprijela Chloé Zhao, kitajska režiserka in nedavna prejemnica oskarja za film Dežela nomadov, ter po svojih lastnih besedah poskusila povezati različne vplive: izvirno delo avtorja istoimenskih stripov Jacka Kirbyja, pretekle filme Marvelovega filmskega vesolja ter svojo ljubezen do fantastike, znanstvene fantastike in stripov manga. Prek vseh teh vplivov je želela povezati Zahod z Vzhodom, a žal se ji to ni ravno najbolje posrečilo. Že res, da veliko superjunakov omogoča in celo zahteva široko spolno in narodno zastopanost, to pa je mimogrede še popolnoma v skladu z vsemi tovrstnimi kvotami, ki zadnja leta določajo filmsko industrijo skorajda bolj kot scenariji, vendar samo bolj ali manj posrečena igralska zasedba v kombinaciji z nekaj še manj posrečenimi humornimi dovtipi na prvo žogo pač ni dovolj za zares bombastičen zagon novega poglavja v tako uspešnem filmskem vesolju, kot je Marvelovo. Zgodba, ki se v predstavitvi nove skupine superjunakov kot celote zgleduje po Varuhih galaksije, je občutno predolga, tempo dramaturško neposrečen, zapleti pa čisto preveč napovedani, da bi gledalca zares osupnili, ko se končno zgodijo. O pravem, za Marvelove filme sicer tako značilnem humorju pa ni ne duha ne sluha. Na kratko bi lahko rekli, da so Večni poleg tega, da so se predstavili, zares dosegli le en namen: zaradi svoje dolžine in razvlečenosti se vsekakor zdijo zares večni.
Zgodba je občutno predolga, tempo dramaturško neposrečen, zapleti pa čisto preveč napovedani, da bi gledalca zares osupnili, ko se končno zgodijo
Kakor je za vesolje značilno, se tudi Marvelovo filmsko vesolje nezadržno širi in tako je v kinematografe prav te dni po težko pričakovani Črni vdovi ter še nekoliko bolj posrečenem Shang Chiju in legendi o desetih prstanih, ki je odlično povezal zahodnjaško in vzhodnjaško kulturo, prišel še tretji film tako imenovane Četrte faze, Večni. Gre za skupino desetih superjunakov, večnih, a ne povsem neranljivih ali celo nesmrtnih, ki že tisoče in tisoče let živijo med ljudmi ter čakajo konec svoje misije in odpoklic na rojstno Olympio. Na Zemljo so bili poslani v času Mezopotamije, da bi prebivalstvo zavarovali pred plenilskimi morilskimi stvori Devianti, niso pa se smeli vmešavati v človeške spore ali ljudem kako drugače pretirano pomagati, to pa je tudi razlog, da niso sodelovali z Maščevalci, ko so se ti bojevali proti Thanosu. Zadnjih nekaj tisoč let, odkar so domnevno ubili zadnjega Devianta, so se Večni tako bolj ali manj dolgočasili oziroma kratkočasili na zelo različne načine, od povsem običajnega človeškega življenja do rahlo bizarnih samotarjenj. Zdaj – zgodba je namreč uvrščena v sedanjost, gledano prek percepcije Marvelovega filmskega vesolja, torej neposredno v čas po filmu Maščevalci: Zaključek – pa je njihovega čakanja konec, saj se nenadoma sredi Londona pojavi čisto pravi pravcati Deviant in napade dve izmed njih, Sersi in Sprite. Prvikrat v svoji tisočletni zgodovini na Zemlji se tako zgodi, da Večni postanejo plen in zdi se, da je njihova misija precej bolj zapletena, kot so verjeli do zdaj …
Za režijsko taktirko najnovejše Marvelove stvaritve, ki ji sicer že decembra sledi novi Spiderman, je poprijela Chloé Zhao, kitajska režiserka in nedavna prejemnica oskarja za film Dežela nomadov, ter po svojih lastnih besedah poskusila povezati različne vplive: izvirno delo avtorja istoimenskih stripov Jacka Kirbyja, pretekle filme Marvelovega filmskega vesolja ter svojo ljubezen do fantastike, znanstvene fantastike in stripov manga. Prek vseh teh vplivov je želela povezati Zahod z Vzhodom, a žal se ji to ni ravno najbolje posrečilo. Že res, da veliko superjunakov omogoča in celo zahteva široko spolno in narodno zastopanost, to pa je mimogrede še popolnoma v skladu z vsemi tovrstnimi kvotami, ki zadnja leta določajo filmsko industrijo skorajda bolj kot scenariji, vendar samo bolj ali manj posrečena igralska zasedba v kombinaciji z nekaj še manj posrečenimi humornimi dovtipi na prvo žogo pač ni dovolj za zares bombastičen zagon novega poglavja v tako uspešnem filmskem vesolju, kot je Marvelovo. Zgodba, ki se v predstavitvi nove skupine superjunakov kot celote zgleduje po Varuhih galaksije, je občutno predolga, tempo dramaturško neposrečen, zapleti pa čisto preveč napovedani, da bi gledalca zares osupnili, ko se končno zgodijo. O pravem, za Marvelove filme sicer tako značilnem humorju pa ni ne duha ne sluha. Na kratko bi lahko rekli, da so Večni poleg tega, da so se predstavili, zares dosegli le en namen: zaradi svoje dolžine in razvlečenosti se vsekakor zdijo zares večni.
Avtorica recenzije: Ana Hancock Bereta Barbara Zupan in Dejan Kaloper.
Eva Jagodic, Matic Lukšič: Vse to sem videla, ko sem letela mimo Kozmomjuzikel po motivih iz življenja psičke Lajke Krstna uprizoritev Premiera: 13. januar 2022 Avtorja scenarija in uprizoritvene zamisli Eva Jagodic in Matic Lukšič Dramaturginja Eva Jagodic Avtor songov in glasbe Matic Lukšič Avtor likovne zasnove Matic Lukšič Svetovalka za gib Anja Möderndorfer Lektor Martin Vrtačnik Oblikovalec svetlobe Boštjan Kos Oblikovalec zvoka Tomaž Božič Nastopa Matic Lukšič Na Mali sceni Mestnega gledališča ljubljanskega so premierno uprizorili Kozmomjuzikel po motivih iz življenja psičke Lajke z naslovom Vse to sem videla, ko sem letela mimo: gre za avtorski projekt igralca Matica Lukšiča, ki je z Evo Jagodic avtor scenarija in uprizoritvene zamisli, poleg tega pa tudi avtor songov, glasbe in likovne zasnove ter edini nastopajoči: "Lajkina zgodba govori o Lajki, ampak v bistvu na neki način govori o vsakem človeku: iskanje potrditve, iskanje pripadnosti, želja po pripadnosti in bližini, hkrati strah pred samoto in želja po samoti." Vtise po predpremieri, ki je bila 12. januarja, je strnila Staša Grahek. Foto: Peter Giodani https://www.mgl.si/sl/predstave/vse-to-sem-videla-ko-sem-letela-mimo/#gallery-1100-8
V filmu Zastoj spremljamo srečanje dveh zakonskih parov iz različnih slojev družbe, ki na prvi pogled nimata ničesar skupnega, vendar ju tragični dogodek na nenavaden način poveže. Več o tem, kako je nastajal scenarij za film in še čem Petra Meterc in režiser Vinko Möderndorfer.
Podelitev zlatih globusov po poročanju našega dopisnika Andreja Stoparja ne le izgublja sijaj, ampak tudi odmevnost in kredibilnost. Vendar zaradi tega nikakor ne smemo nehati govoriti o dobrih filmih – z nagradami za najboljšo dramo, najboljši scenarij, najboljšo režiserko, najboljšo filmsko glasbo in kar tremi nagrajenimi igralci je nedvomno slavil film Jane Campion Moč psa, ki je bil sicer premierno prikazan v Benetkah. Ocenjuje ga Petra Meterc.
Film Jagnje je letos v Cannesu osvojil nagrado za izvirnost v sklopu Posebni pogled, nato pa na festivalu fantastičnega filma v Sitgesu še nagrado za najboljši celovečerec. Film družinsko dramo uprizori s prvinami islandske ljudske pripovedke: par brez otrok, ki živi na odmaknjenem islandskem podeželju, v ovčjem hlevu nekega dne odkrije nenavadno darilo matere narave. Pa je res darilo – ali si ga zakonca kot tako samovoljno vzameta? Vsak čudež ima svojo ceno, so zapisali pri ljubljanskem Kinodvoru, kjer so imeli v gosteh glavnega igralca v filmu, Hilmirja Snarja Gu?nasona. Z njim se je pogovarjala Tina Poglajen.
Petindvajset let po nizu brutalnih umorov v tihem mestecu si je novi morilec nadel masko in začel napadati skupino najstnikov, da bi obudil skrivnosti iz smrtonosne preteklosti mesta. Zgodba novega dela spremlja mlado žensko, ki se vrača v svoj rodni kraj, tam pa ugotovi, da so grozljivi umori povezani z razvpitim zamaskiranim serijskim morilcem. O filmu in franšizi kot taki razmišlja Muanis Sinanović.
Avtor recenzije: Andrej Lutman Bereta Bernard Stramič in Barbara Zupan.
Avtorica recenzije: Cvetka Bevc Bereta Lidija Hartman in Aleksander Golja
»Film tarčo doseže, ne da bi pok strela sploh slišali in ravno zaradi svoje navidezne lahkotnosti ter preprostosti uspe gledalca mučno pretresti« - Muanis Sinanović
»Pravega odgovora nam Dragojevićeva bližnja prihodnost ne more in niti noče ponuditi. Kaj so za koga nebesa, mora pač ugotoviti vsak sam.« - Gaja Poeschl
»Skladatelj je temo filma izrazil s tangom in z njo uspešno zaobjel vso njeno kompleksnost – strast, poželenje, ljubezen, hrepenenje in brezup.« - Katja Ogrin
Po motivih Petronijevega Satirikona Premiera 27.12.2021 Igralska zasedba Daša Doberšek, Ivan Godnič, Klemen Kovačič, Janja Majzelj, Anja Novak, Ivan Peternelj, Robert Prebil, Matej Recer, Romana Šalehar, Vito Weis Režiserka Bojana Lazić Dramaturgija Slobodan Obradović Scenografija Zorana Petrov Kostumografija Maja Mirković Glasba Vladimir Pejković Koreografija Damjan Kecojević Svetovalka za jezik Mateja Dermelj Po srbskem prevodu Radmile Šalabalić prevedla Sonja Dolžan Oblikovanje svetlobe Bojana Lazić, Zorana Petrov Oblikovanje zvoka Silvo Zupančič Oblikovanje maske Nathalie Horvat Vodja predstave Liam Hlede Predstava Pojedina pri Trimalhionu, ki je premiero doživela na velikem odru Slovenskega mladinskega gledališča, na začetku sledi izvirnemu Petronijevemu besedilu, ki je nastalo v prvem stoletju našega štetja, a se kaj hitro prelomi v postdramsko komedijo. Predstavo je postavila na oder srbska režiserka Bojana Lazić, ogledala si jo je Ana Lorger – njeno besedilo bere Staša Grahek.
Neveljaven email naslov