Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Zgodba je občutno predolga, tempo dramaturško neposrečen, zapleti pa čisto preveč napovedani, da bi gledalca zares osupnili, ko se končno zgodijo
Kakor je za vesolje značilno, se tudi Marvelovo filmsko vesolje nezadržno širi in tako je v kinematografe prav te dni po težko pričakovani Črni vdovi ter še nekoliko bolj posrečenem Shang Chiju in legendi o desetih prstanih, ki je odlično povezal zahodnjaško in vzhodnjaško kulturo, prišel še tretji film tako imenovane Četrte faze, Večni. Gre za skupino desetih superjunakov, večnih, a ne povsem neranljivih ali celo nesmrtnih, ki že tisoče in tisoče let živijo med ljudmi ter čakajo konec svoje misije in odpoklic na rojstno Olympio. Na Zemljo so bili poslani v času Mezopotamije, da bi prebivalstvo zavarovali pred plenilskimi morilskimi stvori Devianti, niso pa se smeli vmešavati v človeške spore ali ljudem kako drugače pretirano pomagati, to pa je tudi razlog, da niso sodelovali z Maščevalci, ko so se ti bojevali proti Thanosu. Zadnjih nekaj tisoč let, odkar so domnevno ubili zadnjega Devianta, so se Večni tako bolj ali manj dolgočasili oziroma kratkočasili na zelo različne načine, od povsem običajnega človeškega življenja do rahlo bizarnih samotarjenj. Zdaj – zgodba je namreč uvrščena v sedanjost, gledano prek percepcije Marvelovega filmskega vesolja, torej neposredno v čas po filmu Maščevalci: Zaključek – pa je njihovega čakanja konec, saj se nenadoma sredi Londona pojavi čisto pravi pravcati Deviant in napade dve izmed njih, Sersi in Sprite. Prvikrat v svoji tisočletni zgodovini na Zemlji se tako zgodi, da Večni postanejo plen in zdi se, da je njihova misija precej bolj zapletena, kot so verjeli do zdaj …
Za režijsko taktirko najnovejše Marvelove stvaritve, ki ji sicer že decembra sledi novi Spiderman, je poprijela Chloé Zhao, kitajska režiserka in nedavna prejemnica oskarja za film Dežela nomadov, ter po svojih lastnih besedah poskusila povezati različne vplive: izvirno delo avtorja istoimenskih stripov Jacka Kirbyja, pretekle filme Marvelovega filmskega vesolja ter svojo ljubezen do fantastike, znanstvene fantastike in stripov manga. Prek vseh teh vplivov je želela povezati Zahod z Vzhodom, a žal se ji to ni ravno najbolje posrečilo. Že res, da veliko superjunakov omogoča in celo zahteva široko spolno in narodno zastopanost, to pa je mimogrede še popolnoma v skladu z vsemi tovrstnimi kvotami, ki zadnja leta določajo filmsko industrijo skorajda bolj kot scenariji, vendar samo bolj ali manj posrečena igralska zasedba v kombinaciji z nekaj še manj posrečenimi humornimi dovtipi na prvo žogo pač ni dovolj za zares bombastičen zagon novega poglavja v tako uspešnem filmskem vesolju, kot je Marvelovo. Zgodba, ki se v predstavitvi nove skupine superjunakov kot celote zgleduje po Varuhih galaksije, je občutno predolga, tempo dramaturško neposrečen, zapleti pa čisto preveč napovedani, da bi gledalca zares osupnili, ko se končno zgodijo. O pravem, za Marvelove filme sicer tako značilnem humorju pa ni ne duha ne sluha. Na kratko bi lahko rekli, da so Večni poleg tega, da so se predstavili, zares dosegli le en namen: zaradi svoje dolžine in razvlečenosti se vsekakor zdijo zares večni.
Zgodba je občutno predolga, tempo dramaturško neposrečen, zapleti pa čisto preveč napovedani, da bi gledalca zares osupnili, ko se končno zgodijo
Kakor je za vesolje značilno, se tudi Marvelovo filmsko vesolje nezadržno širi in tako je v kinematografe prav te dni po težko pričakovani Črni vdovi ter še nekoliko bolj posrečenem Shang Chiju in legendi o desetih prstanih, ki je odlično povezal zahodnjaško in vzhodnjaško kulturo, prišel še tretji film tako imenovane Četrte faze, Večni. Gre za skupino desetih superjunakov, večnih, a ne povsem neranljivih ali celo nesmrtnih, ki že tisoče in tisoče let živijo med ljudmi ter čakajo konec svoje misije in odpoklic na rojstno Olympio. Na Zemljo so bili poslani v času Mezopotamije, da bi prebivalstvo zavarovali pred plenilskimi morilskimi stvori Devianti, niso pa se smeli vmešavati v človeške spore ali ljudem kako drugače pretirano pomagati, to pa je tudi razlog, da niso sodelovali z Maščevalci, ko so se ti bojevali proti Thanosu. Zadnjih nekaj tisoč let, odkar so domnevno ubili zadnjega Devianta, so se Večni tako bolj ali manj dolgočasili oziroma kratkočasili na zelo različne načine, od povsem običajnega človeškega življenja do rahlo bizarnih samotarjenj. Zdaj – zgodba je namreč uvrščena v sedanjost, gledano prek percepcije Marvelovega filmskega vesolja, torej neposredno v čas po filmu Maščevalci: Zaključek – pa je njihovega čakanja konec, saj se nenadoma sredi Londona pojavi čisto pravi pravcati Deviant in napade dve izmed njih, Sersi in Sprite. Prvikrat v svoji tisočletni zgodovini na Zemlji se tako zgodi, da Večni postanejo plen in zdi se, da je njihova misija precej bolj zapletena, kot so verjeli do zdaj …
Za režijsko taktirko najnovejše Marvelove stvaritve, ki ji sicer že decembra sledi novi Spiderman, je poprijela Chloé Zhao, kitajska režiserka in nedavna prejemnica oskarja za film Dežela nomadov, ter po svojih lastnih besedah poskusila povezati različne vplive: izvirno delo avtorja istoimenskih stripov Jacka Kirbyja, pretekle filme Marvelovega filmskega vesolja ter svojo ljubezen do fantastike, znanstvene fantastike in stripov manga. Prek vseh teh vplivov je želela povezati Zahod z Vzhodom, a žal se ji to ni ravno najbolje posrečilo. Že res, da veliko superjunakov omogoča in celo zahteva široko spolno in narodno zastopanost, to pa je mimogrede še popolnoma v skladu z vsemi tovrstnimi kvotami, ki zadnja leta določajo filmsko industrijo skorajda bolj kot scenariji, vendar samo bolj ali manj posrečena igralska zasedba v kombinaciji z nekaj še manj posrečenimi humornimi dovtipi na prvo žogo pač ni dovolj za zares bombastičen zagon novega poglavja v tako uspešnem filmskem vesolju, kot je Marvelovo. Zgodba, ki se v predstavitvi nove skupine superjunakov kot celote zgleduje po Varuhih galaksije, je občutno predolga, tempo dramaturško neposrečen, zapleti pa čisto preveč napovedani, da bi gledalca zares osupnili, ko se končno zgodijo. O pravem, za Marvelove filme sicer tako značilnem humorju pa ni ne duha ne sluha. Na kratko bi lahko rekli, da so Večni poleg tega, da so se predstavili, zares dosegli le en namen: zaradi svoje dolžine in razvlečenosti se vsekakor zdijo zares večni.
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bereta Jure Franko in Ana Bohte.
Anton Pavlovič Čehov: Češnjev vrt ???????? ???, 1904 Komedija v štirih dejanjih Premiera 2. oktober 2021 Prevajalec Milan Jesih Režiser Janusz Kica Dramaturginja Petra Pogorevc Scenografka Karin Fritz Kostumografka Bjanka Adžić Ursulov Lektorica Maja Cerar Avtorica glasbene opreme Darja Hlavka Godina Oblikovalec svetlobe Andrej Koležnik Oblikovalec zvoka Sašo Dragaš Asistentka režiserja Živa Bizovičar, AGRFT Asistentka dramaturginje Manca Lipoglavšek, AGRFT Igrajo Nataša Tič Ralijan, Lena Hribar Škrlec, Iva Krajnc Bagola, Uroš Smolej, Branko Jordan, Filip Samobor, Jožef Ropoša, Tina Potočnik Vrhovnik, Gašper Jarni, Lara Wolf, Gregor Gruden, Boris Ostan, Jaka Lah Na velikem odru Mestnega gledališča ljubljanskega je bila sinoči slavnostna premiera igre Češnjev vrt ruskega dramatika Antona Pavloviča Čehova v prevodu Milana Jesiha. Uprizoritev je bila sicer načrtovana za lansko sezono, a so jo lahko uprizorili šele zdaj. Češnjev vrt je igra o spremembah, o nečem, kar se končuje, pravi med drugim režiser Janusz Kica: "To je tema tega besedila, to je tema Čehova, te predstave, pa tudi mojega življenja. Spremembe se morajo dogajati, ne smemo se za vsako ceno držati tega, kar je bilo; moramo gledati naprej." Foto: Peter Giodani
Mestno gledališče ljubljansko / premiera 28. 09. 2021 Prevajalka: Polona Glavan Režiserka in scenografka: Anja Suša Dramaturginja: Petra Pogorevc Kostumografka: Maja Mirković Svetovalec za gib: Damjan Kecojević Lektor: Martin Vrtačnik Oblikovalec svetlobe: Boštjan Kos Oblikovalec zvoka: Tomaž Božič Asistentka dramaturginje: Nika Korenjak Asistent scenografke: Janez Koleša Asistentka kostumografke: Nina Čehovin Zasedba: Ajda Smrekar, Filip Samobor, Voranc Boh, Lena Hribar Škrlec, Tanja Dimitrievska, Jaka Lah, Gašper Jarni Sinoči so v Mestnem gledališču ljubljanskem premierno uprizorili predstavo Nekoč se bova temu smejala. Gre za odrsko priredbo Ljubezenskega romana hrvaške pisateljice Ivane Sajko, ki je tudi avtorica dramatizacije. Medtem ko roman svoj svet gradi v intimni sferi, pa uprizoritev fokus postavlja v širšo družbeno svarnost, katere izkušnjo temeljno določa, z besedami režiserka Anje Suša, »ekonomija, ki ubija ljubezen.« Foto: Peter Giodani
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bereta Lidija Hartman in Aleksander Golja.
Avtor recenzije: Iztok Ilich Bere Aleksander Golja.
POŽIGALCI Po igri Maxa Frischa Dobrnik in požigalci Naslov izvirnika: Biedermann und die Brandstifter Krstna uprizoritev priredbe AVTOR PRIREDBE, REŽISER IN SCENOGRAF: Jan Krmelj PREVAJALKA: Maila Golob DRAMATURGINJA: Eva Kraševec LEKTORICA: Tatjana Stanič KOSTUMOGRAFINJA: Špela Ema Veble AVTOR GLASBE: Luka Ipavec OBLIKOVALEC SVETLOBE: Borut Bučinel IGRAJO: Saša Tabaković - Dobrnik Iva Babić – Betka Benjamin Krnetić – Pepe Uroš Fürst – Vili Nina Valič – Ana Matija Rozman - Dr. Fil in Policaj Napoved: S premiero in krstno izvedbo igre Požigalci se je začela nova gledališka sezona v ljubljanski Drami. Besedilo je po igri švicarskega dramatika Maxa Frischa priredil Jan Krmelj – tudi režiser in scenograf predstave. Frischevo dramo z naslovom Dobrnik in požigalci je prevedla Maila Golob, dramaturginja je bila Eva Kraševec. Premiero na velikem odru Drame si je ogledala Tadeja Krečič:
Drama SNG Maribor, Burgteater Dunaj, Jugoslovensko dramsko pozorište Beograd, Cankarjev dom Ljubljana / premiera 24. 09. 2021 Režija: Janez Pipan Scenograf: Marko Japelj Avtorica videa: Vesna Krebs Kostumograf: Leo Kulaš Skladatelj in izvajalec scenske glasbe: Milko Lazar Korepetitor in avtor glasbenih priredb: Robert Mraček Oblikovalec svetlobe: Andrej Hajdinjak Oblikovalec odrskega giba in borilnih veščin: Sergio Moga Lektorica: Metka Damjan Prevajalca romana v nemški jezik: Klaus Detlef Olof in Daniela Kocmut Prevajalka romana v srbski jezik: Ana Ristović Prevajalki na vajah za nemški jezik: Barbara Lečnik in Tjaša Šket Prevajalka pesmi Počiva jezero v tihoti v španski jezik: Mojca Medvedšek Asistent režije: Žiga Hren (študent AGRFT) Asistentka kostumografa: Lara Kulaš Asistent skladatelja: Marjan Peternel Za potrebe uprizoritve sta prevod priredila: Klaus Detlef Olof in Daniela Kocmut Zasedba: Nataša Matjašec Rošker, Blaž Dolenc, Milan Marić, Nebojša Ljubišić, Milena Zupančič, Davor Herga, Daniel Jesch, Mateja Pucko, Matevž Biber, Vladimir Vlaškalić, Mirjana Šajinović, Anže Krajnc, Irena Varga, Ivica Knez, Robert Mraček, Matija Stipanič, Alfonz Kodrič, Kristijan Ostanek, Nejc Ropret, Petja Labović, Mojca Simonič, Dane Radulović, Matjaž Kaučič, Žan Pečnik Predstava To noč sem jo videl je velika mednarodna koprodukcija, ki na odru v treh jezikih obudi sodobno klasiko, istoimenski roman Draga Jančarja. Jančarjev svet je odrsko priredil režiser Janez Pipan, zožil ga je na pet pripovednih perspektiv, ki skupaj sestavljajo zgodbo Veronike Zarnik oziroma slikajo zgodovinski portret nedolžnih življenj v kolesju zgodovine. Predstavo v mariborski Drami si je ogledal Rok Bozovičar. Foto: Peter Giodani
Slovensko mladinsko gledališče sezono začenja s farsično uprizoritvijo Norišnica d.o.o. Po besedilu Joeja Ortona jo je režiral Vito Taufer, ki je v premišljenem zasledovanju totalnosti gledališča zbližal oder in gledalce. foto: Ivian Kan Mujezinović
Neveljaven email naslov