Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Zgodba je občutno predolga, tempo dramaturško neposrečen, zapleti pa čisto preveč napovedani, da bi gledalca zares osupnili, ko se končno zgodijo
Kakor je za vesolje značilno, se tudi Marvelovo filmsko vesolje nezadržno širi in tako je v kinematografe prav te dni po težko pričakovani Črni vdovi ter še nekoliko bolj posrečenem Shang Chiju in legendi o desetih prstanih, ki je odlično povezal zahodnjaško in vzhodnjaško kulturo, prišel še tretji film tako imenovane Četrte faze, Večni. Gre za skupino desetih superjunakov, večnih, a ne povsem neranljivih ali celo nesmrtnih, ki že tisoče in tisoče let živijo med ljudmi ter čakajo konec svoje misije in odpoklic na rojstno Olympio. Na Zemljo so bili poslani v času Mezopotamije, da bi prebivalstvo zavarovali pred plenilskimi morilskimi stvori Devianti, niso pa se smeli vmešavati v človeške spore ali ljudem kako drugače pretirano pomagati, to pa je tudi razlog, da niso sodelovali z Maščevalci, ko so se ti bojevali proti Thanosu. Zadnjih nekaj tisoč let, odkar so domnevno ubili zadnjega Devianta, so se Večni tako bolj ali manj dolgočasili oziroma kratkočasili na zelo različne načine, od povsem običajnega človeškega življenja do rahlo bizarnih samotarjenj. Zdaj – zgodba je namreč uvrščena v sedanjost, gledano prek percepcije Marvelovega filmskega vesolja, torej neposredno v čas po filmu Maščevalci: Zaključek – pa je njihovega čakanja konec, saj se nenadoma sredi Londona pojavi čisto pravi pravcati Deviant in napade dve izmed njih, Sersi in Sprite. Prvikrat v svoji tisočletni zgodovini na Zemlji se tako zgodi, da Večni postanejo plen in zdi se, da je njihova misija precej bolj zapletena, kot so verjeli do zdaj …
Za režijsko taktirko najnovejše Marvelove stvaritve, ki ji sicer že decembra sledi novi Spiderman, je poprijela Chloé Zhao, kitajska režiserka in nedavna prejemnica oskarja za film Dežela nomadov, ter po svojih lastnih besedah poskusila povezati različne vplive: izvirno delo avtorja istoimenskih stripov Jacka Kirbyja, pretekle filme Marvelovega filmskega vesolja ter svojo ljubezen do fantastike, znanstvene fantastike in stripov manga. Prek vseh teh vplivov je želela povezati Zahod z Vzhodom, a žal se ji to ni ravno najbolje posrečilo. Že res, da veliko superjunakov omogoča in celo zahteva široko spolno in narodno zastopanost, to pa je mimogrede še popolnoma v skladu z vsemi tovrstnimi kvotami, ki zadnja leta določajo filmsko industrijo skorajda bolj kot scenariji, vendar samo bolj ali manj posrečena igralska zasedba v kombinaciji z nekaj še manj posrečenimi humornimi dovtipi na prvo žogo pač ni dovolj za zares bombastičen zagon novega poglavja v tako uspešnem filmskem vesolju, kot je Marvelovo. Zgodba, ki se v predstavitvi nove skupine superjunakov kot celote zgleduje po Varuhih galaksije, je občutno predolga, tempo dramaturško neposrečen, zapleti pa čisto preveč napovedani, da bi gledalca zares osupnili, ko se končno zgodijo. O pravem, za Marvelove filme sicer tako značilnem humorju pa ni ne duha ne sluha. Na kratko bi lahko rekli, da so Večni poleg tega, da so se predstavili, zares dosegli le en namen: zaradi svoje dolžine in razvlečenosti se vsekakor zdijo zares večni.
Zgodba je občutno predolga, tempo dramaturško neposrečen, zapleti pa čisto preveč napovedani, da bi gledalca zares osupnili, ko se končno zgodijo
Kakor je za vesolje značilno, se tudi Marvelovo filmsko vesolje nezadržno širi in tako je v kinematografe prav te dni po težko pričakovani Črni vdovi ter še nekoliko bolj posrečenem Shang Chiju in legendi o desetih prstanih, ki je odlično povezal zahodnjaško in vzhodnjaško kulturo, prišel še tretji film tako imenovane Četrte faze, Večni. Gre za skupino desetih superjunakov, večnih, a ne povsem neranljivih ali celo nesmrtnih, ki že tisoče in tisoče let živijo med ljudmi ter čakajo konec svoje misije in odpoklic na rojstno Olympio. Na Zemljo so bili poslani v času Mezopotamije, da bi prebivalstvo zavarovali pred plenilskimi morilskimi stvori Devianti, niso pa se smeli vmešavati v človeške spore ali ljudem kako drugače pretirano pomagati, to pa je tudi razlog, da niso sodelovali z Maščevalci, ko so se ti bojevali proti Thanosu. Zadnjih nekaj tisoč let, odkar so domnevno ubili zadnjega Devianta, so se Večni tako bolj ali manj dolgočasili oziroma kratkočasili na zelo različne načine, od povsem običajnega človeškega življenja do rahlo bizarnih samotarjenj. Zdaj – zgodba je namreč uvrščena v sedanjost, gledano prek percepcije Marvelovega filmskega vesolja, torej neposredno v čas po filmu Maščevalci: Zaključek – pa je njihovega čakanja konec, saj se nenadoma sredi Londona pojavi čisto pravi pravcati Deviant in napade dve izmed njih, Sersi in Sprite. Prvikrat v svoji tisočletni zgodovini na Zemlji se tako zgodi, da Večni postanejo plen in zdi se, da je njihova misija precej bolj zapletena, kot so verjeli do zdaj …
Za režijsko taktirko najnovejše Marvelove stvaritve, ki ji sicer že decembra sledi novi Spiderman, je poprijela Chloé Zhao, kitajska režiserka in nedavna prejemnica oskarja za film Dežela nomadov, ter po svojih lastnih besedah poskusila povezati različne vplive: izvirno delo avtorja istoimenskih stripov Jacka Kirbyja, pretekle filme Marvelovega filmskega vesolja ter svojo ljubezen do fantastike, znanstvene fantastike in stripov manga. Prek vseh teh vplivov je želela povezati Zahod z Vzhodom, a žal se ji to ni ravno najbolje posrečilo. Že res, da veliko superjunakov omogoča in celo zahteva široko spolno in narodno zastopanost, to pa je mimogrede še popolnoma v skladu z vsemi tovrstnimi kvotami, ki zadnja leta določajo filmsko industrijo skorajda bolj kot scenariji, vendar samo bolj ali manj posrečena igralska zasedba v kombinaciji z nekaj še manj posrečenimi humornimi dovtipi na prvo žogo pač ni dovolj za zares bombastičen zagon novega poglavja v tako uspešnem filmskem vesolju, kot je Marvelovo. Zgodba, ki se v predstavitvi nove skupine superjunakov kot celote zgleduje po Varuhih galaksije, je občutno predolga, tempo dramaturško neposrečen, zapleti pa čisto preveč napovedani, da bi gledalca zares osupnili, ko se končno zgodijo. O pravem, za Marvelove filme sicer tako značilnem humorju pa ni ne duha ne sluha. Na kratko bi lahko rekli, da so Večni poleg tega, da so se predstavili, zares dosegli le en namen: zaradi svoje dolžine in razvlečenosti se vsekakor zdijo zares večni.
Celjsko gledališče je otvorilo svojo jubilejno, sedemdeseto, sezono s komedijo enega največkrat prevedenih in uprizarjanih sodobnih nemških dramatikov: Lutza Hübnerja, z naslovom MARJETKA, STRAN 89. Premiero si je ogledala Vilma Štritof. Lutz Hübner: MARJETKA, STRAN 89 Prevajalec Darko Čuden Režiser Andrej Jus Dramaturginja Ana Obreza Scenografka Urša Vidic Kostumograf Andrej Vrhovnik Avtorica glasbe Polona Janežič Lektor Jože Volk Oblikovalci svetlobe Andrej Jus, Urša Vidic, Denis Kresnik Igrajo Renato Jenček Živa Selan Luka Bokšan Premieri 16. in 18. septembra 2020
Potential States Moment, Gledališče Glej, Ballhaus Ost / premiera 18.09.2020 Koncept: Eva Nina Lampič in Beliban zu Stolberg Zasnova in izvedba: Barbara Kukovec (Maribor, Ljubljana), Eva Nina Lampič, Beliban zu Stolberg, Linda Vaher (Berlin) Scenografija in dokumentacija: Dani Modrej Oblikovanje zvoka: Aleš Zorec Dramaturško svetovanje: Fabian Löwenbrück Produkcija: Nika Bezeljak (Moment), Barbara Poček (Gledališče Glej), Tina Pfurr (Ballhaus Ost) Izvršna produkcija: Anna Mareike Holtz (ehrliche arbeit) Podpora: Ministrstvo za kulturo RS, Mestna občina Maribor, Mestna občina Ljubljana, Fundacija Robert Bosch (Nemčija) Sinoči so na Intimnem odru premierno izvedli predstavo Potential States, ki tematizira Jugoslavijo in Kurdistan, hkrati pa zgodovinske vzorce in značilnosti obeh držav vpleta tudi v uprizoritveni dogodek. Gre za koprodukcijo mariborskega Momenta, Gledališča Glej in berlinskega Ballhaus Osta, ki jo bodo prihodnji teden premierno predstavili še v Ljubljani, oktobra pa tudi v Berlinu. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto: Dani Modrej
Avtor recenzije: Iztok Ilich Bere Bernard Stramič.
Avtorica recenzije: Miša Gams Bereta: Renato Horvat in Barbara Zupan.
Oče Romuald/Lovrenc Marušič: Škofjeloški pasijon Koprodukcija Prešernovega gledališča Kranj in Mestnega gledališča Ptuj Premieri: 10.septembra 2020 Prešernovo gledališče Kranj; 24. oktobra 2020 Mestno gledališče Ptuj Koprodukcija z Mestnim gledališčem Ptuj Režiser: Jernej Lorenci Dramaturg: Matic Starina Koreograf in asistent režiserja: Gregor Luštek Scenograf: Branko Hojnik Kostumografka: Belinda Radulović Skladatelj: Branko Rožman Lektorica: Maja Cerar Oblikovalec svetlobe: Borut Bučinel Oblikovalec maske: Matej Pajntar Inspicient in rekviziter: Ciril Roblek Šepetalka: Judita Polak Igrajo: Darja Reichman Blaž Setnikar Miha Rodman Doroteja Nadrah k. g. Miranda Trnjanin k. g. Gregor Zorc k. g. Pesem 'Oljsko goro tiha noč pokriva' na posnetku poje Pipa Lorenci
V Mestnem gledališču ljubljanskem prejšnje sezone niso mogli speljati do konca, zato je prva septembrska premiera še pomladni dolg; režiserka Barbara Hieng Samobor, sicer direktorica in umetniška vodja gledališča, je na oder studia postavila besedilo španskega avtorja Joséja Cabeze, ki je nastalo kot scenarij za film Sedem let – prevedel ga je Ignac Fock. Vodilna četverica podjetja – v izvirniku so to večinoma moški, v slovenski različici z naslovom Trije milijoni minut pa same ženske – se zaradi nezakonitih poslovnih praks znajde pred dilemo: nekdo se bo moral žrtvovati, prevzeti krivdo in iti za 7 let v zapor; tako bo podjetje rešeno, ostali pa na prostosti. Vtise po premieri psihološkega trilerja Trije milijoni minut je zbrala Staša Grahek. Po filmskem scenariju 7 let (7 anos), 2017 Psihološki triler Prva slovenska uprizoritev Premiera: 8. september 2020 prevajalec Ignac Fock režiserka in avtorica priredbe Barbara Hieng Samobor dramaturginja Eva Mahkovic scenograf Darjan Mihajlović Cerar kostumografka Bjanka Adžić Ursulov lektorica Maja Cerar oblikovalec svetlobe Andrej Koležnik oblikovalec tona Sašo Dragaš asistentka dramaturginje in šepetalka na vajah (študijsko) Ida Brancelj Nastopajo Judita Zidar, Tjaša Železnik, Mojca Funkl, Ana Pavlin, Klara Kuk k. g., Jana Zupančič (glas) Judita Zidar, Ana Pavlin, Klara Kuk, Mojca Funkl, Tjaša Železnik Avtor fotorafije: Peter Giodani
Avtorica recenzije: Veronika Šoster Bereta Mateja Perpar in Jure Franko.
Wajdi Muawad: Požigi SNG Drama Ljubljana / premiera 04.09.2020 Režija: Nina Rajić Kranjac Prevajalka: Eva Mahkovic Dramaturg: Tibor Hrs Pandur Scenografija: Urša Vidic Kostumografija: Marina Sremac Skladatelj: Branko Rožman Koreografinja: Tanja Zgonc Oblikovanje svetlobe: Borut Bučinel Lektorica: Tatjana Stanič Asistent režiserke (študijsko): Jaka Smerkolj Simoneti Asistentka scenografinje: Sara Slivnik Nastopajo: Pia Zemljič, Nataša Keser, Nejc Cijan Garlatti, Branko Šturbej, Timon Šturbej, Tina Vrbnjak, Nina Valič, Marko Mandić, Benjamin Krnetić, Rok Vihar, Zvone Hribar, Boris Mihalj, Janez Škof S premiero predstave Požigi so sinoči v ljubljanski Drami odprli novo gledališko sezono. Besedilo Wajdija Mouawada je režirala Nina Rajić Kranjac, ki se problematike vojne, legitimnosti nasilja in soočanja s travmatičnimi posledicami loteva gledališko drzno in večplastno. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto Peter Uhan
Neveljaven email naslov