Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Zgodba je občutno predolga, tempo dramaturško neposrečen, zapleti pa čisto preveč napovedani, da bi gledalca zares osupnili, ko se končno zgodijo
Kakor je za vesolje značilno, se tudi Marvelovo filmsko vesolje nezadržno širi in tako je v kinematografe prav te dni po težko pričakovani Črni vdovi ter še nekoliko bolj posrečenem Shang Chiju in legendi o desetih prstanih, ki je odlično povezal zahodnjaško in vzhodnjaško kulturo, prišel še tretji film tako imenovane Četrte faze, Večni. Gre za skupino desetih superjunakov, večnih, a ne povsem neranljivih ali celo nesmrtnih, ki že tisoče in tisoče let živijo med ljudmi ter čakajo konec svoje misije in odpoklic na rojstno Olympio. Na Zemljo so bili poslani v času Mezopotamije, da bi prebivalstvo zavarovali pred plenilskimi morilskimi stvori Devianti, niso pa se smeli vmešavati v človeške spore ali ljudem kako drugače pretirano pomagati, to pa je tudi razlog, da niso sodelovali z Maščevalci, ko so se ti bojevali proti Thanosu. Zadnjih nekaj tisoč let, odkar so domnevno ubili zadnjega Devianta, so se Večni tako bolj ali manj dolgočasili oziroma kratkočasili na zelo različne načine, od povsem običajnega človeškega življenja do rahlo bizarnih samotarjenj. Zdaj – zgodba je namreč uvrščena v sedanjost, gledano prek percepcije Marvelovega filmskega vesolja, torej neposredno v čas po filmu Maščevalci: Zaključek – pa je njihovega čakanja konec, saj se nenadoma sredi Londona pojavi čisto pravi pravcati Deviant in napade dve izmed njih, Sersi in Sprite. Prvikrat v svoji tisočletni zgodovini na Zemlji se tako zgodi, da Večni postanejo plen in zdi se, da je njihova misija precej bolj zapletena, kot so verjeli do zdaj …
Za režijsko taktirko najnovejše Marvelove stvaritve, ki ji sicer že decembra sledi novi Spiderman, je poprijela Chloé Zhao, kitajska režiserka in nedavna prejemnica oskarja za film Dežela nomadov, ter po svojih lastnih besedah poskusila povezati različne vplive: izvirno delo avtorja istoimenskih stripov Jacka Kirbyja, pretekle filme Marvelovega filmskega vesolja ter svojo ljubezen do fantastike, znanstvene fantastike in stripov manga. Prek vseh teh vplivov je želela povezati Zahod z Vzhodom, a žal se ji to ni ravno najbolje posrečilo. Že res, da veliko superjunakov omogoča in celo zahteva široko spolno in narodno zastopanost, to pa je mimogrede še popolnoma v skladu z vsemi tovrstnimi kvotami, ki zadnja leta določajo filmsko industrijo skorajda bolj kot scenariji, vendar samo bolj ali manj posrečena igralska zasedba v kombinaciji z nekaj še manj posrečenimi humornimi dovtipi na prvo žogo pač ni dovolj za zares bombastičen zagon novega poglavja v tako uspešnem filmskem vesolju, kot je Marvelovo. Zgodba, ki se v predstavitvi nove skupine superjunakov kot celote zgleduje po Varuhih galaksije, je občutno predolga, tempo dramaturško neposrečen, zapleti pa čisto preveč napovedani, da bi gledalca zares osupnili, ko se končno zgodijo. O pravem, za Marvelove filme sicer tako značilnem humorju pa ni ne duha ne sluha. Na kratko bi lahko rekli, da so Večni poleg tega, da so se predstavili, zares dosegli le en namen: zaradi svoje dolžine in razvlečenosti se vsekakor zdijo zares večni.
Zgodba je občutno predolga, tempo dramaturško neposrečen, zapleti pa čisto preveč napovedani, da bi gledalca zares osupnili, ko se končno zgodijo
Kakor je za vesolje značilno, se tudi Marvelovo filmsko vesolje nezadržno širi in tako je v kinematografe prav te dni po težko pričakovani Črni vdovi ter še nekoliko bolj posrečenem Shang Chiju in legendi o desetih prstanih, ki je odlično povezal zahodnjaško in vzhodnjaško kulturo, prišel še tretji film tako imenovane Četrte faze, Večni. Gre za skupino desetih superjunakov, večnih, a ne povsem neranljivih ali celo nesmrtnih, ki že tisoče in tisoče let živijo med ljudmi ter čakajo konec svoje misije in odpoklic na rojstno Olympio. Na Zemljo so bili poslani v času Mezopotamije, da bi prebivalstvo zavarovali pred plenilskimi morilskimi stvori Devianti, niso pa se smeli vmešavati v človeške spore ali ljudem kako drugače pretirano pomagati, to pa je tudi razlog, da niso sodelovali z Maščevalci, ko so se ti bojevali proti Thanosu. Zadnjih nekaj tisoč let, odkar so domnevno ubili zadnjega Devianta, so se Večni tako bolj ali manj dolgočasili oziroma kratkočasili na zelo različne načine, od povsem običajnega človeškega življenja do rahlo bizarnih samotarjenj. Zdaj – zgodba je namreč uvrščena v sedanjost, gledano prek percepcije Marvelovega filmskega vesolja, torej neposredno v čas po filmu Maščevalci: Zaključek – pa je njihovega čakanja konec, saj se nenadoma sredi Londona pojavi čisto pravi pravcati Deviant in napade dve izmed njih, Sersi in Sprite. Prvikrat v svoji tisočletni zgodovini na Zemlji se tako zgodi, da Večni postanejo plen in zdi se, da je njihova misija precej bolj zapletena, kot so verjeli do zdaj …
Za režijsko taktirko najnovejše Marvelove stvaritve, ki ji sicer že decembra sledi novi Spiderman, je poprijela Chloé Zhao, kitajska režiserka in nedavna prejemnica oskarja za film Dežela nomadov, ter po svojih lastnih besedah poskusila povezati različne vplive: izvirno delo avtorja istoimenskih stripov Jacka Kirbyja, pretekle filme Marvelovega filmskega vesolja ter svojo ljubezen do fantastike, znanstvene fantastike in stripov manga. Prek vseh teh vplivov je želela povezati Zahod z Vzhodom, a žal se ji to ni ravno najbolje posrečilo. Že res, da veliko superjunakov omogoča in celo zahteva široko spolno in narodno zastopanost, to pa je mimogrede še popolnoma v skladu z vsemi tovrstnimi kvotami, ki zadnja leta določajo filmsko industrijo skorajda bolj kot scenariji, vendar samo bolj ali manj posrečena igralska zasedba v kombinaciji z nekaj še manj posrečenimi humornimi dovtipi na prvo žogo pač ni dovolj za zares bombastičen zagon novega poglavja v tako uspešnem filmskem vesolju, kot je Marvelovo. Zgodba, ki se v predstavitvi nove skupine superjunakov kot celote zgleduje po Varuhih galaksije, je občutno predolga, tempo dramaturško neposrečen, zapleti pa čisto preveč napovedani, da bi gledalca zares osupnili, ko se končno zgodijo. O pravem, za Marvelove filme sicer tako značilnem humorju pa ni ne duha ne sluha. Na kratko bi lahko rekli, da so Večni poleg tega, da so se predstavili, zares dosegli le en namen: zaradi svoje dolžine in razvlečenosti se vsekakor zdijo zares večni.
Avtorica recenzije: Petra Koršič Bereta Lidija Hartman in Aleksander Golja.
Avtor recenzije: Iztok Ilich Bere Jure Franko.
Letošnja kinematografska sezona je bila iz znanih razlogov nekoliko krajša, a ljubitelji kina imajo vendarle priložnost, da nadoknadijo, kar so morebiti zamudili. Na Ljubljanskem gradu so v četrtek odprli tradicionalni letni kino Film pod zvezdami. Javna zavoda Ljubljanski grad in Kinodvor sta pripravila izbor najodmevnejših filmov sezone, tri predpremiere in posebni projekciji. S snovalci programa se je pogovarjal Urban Tarman.
Še do sobote lahko obiščete 16. festival fantastičnega filma in vina. Festival je sicer letos potekal najprej v Ormožu, zadnje dni pa kraljuje v Ljutomeru. Program petih tekmovalnih filmov letošnje izdaje festivala si je ogledal Gorazd Trušnovec.
V kine je prišel film, v katerem med drugimi nastopa francoski zvezdnik Gerard Depardieu. V središču filma Mali princ Fahim, posnetega po knjigi, ki je izšla pred šestimi leti, je deček, ki se je rodil leta 2000 v Bangladešu in se pri osmih letih z družino preselil v Francijo, kjer je že kmalu postal mojster šaha oziroma svetovni mladinski prvak v šahu. Film, ki prek lahkotnejšega žanra biografske komične drame načenja temo begunstva, si je ogledala Gaja Pöschl.
Eden izmed nagrajencev na lanskem Berlinalu je bil film Šivi, pri katerem so sodelovale Srbija, Slovenija, Hrvaška ter Bosna in Hercegovina. Film, ki je nato obšel ves svet in prejel še kar nekaj drugih nagrad, denimo v Pekingu, Las Palmas in Sofiji, je režiral srbski režiser Miroslav Terzić, scenarij zanj pa je po resničnih dogodkih v minulih desetletjih v Srbiji napisala Elma Tataragić. Igralka Snežana Bogdanović v filmu igra Ano, žensko, ki verjame, da je njen sin, ki so ga ob rojstvu proglasili za mrtvega, še vedno živ – in da ga je nekdo ugrabil, saj ni nikdar videla trupla, niti ji niso povedali, kje naj bi bil pokopan. Ker je od tedaj minilo že 18 let, ji ne verjame več nihče; Šivi z negotovostjo o tem, ali gre pri zgodbi za laži ali za domišljanje, spretno splete napeto psihološko dramo z elementi trilerja. Z režiserjem se je pogovarjala Tina Poglajen.
Avtorica recenzije: Cvetka Bevc Bereta Lucija Grm in Jure Franko.
Neveljaven email naslov