Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtorica recenzije: Nives Kovač
Bereta: Lidija Hartman in Bernard Stramič
Ljubljana : LUD Literatura, 2021
Pisatelj, publicist, novinar in pesnik Esad Babačić se je rodil leta 1965 v Ljubljani, po končani osnovni šoli se je kot delavec zaposlil v pekarni, pozneje je na Filozofski fakulteti študiral slovenščino in južnoslovanske jezike. V najstniških letih je ustanovil punk skupino Via ofenziva, kjer je nastopal kot pevec in tekstopisec. Zaposlen je bil kot novinar, urednik, pisec scenarijev in režiser na RTV Slovenija. Leta 1998 je posnel na Festivalu neodvisnega filma in videa nagrajen dokumentarec z naslovom Kozara-Ljubljana-Kozara. Izdal je trinajst pesniških zbirk in literarno-publicistični knjigi, lani pa je za zbirko esejev Veš, mašina, svoj dolg prejel Rožančevo nagrado.
Pesmi v zbirki Včasih so kratke miniature opažanja življenja, uvaja jih verz Iva Volariča Fea upanje umre predzadnje. Sledi mu dobrih osemdeset kratkih pesmi, ki se skoraj vse začenjajo z besedo včasih. Po obliki so večinoma eno-, dve-, trivrstičnice, a te verze je včasih težko opredeliti kot pesem, pogosto so samo misli, ki v svoji kratkosti zahtevajo razmislek in valovijo. Zapisane postaje navdiha z izdelano kompozicijo izbranih besed. Misli. Trenutki. Preteklost. Vse, kar se je nabiralo in nabralo, bi bilo lahko zapisano v prozi, a pri Esadu Babačiću se je tokrat ujelo v majhne vrstice resnice.
Branje pesmi v zbirki Včasih bi lahko strnili v nekaj minut, vendar bi bilo to nesmiselno in krivično do njihove sporočilnosti. Mogoče bi jih bilo dobro brati kot dnevne iskrice za razmislek ali pa knjigo kot eno samo pripovedno pesem.
/In prav zato si včasih misel, ki je dohitela nesmisel./Postaja na kateri stojiš./Zamujaš, ker misliš, da si vlak./Ležiš na življenju./Se prepričuješ, da boš umrl kasneje./Kričiš. In vlak te ne sliši./Misliš, da se spotikajo samo drugi./Preziraš praznino drugih, ker misliš, da je tvoja večja./Se ne smejiš, ker se vsi smejijo./Vstaneš in potem čakaš zemljo, da vstane./
Včasih je manj več in vse razlage oklestijo bistvo zapisanih besed. In če končam z zadnjo pesnikovo mislijo, ki zaokrožuje zbirko: Včasih si pesem na čakanju.
Avtorica recenzije: Nives Kovač
Bereta: Lidija Hartman in Bernard Stramič
Ljubljana : LUD Literatura, 2021
Pisatelj, publicist, novinar in pesnik Esad Babačić se je rodil leta 1965 v Ljubljani, po končani osnovni šoli se je kot delavec zaposlil v pekarni, pozneje je na Filozofski fakulteti študiral slovenščino in južnoslovanske jezike. V najstniških letih je ustanovil punk skupino Via ofenziva, kjer je nastopal kot pevec in tekstopisec. Zaposlen je bil kot novinar, urednik, pisec scenarijev in režiser na RTV Slovenija. Leta 1998 je posnel na Festivalu neodvisnega filma in videa nagrajen dokumentarec z naslovom Kozara-Ljubljana-Kozara. Izdal je trinajst pesniških zbirk in literarno-publicistični knjigi, lani pa je za zbirko esejev Veš, mašina, svoj dolg prejel Rožančevo nagrado.
Pesmi v zbirki Včasih so kratke miniature opažanja življenja, uvaja jih verz Iva Volariča Fea upanje umre predzadnje. Sledi mu dobrih osemdeset kratkih pesmi, ki se skoraj vse začenjajo z besedo včasih. Po obliki so večinoma eno-, dve-, trivrstičnice, a te verze je včasih težko opredeliti kot pesem, pogosto so samo misli, ki v svoji kratkosti zahtevajo razmislek in valovijo. Zapisane postaje navdiha z izdelano kompozicijo izbranih besed. Misli. Trenutki. Preteklost. Vse, kar se je nabiralo in nabralo, bi bilo lahko zapisano v prozi, a pri Esadu Babačiću se je tokrat ujelo v majhne vrstice resnice.
Branje pesmi v zbirki Včasih bi lahko strnili v nekaj minut, vendar bi bilo to nesmiselno in krivično do njihove sporočilnosti. Mogoče bi jih bilo dobro brati kot dnevne iskrice za razmislek ali pa knjigo kot eno samo pripovedno pesem.
/In prav zato si včasih misel, ki je dohitela nesmisel./Postaja na kateri stojiš./Zamujaš, ker misliš, da si vlak./Ležiš na življenju./Se prepričuješ, da boš umrl kasneje./Kričiš. In vlak te ne sliši./Misliš, da se spotikajo samo drugi./Preziraš praznino drugih, ker misliš, da je tvoja večja./Se ne smejiš, ker se vsi smejijo./Vstaneš in potem čakaš zemljo, da vstane./
Včasih je manj več in vse razlage oklestijo bistvo zapisanih besed. In če končam z zadnjo pesnikovo mislijo, ki zaokrožuje zbirko: Včasih si pesem na čakanju.
Avtorica recenzije: Ana Hancock Bereta Lidija Hartman in Renato Horvat.
Avtorica recenzije: Miša Gams Bereta Aleksander Golja in Lidija Hartman.
Neveljaven email naslov