Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtor ocene: Matej Bogataj
Bere Jure Franko
Ljubljana : LUD Literatura, 2021
Zbirka kratkih zgodb Teje Močnik Kamni z Marsa, drsi skozi čase in prostore, pa vendar so v nekatere zgodbe podtaknjena nezgrešljiva znamenja našega časa. Že v prvi, naslovni, imamo opraviti s tipično karantensko situacijo, z delovanjem izolacije navznoter, kar dodatno poglablja razdaljo med zakoncema v že itak načetem odnosu, ki ga je ranila in zaznamovala smrt otroka. Tja, kjer bi morala biti intima, se med par naselijo nefunkcionalni, tudi nekoliko skrivnostni odzivi na zunanje okoliščine, na policijsko uro in izolacijo in pretirano osredotočanje na tisto, kar je bilo še malo prej skoraj nepomembno in nekje na obrobju, postransko. Zgodba v skopih, vendar dobro odmerjenih potezah nakazuje krizo v zakonu in komunikacijsko nemoč, ne le med njima, tudi z ostalimi, ki so se zanemarili in zaprli med štiri stene. Njima je otežena posvojitev otroka z druge celine, vse to pa Teja Močnik v zgodbo pripelje dvoumno, z omembo imena morebitne bodoče posvojenke, da se nam zdi, da gre za ljubezenski ali kakšen podoben trikotnik – on besno boksa, ona gleda proti zvezdam in planetom, vse zato, ker se je med njiju naselilo nelagodje, ki ga ne znata preseči.
Nelagodje in nesposobnost preseganja nesoglasij je tema še naslednje zgodbe, ki je, ne edina, tridelna, triptih. Govori o očetih, odsotnih oziroma takšnih s skrivnostmi, ki se potem, recimo ob skoraj spovedni omembi starejše polsestre, samo na pol razrešijo. Protagonisti so očitno preveč čustveni ali pa komunikacijsko zavrti, zato jim znotraj časovnega okvira zgodbe ne uspe predelati, premleti ali ubesediti vrenja, ki jih preplavlja v novih okoliščinah in so mu izročeni povsem brez zaščite. V triptihu o očetih je ob dveh zgodbah, ki se nam zdita blizu in sta sorodni slovenskemu modelu družine, še tretja, ki se dogaja v puščavi, ko med tamkajšnje prebivalce pride skrivnosten gost in se do njega vsi vedejo kot do sina, kot do nekoga, ki potrebuje pomoč. Ob skrivnostni atmosferi in nedefiniranem množinskem subjektu ter skoraj preroškem tonu, ki ga avtorica dobro obarva … je navezava na ostali zgodbi triptiha precej ohlapna. Tako kot so z nejasnimi slutnjami in pozneje konkretnimi prelomi podložene tudi zgodbe o kofetkanjih, kjer se vsa dinamika skriva spodaj, nekje pod zapisanim, tam vse brbota in kot da še išče svojo ubeseditev.
Značilno je ustvarjanje zabrisane in skrivnostne atmosfere, zgodbe se začenjajo v samem toku dogajanja, brez uvoda ali pojasnil in šele postopno prihajamo do približno iste vednosti, kot jo imajo nosilci oziroma pripovedna instanca. Ta zabrisanost, škrto pripuščanje podatkov, po katerih naj se bralec orientira, sproža močan občutek enigmatičnosti in namesto z radostjo pripovedovanja imamo pogosto opraviti z opisi vonjev, interierjev ali krajin, ki so samo zunanje telo in odsev močnega notranjega dogajanja. Vse je pridušeno, zato so tudi zgodbarski preobrati skoraj stišani, na burno psihično dogajanje in izročenost lahko bolj sklepamo na podlagi namigov, kot da bi jo zares ugledali. Na primer v zgodbi Izkrcanje, kjer se preživela spominja otroških vragolij z bratom, s katerim sta imela isto simpatijo. Brat in skupni prijatelj sta umrla na isti dan leta 1944 in samo ugibamo lahko, kje so se takrat izkrcavali protinacistični zavezniki z angloameriškimi priimki in s katerih peščenih plaž ju bo prekopala sestra enega in skrivna zaljubljenka v drugega.
Bolj kot na zapletu Teja Močnik pogosto gradi na scenografiji, morda najbolj očitno v lepljenki fragmentov Lepi zapuščeni kraji, odločno najdaljši prozi v zbirki Kamni z Marsa. Hiša, samostan, dvorec, hotel so prostori, ki so nekdaj brbotali od življenja, zdaj so opisani skozi pripovedno perspektivo, ki pogosto kaže ravnanje množic, njihovo libidinalnost in vedenjske šege; spet drugič gre za peklenske načrte inovativnih odraščajnikov, kako se otresti mučnega drila na klavirju. V tem omnibusu proznih okruškov se pokaže še ena lastnost tega prvenca: zgodbe so natančno in s posluhom izpisane in postavljene pred kuliserijo iz črk, ki pa je skoraj oropana človeškega. Množica sicer polni interierje, vendar je zamegljena, v njej ni posameznikov, je bolj barvni in čutni tok, in ravno to – verjetno namerno – nefokusiranje daje tej prozi pridih enigmatičnosti in tudi pridvignjenosti nad empirijo, postavlja jih v bližino abstraktnemu, vendar premišljenemu in artikuliranemu proznemu toku. Ta je v svojih bolj estetiziranih legah včasih blizu starim mojstrom, tako da ni presenetljivo, da so v zbirki tudi navezave na mojstre na nič odtisnjenih proznih bakrorezov, recimo Pascala Quignarda in njegovo Teraso v Rimu, ki jo zdaj Teja Močnik prestavlja za štiri stoletja v naš čas, med kuharske velemojstre in velike skrivnosti njihove kuharije. Nekatere zgodbe se ukvarjajo z izginotjem avtorja in lastno avtonomijo: pripovedovalec ob sprotnem pozabljanju in odrekanju svetu vse bolj ugotavlja, da mora tudi sam postati izbrisan, pomaknjen proti fiktivnosti in lastni izmišljenosti, na ta način do konca izročen in na voljo samemu pisateljskemu aktu.
Pisava v zgodbah Teje Močnik v zbirki Kamni z Marsa je okretna in natančna, zdi se, da je na delu odvzemanje in zgoščevanje čutnih zaznav, včasih tudi kopičenje in spogledovanje s seznami, kadar gre za skrivnosti poklicev, vse pa v funkciji izrinjanja ali vsaj mehčanja subjektivitete. Ravno zaradi odsotnosti trdne in določljive pripovedne instance, pogoste uporabe abstraktno mišljenega kolektivnega 'mi' in gladkega drsenja skozi različne čase in prostore je to brez dvoma obetavno pisanje nekoliko abstraktno in enigmatično; zaenkrat bolj črpa iz bližine in zakladnice literature in manj iz izkušnje.
Avtor ocene: Matej Bogataj
Bere Jure Franko
Ljubljana : LUD Literatura, 2021
Zbirka kratkih zgodb Teje Močnik Kamni z Marsa, drsi skozi čase in prostore, pa vendar so v nekatere zgodbe podtaknjena nezgrešljiva znamenja našega časa. Že v prvi, naslovni, imamo opraviti s tipično karantensko situacijo, z delovanjem izolacije navznoter, kar dodatno poglablja razdaljo med zakoncema v že itak načetem odnosu, ki ga je ranila in zaznamovala smrt otroka. Tja, kjer bi morala biti intima, se med par naselijo nefunkcionalni, tudi nekoliko skrivnostni odzivi na zunanje okoliščine, na policijsko uro in izolacijo in pretirano osredotočanje na tisto, kar je bilo še malo prej skoraj nepomembno in nekje na obrobju, postransko. Zgodba v skopih, vendar dobro odmerjenih potezah nakazuje krizo v zakonu in komunikacijsko nemoč, ne le med njima, tudi z ostalimi, ki so se zanemarili in zaprli med štiri stene. Njima je otežena posvojitev otroka z druge celine, vse to pa Teja Močnik v zgodbo pripelje dvoumno, z omembo imena morebitne bodoče posvojenke, da se nam zdi, da gre za ljubezenski ali kakšen podoben trikotnik – on besno boksa, ona gleda proti zvezdam in planetom, vse zato, ker se je med njiju naselilo nelagodje, ki ga ne znata preseči.
Nelagodje in nesposobnost preseganja nesoglasij je tema še naslednje zgodbe, ki je, ne edina, tridelna, triptih. Govori o očetih, odsotnih oziroma takšnih s skrivnostmi, ki se potem, recimo ob skoraj spovedni omembi starejše polsestre, samo na pol razrešijo. Protagonisti so očitno preveč čustveni ali pa komunikacijsko zavrti, zato jim znotraj časovnega okvira zgodbe ne uspe predelati, premleti ali ubesediti vrenja, ki jih preplavlja v novih okoliščinah in so mu izročeni povsem brez zaščite. V triptihu o očetih je ob dveh zgodbah, ki se nam zdita blizu in sta sorodni slovenskemu modelu družine, še tretja, ki se dogaja v puščavi, ko med tamkajšnje prebivalce pride skrivnosten gost in se do njega vsi vedejo kot do sina, kot do nekoga, ki potrebuje pomoč. Ob skrivnostni atmosferi in nedefiniranem množinskem subjektu ter skoraj preroškem tonu, ki ga avtorica dobro obarva … je navezava na ostali zgodbi triptiha precej ohlapna. Tako kot so z nejasnimi slutnjami in pozneje konkretnimi prelomi podložene tudi zgodbe o kofetkanjih, kjer se vsa dinamika skriva spodaj, nekje pod zapisanim, tam vse brbota in kot da še išče svojo ubeseditev.
Značilno je ustvarjanje zabrisane in skrivnostne atmosfere, zgodbe se začenjajo v samem toku dogajanja, brez uvoda ali pojasnil in šele postopno prihajamo do približno iste vednosti, kot jo imajo nosilci oziroma pripovedna instanca. Ta zabrisanost, škrto pripuščanje podatkov, po katerih naj se bralec orientira, sproža močan občutek enigmatičnosti in namesto z radostjo pripovedovanja imamo pogosto opraviti z opisi vonjev, interierjev ali krajin, ki so samo zunanje telo in odsev močnega notranjega dogajanja. Vse je pridušeno, zato so tudi zgodbarski preobrati skoraj stišani, na burno psihično dogajanje in izročenost lahko bolj sklepamo na podlagi namigov, kot da bi jo zares ugledali. Na primer v zgodbi Izkrcanje, kjer se preživela spominja otroških vragolij z bratom, s katerim sta imela isto simpatijo. Brat in skupni prijatelj sta umrla na isti dan leta 1944 in samo ugibamo lahko, kje so se takrat izkrcavali protinacistični zavezniki z angloameriškimi priimki in s katerih peščenih plaž ju bo prekopala sestra enega in skrivna zaljubljenka v drugega.
Bolj kot na zapletu Teja Močnik pogosto gradi na scenografiji, morda najbolj očitno v lepljenki fragmentov Lepi zapuščeni kraji, odločno najdaljši prozi v zbirki Kamni z Marsa. Hiša, samostan, dvorec, hotel so prostori, ki so nekdaj brbotali od življenja, zdaj so opisani skozi pripovedno perspektivo, ki pogosto kaže ravnanje množic, njihovo libidinalnost in vedenjske šege; spet drugič gre za peklenske načrte inovativnih odraščajnikov, kako se otresti mučnega drila na klavirju. V tem omnibusu proznih okruškov se pokaže še ena lastnost tega prvenca: zgodbe so natančno in s posluhom izpisane in postavljene pred kuliserijo iz črk, ki pa je skoraj oropana človeškega. Množica sicer polni interierje, vendar je zamegljena, v njej ni posameznikov, je bolj barvni in čutni tok, in ravno to – verjetno namerno – nefokusiranje daje tej prozi pridih enigmatičnosti in tudi pridvignjenosti nad empirijo, postavlja jih v bližino abstraktnemu, vendar premišljenemu in artikuliranemu proznemu toku. Ta je v svojih bolj estetiziranih legah včasih blizu starim mojstrom, tako da ni presenetljivo, da so v zbirki tudi navezave na mojstre na nič odtisnjenih proznih bakrorezov, recimo Pascala Quignarda in njegovo Teraso v Rimu, ki jo zdaj Teja Močnik prestavlja za štiri stoletja v naš čas, med kuharske velemojstre in velike skrivnosti njihove kuharije. Nekatere zgodbe se ukvarjajo z izginotjem avtorja in lastno avtonomijo: pripovedovalec ob sprotnem pozabljanju in odrekanju svetu vse bolj ugotavlja, da mora tudi sam postati izbrisan, pomaknjen proti fiktivnosti in lastni izmišljenosti, na ta način do konca izročen in na voljo samemu pisateljskemu aktu.
Pisava v zgodbah Teje Močnik v zbirki Kamni z Marsa je okretna in natančna, zdi se, da je na delu odvzemanje in zgoščevanje čutnih zaznav, včasih tudi kopičenje in spogledovanje s seznami, kadar gre za skrivnosti poklicev, vse pa v funkciji izrinjanja ali vsaj mehčanja subjektivitete. Ravno zaradi odsotnosti trdne in določljive pripovedne instance, pogoste uporabe abstraktno mišljenega kolektivnega 'mi' in gladkega drsenja skozi različne čase in prostore je to brez dvoma obetavno pisanje nekoliko abstraktno in enigmatično; zaenkrat bolj črpa iz bližine in zakladnice literature in manj iz izkušnje.
V Anton Podbevšek teatru v Novem mestu je bila sredi maja premiera predstave Gnus, besede in reči, ki jo je po besedilih Jeana Paula Sartra in Michela Foucaulta režiral Matjaž Berger. Besedilo je priredila dramaturginja Eva Mahkovic. Predstavo si je ogledala Petra Tanko. J. P. Sartre, M. Foucault: Gnus, besede in reči Premiera: 17.5.2019 Režija: Matjaž Berger Dramaturgija in priredba besedila: Eva Mahkovic Igrajo: Pavle Ravnohrib, Barbara Ribnikar, Janez Hočevar, Irena Yebuah Tiran, Leticia Slapnik Yebuah, Duo Silence Glasba: Duo Silence foto: Barbara Čeferin Scenografija: Marko Japelj Kostumografija: Peter Movrin, Metod Črešnar Foto:
Pogovor s filmsko kritičarko Tino Poglajen o filmu Zgodovina ljubezni režiserke in scenaristke Sonje Prosenc. Vir fotografije: Kinodvor.
V okviru večerov Društva slovenskih režiserjev je bila v ponedeljek premiera novega slovenskega dokumentarnega filma Jaz sem za nič scenarista in režiserja Borisa Petkoviča. Film je portret slovenskega pesnika, pisatelja, dramatika, igralca in prevajalca Andreja Rozmana Roze. Rdeča nit filma je Rozin boj za ničto stopnjo davka na dodano vrednost za vse proizvode, ki širijo temelj slovenske države – slovenski jezik. Andrej Rozman o tem vsak teden kot tako imenovani ken-guru tudi pridiga na svojih nastopih z naslovom Odmaševanja. Z Borisom Petkovičem se pogovarjal Matej Juh. Fotografija: Boris Petkovič.
Slovenski filmski ustvarjalci so v zadnjih letih premaknili nekaj mejnikov; lani so denimo izstopali kakovostni in komunikativni prvenci in drugi filmi obetavnih režiserjev in režiserk. Med njimi je Sonja Prosenc, ki je posnela Zgodovino ljubezni, svoj pogumen in ambiciozen drugi film. Sonja Prosenc gledalcem brez dlake na jeziku pokaže, kaj jo zanima v filmskem mediju. To so inovacije in izoblikovanje prepoznavnega avtorskega glasu s specifično filmskimi izraznimi sredstvi. Sonja Prosenc tokrat predeluje izkušnjo izgube ljubljene osebe. Tema izgube in spremljajočih čustev v spektru med apatijo, žalostjo in jezo, je v filmu predstavljena s subtilno igralsko interpretacijo Doroteje Nadrah, Mateja Zemljiča ter Kristofferja Jonerja v glavnih vlogah. Film Zgodovina ljubezni je poseben z več vidikov: novost je prvo koprodukcijsko sodelovanje z Norveško, ki sta ga podprla tudi Slovenski filmski center in Radiotelevizija Slovenija, pa tudi sama izkušnja ogleda filma. Naloga je za gledalca težja, kot pri ogledu konvencionalnejših filmov, saj se mora v kinodvorano podati odprtega srca, pozornih oči, ostrih ušes ter iz številnih nelinearno razvrščenih drobcev, ki mu jih v ponudi režiserka, sestaviti pomenljivo zgodbo o premagovanju življenjskih preizkušenj, s katerimi se prej ali slej sooči vsak od nas. Vir fotografije: Kinodvor.
Koncertni performans, duet Leje Jurišić in Milka Lazarja, z naslovom De facto (pojdi s seboj), jepremierno zaživel na odru Linhartove dvorane Cankarjevega doma. V medsebojnem odrskem prepletu glasbe in plesa, se v njem zrcali predvsem nuja po ustvarjanju, ki v temeljitem poznavanju zakonitosti vseh treh medijev, plesa, glasbe in odrske prisotnosti, zavestno prestopa meje in pod vprašaj postavlja uveljavljene postopke. Predstavo si je ogledala Petra Tanko. De facto (pojdi s seboj) Koncertni performans Premiera: 12. 5. 2019 Avtorja in izvajalca: Leja Jurišić in Milko Lazar Scenografija, kostumografija, oblikovanje svetlobe: Petra Veber Produkcija: Pekinpah, koprodukcija: Cankarjev dom foto: Petra Veber
Avtorica recenzije: Gabriela Babnik Bere Lidija Hartman.
Dokumentarec neodvisne produkcije Stoletje sanj dokazuje, da potenciali Florjančičeve navdihujoče zgodbe na velikem platnu niso v celoti izkoriščeni. Film scenaristov Vena Jemeršića in Eda Marinčka je vsekakor vreden ogleda in filmičen, kajti že portretiranec sam je živel življenje kot v filmu: med drugim je zaigral ob boku Marlene Dietrich in pil z Vittoriom De Sicco. Pustolovsko-iznajditeljski duh Petra Florjančiča lepo izžareva anekdota, ki jo deli z gledalci. Med drugo svetovno vojno je zaigral svojo smrt, da je iz Kitzbühla prebegnil v Švico in se izognil vojaščini. Pozneje je živel v Monaku kot filmska zvezda. Ljubitelji dejstev v filmu izvedo, da je imel pet potnih listov, več kot 40 avtomobilov in hiše od Davosa do Bleda. Še zgovornejše je dejstvo, da mu delovna doba, čeprav je marca dopolnil častitljivih sto let, še vedno teče, kajti vselej je dosledno zapravil, kar je ustvaril. Pri tem je iz denarja skušal iztisniti predvsem vznemirljiva doživetja. Po ogledu dokumentarca Stoletje sanj je mogoče reči tudi tole: če bi med vsemi talenti, ki jih je razvil, Florjančič samega sebe izumil še v vlogah režiserja ali producenta, bi s filmi tako kot s patenti gotovo služil mastne denarje. Njegova resnična zgodba je za naše razmere zato tudi zagatna: njena nizkoproračunska upodobitev namreč težko preseže Florjančičeve visokoproračunske peripetije. Vir fotografije: Kinodvor.
Avtor recenzije: Robert Kralj Bereta: Alenka Resman Langus in Jure Franko.
Avtor recenzije: Martin Lipovšek Bereta Alenka Resman Langus in Jure Franko.
Avtorica recenzije: Maja Žvokelj Bere: Alenka Resman Langus
Avtorica recenzije: Stanislava Chrobáková Repar Bere Lidija Hartman.
Neveljaven email naslov