Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Taja Močnik:: Kamni z Marsa

22.11.2021

Avtor ocene: Matej Bogataj Bere Jure Franko

Ljubljana : LUD Literatura, 2021

Zbirka kratkih zgodb Teje Močnik Kamni z Marsa, drsi skozi čase in prostore, pa vendar so v nekatere zgodbe podtaknjena nezgrešljiva znamenja našega časa. Že v prvi, naslovni, imamo opraviti s tipično karantensko situacijo, z delovanjem izolacije navznoter, kar dodatno poglablja razdaljo med zakoncema v že itak načetem odnosu, ki ga je ranila in zaznamovala smrt otroka. Tja, kjer bi morala biti intima, se med par naselijo nefunkcionalni, tudi nekoliko skrivnostni odzivi na zunanje okoliščine, na policijsko uro in izolacijo in pretirano osredotočanje na tisto, kar je bilo še malo prej skoraj nepomembno in nekje na obrobju, postransko. Zgodba v skopih, vendar dobro odmerjenih potezah nakazuje krizo v zakonu in komunikacijsko nemoč, ne le med njima, tudi z ostalimi, ki so se zanemarili in zaprli med štiri stene. Njima je otežena  posvojitev otroka z druge celine, vse to pa Teja Močnik v zgodbo pripelje dvoumno, z omembo imena morebitne bodoče posvojenke, da se nam zdi, da gre za ljubezenski ali kakšen podoben trikotnik – on besno boksa, ona gleda proti zvezdam in planetom, vse zato, ker se je med njiju naselilo nelagodje, ki ga ne znata preseči.

Nelagodje in nesposobnost preseganja nesoglasij je tema še naslednje zgodbe,  ki je, ne edina, tridelna, triptih. Govori o očetih, odsotnih oziroma takšnih s skrivnostmi, ki se potem, recimo ob skoraj spovedni omembi starejše polsestre, samo na pol razrešijo. Protagonisti so očitno preveč čustveni ali pa komunikacijsko zavrti, zato jim znotraj časovnega okvira zgodbe ne uspe predelati, premleti ali ubesediti vrenja, ki jih preplavlja v novih okoliščinah in so mu izročeni povsem brez zaščite. V triptihu o očetih je ob dveh zgodbah, ki se nam zdita blizu in sta sorodni slovenskemu modelu družine, še tretja, ki se dogaja v puščavi, ko med tamkajšnje prebivalce pride skrivnosten gost in se do njega vsi vedejo kot do sina, kot do nekoga, ki potrebuje pomoč. Ob skrivnostni atmosferi in nedefiniranem množinskem subjektu ter skoraj preroškem tonu, ki ga avtorica dobro obarva … je navezava na ostali zgodbi triptiha precej ohlapna. Tako kot so z nejasnimi slutnjami in pozneje konkretnimi prelomi podložene tudi zgodbe o kofetkanjih, kjer se vsa dinamika skriva spodaj, nekje pod zapisanim, tam vse brbota in kot da še išče svojo ubeseditev.

Značilno je ustvarjanje zabrisane in skrivnostne atmosfere, zgodbe se začenjajo v samem toku dogajanja, brez uvoda ali pojasnil in šele postopno prihajamo do približno iste vednosti, kot jo imajo nosilci oziroma pripovedna instanca. Ta zabrisanost, škrto pripuščanje podatkov, po katerih naj se bralec orientira, sproža močan občutek enigmatičnosti in namesto z radostjo pripovedovanja imamo pogosto opraviti z opisi vonjev, interierjev ali krajin, ki so samo zunanje telo in odsev močnega notranjega dogajanja. Vse je pridušeno, zato so tudi zgodbarski preobrati skoraj stišani, na burno psihično dogajanje in izročenost lahko bolj sklepamo na podlagi namigov, kot da bi jo zares ugledali.  Na primer v zgodbi Izkrcanje, kjer se preživela spominja otroških vragolij z bratom, s katerim sta imela isto simpatijo. Brat in skupni prijatelj sta umrla na isti dan leta 1944 in samo ugibamo lahko, kje so se takrat izkrcavali protinacistični zavezniki z angloameriškimi priimki in s katerih peščenih plaž ju bo prekopala sestra enega in skrivna zaljubljenka v drugega.

Bolj kot na zapletu Teja Močnik pogosto gradi na scenografiji, morda najbolj očitno v lepljenki fragmentov Lepi zapuščeni kraji, odločno najdaljši prozi v zbirki Kamni z Marsa. Hiša, samostan, dvorec, hotel so prostori, ki so nekdaj brbotali od življenja, zdaj so opisani skozi pripovedno perspektivo, ki pogosto kaže ravnanje množic, njihovo libidinalnost in vedenjske šege; spet drugič gre za peklenske načrte inovativnih odraščajnikov, kako se otresti mučnega drila na klavirju. V tem omnibusu proznih okruškov se pokaže še ena lastnost tega prvenca: zgodbe so natančno in s posluhom izpisane in postavljene pred kuliserijo iz črk, ki pa je skoraj oropana človeškega. Množica sicer polni interierje, vendar je zamegljena, v njej ni posameznikov, je bolj barvni in čutni tok, in ravno to – verjetno namerno – nefokusiranje daje tej prozi pridih enigmatičnosti in tudi pridvignjenosti nad empirijo, postavlja jih v bližino abstraktnemu, vendar premišljenemu  in artikuliranemu proznemu toku. Ta je v svojih bolj estetiziranih legah včasih blizu starim mojstrom, tako da ni presenetljivo, da so v zbirki tudi navezave na mojstre na nič odtisnjenih proznih bakrorezov, recimo Pascala Quignarda in njegovo Teraso v Rimu, ki jo zdaj Teja Močnik prestavlja za štiri stoletja v naš čas, med kuharske velemojstre in velike skrivnosti njihove kuharije. Nekatere zgodbe se ukvarjajo z izginotjem avtorja in lastno avtonomijo: pripovedovalec ob sprotnem pozabljanju in odrekanju svetu vse bolj ugotavlja, da mora tudi sam postati izbrisan, pomaknjen proti fiktivnosti in lastni izmišljenosti, na ta način do konca izročen in na voljo samemu pisateljskemu aktu.

Pisava v zgodbah Teje Močnik v zbirki Kamni z Marsa je okretna in natančna, zdi se, da je na delu odvzemanje in zgoščevanje čutnih zaznav, včasih tudi kopičenje in spogledovanje s seznami, kadar gre za skrivnosti poklicev, vse pa v funkciji izrinjanja ali vsaj mehčanja subjektivitete.  Ravno zaradi odsotnosti trdne in določljive pripovedne instance, pogoste uporabe abstraktno mišljenega kolektivnega 'mi' in gladkega drsenja skozi različne čase in prostore je to brez dvoma obetavno pisanje nekoliko abstraktno in enigmatično; zaenkrat bolj črpa iz bližine in zakladnice literature in manj iz izkušnje.


Ocene

2026 epizod


Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.

Taja Močnik:: Kamni z Marsa

22.11.2021

Avtor ocene: Matej Bogataj Bere Jure Franko

Ljubljana : LUD Literatura, 2021

Zbirka kratkih zgodb Teje Močnik Kamni z Marsa, drsi skozi čase in prostore, pa vendar so v nekatere zgodbe podtaknjena nezgrešljiva znamenja našega časa. Že v prvi, naslovni, imamo opraviti s tipično karantensko situacijo, z delovanjem izolacije navznoter, kar dodatno poglablja razdaljo med zakoncema v že itak načetem odnosu, ki ga je ranila in zaznamovala smrt otroka. Tja, kjer bi morala biti intima, se med par naselijo nefunkcionalni, tudi nekoliko skrivnostni odzivi na zunanje okoliščine, na policijsko uro in izolacijo in pretirano osredotočanje na tisto, kar je bilo še malo prej skoraj nepomembno in nekje na obrobju, postransko. Zgodba v skopih, vendar dobro odmerjenih potezah nakazuje krizo v zakonu in komunikacijsko nemoč, ne le med njima, tudi z ostalimi, ki so se zanemarili in zaprli med štiri stene. Njima je otežena  posvojitev otroka z druge celine, vse to pa Teja Močnik v zgodbo pripelje dvoumno, z omembo imena morebitne bodoče posvojenke, da se nam zdi, da gre za ljubezenski ali kakšen podoben trikotnik – on besno boksa, ona gleda proti zvezdam in planetom, vse zato, ker se je med njiju naselilo nelagodje, ki ga ne znata preseči.

Nelagodje in nesposobnost preseganja nesoglasij je tema še naslednje zgodbe,  ki je, ne edina, tridelna, triptih. Govori o očetih, odsotnih oziroma takšnih s skrivnostmi, ki se potem, recimo ob skoraj spovedni omembi starejše polsestre, samo na pol razrešijo. Protagonisti so očitno preveč čustveni ali pa komunikacijsko zavrti, zato jim znotraj časovnega okvira zgodbe ne uspe predelati, premleti ali ubesediti vrenja, ki jih preplavlja v novih okoliščinah in so mu izročeni povsem brez zaščite. V triptihu o očetih je ob dveh zgodbah, ki se nam zdita blizu in sta sorodni slovenskemu modelu družine, še tretja, ki se dogaja v puščavi, ko med tamkajšnje prebivalce pride skrivnosten gost in se do njega vsi vedejo kot do sina, kot do nekoga, ki potrebuje pomoč. Ob skrivnostni atmosferi in nedefiniranem množinskem subjektu ter skoraj preroškem tonu, ki ga avtorica dobro obarva … je navezava na ostali zgodbi triptiha precej ohlapna. Tako kot so z nejasnimi slutnjami in pozneje konkretnimi prelomi podložene tudi zgodbe o kofetkanjih, kjer se vsa dinamika skriva spodaj, nekje pod zapisanim, tam vse brbota in kot da še išče svojo ubeseditev.

Značilno je ustvarjanje zabrisane in skrivnostne atmosfere, zgodbe se začenjajo v samem toku dogajanja, brez uvoda ali pojasnil in šele postopno prihajamo do približno iste vednosti, kot jo imajo nosilci oziroma pripovedna instanca. Ta zabrisanost, škrto pripuščanje podatkov, po katerih naj se bralec orientira, sproža močan občutek enigmatičnosti in namesto z radostjo pripovedovanja imamo pogosto opraviti z opisi vonjev, interierjev ali krajin, ki so samo zunanje telo in odsev močnega notranjega dogajanja. Vse je pridušeno, zato so tudi zgodbarski preobrati skoraj stišani, na burno psihično dogajanje in izročenost lahko bolj sklepamo na podlagi namigov, kot da bi jo zares ugledali.  Na primer v zgodbi Izkrcanje, kjer se preživela spominja otroških vragolij z bratom, s katerim sta imela isto simpatijo. Brat in skupni prijatelj sta umrla na isti dan leta 1944 in samo ugibamo lahko, kje so se takrat izkrcavali protinacistični zavezniki z angloameriškimi priimki in s katerih peščenih plaž ju bo prekopala sestra enega in skrivna zaljubljenka v drugega.

Bolj kot na zapletu Teja Močnik pogosto gradi na scenografiji, morda najbolj očitno v lepljenki fragmentov Lepi zapuščeni kraji, odločno najdaljši prozi v zbirki Kamni z Marsa. Hiša, samostan, dvorec, hotel so prostori, ki so nekdaj brbotali od življenja, zdaj so opisani skozi pripovedno perspektivo, ki pogosto kaže ravnanje množic, njihovo libidinalnost in vedenjske šege; spet drugič gre za peklenske načrte inovativnih odraščajnikov, kako se otresti mučnega drila na klavirju. V tem omnibusu proznih okruškov se pokaže še ena lastnost tega prvenca: zgodbe so natančno in s posluhom izpisane in postavljene pred kuliserijo iz črk, ki pa je skoraj oropana človeškega. Množica sicer polni interierje, vendar je zamegljena, v njej ni posameznikov, je bolj barvni in čutni tok, in ravno to – verjetno namerno – nefokusiranje daje tej prozi pridih enigmatičnosti in tudi pridvignjenosti nad empirijo, postavlja jih v bližino abstraktnemu, vendar premišljenemu  in artikuliranemu proznemu toku. Ta je v svojih bolj estetiziranih legah včasih blizu starim mojstrom, tako da ni presenetljivo, da so v zbirki tudi navezave na mojstre na nič odtisnjenih proznih bakrorezov, recimo Pascala Quignarda in njegovo Teraso v Rimu, ki jo zdaj Teja Močnik prestavlja za štiri stoletja v naš čas, med kuharske velemojstre in velike skrivnosti njihove kuharije. Nekatere zgodbe se ukvarjajo z izginotjem avtorja in lastno avtonomijo: pripovedovalec ob sprotnem pozabljanju in odrekanju svetu vse bolj ugotavlja, da mora tudi sam postati izbrisan, pomaknjen proti fiktivnosti in lastni izmišljenosti, na ta način do konca izročen in na voljo samemu pisateljskemu aktu.

Pisava v zgodbah Teje Močnik v zbirki Kamni z Marsa je okretna in natančna, zdi se, da je na delu odvzemanje in zgoščevanje čutnih zaznav, včasih tudi kopičenje in spogledovanje s seznami, kadar gre za skrivnosti poklicev, vse pa v funkciji izrinjanja ali vsaj mehčanja subjektivitete.  Ravno zaradi odsotnosti trdne in določljive pripovedne instance, pogoste uporabe abstraktno mišljenega kolektivnega 'mi' in gladkega drsenja skozi različne čase in prostore je to brez dvoma obetavno pisanje nekoliko abstraktno in enigmatično; zaenkrat bolj črpa iz bližine in zakladnice literature in manj iz izkušnje.


18.03.2019

Etgar Lawrence Doctorow: Življenja pesnikov

Avtor recenzije: Matej Bogataj Bere: Bernard Stramič


18.03.2019

Andrej Medved: Talesova luna; The twilight zone of darkness; Harmid

Avtorica recenzije: Miša Gams Bereta: Alenka Resman Langus in Bernard Stramič


16.03.2019

Henry James: Krila golobice (The Wings of the Dove)

Henry James: Krila golobice Drama SNG Maribor / Premiera 15.03.2019 Režija: Matjaž Berger Avtorica adaptacije romana in dramaturška sodelavka: Eva Mahkovic Scenograf: Marko Japelj Kostumograf: Alan Hranitelj Lektor: Jože Faganel Skladatelj: Peter Penko Koreografinja: Valentina Turcu Oblikovalec svetlobe: Simon Žižek Oblikovalec zvoka: Uroš Ban Nastopajo: Nataša Matjašec Rošker, Petja Labović, Eva Kraš, Minca Lorenci, Ksenija Mišič, Kristijan Ostanek, Bojan Maroševič, Pavle Ravnohrib V mariborski Drami so sinoči premierno uprizorili predstavo Krila golobice. Prvo slovensko adaptacijo romana Henryja Jamesa v režiji Matjaža Bergerja je za odrsko postavitev priredila dramaturginja Eva Mahkovic, predstavo pa si je ogledal Rok Bozovičar. Foto Damjan Švarc


08.03.2019

Nasvidenje

V Kulturnici Lutkovnega gledališča Ljubljana je na ogled lutkovna predstava z naslovom Nasvidenje. Poetično lutkovno miniaturko o minevanju, ki jo je napisal švedski pisatelj Ulf Nilsson, je režirala Jasna Vastl. Ogledala si jo je Ana Rozman.


08.03.2019

Nasvidenje

V Kulturnici Lutkovnega gledališča Ljubljana je na ogled lutkovna predstava z naslovom Nasvidenje. Poetično lutkovno miniaturko o minevanju, ki jo je napisal švedski pisatelj Ulf Nilsson, je režirala Jasna Vastl. Ogledala si jo je Ana Rozman.


11.03.2019

Dušan Marolt: Gasovi žensk

Avtor recenzije: Andrej Lutman Bereta Eva Longyka Marušič in Aleksander Golja.


11.03.2019

Slobodan Šnajder: Doba brona

Avtor recenzije: Simon Popek Bere Eva Longyka Marušič.


11.03.2019

Tomo Virk: Etični obrat v literarni vedi

Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bereta Eva Longyka Marušič in Aleksander Golja.


11.03.2019

Marija Stanonik: Čebela na cvetu in v svetu

Avtor recenzije: Iztok Ilich Bere Aleksander Golja.


10.03.2019

Zverinice iz Rezije

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


04.03.2019

MGL: Jean-Baptiste Poquelin – Moliere: Tartuffe

Jean-Baptiste Poquelin – Moliere: Tartuffe Tartuffe ou l’Imposteur, 1664 Komedija Premiera: 1. marec 2019 Prevajalec in avtor priredbe Primož Vitez Režiser Tin Grabnar Dramaturginja Brina Klampfer Scenograf Dorian Šilec Petek Kostumografka Sara Smrajc Žnidarčič Avtor glasbe Mitja Vrhovnik Smrekar Lektorica Barbara Rogelj Oblikovalec svetlobe Andrej Hajdinjak Oblikovalec zvoka Sašo Dragaš Igrajo Matej Puc, Jure Henigman, Jana Zupančič, Bernarda Oman, Lena Hribar, Jernej Gašperin, Mojca Funkl, Matej Zemljič k. g. Na velikem odru Mestnega gledališča ljubljanskega so premierno uprizorili komedijo Tartuffe, ki jo je Moliere napisal leta 1664. Igro o hinavščini, koristoljubju in lahkovernosti je v prevodu in priredbi Primoža Viteza režiral Tin Grabnar. Vtise po sredini predpremieri je strnila Staša Grahek. Foto Peter Giodani http://www.mgl.si/sl/program/predstave/tartuffe-2/


04.03.2019

Marij Čuk: Prah

Avtor recenzije: Matej Bogataj Bereta Lidija Hartman in Aleksander Golja.


04.03.2019

Éric Vuillard: Dnevni red

Avtorica recenzije: Ana Geršak Bere Lidija Harmtan.


04.03.2019

Katarina Gomboc: Negotovosti navkljub

Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bereta Aleksander Golja in Lidija Harmtan.


01.03.2019

Katja Perat: Mazohistka

Katja Perat: Mazohistka Anton Podbevšek Teater v sodelovanju s Cankarjevim domom Ljubljana / Premiera 28.02.2019 Koncept in režija: Nejc Gazvoda Scenografija: Darjan Mihajlović Cerar Kostumografija: Andrej Vrhovnik Koreografija: Katarina Venturini Glasba: Simon Penšek Lektura: Tatjana Stanič Oblikovanje maske: Anita Ferčak Oblikovanje tiskovin: Eva Mlinar Garderoba: Nataša Recer Nastopajo: Anuša Kodelja, Sara Dirnbek, Jurij Drevenšek, Žan Koprivnik, Aleš Valič V novomeškem Anton Podbevšek Teatru so sinoči premierno uprizorili predstavo Mazohistka. Uprizoritev romanesknega prvenca Katje Perat, ki ga je za oder priredil in režiral Nejc Gazvoda, si je ogledal Rok Bozovičar. Foto Borut Peterlin


23.02.2019

Bedenje

Mala drama SNG Drama Ljubljana Nebojša Pop Tasić: Bedenje, krstna izvedba Premiera: 22. 2. 2019 Režija: Mare Bulc dramaturg Nebojša Pop-Tasić scenograf Damir Leventić kostumografinja Sanja Grcić lektorica Barbara Rogelj avtor glasbe Damir Avdić oblikovalec giba Sebastjan Starič oblikovalec luči Andrej Hajdinjak Igrajo: Saša Tabaković Sabina Kogovšek Gorazd Logar Pia Zemljič Ivo Ban Urban Kuntarič Foto: Peter Uhan


25.02.2019

Tadej Golob: Leninov park

Avtorica recenzije: Katarina Mahnič Bere Alenka Resman Langus.


25.02.2019

Jože Livijen: Konjski blues

Avtor recenzije: Mare Cestnik Bere Jure Franko.


25.02.2019

Tatjana Tolstoj: Tuja lepota

Avtor recenzije: Matej Bogataj Bere Jure Franko.


25.02.2019

Stanislava Chrobáková Repar: Rauma blues

Avtorica recenzija: Nada Breznik Bereta Jure Franko in Alenka Resman Langus.


Stran 91 od 102
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov