Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtor recenzije: Andrej Lutman
Bereta Eva Longyka Marušič in Jure Franko.
Prevedel Bela Szomi Kralj; Pekel : Zavod Volosov hram, 2021
Lajos Bence se je rodil leta 1956 v Genterovcih blizu Lendave. V študijskih letih se je ukvarjal z madžarsko književnostjo in leta 1994 doktoriral na Fakulteti Loránda Eötvösa. Disertacija obravnava prekmurske Madžare, njihovo literarno, družbeno-politično in kulturno dejavnost ter prizadevanje za ohranitev narodne skupnosti in izoblikovanje narodne identitete. Služboval je na več prekmurskih srednjih šolah, predaval na mariborski Pedagoški fakulteti, bil je urednik pri različnih dvojezičnih revijah in opravljal novinarski poklic. Poleg znanstvenih publikacij je objavljal tudi pesniške zbirke. Izbor iz njih je leta 2011 izšel v zbirki z naslovom Vzklit iz kamna. Prejel je tudi kar nekaj madžarskih nagrad in priznanj.
V knjigi Furijasta generacija je zbranih štiriintrideset kratkih proznih zapisov. Furije so antične mitološke figure, ki poosebljajo maščevalnost, Bencejeve zgodbe pa potisnejo v ospredje neučakanost, upornost in divjost, celo neprilagojenost. V zgodbi Veliki met – novi načrti Ringa je izpostavljen lik, ki prevzame ime po bobnarju liverpoolske glasbene skupine in v slogu beat generacije povzroča okolici nevšečnosti. V takšnem slogu živi tudi lik Sany:
„Mladi umetnik, znanilec svoboščin, se kljub obveznemu članstvu v partiji ni želel odreči bohemskemu načinu življenja, saj so v 70-ih, na sestankih sindikata in partijskih celic, botrovani z diktiranjem partijske poslušnosti, bili zelo pogosti njegovi izpadi.“
Takšna vsebina narekuje tudi primeren slog pisanja, ki se spogleduje z novinarskim pristopom, saj so domala vsi nastopajoči liki predstavljeni le skozi dogodke in pripetljaje in niso ne psihološko ne kako drugače izdelani. A tovrsten način ni slabost. Je pač način, ki furijavost prepozna za slikanje občutja, s katerim pisatelj doseže učinek trenutnosti in gre še dlje: v ironiziranje. Prav ironična distanca je glavni suspenz teh besedil. Najsi pisatelj niza spomine na prednike, na svoje otroštvo, nekdanje znance in prijatelje ali opisuje svoje pedagoške izkušnje, vedno je v ospredju posledica introspekcije, kar se kaže v obilju zapoznelih spoznanj. S takšnim načinom pisanja se Lajos Bence zelo približuje kritičnemu pisanju o družbi, ki jo zaznamuje implicitna represija politične narave in le eksces je nekakšen dokaz za življenje. A eksces ni povzročen namerno, ampak je skorajda naraven proces, ki so mu liki izpostavljeni, tako da v teh zgodbicah ni moralnih oporekanj. Okolje in družba vse sprejmeta kot danosti, s katerimi se sobiva. Glede na pisateljevo siceršnje ukvarjanje s sobivanjem različnih narodov v Prekmurju je takšen izhod tudi pričakovan. Pripovedi Lajosa Benceja so v tem smislu dragocena pridobitev, saj svojstveno dopolnjujejo poglede prekmurskih pisateljev, ki se ukvarjajo s podobno tematiko.
Spremno besedo h knjigi je prispeval urednik Robert Titan Felix in ima naslov Furijasta generacija v sotočju svetov. V njej je izpostavljena vloga tujosti, kar konstatira zelo preprosto:
„In če si na tujem, si na tujem, včasih bolj, včasih manj dobrodošel, a tega dejstva, da si na tujem, ni mogoče zaobiti.“
Toda tujosti kot izraza vpetosti v tukaj in zdaj ni, zato je knjiga Furijasta generacija pravšnja za seznanjanje s sprotnim učenjem sobivanja.
Avtor recenzije: Andrej Lutman
Bereta Eva Longyka Marušič in Jure Franko.
Prevedel Bela Szomi Kralj; Pekel : Zavod Volosov hram, 2021
Lajos Bence se je rodil leta 1956 v Genterovcih blizu Lendave. V študijskih letih se je ukvarjal z madžarsko književnostjo in leta 1994 doktoriral na Fakulteti Loránda Eötvösa. Disertacija obravnava prekmurske Madžare, njihovo literarno, družbeno-politično in kulturno dejavnost ter prizadevanje za ohranitev narodne skupnosti in izoblikovanje narodne identitete. Služboval je na več prekmurskih srednjih šolah, predaval na mariborski Pedagoški fakulteti, bil je urednik pri različnih dvojezičnih revijah in opravljal novinarski poklic. Poleg znanstvenih publikacij je objavljal tudi pesniške zbirke. Izbor iz njih je leta 2011 izšel v zbirki z naslovom Vzklit iz kamna. Prejel je tudi kar nekaj madžarskih nagrad in priznanj.
V knjigi Furijasta generacija je zbranih štiriintrideset kratkih proznih zapisov. Furije so antične mitološke figure, ki poosebljajo maščevalnost, Bencejeve zgodbe pa potisnejo v ospredje neučakanost, upornost in divjost, celo neprilagojenost. V zgodbi Veliki met – novi načrti Ringa je izpostavljen lik, ki prevzame ime po bobnarju liverpoolske glasbene skupine in v slogu beat generacije povzroča okolici nevšečnosti. V takšnem slogu živi tudi lik Sany:
„Mladi umetnik, znanilec svoboščin, se kljub obveznemu članstvu v partiji ni želel odreči bohemskemu načinu življenja, saj so v 70-ih, na sestankih sindikata in partijskih celic, botrovani z diktiranjem partijske poslušnosti, bili zelo pogosti njegovi izpadi.“
Takšna vsebina narekuje tudi primeren slog pisanja, ki se spogleduje z novinarskim pristopom, saj so domala vsi nastopajoči liki predstavljeni le skozi dogodke in pripetljaje in niso ne psihološko ne kako drugače izdelani. A tovrsten način ni slabost. Je pač način, ki furijavost prepozna za slikanje občutja, s katerim pisatelj doseže učinek trenutnosti in gre še dlje: v ironiziranje. Prav ironična distanca je glavni suspenz teh besedil. Najsi pisatelj niza spomine na prednike, na svoje otroštvo, nekdanje znance in prijatelje ali opisuje svoje pedagoške izkušnje, vedno je v ospredju posledica introspekcije, kar se kaže v obilju zapoznelih spoznanj. S takšnim načinom pisanja se Lajos Bence zelo približuje kritičnemu pisanju o družbi, ki jo zaznamuje implicitna represija politične narave in le eksces je nekakšen dokaz za življenje. A eksces ni povzročen namerno, ampak je skorajda naraven proces, ki so mu liki izpostavljeni, tako da v teh zgodbicah ni moralnih oporekanj. Okolje in družba vse sprejmeta kot danosti, s katerimi se sobiva. Glede na pisateljevo siceršnje ukvarjanje s sobivanjem različnih narodov v Prekmurju je takšen izhod tudi pričakovan. Pripovedi Lajosa Benceja so v tem smislu dragocena pridobitev, saj svojstveno dopolnjujejo poglede prekmurskih pisateljev, ki se ukvarjajo s podobno tematiko.
Spremno besedo h knjigi je prispeval urednik Robert Titan Felix in ima naslov Furijasta generacija v sotočju svetov. V njej je izpostavljena vloga tujosti, kar konstatira zelo preprosto:
„In če si na tujem, si na tujem, včasih bolj, včasih manj dobrodošel, a tega dejstva, da si na tujem, ni mogoče zaobiti.“
Toda tujosti kot izraza vpetosti v tukaj in zdaj ni, zato je knjiga Furijasta generacija pravšnja za seznanjanje s sprotnim učenjem sobivanja.
Mestno gledališče ljubljansko Ivan Cankar: Za narodov blagor 1901 Komedija Premiera 9. januar 2020 Režiser Matjaž Zupančič Dramaturginja Ira Ratej Scenografka Janja Korun Kostumografka Bjanka Adžić Ursulov Koreografka Sinja Ožbolt Lektorica Maja Cerar Avtor glasbe in glasbeni opremljevalec Vanja Novak Korepetitorka Ana Erčulj Oblikovalec svetlobe Andrej Koležnik Oblikovalec zvoka Sašo Dragaš Nastopajo Primož Pirnat, Lotos Vincenc Šparovec, Bernarda Oman, Ajda Smrekar, Uroš Smolej, Iva Krajnc Bagola, Jožef Ropoša, Tomo Tomšič, Tanja Ribič, Matic Lukšič, Jaka Lah, Jernej Gašperin, Boris Kerč, Gaber K. Trseglav, Anja Möderndorfer, Petra Peček, Veronika Valdes / Neža Blažič, Aja Zupanec Na velikem odru Mestnega gledališča ljubljanskega so uprizorili eno zgodnejših del Ivana Cankarja, komedijo Za narodov blagor; napisal jo je leta 1901 na Dunaju in jo imenoval satirična farsa; kot pravi režiser Matjaža Zupančič, Cankar »tukaj napada, kritizira, smeši vse po vrsti – vse tiste, ki za velikimi besedami o narodu, narodovih blagrih, skrivajo popolnoma zasebne, pritlehne interese. Ena ključnih replik v igri je 'Danes ne rabimo značajnosti, rabimo kapital.'« Premiero si je ogledala Staša Grahek. Foto Peter Giodani https://www.mgl.si/sl/program/predstave/za-narodov-blagor/
Polsestra je nov celovečerec Damjana Kozoleta, enega od mednarodno najuspešnejših in najbolj produktivnih domačih režiserjev. Zaplet filma je preprost: polsestri iz Izole, starejša frizerka Irena in novopečena podiplomska študentka Neža (igrata ju Urša Menart in Liza Marijina) se po sili razmer znajdeta v najetem stanovanjcu v Ljubljani. Zdi se, da z izjemo očeta Silva (igra ga Peter Musevski) ter vzajemno nenaklonjenega odnosa nimata veliko skupnega, a to je le temelj bolj univerzalne zgodbe. O filmu se pogovarjata novinar Urban Tarman in filmski kritik Denis Valič.
Urednik, novinar, publicist in pisatelj Stieg Larsson je svetovno zaslovel z »Milenijsko trilogijo« kriminalnih romanov, vendar uspeha svojega dela, krone svojega življenjskega opusa, ni dočakal; pri petdesetih letih ga je pokončal infarkt. Njegovo ime je postalo sinonim za verjetno višek podžanra mračnih, angažiranih kriminalk, ki jih poznamo pod nazivom »nordijski noir«. Larssonov dokumentarni portret je režiral Henrik Georgsson, ki je pred tem kot soavtor sodeloval pri televizijskih serijah istega žanra Most in Wallander, in tukaj tako rekoč obrne perspektivo. Osnovna teza dokumentarca je namreč, da je glavna dediščina Larssonovega življenja pravzaprav drugje, v njegovem strastnem delu preiskovalnega novinarja in sourednika revije Expo, v obsesivnem zbiranju podatkov, spremljanju in razkrivanju skrajnodesničarskih in neonacističnih gibanj na Švedskem. Skozi spretno dramaturško nizanje arhivskih epizod kaže, da je bil pretežni del njegovega življenja enako napet kot v detektivkah. Z izpostavljanjem njegovega poguma, predanega terenskega dela, zagnanosti, natančenga zbiranja podatkov in mapiranja povezav, nepopustljivosti, deloholične vztrajnosti in iznajdljivosti je pravzaprav romantično posvetilo nekim bolj ali manj preteklim novinarskim časom. Dokumentarec Stieg Larsson: Mož, ki se je igral z ognjem kot celota pusti televizijski vtis, pri čemer se zanaša na predvidljivo kombinacijo arhivskih posnetkov, govorečih glav nekdanjih sodelavcev in nekaj malega zaigranih rekonstrukcij. Pri tem film, ponekod tudi tehnično okorno, spodobno poustvari duha časa preteklih desetletij, ne izpostavlja pa dejstva, da je bil sam Larsson na začetku kariere politični aktivist in levičarski skrajnež, ki je inštruiral marksistične gverilce v Eritreji ... Portret je najbolj ganljiv in introspektiven v prikazu Larssonovega otroštva, v katerem je bilo že posajeno seme poznejših romanov, ki jim morda posveti petino časa; ostale primerjave z njegovim življenjem, razen določenih neposrednih namigov, pa so večinoma prepuščene gledalcu. Larsson ostaja tudi po tem filmu neznani znanec. Veliko je novih informacij, vendar se vse zdi – vsaj ljubiteljem njegovih kriminalk – nekako domače. Očitno pa so imeli avtorji na razpolago še veliko več materiala, saj so lani film razširili v dokumentarno miniserijo.
Najnovejši dodatek v kanon vojnega filma je 1917, velikopotezni in hkrati intimni projekt britanskega režiserja Sama Mendesa, čigar dedek se je bojeval v jarkih prve svetovne vojne. Podobno kot Dunkirk Christopherja Nolana je tudi 1917 v prvi vrsti osupljiv tehnični dosežek: čeprav ga direktor fotografije Roger Deakins ni posnel v enem samem kadru, je montaža Leeja Smitha skrbno prekrila vse reze in ustvarila vtis vročične kontinuitete in usodnosti odtekajočih minut. Prav ta skrajna estetiziranost in umetniška senzibiliteta filma pa sta v disonanci s klasičnim pacifističnim sporočilom vojnih filmov. Ali lahko zgodba o krvoločnosti in nesmiselnosti vojne morije zares podčrta svojo poanto, če to počne na presunljivo lep način? Nočni prizori zbombardirane vasi Écoust, ki migota v tehniki chiaroscura, skoraj spominjajo na klasično umetnost. 1917 svoje protivojno sporočilo seveda podkrepi s kupi napihnjenih, razpadajočih trupel, a ta trupla razporedi v premišljene kompozicije na razritih poljih; na trenutke se nevarno približa t. i. „pornografiji mizerije“, v kateri blesti denimo nadaljevanka Deklina zgodba. Bolj kot kolektiv Mendesa zanima osebni pogum na preizkušnji – a prav s tem poudarkom na individualnem se rahlo zabriše širša slika krvavega konflikta, v katerem je na milijone mož padlo zaradi arbitrarnih linij v pesku. Na ravni zgodbe je pred nami linearna, za ta žanr precej konvencionalna pripoved: dva golobrada, rosno mlada britanska vojaka Blake in Schofield morata sosednjemu bataljonu še pred naslednjim jutrom dostaviti generalov preklic napada. Vse druge linije komunikacije so bile prerezane in če jima ne uspe, bo 1600 mož, vključno z Blakeovim bratom, zakorakalo v past nemške vojske. Podobno kot v Dunkirku tudi tukaj nimamo opravka z visokoletečimi koncepti junaštva in pravičnosti, le z utrujenimi, blatnimi pešaki, ki skušajo preživeti do naslednjega jutra. Schofield je, kot izvemo, že v eni od prejšnjih bitk dobil medaljo za pogum, a jo je z nekim Francozom zamenjal za buteljko vina, „ker je bil žejen“. Mendes je za film rekrutiral cel kup znanih igralcev: Colin Firth je general Erinmore, Benedict Cumberbatch polkovnik MacKenzie, pojavita se tudi Mark Strong in Richard Madden. Vsak od njih dobi samo kratek prizor ali dva; kamera si ne dovoli bližnjih posnetkov njihovih obrazov in s tem gledalca ohranja na varni čustveni razdalji. Čeprav avtorski film praviloma vedno enačimo z njegovim scenaristom in režiserjem, je vsaj polovico zaslug za presežnost projekta 1917 treba pripisati Rogerju Deakinsu, ki "tradicionalno" tehnično plat filma v prvi plan postavi na način, ki ga v dobi stripovskih eksplozij in digitalnega pomlajevanja igralcev nismo več vajeni. Zelo lahko si je predstavljati scenarij, po katerem 1917 – resen in dostojanstven, a obenem mainstreamovski vojni film – februarja na podelitvi oskarjev pomete s konkurenco. To ni film, ki bi se ubadal z etičnimi ali političnimi odtenki vélike vojne, pač pa spektakel, ki najprej cilja na čute in adrenalin, nekakšen „Skyfall na fronti“, in šele potem pogojno na čustva.
Začne se kot nekakšna pomlajšana Babica gre na jug: David – ja, glavnemu junaku je ime enako kot v legendarnem slovenskem filmu – se v objestnem mladostniškem begu od doma odpravi novim dogodivščinam naproti in mimogrede v avto dobi še zanimivo sopotnico. Ta je enako divja, nepredvidljiva in skrivnostna, kot je bila Babica, le da je precej precej mlajša in enako nemirna kot David. Pred čem Dekle, kot si po nizozemsko pravi sama, saj njenega imena ne izvemo, beži, ni jasno, a konec koncev niti ni pomembno. V ospredju so predvsem svoboda, morje, mladost in želja po divji avanturi, ki se je zaljubljenca lotita z malo denarja, malo prepovedanih substanc in – ukradeno jadrnico. Njuna razigrana mladostniška idila seveda ne traja prav dolgo in splet scenaristično dokaj šibko razdelanih okoliščin kmalu pripelje do preizpraševanja njune ljubezni in nadaljnjih odločitev. Unstill, v prevodu Nemir, je neodvisni prvenec mladega slovenskega režiserja in scenarista Andraža Kadunca. V njem je poleg Babice močno čutiti tudi vpliv filmov, kot so Nož v vodi Romana Polanskega in predvsem slovenskih Mrtve ladje Rajka Ranfla in Hladnikovega Peščenega gradu. Občutek klavstrofobičnosti, kot jo lahko povzroči le dolgotrajno bivanje na jadrnici, in nenavaden, tako rekoč izsiljen ljubezenski trikotnik so lahko odlična podlaga za razvoj intenzivne filmske drame, ki pa se Kaduncu žal ni najbolje posrečila. Dialogi, ki so pretežno v angleščini, saj je Dekle tujka, so kljub trudu, da bi načeli resna življenjska vprašanja – ali pa mogoče prav zato – pretirano izumetničeni, površni in plastični, kadri prevečkrat predolgi, scenarij pa ponekod tako nedosleden in nelogičen, da se vzročno-posledično razmerje med posameznimi dogodki izgubi. Pomanjkljivosti, ki jih žal ne morejo zasenčiti niti čudoviti posnetki Jadranskega morja in želja ustvarjalcev, da bi ustvarili nekaj lepega, ki preveva ves film. Vsak celovečerni prvenec slovenskih režiserjev, sploh mlajše generacije, ki je nastal v neodvisni produkciji, si zasluži posebno pohvalo za ves trud, ki ga je ekipa vložila v nastanek dela, ki bogati zgodovino našega filma in naše kinematografije, in tudi film Unstill je dodal pomemben kamenček v ta mozaik. Škoda le, da Kadunc svoje priložnosti ni nekoliko bolje izkoristil, namenil še malo več pozornosti predvsem dialoškemu segmentu in dramaturškemu loku posameznih prizorov in tako ustvaril filma, ki ne bi bil samo čudovit v svoji neskončni modrini, ampak tudi globok kot morje. Morda prihodnjič.
Avtorica recenzije: Veronika Šoster Bereta Alenka Resman Langus in Matjaž Romih.
»V bistvu je že proces študija potekal tako, da smo improvizirali na teme iz teksta in so potem nekatere od teh improvizacij ostale v predstavi, tako da se izmenjuje Strnišev tekst z improviziranimi prizori,« pove Maruša Kink, režiserka predstave Žabe, ki je nastala po istoimenski dramski predlogi Gregorja Strniše. Premierno izvedbo predstave, ki je nastala v produkciji zavoda Bunker, si je ogledala Saška Rakef.
Avtor recenzije: Milan Vogel Bere Jure Franko.
Neveljaven email naslov