Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtorica recenzije: Ana Lorger
Bere: Eva Longyka Marušič
Ljubljana : Beletrina, 2021
V spremni besedi k zbirki Simone Semenič Tri igre za punce je Nina Dragičević zapisala, da so teme, kot so patriarhat, medikalizacija in nasilje nad telesom, seksualnostjo in prostorom edine dramatesine teme, pravzaprav edine politično relevantne teme današnje sodobnosti. Sistemsko nasilje bolnišnične institucije, institucije mesta in korporacij, institucije družine in države ter njihovega vpliva na žensko telo lahko razumemo kot izraz patriarhata, ki se vsakokrat kaže malo drugače. Predvsem se kaže kot ničenje, kot brisanje imen in utišanje glasov. Zbirka Tri igre za punce je namreč namenjena »vsem čarovnicam, ki niso prišle niti v wikipedijo niti v literarno zapuščino«.
Tri igre za punce je zbirka treh dramskih besedil z naslovi ti si čudež, ni to to in lepe vide lepo gorijo. Ti si čudež ljubiteljice gledališča poznamo predvsem po deseturni uprizoritvi še ni naslova; ni to to je nastajala v času dramatesine rezidence v Bolgariji, lepe vide lepo gorijo pa so pred kratkim doživele premiero v Prešernovem gledališču Kranj. Čeprav nas didaskalija Simone Semenič ves čas opominja, da se vse igre dogajajo v gledališču, jih tokrat skušam zajeti v besedilni totalnosti, v kateri bi zaživele zgolj kot zapis.
Vsekakor je prvo dramsko delo v zbirki najbolj prepričljivo, izčiščeno in poglobljeno. Ti si čudež nas umesti v čas trenutka, ki pa nikakor ni tudi prostorsko tu, temveč je vsepovsod, razvlečen in raztegnjen po pokrajini gledališke fikcije. Medtem ko mlado dekle v bolnišnici umira in ko ne več mlado dekle v bolnišnici pada, se v med-časovnosti minimalnih premikov razpirajo svetovi delavk v klavnici, medicinske sestre in zdravnice. Vse niti dogodkov povezuje gledališki oder možnosti, ženske like pa povezuje odsotnost Janeza, idealnega moškega. Janez je projekcija vseh pravljic o Don Juanu, je »vse tisto, kar moj mož ni in nikoli ni bil in nikoli ne bo«, pravijo protagonistke. Saj Janez lahko obstaja, vse dokler obstaja želja po moškem, ki ni zgolj mož, fant, ljubimec, pretepač in nasilnež. A tako kot njih je tudi to žensko fantazijo rodil patriarhat, ki ženske na institucionalni, zasebni in osebni ravni pušča nerealizirane in neslišane, v kontekstu fantazijske tvorbe Janeza pa predvsem nezadovoljene.
Ta tema se nadaljuje v delu ni to to, v katerem Simona Semenič ohranja zgoraj omenjene motive, veliko bolj pa vzpostavlja odnos do lastne pisave. Ni to to je neskončno besedilo, nikoli zapisano, vedno znova popravljeno. Didaskalije niso več zapisane v kurzivu, med protagonistke Sofijo, Lucijo, Furijo in Marijo se zapisujejo kot pisateljičin jaz, ki dialoge ves čas popravlja, citira in o njih dvomi, kot da bi s pomočjo dramskih oseb želela opisati neskončno spreminjajočo se sliko. Avtorica v tem delu pod vprašaj postavlja tudi svoj citatni jaz in na koncu v postmodernistični maniri zdrsi kot po površini neskončne samonanašalnosti z zadnjo Sofijino repliko, ki pravi, da: »bi jaz morala povedati zadnjo repliko« in tako dobesedno ostane neskončna zadnja replika.
Besedilo Lepe vide lepo gorijo postavlja za središčno temo posvetilo same zbirke. Medtem ko protagonistke čarovnice in inkvizitorka na odru govorijo, se žvalijo, plešejo in razgaljajo, se didaskaliji, dramskemu jazu po imenu Vida, zdi, kot da je ni. Medtem ko so čarovnice tisti blebetajoči, histerični ali blazni glas zgodovine, je Vida potisnjena v komentar, v nenapisano zgodovino, v vzporedno brezno ženske gospodinje, soproge, spremljevalke in poslušalke. Edina rešitev v vse bolj poblaznelem stanju na odru se kaže v tem, da se čarovnice na lesenem gledališkem podu skurijo in tako začnemo znova. Citatni jaz igre ni to to se nadaljuje v zadnjem dramskem besedilu. Če so ženske v zgodovini zgolj molčale, potem je avtoreferencialni jaz Simone Semenič rojen iz tišine, je opomba, ki želi komentirati citat »tudi sliko ljubezni sem nekje ukradla«. A lahko pod črto izpljune zgolj vprašaj.
Avtorica recenzije: Ana Lorger
Bere: Eva Longyka Marušič
Ljubljana : Beletrina, 2021
V spremni besedi k zbirki Simone Semenič Tri igre za punce je Nina Dragičević zapisala, da so teme, kot so patriarhat, medikalizacija in nasilje nad telesom, seksualnostjo in prostorom edine dramatesine teme, pravzaprav edine politično relevantne teme današnje sodobnosti. Sistemsko nasilje bolnišnične institucije, institucije mesta in korporacij, institucije družine in države ter njihovega vpliva na žensko telo lahko razumemo kot izraz patriarhata, ki se vsakokrat kaže malo drugače. Predvsem se kaže kot ničenje, kot brisanje imen in utišanje glasov. Zbirka Tri igre za punce je namreč namenjena »vsem čarovnicam, ki niso prišle niti v wikipedijo niti v literarno zapuščino«.
Tri igre za punce je zbirka treh dramskih besedil z naslovi ti si čudež, ni to to in lepe vide lepo gorijo. Ti si čudež ljubiteljice gledališča poznamo predvsem po deseturni uprizoritvi še ni naslova; ni to to je nastajala v času dramatesine rezidence v Bolgariji, lepe vide lepo gorijo pa so pred kratkim doživele premiero v Prešernovem gledališču Kranj. Čeprav nas didaskalija Simone Semenič ves čas opominja, da se vse igre dogajajo v gledališču, jih tokrat skušam zajeti v besedilni totalnosti, v kateri bi zaživele zgolj kot zapis.
Vsekakor je prvo dramsko delo v zbirki najbolj prepričljivo, izčiščeno in poglobljeno. Ti si čudež nas umesti v čas trenutka, ki pa nikakor ni tudi prostorsko tu, temveč je vsepovsod, razvlečen in raztegnjen po pokrajini gledališke fikcije. Medtem ko mlado dekle v bolnišnici umira in ko ne več mlado dekle v bolnišnici pada, se v med-časovnosti minimalnih premikov razpirajo svetovi delavk v klavnici, medicinske sestre in zdravnice. Vse niti dogodkov povezuje gledališki oder možnosti, ženske like pa povezuje odsotnost Janeza, idealnega moškega. Janez je projekcija vseh pravljic o Don Juanu, je »vse tisto, kar moj mož ni in nikoli ni bil in nikoli ne bo«, pravijo protagonistke. Saj Janez lahko obstaja, vse dokler obstaja želja po moškem, ki ni zgolj mož, fant, ljubimec, pretepač in nasilnež. A tako kot njih je tudi to žensko fantazijo rodil patriarhat, ki ženske na institucionalni, zasebni in osebni ravni pušča nerealizirane in neslišane, v kontekstu fantazijske tvorbe Janeza pa predvsem nezadovoljene.
Ta tema se nadaljuje v delu ni to to, v katerem Simona Semenič ohranja zgoraj omenjene motive, veliko bolj pa vzpostavlja odnos do lastne pisave. Ni to to je neskončno besedilo, nikoli zapisano, vedno znova popravljeno. Didaskalije niso več zapisane v kurzivu, med protagonistke Sofijo, Lucijo, Furijo in Marijo se zapisujejo kot pisateljičin jaz, ki dialoge ves čas popravlja, citira in o njih dvomi, kot da bi s pomočjo dramskih oseb želela opisati neskončno spreminjajočo se sliko. Avtorica v tem delu pod vprašaj postavlja tudi svoj citatni jaz in na koncu v postmodernistični maniri zdrsi kot po površini neskončne samonanašalnosti z zadnjo Sofijino repliko, ki pravi, da: »bi jaz morala povedati zadnjo repliko« in tako dobesedno ostane neskončna zadnja replika.
Besedilo Lepe vide lepo gorijo postavlja za središčno temo posvetilo same zbirke. Medtem ko protagonistke čarovnice in inkvizitorka na odru govorijo, se žvalijo, plešejo in razgaljajo, se didaskaliji, dramskemu jazu po imenu Vida, zdi, kot da je ni. Medtem ko so čarovnice tisti blebetajoči, histerični ali blazni glas zgodovine, je Vida potisnjena v komentar, v nenapisano zgodovino, v vzporedno brezno ženske gospodinje, soproge, spremljevalke in poslušalke. Edina rešitev v vse bolj poblaznelem stanju na odru se kaže v tem, da se čarovnice na lesenem gledališkem podu skurijo in tako začnemo znova. Citatni jaz igre ni to to se nadaljuje v zadnjem dramskem besedilu. Če so ženske v zgodovini zgolj molčale, potem je avtoreferencialni jaz Simone Semenič rojen iz tišine, je opomba, ki želi komentirati citat »tudi sliko ljubezni sem nekje ukradla«. A lahko pod črto izpljune zgolj vprašaj.
SLG Celje / premiera: 19. maj 2022 Režija: Juš Zidar Prevajalka: Tina Mahkota Dramaturginja: Tatjana Doma Scenografka: Sara Slivnik Kostumografka: Tina Bonča Lektorica: Živa Čebulj Igrata: Maša Grošelj, Lučka Počkaj Sinoči so v Slovenskem ljudskem gledališču Celje kot zadnjo v sezoni premiero izvedli predstavo Dolg. Drama britanske dramatičarke Alexandre Wood se osredotoča na družinske odnose v kontekstu finančne in socialne krize, uprizoritev v režiji Juša Zidarja pa pozornost usmeri v razpiranje praznin, v prvi vrsti odrske. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto: SLG Celje/Uroš Hočevar
Avtorica recenzije: Veronika Šoster Bralca: Višnja Fičor in Jure Franko
Avtor recenzije: Andrej Lutman Bralec: Jure Franko
Avtorica recenzije: Miša Gams Bralca: Jure Franko in Eva Longyka Marušič
Avtorica recenzije: Silvija Žnidar Bralca: Eva Longyka Marušič in Jure Franko
Avtorica recenzije: Nives Kovač Bralca: Eva Longyka Marušič in Jure Franko
Na velikem odru Mestnega gledališča ljubljanskega so uprizorili zadnjo premiero sezone – Junakinje v režiji Aleksandra Popovskega. Nastanek besedila je povezan s pandemijo – v londonskem gledališču Jermyn Street so leta 2020 povabili 15 britanskih avtoric, naj za spletne nastope petnajstih igralk napišejo monološka besedila po motivih Ovidovih Heroid. V Mestnem gledališču so jih izbrali 9, prevedla jih je Alenka Klabus Vesel. Dodatno besedilo moškega lika je napisal Nejc Gazvoda. Lettie Precious, Sabrina Mahfouz, Hannah Khalil, Stella Duffy, Isley Lynn, Chinonyerem Odimba, Timberlake Wertenbaker, Samantha Ellis, Juliet Gilkes Romero, Nejc Gazvoda 15 Heroines, 2021 Prva slovenska uprizoritev Premiera: 12. maj 2022 Prevajalka Alenka Klabus Vesel Režiser in scenograf Aleksandar Popovski Dramaturginja Eva Mahkovic Kostumografka Mia Popovska Avtor glasbe Kiril Džajkovski Lektorica Barbara Rogelj Svetovalka za gib Anja Möderndorfer Asistent scenografa Janez Koleša Asistentka dramaturginje in režiserja Urša Majcen Oblikovalec svetlobe Andrej Koležnik Oblikovalec zvoka Sašo Dragaš Nastopajo Viktorija Bencik Emeršič, Ajda Smrekar, Judita Zidar, Tanja Ribič, Tina Potočnik Vrhovnik, Julita Kropec k.g., Mirjam Korbar, Tjaša Železnik, Veronika Železnik k.g., Jernej Gašperin Foto: Veronika Železnik, Tjaša Železnik, Mirjam Korbar, Julita Kropec, Tina Potočnik Vrhovnik, Tanja Ribič, Judita Zidar, Ajda Smrekar, Viktorija Bencik Emeršič Avtor fotografije je Peter Giodani https://www.mgl.si/sl/predstave/junakinje/#gallery-1321-1
Kultni film Veliki diktator, ki ga je Charlie Chaplin v Ameriki posnel tik pred izbruhom druge svetovne vojne, zrcalo nastavlja nemškemu führerju in njegovemu odnosu do Judov. Charlie Chaplin odsev v zrcalu lomi z zanj značilnim humorjem, ki razgalja vso absurdnost vojne, vojske, njenega vodstva, nacionalizma in volje do moči. Uprizoritev Velikega diktatorja je zdaj na oder ljubljanske Drame z igralci postavil režiser Diego de Brea, v glavni vlogi pa nastopa Jurij Zrnec, inventiven v domislicah in izpopolnjen v njihovih izpeljavah. Premiero si je ogledala Petra Tanko.
Kultni film Veliki diktator, ki ga je Charlie Chaplin v Ameriki posnel tik pred izbruhom druge svetovne vojne, zrcalo nastavlja nemškemu führerju in njegovemu odnosu do Judov. Charlie Chaplin odsev v zrcalu lomi z zanj značilnim humorjem, ki razgalja vso absurdnost vojne, vojske, njenega vodstva, nacionalizma in volje do moči. Uprizoritev Velikega diktatorja je zdaj na oder ljubljanske Drame z igralci postavil režiser Diego de Brea, v glavni vlogi pa nastopa Jurij Zrnec, inventiven v domislicah in izpopolnjen v njihovih izpeljavah. Premiero si je ogledala Petra Tanko. foto: Peter Uhan
Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.
Na velikem odru Slovenskega narodnega gledališča Drama Ljubljana, smo sinoči doživeli premierno uprizoritev predstave Mandićcirkus, novega dela igralsko režiserskega tandema, ki ga sestavljata igralec, prvak ljubljanske Drame Marko Mandić in režiser Bojan Jablanovec. 91 gledaliških vlog, ki jih je Marko Mandić ustvaril med letoma 1996 in 2021, se je, pregnetenih z osebno zgodovino, izjemno veščino in inovativnost igralca ter v sodelovanju z režiserjem, združilo v silovit postdramski, fizični, performativni odrski izdelek umetniškega velikana.
Na velikem odru Slovenskega narodnega gledališča Drama Ljubljana smo doživeli premierno uprizoritev predstave Mandićcirkus, novega dela igralsko-režiserskega tandema, ki ga sestavljata igralec, prvak ljubljanske Drame Marko Mandić in režiser Bojan Jablanovec. 91 gledaliških vlog, ki jih je Marko Mandić ustvaril med letoma 1996 in 2021, se je, pregnetenih z osebno zgodovino, izjemno veščino in inovativnost igralca ter v sodelovanju z režiserjem, združilo v silovit postdramski, fizični, performativni odrski izdelek umetniškega velikana. Predstavo si je ogledala Petra Tanko. foto: Peter Uhan, www.drama.si
Po drami Philipa Ridleya Disney Razparač (SNG Nova Gorica, Gledališče Koper / premiera: 5. maj 2022) Režija: Nataša Barbara Gračner Prevajalec: Zdravko Duša Dramaturg: Rok Andres Lektorica: Barbara Rogelj Scenograf: Branko Hojnik Kostumografinja: Nina Čehovin Koreografinja: Jana Menger Skladatelj: Martin Vogrin Oblikovalec svetlobe: Jaka Varmuž Asistent režiserke: Dimitrij Gračner Nastopajo: Blaž Popovski, Arna Hadžialjević, Jure Rajšp k.g. Predstava Razparač, ki je premierno na malem odru Slovenskega narodnega gledališča Nova Gorica v koprodukciji z Gledališčem Koper zaživela sinoči, odrsko interpretira dramo Philipa Ridleya Disney Razparač. Besedilo velja za začetek vala prepoznavnih dramskih pisav devetdesetih v Britaniji, ki se ga je zaradi njegove neposrednosti in pogoste šokantnosti prijela oznaka »u fris«, tokratna uprizoritev pa upošteva spremenjeni kontekst in gledališke premene. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto: SNG Nova Gorica/Jaka Varmuž
Neveljaven email naslov